četrtek, 31. maj 2012

Srečanje "Moharjevih" iz Lokve - Čok

"MOHARJEVI" - potomci Gašperja (1845-1916) in Jožefe (1854-1921) ČOK - 1. maj 2012
foto:  Jožica Zafred
Srečanja rodbine "Moharjevih" iz Lokve na Krasu, ki ga je 1. maja 2012, na obletnico poroke njenih staršev, ob svoji 80. letnici organizirala Jožica Kolenc (rojena Čok), se je udeležilo preko 100 povabljenih. Srečanje se je odvilo v prelepem okolju koče Lovskega društva "Gaberk" pri Divači.

Kot je pokazala raziskava sta bila začetnika rodu Mohor Čok (1649-1684) in njegova žena Neža. Kljub temu, da je bilo življenje gospodarja kratko, je preko sina Tomaža (1676-1741) zapustil številčen rod in kljub temu, da so bili na srečanje vabljeni le potomci Gašperja Čoka (1845-1916), ki je bil Mohorjev potomec šele v 6. generaciji, je bila udeležba zelo številčna.

Rodovnik izdelan za to priložnost in natisnjen na obstojno platno je bil na voljo vsem udeležencem in neudeležencem srečanja.

torek, 22. maj 2012

Zgodba mojega nonota

Iz družinskega arhiva: osebni dokumenti, listine, pisma, fotografije, zapisi ...

Oče - Jožef FONDA (1875-1950)


Jožef (Pepi) FONDA se je rodil 6. julija 1875 v Lokvi na Krasu, pri "Pečarjevih", v hiši številka 16 (danes 26). Krščen je bil naslednji dan v domači cerkvi sv. Mihaela. Krstil je župnik Ivan REKAR, botra pa sta bila lovec /venator/ Anton FRANKOVIČ »Blažič« in njegova žena Katarina. Pri porodu je pomagala babica Marija BOŽEGLAV.

Jožefov oče Andrej je bil kmet in dninar, mati Marjana roj. OBERSNEL »Lavrenceva«, pa je bila hči mesarja Lovrenca, ki se je v Lokev priselil iz Divače. Tudi Marjanin brat Ivan OBERSNEL (1821-1873) »Fince« je bil v Lokvi mesar, ugledna vaščana pa sta postala tudi oba njegova sinova Ivan ml. in Andrej. Ivan OBERSNEL ml. (1849-1916), ki je dedoval posest in mesarijo, je leta 1900 postal tudi lokavski župan, Andrej OBERSNEL (1867-1923) pa je bil krčmar in je imel v vasi svojo gostilno.

Andrej FONDA je svoje tri sinove Ivana (1870-1952), Antona (1873-1934) in Jožefa najprej poslal na delo v Lipico in Trst, hči Marijo (1866-1940) pa je poročil z Nacetom BOŽEGLAV-om "Juretovim" iz Lokve. Medtem, ko je bil Ivan, kot so tedaj rekli, cesarski uslužbenec v Lipici /serviens Lipicae/ in kočijaž v Miramaru /auriga in Miramar/ pri Trstu, je Jožef delal v Trstu na železnici, najverjetneje kot razkladač.

Jožef se je dne 1. marca 1906 odpravil v Ameriko, kjer je ostal približno 2 leti.

V času trajanja 1. svetovne vojne je kot starejši avstro-ogrski vojak služil v 20. strelskem bataljonu (20. Feldjäger-bataillon), ki je bil stacioniran na Tolminskem (Krmin). V tem času si je prislužil priznanje za odličnega strelca, s katerim se je po vojni ponosno postavil pred fotografa.

Leta 1919 se je zaposlil v gostilni Muha, kjer je do upokojitve leta 1948 opravljal delo krčmarja-kletarja, skrbel je za vinsko klet in postrežbo vina. To je razvidno tudi iz pisma njegove hčere Ivanke iz leta 1955: "Fonda Ivanka roj. 14/5-1909 v Lokvi, hči +Jožefa in Božeglav Frančiške, stanuje Lokev 102. V začetku leta 1919 se je moj pok. oče zaposlil v gostilni Muha Antona v Lokvi sedaj št. 138. Lastnik gostilne Muha mu je plačeval po učinku ali drugače rečeno imel je plačo od doseženega prometa t.j. toliko od litra. Moj oče je vršil to službo vse do leta 1948, ko so bile vse privatne gostilne ukinjene. Prekinitev je bila v letu 1945 za nekoliko mesecev zaradi zasedbe gostil. prostorov po NOV in pozneje angloamerikanske vojske. V času prekinitve sem se jaz zaposlila kot kuharica v menzi okrajnih uslužbencev v Sežani. Jaz sem bila v isti gostilni kot moj oče zaposlena kot  natakarica od mojega 16 leta starosti t-je od 1925 in to neprekidno do leta 1948. z izjemo kratkega presledka leta 1945, ko je bila gostilna zaradi zasedbe prostorov začasno ukinjena. Vsi prostori in inventar je bil last Muha Antona. Ravno tako je vse nabave blaga in materiala za gostilniška opravila vršil lastnik gostilne Muha. Muha je tudi vodil vso potrebno evidenco, plačeval vse dajatve kot so davki, prispevke in ostalo.".

Umrl je 28. maja 1950 v Lokvi, star 75 let.

Mati - Frančiška BOŽEGLAV (1875-1924)


Frančiška BOŽEGLAV se je rodila 21. septembra 1875 v Lokvi na Krasu, v stari hiši pri "Bognarjevih", v hiši številka 86. Krščena je bil naslednji dan v domači cerkvi sv. Mihaela. Krstil je kaplan Ivan REKAR, botra pa sta bila Mihael MLJAČ "Vrharjev" in njegova žena Katarina. Pri porodu je pomagala babica Marija BOŽEGLAV.

Njen oče Franc je bil čevljar in dolga leta lokavski mežnar. V letih 1882 in 1886 je bil izvoljen tudi med člane odbora vaških starešin. Mati Neža roj. MLJAČ »Vrharjeva«, je bila kmetica, doma iz Prelož pri Lokvi. Stara "Bognarjeva" hiša je služila družini do smrti Frančiškinih starih staršev leta 1894, medtem pa so starši postavili novo hišo na številki 164 (danes 85). Družina se je kmalu preselila vanjo, le oče Franc, ki je bil mežnar, je do leta 1904, ko je za posledicami kapi umrl, živel v mežnariji.

Frančiška se je izučila za šiviljo in je svoj poklic opravljala do svoje prezgodnje smrti leta 1924. Njen šivalni stroj "Kayser", ki je danes v lasti naše družine, je med 2. svetovno vojno uporabljal nemški krojač, invalid brez ene noge, ki je bil v času nemške zasedbe vasi nastanjen v zadnji izmed "Bognarjevih" hiš, na številki 68 (danes 102), tam, kjer je družina živela od leta 1910 dalje.

Frančiška je umrla 28. maja 1924 v bolnišnici v Trstu, domnevno za meningitisom. Stara je bila 48 let.

1900 - Poroka staršev in družina


Jožef FONDA in Frančiška BOŽEGLAV sta se poročila pri sv. Mihaelu v Lokvi dne 5. novembra 1900. Iz zapisa v poročni matični knjigi je razvidno, da je bil Jožef takrat zaposlen na železnici /ad ferroviam Tergesti/. Poročni priči sta bila Franc PLACER in Jožefov brat Ivan, ki je bil takrat kočijaž v Trstu /auriga in Miramar/. Nevestin oče je bil mežnar. Poročil ju je takratni lokavski kaplan Ivan SCHIFFRER.

Ob poroki sta se vselila v novo »Bognarjevo« hišo na številki 164 (danes 85), katere lastnik je bil nevestin oče Franc BOŽEGLAV (1846-1904). Jožef je tako s poroko iz družine "Pečarjevih" pristopil v družino "Bognarjevih". Po smrti tasta leta 1904 je v hišo prišla iz mežnarije živeti tudi nevestina mati Neža. Ta je v njej ostala do svoje smrti leta 1928.

