Piranski rodovi - Fonda

Farmacia Fonda, 1912

Priimek Fonda ima dolgo zgodovino, že pred tisočletjem pa se je v svoji današnji obliki pojavil v Piranu. Še pred 2. svetovno vojno je veljal za enega najpogostejših priimkov v mestu, ko pa je Piran po 2. svetovni vojni pripadel Jugoslaviji, je večina Pirančanov, ki so bili beneškega (italijanskega) porekla emigriralo v Italijo, večinoma v Trst in bližnjo okolico. Pa tudi drugam v notanjost Italije.

Elsa Fonda (Spomini na Piran, 2011 intervju): "Preteklo je že dosti let, vendar sem še zmeraj oseba, ki je zapustila svoj kraj in zato čuti vse breme krivde. O jutrišnjem dnevu sem govorila, da ga vidim temnega. V resnici sem pričakovala še nepoznane bolečine. Trenutek slovesa je bil začetek tragedije. Zapustiti svojo zemljo, se na silo izkoreniniti je bilo nič v primerjavi s tistim potem. Oditi je pomenilo izdati edino gotovost svojega življenja. Samo telo in zemlja dajeta zavest o obstoju. “Če greš, je tako, kot bi delal luknjo v vodi.” Luknjati vodo je prav tako nesmiselno kot objemati senco. Odideš, čutiš roke, ki hlastajo v prazno. V dlani stiskaš svojo lastno tujost. V Piranu sem utripala v ritmu kraja. Tu sem se naučila živeti v skupnosti. Ko bom odšla, bom morje v viharju, bom zbledelo sonce, zasmrajeni zrak, zastrupljena zemlja. Morala bom otrdeti kot apnenec. Piran je bil moja mati. Moja edina mati je bila zemlja, ki je dišala po ocvrtih ribah. V sebi sem jo nosila tako, kot vsak otrok nosi v žilah kri svoje matere.”

Lucia Predonzani (Spomini na Piran, 2013 videoposnetek): Lucia Predonzani se je rodila leta 1923 v Piranu, o katerem ima spomine na "čudovito otroštvo": Tam je tudi obiskovala osnovno šolo. Pri petnajstih letih se je zaposlila v starodavni piranski lekarni Fonda (Farmacia Fonda). Ob izbruhu vojne se spominja bombardiranja Trsta, ki je bilo vidno tudi iz Pirana. S 16. novembrom 1942 se je zaposlila kot uradnica v Sečoveljskih solinah. Ko je v maju 1945 po nedeljski maši izstopila iz piranske katedrale je na njeno začudenje in zaskrbljenost opazila Tartinijev trg (Piazza Giuseppe Tartini) poln slovenskih kmetov z jugoslovansko zastavo s kladivom in srpom. Povojna uvedba različnih plačilnih valut v Piranu (Jugoslovanske lire) in Trstu (Ameriške lire) je povzročala Pirančanom, vajenim prostega trgovanja s Trstom za svoje osnovne vsakodnevne potrebe, veliko težav. Potrebno je bilo menjavati valuto in iti skozi kontrolne točke na pomolu. Ob delu na Sečoveljskih solinah je spoznala svojega bodočega moža, sina direktorja solin. Z nastopom jugoslovanske uprave je izgubila službo uradnice na Sečoveljskih solinah. Zaradi novih političnih razmer se je novembra 1948 odločila Piran zapustiti. Preselila se je v Benetke, kjer se je zaposlila v Tobačni tovarni, nato pa se je pridružila možu na Sardiniji. Kasneje se je z možem preselila v Mestre, od koder se občasno vrača v Piran.