Leta 1910 se je družina preselila v hišo številka 68 (danes 102), tik pod cerkvijo. Lastnik hiše, katere je bil do tedaj brat njune poročne priče Anton PLACER (1872-?) »Placerjev«, krojač /sartor/, je s svojo družino odšel v Italijo. Morda je takrat v hiši ostal tudi šivalni stroj, ki ga je potem uporabljala Frančiška kot šivilja. Svoji ostareli materi Marijani pa je Anton PLACER preskrbel preužitkarstvo, tako, da je ta v hiši lahko živela do smrti leta 1916.

Zanimivo je, da je takrat Jožef na vsak način hotel v svoj novi dom vpeljati hišno ime svojih staršev. Tudi lokavski župnik je v družinski knjigi hišo označil z nazivom "Pri Pečarji Pepeti", a sovaščani so ostali neusmiljeni. Hiša je bila in je do danes ostala "Bognarjeva".

Kakorkoli, Jožefu in Frančiški se je v zakonu še pred 1. svetovno vojno rodilo 6 otrok: Jožef /Josephus Michael/, Dora /Dorothea Antonia/, Ludvik /Ludovicus Antonius/+, Ivanka /Joanna/, Ivan /Joannes/ in Marija /Maria/+.


Prvorojenemu sinu Jožefu (1902-?) je bilo namenjeno nasledstvo, a usoda je hotela drugače. Leta 1925 se je poročil z Marijo NOVAK, "Novakovo" iz Lokve, ki pa je za posledicami poroda svojega prvega otroka šest dni po porodu umrla. Sin Jožef je preživel, toda oče je še istega leta odšel v Argentino, kjer se je za njim izgubila sled. Z dnem 31. decembra 1930 je bil uradno proglašen za umrlega.

Skrb nad bratovim sinom je prevzela sestra Dora (1903-1993), ki je bila takrat že poročena s svojim pravim bratrancem Jankom FONDA. Ker svojih otrok nista imela, sta Jožefa posvojila in skupaj so odšli v Italijo. Živeli so v Trevigliu, kjer sedaj živijo Jožefovi potomci.

Tretji otrok je bil Ludvik (1905-1905). Ta je umrl komaj 2 dni star.

Ivanka (1909-1984) se je leta 1940 poročila z italijanskim karabinjerjem Giovannijem FAVARO (1910-1977) rojenim v kraju Gazzo pri Padovi, ki pa je po kapitulaciji Italije odšel domov, v Italijo. Otrok nista imela. Ivanka je ostala samska in je živela pri očetu, po njegovi smrti pa sama v domači hiši.

Ivan (1909-1968) se je izučil za trgovskega pomočnika in je umrl v Trstu. O njem bo več povedano kasneje.

Zadnja je bila Marija (1913-1913). Tudi ona je umrla kot dojenček, v starosti 4 mesecev in pol.

1906 - Popotnica za v Ameriko


Leta 1906 se je oče Jožef odpravil v Ameriko. Dne 3. februarja 1906 se je v Trstu s še 10 drugimi Lokavci vkrcal na ladjo "Gerty" in 28. februarja prispel v New York, točneje v pristanišče na Ellis Island, kjer je bila sprejemna baza za priseljence.

Na seznam potnikov so vpisali njegove osnovne podatke: "Giuseppe Fonda;  star 30 let; delavec; pismen; državljan Avstrije; Slovenec iz Lokve /Corniale/".

Z 22 $ v žepu se je namenil k sorodniku Mihi Mlaču na St. Clair St. 1285 v Cleveland, OHIO. S seboj v Ameriko je vzel tudi fotografijo žene in njunih dveh takrat že rojenih otrok: sina Jožefa (1902) in hčere Dore (1903).

V Ameriki je ostal dve leti, potem pa se je vrnil domov.

GERTY: Ladjo je leta 1904 zgradilo podjetje James Readhead & Company, South Shields, Anglija. Njena nosilnost je bila 4212 bruto registrskih ton: bila je 105 metrov dolga in 14 metrov široka. Poganjal jo je parni stroji trojne razsežnosti in je imela dvojni vijak. Dosegla je hitrost 12 vozlov in je lahko prepeljala  do 1430 potnikov (30 v prvem in 1400 v tretjem razredu). Vozila je pod avstrijsko zastavo. Pozneje je bila preurejena v tovorno ladjo.


1909 - Očetova hranilna knjižica


Na pobudo Slavoja PRAPROTNIK-a je bila dne 10. oktobra 1907 s pogodbo po reifeisenovem sistemu, kot zadruga z neomejenim poroštvom, ustanovljena Kmetska hranilnica in posojilnica za vasi Lokev, Prelože, Dane in Kačiče. V zadružni register je bila na osnovi sklepa c. kr. trgovinskega sodišča vpisana dne 30. novembra 1907,  s poslovanjem pa je začela februarja 1909.

Koliko je Jožef zaslužil v Ameriki ni znano, si je pa 17. oktobra 1909, kot 23. vaščan po vrsti v vaški hranilnici dal odpreti svojo hranilno knjižico.

1911 - Janko Fonda (rojstna hiša in vpis krsta)


Bognarjeva hiša, Lokev 102
Ivan se je rodil 12. junija 1911 v Lokvi na Krasu, pri "Bognarjevih", v hiši številka 68 (danes 102). Ob krstu, ki so ga opravil istega dne v domači cerkvi sv. Mihaela, so mu starši dodelili krstno ime Ivan (Joannes). Za domače pa je bil Janko. Iz bogatega vpisa njegovega krsta v matični knjigi je razvidno, da sta bila njegova starša Jožef Fonda, delavec, roj. 6. julija 1875, kot sin Andreja, in Frančiška BOŽEGLAV roj. 21. septembra 1875, kot hči Franca. Starša sta bila poročena 5. novembra 1900.

Ivana, ki so ga po domače nazivali z imenom Janko, je krstil takratni lokavski kaplan Ivan THEUERSHUCH. Krstna botra sta mu bila krčmar Andrej OBERSNEL in njegova žena Jožefa, babica pa Frančiška ROLE. V povsem drobni pisavi sledi zapis, da se je 16. septembra 1939 poročil z Ano Marijo CERKVENIK.

Vpis krsta v krstni knjigi Lokev
Teden dni po njegovem rojstvu, 19. junija, je ob svoji redni vizitaciji lokavsko cerkev obiskal Josip ZUPAN, takratni dekan iz Doline. Ker je bil Janko do takrat še vedno zadnji otrok rojen v vasi, je tistega dne prejel tudi njegov blagoslov.

1914 - Očetova skrinja izpred 1. svetovne vojne


Izpod vrhnjega nanosa barve se je na stari skrinji skrival napis:

                                                            J O Ž E F   F O N D A
                                                                                                                 J A G E R
                                                                                             2 0. F E L D J A G E R - B A T A I L L O N

Jankov oče je torej služil v 20. (tržaškem) lovskem bataljonu, vendar ni znano od katerega leta dalje. Bataljon je bil namreč formiran že leta 1849.

Zanimiv je članek z dne 20. januarja 1905, ko je časopis "Slovenski gospodar" pisal o zaostrenih političnih razmerah med Avstrijo in Italijo, zaradi katerih je Avstrija pošiljala vedno več vojaštva na italijansko mejo. Pisec članka je zabeležil: "Poroča seda pride 20. lovski bataljon, ki je bil dosedaj v Judenburgu, v Trst.". Ker je šel Jankov oče naslednje leto v Ameriko, se lovskemu bataljonu gotovo ni priključil pred letom 1909, verjetno pa tudi ne pred letom 1913, ko je postal šestič, in zadnjič, oče. V času 1. svetovne vojne je 20. lovski bataljon deloval izključno v Posočju.

Fond 20. tržaškega lovskega bataljona je eden večjih fondov v dunajskem vojaškem arhivu. Obsega enajst škatel vojnih dnevnikov za obdobje 26.7.1914 -  30.6.1917. Morda bi lahko tam bilo zabeleženo kaj več. Tudi skrinja sama še čaka na boljše čase in temeljitejšo restavracijo. Morda bo v njej nekoč shranjen družinski arhiv.

1917 - Očetova žepna ura


Kot spomin na Jankovega očeta se je ohranila tudi njegova žepna ura znamke ELGIN. Do leta 1984 je v lesenem zabojčku, med pajki in prahom v drvarnici "Bognarjeve" hiše,  bila za družbo krtačam za čiščenje čevljev.

Serijska številka (20053562) vgravirana v njen pokrovček odkrije, da je bila ura izdelana leta 1917. Kot 1562. po vrsti, od skupaj 2000 izdelanih ur iz te serije, so jo napravili v Illinoisu v ZDA. Kako je Jožef prišel do nje se ne ve. Znano pa je, da je v času po 1. svetovni vojni občasno obiskoval bolšji trg v Trstu in možno je, da jo je kupil tam. Ura seveda dela, le navijati bi jo bilo potrebno.

1919 - Mamin šivalni stroj



Jankova mati je ta šivalni stroj znamke KAYSER dobila šele po 1. svetovni vojni. Na osnovi serijske številke (1372518) je namreč moč ugotoviti, da je bil izdelan najverjetneje leta 1919. Prav dolgo na njem torej Francka "Bognarjeva" ni šivala.

1919 - Janko Fonda (prvo sv. obhajilo)


Janko Fonda je prejel prvo sv. obhajilo v Lokvi 15. rožnika /junija/ 1919.

1923 - Zemljiški davek


Račun za plačilo davka, 1923
"Račun za gospoda Jožefa Fonda pos. v Lokvi št.68 - Zakotek med cerkvenim zidom , hš. 68 in hišo št. 67 ter skladovno cesto. - Lir 500.- V Lokvi, dne 16. septembra 1923. - Za odbor lokavskih jusantov: Jožef ŽNIDARŠIČ, predsednik; Slavoj PRAPROTNIK, tajnik in Franc MAVEC, blagajnik.".







1932 - Dogovor o zamenjavi hiš


Leta 1932 je Jankov oče sklenil dogovor o zamenjavi hiš. Prvo in starejšo "Bognarjevo" hišo na številki 164 (danes 85) v kateri je do svoje smrti, leta 1928, živela njegova tašča Neža, in ki jo je dal okoli leta 1892 postaviti njegov tast Franc BOŽEGLAV st., je zamenjal za hišo s številko 186 (danes 40) v dolnji vasi, ki je bila do tedaj v lasti Ivana MLJAČ-a "Koceča.Šenšurja".

"Jaz podpisani Ivan Mljač iz Lokve 186 izjavljam in potrjujem, da odstopam mojo hišo gospodu Josipu Fonda iz Lokve h.štv. 68, v zameno njegove hiše v Lokvi štv. 164. Obvezujem se, da do meseca septembra 1932 prepustim njemu hišo prazno in vrt. Doklada za mojo hišo, vrt in dvorišče od g. Josipa Fonda znaša 6000 Lir (šest tisoč). - V Lokvi dne 23. februarja 1932. - Giovanni Mljač, Fonda Jožef. - Priče: Ivan Šušmelj, Anton Stopar(?), Stanislav Muha."




1932 - Redni vojaški rok (Cremona)


Primorska je v obdobju med obema vojnama pripadala Italiji in Primorci so bili kot italijanski vojaški obvezniki vpoklicani na redno služenje vojski pri 21 letih. Tudi Janko se temu ni mogel izogniti. Vpoklican je bil leta 1932. Vojaški rok, ki je trajal 2 leti, je služil v mestu Cremona, v italijanski pokrajini Lombardija.

Cremona, 1932 - Janko (drugi z desne)

1935 - Vpoklic v italijansko vojsko (Chieti)


Leta 1935 se je Italija pripravljala na vojno v Abesiniji (Etiopija) in februarja (na Goriškem, aprila; in v Brkinih, septembra) 1935 je bila po vsej Italiji izpeljana splošna mobilizacija vojnih obveznikov, ki je zajela letnike 1910, 1911, 1912. Mobilizaciji je sledil množičen beg primorskih Slovencev v Jugoslavijo. Janka ni bil med njimi. Po mobilizaciji so ga poslali v srednjo Italijo, v kraj Chieti, v italijanski pokrajini Abruzzo.

Chieti, 1935 (razglednica)
V pismu, ki ga je 17. aprila 1935 pisal domačim, je bilo čutiti, da mu ni prav lahko. V pismu je napisal:

"Dragi Papa in sestra!

Za spomin Vašega sina, Vam pošiljam eno sliko skupaj useh Slovencev, kamor je križ je Pavlo. To je že ta četrti krat ki Vam pišem ma odgovora nisem še udobil, to se mi zdi nekaj čudnega. Vas lepo prosim pištemi usai enkrat na teden, tukaj za nas je strašno slabo, za jesti je malo, spimo na tleh in za se preobleči nam ne dajo, tako da smo že usi umazani, kaj bo tega jaz ne znam. Voligio so nam že uzeli, robe sem poslal 3/4 domov zato ker jo nimam kam staviti. To jaz neznam če bodo poslali precej o pozneje. Za sedaj Vam nimam več kaj pisati. Najlepše pozdrave in poljube vam pošilja Vaš sin Janko."

1937 - Rojstvo prvega sina


Janko
Leta 1936 je bil Janko gotovo že doma, saj je 16. februarja 1937 dobil svojega prvega otroka, mojega očeta. Krst so opravili 28. februarja v domači cerkvi sv. Mihaela v Lokvi in sinu dodelili ime Ivan Silvo. Za domače je postal Janko ml.. Krstni boter je bil Stojan ŠKABAR, sin Andreja iz Lokve.

Na fotografiji skupaj z mamo Ano CERKVENIK. Spredaj stoji njegov bratranec Pepi (Jože) FONDA,





1939 - Janko Fonda (poroka)


Dve leti in pol po rojstvu Janka se je Janko st., 16. septembra 1939, v lokavski cerkvi sv. Mihaela poročil s takrat 20-letno Ano CERKVENIK "Brajdnikovo" iz Lokve številka 60 (danes 81). Poroka je bila zgolj formalna, posebnega slavja ni bilo, tako, da tudi fotografija s poroke ne obstaja.

1940 - Rojstvo in smrt drugega sina


Dne 25. avgusta 1940 se je Janku rodil drugi sin, ob krstu 5. septembra so mu dali ime Jožef, ki pa je le 40 dni star umrl, 4. oktobra istega leta.

1941 - Mobilizacija primorskih Slovencev


Za Primorsko, ki je bila tedaj del Italije, je 2. svetovna vojna nastopila že v začetku leta 1940. Februarja 1940 se je začela vojna v Libiji in Italija je uvedla splošno mobilizacijo svojih državljanov, v katero je najprej vključila letnike 1917-1920. Prvi neuspeh je italijanska vojska doživela v "Grazianijevi ofenzivi" septembra 1940, v kateri so Britanci zajeli okoli 130.000 italijanskih vojakov in jih poslali v taborišče v Aleksandriji.

Aprila 1941, ko se je začela vojna tudi v Jugoslaviji, so Italijani, zaradi strahu pred njihovim prebegom v Jugoslavijo, začeli z množično mobilizacijo primorskih Slovencev v italijansko vojsko. Mobilizirani so bili celo letniki 1896-1900. Občasno pa jim je bilo še vedno dovoljeno vračati se domov na krajši dopust, če so za to navedli opravičljiv razlog.

1942 - Rojstvo tretjega sina


Silvo
Dne 14. novembra 1942 se je Janku st. rodil tretji sin. Krstili so ga 21. novembra v domači cerkvi sv. Mihaela v Lokvi, in mu podelili ime Silvester.

Krstna botra sta bila mamina sestra Marija CERKVENIK in italijanski karabinjer Aldo PANIERO, Marijin kasnejši mož.

Silvo na fotografiji skupaj z mamo Ano in starejšim bratom Jankom na vrtu pred "Bognarjevo" hišo, spomladi leta 1943.




1942 - Pozdrav iz Sicilije (San Cataldo)



Dne 19. decembra 1942 je bila odposlana razglednica, ki jo je Janko domačim poslal iz mesta San Cataldo na Siciliji. Iz pisma je morda razbrati, da je odšel od doma 14 dni po rojstvu svojega tretjega sina. Vrhnja plast razglednice, tako na sprednji, kot tudi na zadnji stran, kjer je vsebina, je precej poškodovana, zato je pismo možno obnoviti le delno:

Villa famiglia
Fonda Giuseppe
Corgnale N'68 Posto Divazza
Trieste
                                                                                                                                                19-12-1942
________
_______ 20 dni in odkar sem proč /in/ usem tem času sem udobil samo eno kartolino, kaj to pomeni jaz neznam, vas lepo prosim pište mi. Jaz sem zdrav /enako/želim tudi vam usim. Pošiljam pozdrave in poljube usim skupaj. Vaš sin Janko. Bog vas živi. ________

1943 - V vojnem ujetništvu (iz Sicilije v Afriko)


Leta 1943 se je na Siciliji začela operacija Husky - izkrcanje ameriških in britanskih enot pod poveljstvom Dwighta D. Eisenhowerja. Anglo-američani so z izkrcavanjem začeli tako imenovano "drugo fronto", kar je že dalj časa zahtevala Sovjetska zveza. Dne 10. julija je pred obalo Sicilije priplulo veliko ladjevje, več kot 3.000 vojnih in transportnih ladij. Italijanske čete so se slabo upirale, vojska je skoraj prenehala bojevanje, Nemci pa so se začeli umikati v notranjost Italije. Zavezniške sile so 23. julija zavzele Palermo in tri dni kasneje je bil Mussolini aretiran. Celotna Sicilija je bila zavzeta 17. avgusta 1943.

Janko Fonda, kot tudi drugi italijanski mobiliziranci na Siciliji, je padel v ujetništvo anglo-ameriške vojske. Zajeti Primorci so sprva še večinoma simpatizirali s jugoslovansko kraljevo vojsko v Londonu, ki je delovala pod okriljem prebeglih Karadjordjevićev, a mladi prestolonaslednik Peter II. je bil neizkušen in neodločen, kar je tedanje vodstvo NOV s pridom izkoristilo.

Postopoma se je vse več zajetih Primorcev negotovemu stanju uprlo in začelo izpod okrilja kraljeve vojske prestopati v NOV. Upornike so najprej preselili v taborišče Gineifa-Fanara (Egipt), v tako imenovani »YUGOSLAV CAMP (PARTIZANS) BRITISH RESPONSABILITY«. Vizija (strateška odločitev) tedanjega vrhovnega poveljstva NOV, vrniti zajete Primorce na svoje domove v obliki vojaške osvoboditve Primorske izpod Italije, je bila namreč za ujetnike z negotovo usodo zelo mamljiva. Kot se je izkazalo kasneje pa je ta odločitev pomenila tudi začetek epopeje Primorskih Slovencev.

1944 - 1. odred NOVJ


Vključevanje "prostega" vojaškega potenciala v svoje vrste se je začelo zelo kmalu.  Dne 6. januarja 1944 je bila v Geneifi, kot del 11. brigade, ustanovljena prva enota (1. odred) NOVJ v Afriki. Odred sta sprva sestavljali 1. in 2. tankovska četa, nekaj mesecev kasneje pa se jima je pridružila še "leteča četa". Dne 18. januarja 1944 je k 1. odredu NOVJ pristopil tudi Janko Fonda.

1944 - Piloti pred odhodom v Afriko


Piloti pred odhodom v Afriko, 1944 (Vir: Delo, 18. maja 1968)
Dne 19. aprila 1944 zvečer je prišlo v Carovigno povelje za odhod v severno Afriko. Iz Tarantskega zaliva je konvoj ladij odpeljal nekaj dni kasneje. Po 120 urah vožnje je 25. aprila ob 11:00 uri »Princess Kathleen« priplula v Aleksandrijo. … Prva eskadrilja je bila ustanovljena 22. aprila 1944 na letališču Benina pri Bengaziju. Imela je 16 letal znamke Spitfire. Druga eskadrilja je bila ustanovljena 1. julija 1944 in je imela 16 letal znamke Huriccane. Obe eskadrilji sta operirali v sestavi britanskega letalstva (RAF), vendar sta se bojevali na »jugoslovanskem« ozemlju. Skupaj sta obe eskadrilji izvršili 2180 bojnih poletov in 593 bojnih nalog. Julija 1944 je bila na otoku Visu oblikovana tudi eskadrilja za zvezo Vrhovnega štaba NOVJ, ki je imela 10 letal in je opravila 1294 poletov. /povzetek časopisnega članka: Iz Italije v Afriko leta 1944: Delo, Sobota 18. maja 1968/.

Na fotografiji je Janko Fonda označen s puščico.

1944 - Ustanovitev "leteče čete"


Dne 10. junija 1944 je bila znotraj 1. odreda NOVJ ustanovljena ti. "leteča četa" in v njo je bil takrat razporejen tudi Janko Fonda. Ko se je septembra 1944 oblikovala 4. prekomorska brigada, pa je bil v njo vključen tudi 1. odred NOVJ.

na Visu, 1944
Naloga "leteče čete" 1. odreda NOVJ, ki je delovala pod okriljem angleškega vojnega letalstva RAF, je bila spremljati zavezniška letala v borbenih poletih. Iz oporišč zavezniške vojske v mestih Tobruk (Libija) in Bari (Italija), kjer so letala natovorili, pa so s hrano, oblačili in zdravniškimi potrebščinami oskrbovali zavezniško vojsko na tleh. Pakete so z letal kar odmetavali. V času med 20. junijem 1944 in 9. majem 1945 je "leteča četa" sodelovala v mnogih akcijah zavezniških sil nad Jugoslavijo, Grčijo, Albanijo in Italijo.

Na fotografiji, ki je nastala leta 1944 pred vzletom letala z otoka Visa, stoji Janko Fonda kot 4. z leve, pred levim krakom zvezde na trupu letala.

1945 - S IV. armado J.A. v Trstu


IV. armada J.A. v Trstu, 1945
Dne 29. aprila 1945 je gibljiva skupina IV. jugoslovanske armade, ki so jo sestavljali v glavnem prekomorci iz 1. tankovske brigade, artilerije, motorizirane pehote in inženirije, pričela prodirati čez Divačo, Sežano in Opčine ter skozi Lokev in Bazovico proti Trstu. Gibljiva skupina, formirana v dve koloni, je krenila iz Pivke. Naslednji dan, 30. aprila, je desna kolona prodrla v Sežano in se usmerila proti Opčinam, leva kolona pa je, po zavzetju Lokve, z delom svojih enot napadla Kozino, z glavnino pa prodrla v Bazovico, kjer je naletela na močan odpor Nemcev. Borba v Bazovici je trajala 22 ur. Padlo je 31 partizanov in ena partizanka, vsi Dalmatinci. Tako je v bojih 30. aprila gibljiva skupina IV. armade JA, zavzela položaje okoli Trsta in si ustvarila pogoje za naskok na Trst. Prvega maja je 4. armada JA (poveljnik: Petar Drapšin) vkorakala v Trst. V njenem sklopu je bil tudi 9. korpus (komandant: Martin Greif-Rudi) s 30. in 31. divizijo slovenskih partizanov prekomorcev, v kateri je bil tudi Janko Fonda.

Partizani so v Trstu ostali približno dva meseca, potem pa je prišel s strani anglo-ameriške zavezniške uprave ukaz, da Trst zapustijo. Moj oče se spominja, ko je v tem času kot 8-letni otrok prišel v Trst obiskati svojega očeta. Tistega dne je v Trstu deževalo in vojaki, vključno z njegovim očetom, so vidno utrujeni, mokri in umazani ležali v blatu.

1945 - Konec vojne


Ivan Fonda - vojna knjižica
Dne 15.  maja 1945 so se 1. in 2. letalska eskadrilja NOVJ ter mehanična četa s celotnim osebjem izpisale iz RAF in prešle pod neposredno poveljstvo Josipa Broza Tita. Iz obeh eskadrilj se je 18. maja na letališču v Zadru oblikoval samostojni Jugoslovanski polk kot del jugoslovanskega vojnega letalstva. Dne 19. maja 1945 preuredijo 4. prekomorsko brigado, ki šteje 1226 borcev, in ustanovijo dva slovenska in enega hrvaškega ter enega pripadnikov drugih narodov v Jugoslaviji.

Glavnina je odšla v novo ustanovljeno XXXI. divizijo v Tolmin, med njimi tudi Janko Fonda, ki je v obdobju med 31. julijem 1945 in 14. novembrom 1945 služil v sanitetni enoti zaščitne čete te divizije.

Dne 17. novembra 1945 je bil izbrisan iz seznama XXXI. divizije (pod zap. št. 324) IV. Armade JA letalcev prekomorcev. Njegova zadnja specializacija v vojski je bila pomočnik pisar.

Vsega skupaj je Janko Fonda v J.A. služil 1 leto, 9 mesecev in 29 dni (od18. januarja 1944 do 17. novembra 1945).

1945 - Izbris iz vojaške evidence


Komisija za sastavljanje biračkih spiskova pri Štabu XXXI div
Dne, 17.XI.1945

P O T V R D A

Potvrdjuje se ovim, da je drug Fonda Ivan Jožefa rodjen 12.VI.1911 u Lokev, upisan u osnovni birački spisak Štaba XXXI. Divizije pod red. broj 324 strana 21, te da je uslijed napuštanja XXXI. Divizije danas brisan iz spiska.

Ova potvrda mu se daje u cilju, da bi mogao tražiti upis u birački spisdak njegovog novog boravišta.

Smet fašizmu - svoboda narodu !


Listina potrjuje, da je bil Ivan Fonda z dnem 17. novembra 1945 uradno izbrisan iz evidence XXXI. Divizije. Z dokumentom mu je bila dana možnost izbire stalnega bivališča in okrožja, kjer bo imel volilno pravico.

1945 - Ženino pismo


Pismo, 9.11.1945
Dne 9. novembra 1945 je Janku, kot odgovor na pismo prejeto istega dne, pisala žena Ana. Pismo, ki je bilo sicer napisano vljudno, je vsebovalo jasno sporočilo. Janko doma ni bil več zaželjen. V pismu mu je, med drugim, svetovala tudi, da bi bilo zanj bolje, da odide v Jugoslavijo, kot, da bi se vrnil domov. Kot razlog je navedla domače ekonomske razmere, čeprav je bil dejanski vzrok gotovo povezan z dogodki, ki so se med vojno zgodili njeni družini /umor brata Ivana 7. novembra 1943/ in njej /aretacija 30. aprila 1945/. V času Jankove 3-letne odsotnosti od doma, pa si je tudi že ustvarila novo partnersko zvezo.

Tako je konec vojne pripeljal do razkola v družini staršev mojega očeta, ki je tako 9-leten čez noč ostal brez družine. Ana je ostala v Lokvi in si kmalu ustvarila novo družino, Janko pa se je za stalno preselil v Trst, kjer je odprl trgovino z mešanim blagom.

1945 - Potrdilo o služenju v J.A.


Dne 21. novembra 1945 je bilo Janku izdano potrdilo o služenju v J.A., s katerim mu je bilo omogočeno uveljavljanje civilnih pravic, ki jih je po vojni potreboval.

Štab XXXI. Div. IV. Arm J.A.
organizacijski odsek
Št. 257
21.XI.1945

Uverenica

Izdato na osnovi Zakona o demobilizaciji starijih godišta obveznika, žena i hranilaca Jugoslovenske armije i Mornarice od 1941 do 1945 godine ________ toga Zakona za druga-ricu:

Fonda Ivan (Jože)

O imenovanom-oj daju se sledeči lični podatci:

1) Datum rodjenja: 12.VI.1911
2) Mesto rodjenja (mesto, srez, okrug, federalna jedinica)
    Lokov, Lokov, Lokov, Trst
3) Mesto boravka pre stupanja u jugoslovensku armiju i Mornaricu, srez, okrug i federalna jedinica:
    Lokov, Trst, Trst
Uverenica, 1945
4) Zanimanje u gradjanstvu: Trgovec
5) Za koju se specijalnost usposobio u vojsci koju bi mogao da koristi u redovnom životu:
    pomočnik pisar
6) Invaliditet: -
7) Čin u vojsci (mornarici) prilikom demobilizacije: redov
8) Vreme provedeno u NOV, POJ i Jugoslavenskoj armiji:
    od 18.I.1944 do 14.XI.1945

Na osnovu pomenutog Zakona imenovani ima pravo na niže navedene materijalne prinadležnosti:
         
 a) hrana u mestu nastanjivanja za: .............  dana
 b) od opreme izdato mu je: 
     1 bluza, 1 čakšira (pantalona), 1 kapa,
   1 uvijači, 1 par čizama, 1 par rublja
  c) novčane prinadležnosti
      sleduje 1500.- DFJ Din, isplačeno: 1425.- DFJ Din

Ovo Uverenje imenovani ima pravo da upotrebi prilikom podnošenja molbe za zaposlenje, nastanjivanje, material za izgradnju uništenog doma, zajam u cilju podizanja uništenog doma i dodeljivanja zemlje predvidjene za kolonizaciju.

Smrt fašizmu - Sloboda narodu !

Politkomisar: /nečitljiv podpis/                                                                 Komandant: /nečitljiv podpis/

1946 - Poverilnica


Okrajna volilna komisija za okraj Sežana potrjuje s tem da je bil tovariš Fonda Ivan po poklicu trgovski pomočnik iz Lokve Hiš. štev. 68 izvoljen za člana krajevnega odbora v Lokvi. 

V Lokvi dne 27-I-1945 /pravilno 1946/

Predsednik: Pegan                           Tajnik: Gombač

1946 - Očetova (začasna) osebna izkaznica


Fonda Jožef, očeta pok. Andreja in matere pok. Marije, rojen 6.7.1875 Lokev, por. vdovec, Slovenec, po poklicu krčmar, stanujoč Lokev št. 68.

OSEBNI POPIS: Postava: srednja; Lasje: sive; Obraz: Okrogel; Nos: pravilen; Oči: jasne; Brki: ima; Usta: pravilna; Brada: brije; Posebna znamenja: nima.

Odsek za notranje zadeve

1949 - Očetova oporoka


Dne 12. marca 1949 je Jankov oče narekoval oporoko s katero je vse svoje imetje zapustil hčeri Ivanki, ki je tudi sicer živela doma, skupaj s svojim očetom. Oporoka je stopila v veljavo z odredbo okrajnega sodišča v Sežani, dne 12. junija 1950.

Poslednja volja. - Podpisani Fonda Jožef pok. Andreja iz Lokve hš.št.68 narekujem prostovoljno pred tremi pričami naslednjo poslednjo voljo: Vse svoje premičnine in hišo v Lokvi št.68 z zemljišči Krvica, V Polji, Merišče, Birndovč, Mala griža, Greben, dve dolinci v Grahovčah, delež v gozdu, Strničnik, vrt pri Čistim kalu in pašnik za Škibinom ter Obrovnik in Vršiče ter drugo zapuščam svoji hčerki Ivanki por. Tavaro /pravilno Favaro/ stanujoča doma v Lokvi hš.št.68 z vsem zemljiščem okrog iste hiše. - Ta poslednja volja se je prečitala in podpisala. 

Lokev, dne 12. marca 1949.

Priče: Anton Muha, Slavko /pravilno Stanko/ Muha, Ivan Škibin; zapisnikar in priča: Slavoj Praprotnik.

1950 - Očetova smrt in zapuščinska obravnava


Dne 28. maja 1950 je Janku v 75. letu starosti umrl oče, in 18. septembra istega leta se je vršila zapuščinska obravnava. Poleg Janka (Ivan /Via di Roiano 8, Trieste/), so kot dediči prišli v poštev še njegov brat Jožef /v Argentini/, ter sestri Doroteja in Ivanka.










1952 - Sklep o zapuščini po očetu


Dne 15. oktobra 1952 je bil izdan še zadnji sklep o zapuščini po pok. Jožefu Fonda, očetu Janka. Predmet zapuščine je preostala še "Bognarjeva" hiša številka 186 (pridobljena z menjavo leta 1932), katero so si, vsak do 1/3, razdelili: Janko=Ivan /Via di Roiano 8, Trieste/, njegov nečak Jožef, sin pok. Jožefa /v Argentini/ in njegova sestra Doroteja /Via Mazzini 10, Treviglio, Prov. Bergamo/.










1952 - Trgovina z živili (Trst)


Po 2. svetovni vojni je Janko Fonda v Trstu, na naslovu Via di Roiano 8, odprl svojo prodajalno z mešanim blagom.

Prvih nekaj let je bilo težko, saj je bil to edini prostor, ki ga je imel. Pa še tega je imel v najemu. V prostoru kjer je prodajal, je ponoči, na zasilnem ležišču pod pultom, tudi spal. V svoji trgovini (betešci) je prodajal večinoma živila, pa tudi druge drobnarije za vsakodnevno gospodinjstvo.

Na dokumentu iz leta 1952 je še uporabljal star žig, čeprav je besedo "Commestibili" (živila) že zamenjal z besedo "Alimentari" (hrana). Takrat je imel svoje stalno bivališče tudi že na naslovu Via dei Giacinti 22, prostor kjer je imel trgovino - Via di Roiano 8,  pa je še naprej imel v najemu. Mesečna najemnina je leta 1952 znašala 15.026 lir.

1952-1963 Dnevnik poslovanja


Za obdobje 1952-1963 se je ohranila evidenca poslovanja s strankami, ki jo je vodil Janko Fonda. V  zvezkih je beležil izdatke, ki jih je imel bodisi z nabavo blaga, ali s plačilom svojih pomočnikov, ki so mu pri delu pomagali, in prejemke, ki jih je dobival s prodajo.

Nekateri dobavitelji: Triestina S.p.A. (jajca), Van den Bergh S.p.A. (margarina), Barilla (testenine), Olio Toro (olivno olje), Alberti (banane), Pastificio Bazzanese (tortelini, ravioli), Mira Lanza (šamponi), ...

Mesečna najemnina za prostor je leta 1960 znašala 20.670 lir.

Pri delu v trgovini sta mu pomagala trgovski pomočnik Aldo PRETE in mlad fant Celso BALZANO (letnik 1940), ki je naročeno blago s kolesom razvažal po domovih.

Veliko kupcev je blago jemalo "na up", zato je imel dosti dolžnikov. Kot je povedal moj oče, tisti, ki so dolžniki ostali po njegovi smrti, svojega dolga večinoma niso želeli poravnati.

1956 - Pravica do rabe radijskega signala


Dne 21. februarja 1938 je začel v Italiji veljati pravilnik o uporabi radijskega aparata za osebno rabo. Vsakdo, ki je imel v lasti enega ali več aparatov za sprejem radijskega signala, je bil dolžan plačati naročnino.

Naročnik je prejel osebno knjižico "Libretto personale di iscrizione per le radioaudizioni circolari" s plačilnimi kuponi. Janku, ki je naročnik postal leta 1956, je bila dodeljena zaporedna številka N.41351.

1959 - Moj nono


Janko Fonda - srednja fotografija je nastala 7. aprila 1959.

1960 - Potrdilo o plačilu članarine SGZ


Leta 1946 je bilo v Trstu ustanovljeno "Slovensko gospodarsko združenje", katerega namen je bil povezovati in zastopati slovenske podjetnike v Italiji. Njegova naloga je bila skrb za razvoj krajevnega gospodarstva in zaščito interesov slovenskih podjetnikov v zamejstvu. Danes združenje deluje pod imenom "Slovensko deželno gospodarsko združenje" (SDGZ).

V 50. in 60. letih 20. stoletja se je članstvo obnavljalo dvakrat letno. Polletna članarina je znašala 600 lir.




1961 - Trgovina v Trstu


Prodajalna "ALIMENTARI" v Trstu, ulica Via Roiano 8, leta 1961

1965 ok. - Obisk v Trstu


Okoli leta 1965 sta bila v Trstu pri Janku na obisku sestra Dora Fonda in njen mož in bratranec Janko Fonda. Moj nono Janko je na levi. Poleg njega je njegova takratna partnerica.






1965 - Nalivno pero


Kar je bila njegovemu očetu žepna ura, je bilo Janku nalivno pero. Gre za model "Parker 75 Sterling Silver Cisele", letnik 1965.







1967 - Dvakrat na obisku v Lokvi


Avgusta 1967 se je vsa "Bognarjeva" družina, tudi iz Treviglia, zbrala na obisku pri sestri Ivanki v Lokvi.

Na levi fotografiji so, z leve proti desni: Janko, Dora, Mira (moja mama) z menoj v naročju, Danilo, Sonja, Janko (moj oče) in Ivanka.

Na fotografiji desno pa so: Silvo, Ivanka, Sonja, zadaj Janko, spredaj Janko (moj oče), Dora, Janko (moj nono), Mira (moja mama) in Danilo.


1967 - Osebna izkaznica


Osebna izkaznica izdelana 17. januarja 1967.

Priimek Fonda
Ime Giovanni
Rojen 12.6.1911 
v Corgnale
Narodnost: Italiana
Bivališče: Trieste, Via dei Giacinti 22
poklic: Commerciante ...





1968 - Leto smrti


Janko Fonda je umrl 3. marca 1968 zaradi infarkta, star 56 let. Pokopali so ga dva dni kasneje na pokopališču pri sv. Ani  v Trstu.

V času njegove smrti sem imel pet let in bil sem do takrat njegov edini vnuk.







1968 - Sklep o dedovanju


Sklep o dedovanju je izdalo Občinsko sodišče v Sežani, dne 27. septembra 1968. Listino je overovil Drago Mirošič, pozneje slovenski ambasador, po rodu prav tako iz Lokve.







1983 - Premestitev posmrtnih ostankov


V Trstu je (bila) navada, da posmrtne ostanke pokojnika, zaradi pomanjkanja postora na pokopališču, po 15 letih iz krste shranijo v manjšo posodo in to premestijo v kostnico. Ker je bil oče pri premestitvi prisoten, je potreboval potrdilo zaradi identifikacije sorodstva.

Potrdilo mu je dne 14. novembra 1983 izdal Krajevni odbor ZB NOV Lokev.

sobota, 05. maj 2012

Od Mevljeve posesti do picerije Ambasador

Zgodovina hiše LOKEV št. 14/13/63-115(116)=164 


Krčma in furmanska gostilna. Na osnovi zapisov v matičnih in družinskih knjigah župnije Lokev in sledenja dinamike hišnih preštevilčenj, je bila na mestu današnje hiše št. 164 bivalna stavba najverjetneje prvič postavljena okoli leta 1716. Ob prvem številčenju hiš v vasi (leta 1770, skupaj jih je bilo pet) ji je bila dodeljena številka 14. Hiša, ki danes verjetno izgleda precej drugače, kot na začetku, je v naslednjih 300 letih gostila več rodov družin, nekajkrat pa je tudi spremenila hišno ime, kar daje slutiti, da je bila ob menjavi lastnikov temeljiteje obnovljena. Vsak rod je v hišo pripeljal svojo zgodbo. Ta je postala še posebej zanimiva, ko je bil sredi 19. stoletja ob njej postavljen furmanski hlev, ki je v Lokvi igral zanimivo vlogo.

MEVLJA


Prvi gospodar (hišno ime tega rodu se ni ohranilo) je postal Luka MEVLJA (1684-1765), sin Štefana iz Lokve. Za to obdobje so pisni viri skromni, kaže pa, da je Luka od »Ivancevih« pristopil na do tedaj nepozidano posest »Malenderjevih« na nasprotni strani ulice, ki jo je oče Simon MEVLJA (1665-ok.1733) odstopil svoji hčeri Johani. Johana je umrla le okoli 30 let stara, posest pa je kasneje dedoval njun sin Gašper (1719-1763). Ta se je leta 1750 poročil z Marino, hčero Pavla OBERSNEL-a iz Divače. V naslednji generaciji je posest dedoval njun sin Matija (1752-1785), ki se je leta 1779 poročil z Marijo, hčero Jurija MIROŠIČ-a "Knezića" iz Lokve. Tu je mlad umrl mož in vdova Marija se je ponovno poročila. Ker je posest dedoval sin iz njenega drugega zakona, se je vez rodbine MEVLJA prekinila.

MAHORČIČ »Bezkovi«


Marijin drugi mož je leta 1786 postal Luka MAHORČIČ (1767-1849). V Lokev je pristopil od tedaj zelo ugledne družine »Bezkovih« iz Nakla. Lukov brat Jožef (1763-1831) je bil nakelski župan, njegov drugi brat Tomaž (1769-?) je bil župan v Senožečah, v tedaj zelo ugledno družino mlinarjev DUJC-ev iz Zavrhka pa se je poročila tudi njegova sestra Katarina (1779-1843), katere mož je leta 1796 postal Jurij DUJC (1773-1848), mlinar in takratni škofeljski župan.

Hiša v Lokvi je dobila novega gospodarja in novo hišno ime »Bezkovi«, Luka MAHORČIČ pa je postal prvi hišni gospodar, ob katerem je bil (prvič leta 1816) v matični knjigi zapisan poklic »caupo«, krčmar. Luka je morda krčmaril tudi že prej, saj zapis poklicne dejavnosti osebe v cerkvenih matičnih virih ni bil obvezen. Isti poklic je opravljal vsaj še leta 1828. Gotovo je bil Luka ugleden vaščan. Hči Marijo, ki je leta 1818 stara komaj 26 let nesrečno utonila v Vremah, je poročil s takratnim lokavskim županom Luko PLACER-jem (1790-1860), sina Jurija (1799-?), ki je nasledil posest in krčmo pa z Nežo MODIC (1796-1853), hčero uglednega Bločana Jožefa MODIC-a »Danskega«. Jožefova sestra Neža MODIC (1775-1853) je bila žena vremskega župana Jožefa DEKLEVE (1763-1826), sina znamenitega Gašperja DEKLEVE (1742-1822), ki je v Vremskem Britofu županoval več kot 40 let.

ČERNE


»Bezkovo« posest je nasledila Jurijeva in Nežina hči Marija (1821-1856), ki se je leta 1845 poročila z Matevžem ČERNE-tom (1818-1892) iz Tomaja. Tudi Matevž je bil krčmar, ki pa je svojo dejavnost močno razširil. Iz krčme je ustvaril furmansko gostilno, ki je postala znana po imenu »Černetova gostilna«. Po smrti svoje prve žene se je še istega leta poročil z njeno 2. sestrično Katarino (1838-1880), hčero Jožefa MAHORČIČ-a (1798-1872) »Bezkovega« iz Divače.

Morda okoli leta 1850, prav gotovo pa pred letom 1860 je dal Matevž ob svoji hiši postaviti večjo stavbo , pravzaprav furmanski hlev, v kateri je uredil nastanitveni prostor za konje. Verjetno so v njej lahko prenočili tudi furmani sami, saj je leta 1860 ob četrtem številčenju hiš v Lokvi stavba dobila svojo hišno številko (št. 116), kar gotovo pomeni, da so v njej takrat stanovali tudi ljudje. Domača hiša je bila takrat na novo oštevilčena s hišno številko 115.

Za svojo gostilno je Matevž hodil po vino tudi v Bazovico ali Trst, kamor se je odpravil tudi koncem oktobra leta 1892. To je bila njegova zadnja pot, saj sta ga na povratku proti domu presenetila hud mraz in burja. Bilo je tako hudo, da je povsem blizu doma, pri »Škibinovih«, tam kjer je odcep glavne ceste proti Lipici, omagal in na ob poti zmrznil. Nesrečni dogodek so obeležili z epitafom, ki so ga Matevžu postavili ob cesti.

Matevž je glede nasledstva stavil na sina Jožefa (1857-1876), ki ga je imel s svojo drugo ženo, saj je dve hčeri, ki ju je imel s prvo že prej poročil drugam. A sin se je komaj 18-leten močno prehladil in za posledicami bolezni umrl. Matevž je bil kot dvakratni vdovec poročen še dvakrat, najprej z Nežo SLAK, vdovo ASTORI, iz Trsta in nazadnje z Marijo ŠVARA, s katerima pa ni imel otrok. Tako sta tudi »Bezkov« in »Černetov« rod, tako kot »Mevljev«, pri hiši izumrla.

Najemniški družini FIDEL in FONDA


Kmalu po smrti Matevža ČERNE-ta se je v hiši naselila družina FIDEL, ki je v Lokev prišla iz Nove Sušice. Tudi novi gospodar Ivan FIDEL (1859-?) je bil gostilničar, a družina v Lokvi ni ostala dolgo, saj se je že leta 1900 odselila v Bazovico.

Naslednja štiri leta je hišo za bivanje uporabljal Franc FONDA, »Čorcev« iz Lokve, z družino. Franc je bil železniški čuvaj na Kozini, ki pa se je leta 1904 z družino odselil v Rodik. Franc ni bil gostilničar, zato hleva ni potreboval. Hlev je v tem času za svoje potrebe uporabljal drugi lokavski gostilničar Andrej OBERSNEL (1867-1923), »Drejatov« iz Lokve.

MLJAČ "Grčevi"


Leta 1905 je hišo prevzel nov gospodar, Matija MLJAČ (1856-1913), »Grčev« iz Lokve. Matija se je kot nezakonski sin Jožefa MLJAČ-a (1826-1906) in Jožefe KARIŽ rodil pri »Valeku« v Divači. Njegov oče se je natanko leto dni po njegovem rojstvu poročil h »Gornjim Grčevim« v Lokev. Za ženo je vzel 44-letno vdovo brez otrok Terezijo UMEK-MLJAČ (1812-1892), ter skupaj s svojim nezakonskim sinom pristopil na »Grčevo« posest. Terezina sestra Urša, ki je sicer posest dedovala prva, v zakonu s »Tonkovim« Mihaelom MEVLJO iz Lokve namreč prav tako ni imela otrok.

Matija, ki se je leta 1880 poročil s Katarino (1851-1914), hčero Luke PERHAVC-a »Hvalina.Sile« iz Lokve, in je dedoval »Grčevo« posest, se je do leta 1905 preživljal kot lesni trgovec. Ko je leta 1905 zaprosil in nato dne 15. marca istega leta s strani okrajnega glavarstva v Sežani tudi dobil dovoljenje za opravljanje gostinske obrti, se je preselil v prazno hišo nekdanje »Černetove gostilne«. V hišo je prinesel novo hišno ime in hiša je postala znana kot »Gostilna pri Grči«.

V obrtnem dovoljenju je bilo zapisano, da sme Matija MLJAČ: »prenočevati tujce, prodajati jedila, točiti vino in sadjevec, točiti in prodajati na drobno žgane pijače, točiti umetna in polumetna vina, prodajati kavo, čaj, šokolado in druge gorke in hladne pijače, imeti dovoljene igre.«. 

Nekdanji furmanski hlev je tako čedalje bolj postajal prostor namenjen prenočevanju in druženju prehodnih gostov.

Še pred začetkom 1. svetovne vojne sta tako Matija, kot njegova žena Katarina umrla. Očetovo gostilno je dedoval njun sin Jožef (1880-1924), ki se je leta 1910 poročil z Marijo (1889-1915), hčero lokavskega krčmarja Jožefa MLJAČ-a »Bridiča=Jožkovi«. Jožef je po vojni nadaljeval delo svojega očeta, aktivno pa je sodeloval tudi pri organizaciji kulturnih prireditev v vasi, posebej z društvom »Ljudski oder«, katerega je leta 1919 ustanovil takratni lokavski učitelj Alojz HREŠČAK (1886-1979). Težava je nastopila, ker je Avstro-Ogrska skupaj s svojimi zavezniki vojno izgubila. Lokev so zasedli Italijani, ki so iz leta v leto vršili vse hujši pritisk na vse kar je bilo slovenskega. Tako je bilo tudi delovanje kulturnega društva »Ljudski oder« zelo oteženo in že spomladi leta 1923 pod prisilo tudi ukinjeno. Na »Grčevem« dvorišču je društvo 23. septembra 1922 pripravilo zadnjo veselico.

Po uvedbi Gentilijeve reforme leta 1923, ki je pripeljala do raznarodovanja slovenskega prebivalstva, in zaradi katere so Lokavci izgubili tako slovensko prosvetno društvo, slovensko šolo kot slovenske časopise, so stavbo nekdanjega furmanskega hleva in pozneje »Grčevega« prostora za prenočevanje in druženje prehodnih gostov zasedli Italijani.

Naslednje leto se je gospodar Jože Mljač (1880-1924) pd. Grča, ki so mu rekli tudi "Kukal" odločil prodati Dol, eno svojih večjih parcel. Kupec je bil Ivan Maver (1865-1945) pd. Bekon. Govorilo se je, da naj bil bil Kukal ogoljufan, saj naj bi mu Bekon plačal s ponarejenim denarjem. Tiste dni so finančniki pri Bekonovih namreč zasegli velike količine ponarejenega denarja. Vir: Ivan Svetina: Spomini, Zvezek 3, str 110.

Jože MLJAČ-a (1880-1924) je naslednji dan, ko je bila kupčija sklenjena storil samomor. Na nedeljo pred mašo je skočil v jamo Golobivnica. Vsa njegova družina, bratje in sestre, pa se je po letu 1925 iz Lokve izselila, večinoma v Argentino. Jožetova edina hči Marija (1913-1990) je pri 11-letih postala sirota. K sebi jo je vzel še edini sorodnik v Lokvi, stric (materin brat) Jože Mljač pd. Bridič, ki je krčmaril v gostilni »Pri Malki«. Ta z ženo Amalijo CERKVENIK, »Belajevo« iz Kačič, ki je bila v Lokvi poštna upraviteljica, ni imel svojih otrok. 

DOPOLAVORO - italijanska zasedba prostorov


Sredi 20. let 20. stoletja so Italijani prostor v stavbi preuredili v kulturno dvorano za popoldansko druženje - DOPOLAVORO, ki pa se je po besedah Virgija Ščeka bolj ali manj zreducirala na krčmo. Na »Grčevem« dvorišču je bilo balinišče, v krčmi pa se je tudi kartalo, večinoma italijanske igre: Tresette, Briškolo, »Mariage« in Moro. Nekateri so igrali tudi tarok. Tudi časopisi so bili le italijanski.

Ob začetku 2. svetovne vojne so bili v stavbi nameščeni italijanski vojaki »bersalijeri« (italijanska lahka pehota, strelci, s perjem za klobukom), nad katerimi je bil v noči med 11. in 12. junijem 1942 tudi izvršen napad. Takrat so v dvorano, kjer so »bersaljeri« spali, vrgli več ročnih bomb. Prišlo je do navzkrižnega streljanja in štirje italijanski vojaki so bili ranjeni.

Poroka Franca MIROŠIČA in Marije MLJAČ


Leta 1930 je Franc MIROŠIČ (1901-1966), sin Lovrenca »Kaldana=Tišlerja« iz Lokve, na komisijo za dodeljevanje trgovskih licenc v Lokvi vložil prošnjo za pridobitev dovoljenja za trgovanje z živo živino (voli?). Komisija, ki so jo sestavljali Lokavci Anton MUHA (1871-1951) »Muha«, Jakob SREBOTNJAK (1871-1941) »Srebotnjak«, Mihael CERKVENIK ml. (1886-1952) »Brajdnik« in dr. Francesco FABROVICH /KOVAČIČ/ iz Divače, je dne 7. aprila 1930 prošnji soglasno ugodila. Dokument je bil uradno potrjen 14. aprila 1930 v Trstu.

Štiri leta pozneje, leta 1934, se je Franc MIROŠIČ (1901-1966) poročil z Marijo (1913-1990) »Grčevo«, edino hčero pokojnega Jožefa MLJAČ-a (1880-1924).

MLADINSKI DOM


Leta 1946, po koncu 2. svetovne vojne, sta Franc MIROŠIČ in njegova žena Marija, kot dedinja, prevzela »Grčevo=Šternovi« gostilno. V kulturni dvorani, ki je medtem postala »Mladinski dom«, je prišlo do ponovnega poskusa obuditve druženja domače mladine. Tako je v nedeljo, 8. decembra 1946, na Marijin praznik AFŽ (=Antifafistična fronta žena, leta 1953 se je ta preimenovala v ZŽD=Zveza ženskih društev) v dvorani »Mladinskega doma« priredila veselico s plesom in srečelovom. Žal je od konca 2. svetovne vojne minilo premalo časa, glave domače mladine, so bile še precej razgrete in medvojni spori še niso bili pozabljeni. Veselica, ki je imela dober namen, se je sprevrgla v nesrečo. Nedolžna žrtev je postal 20-letni Andrej SVETINA »Mihatov«. Ob 9. uri zvečer ga je na dvorišču pred »Grčevo« hišo ustrelil vrstnik iz vasi.

»Gostilna in picerija AMBASADOR«


Tako »Grčeva« domača hiša, kot nekdanji furmanski hlev ob njej je danes v zasebni lasti dedičev. V prostorih nekdanjega furmanskega hleva, nato prostora za prenočevanje in druženje prehodnih gostov in kasneje kulturne dvorane, italijanskega »Dopolavora« in Mladinskega doma sedaj obratuje »Gostilna in picerija AMBASADOR«.


četrtek, 03. maj 2012

O zapisovanju rodoslovnih podatkov

Komentar na članek o zapisovanju imen in priimkov v rodoslovnih zbirkah. Objavljeno tudi v časopisu SRD: Drevesa 2012/1, stran 35.

Zakaj zapisovati v izvirni obliki


Naj podam še svoje mnenje, torej mnenje nekoga, ki prisega na izvirni prepis rodoslovnega podatka. Za tovrstni način zapisovanja imen in priimkov, pa tudi krajev, sem se odločil že na samem začetku svojega rodoslovnega raziskovanja. Vzrokov, zaradi katerih sem se tako odločil je več, kot prvi ta, da sem se želel izogniti lastnemu subjektivnemu mnenju, ki bi lahko bilo v trenutku prepisa tudi napačno. Predvsem na samem začetku svojega raziskovanja, ko so bile moje izkušnje s prepoznavanjem, pogosto tudi težko berlijivih zapisov, bolj skromne, je obstajala velika verjetnost napak, katerim sem se prav tako želel izogniti. 

Določil sem si pravila pri katerih sem želel biti kar se da dosleden. Pri osebi, ki se je v različnih virih pojavila večkrat, sem se odločil zabeležiti najstarejšo obliko zapisa te osebe, praviloma tisto, ki se je pojavila ob njenem krstu. Če zapisa krsta nisem imel, sem uporabil npr. zapis ob poroki, najstarejši zapis ob rojstvu katerega izmed otrok, skratka časovno prvi zapis, ki sem ga o dani osebi našel v viru. Če do zapisa osebe nisem prišel preko primarnega vira, sem uporabil zapis, ki sem ga dobil iz katerega od drugih virov. V tem primeru, če je bilo tako zapisano v viru, sem uporabil tudi poslovenjeno obliko zapisa imena in priimka, četudi je oseba sodila v 16. stoletje.

Osebna imena so se v cerkvenih matičnih knjigah, vsaj kar zadeva moje področje raziskovanja (Primorska), praviloma zapisovala v latinščini in so bila kot taka dokaj unikatna. Za razliko od imen, so se priimki dosledno zapisovali v jeziku kranjske, danes bi rekli v sloveščini, a se je do okoli leta 1854 za njihovo zapisovanje uporabljala bohoričica, torej "zh" namesto "č", "sh" namesto "ž", "z" namesto "c", "s" namesto "z", itd.. V 2. polovici 19., stoletja je bohoričico zamenjala gajica. Od takrat dalje so bili priimki, vsaj na Primorskem, praviloma pisani s šumniki, tako kot danes.

Po drugi strani je skozi 300 in več let dolgo obdobje matičnih pisnih virov prihajalo tako pri osebnih imenih, kot tudi pri priimkih, nemalokrat tudi do njihovega preoblikovanja. Medtem, ko so bila, in so še danes, v osnovi ista osebna imena v posameznih pokrajinah pogostokrat različna, lep primer je npr. latinski "Joannes", ki je na Gorenjskem danes praviloma Janez (tudi Johan, Anže, ...), na Primorskem pa Ivan (tudi Zuan, Nane, Janko, ...), pa je pri priimkih prihajalo do drugačne vrste preoblikovanja. Številni danes različni priimki izvirajo iz nekdanjega skupnega, to je enakega, priimka. Do sprememb v zapisu priimka je pogosto prihajalo, ko se je oseba priselila v drug (morda bolj oddaljeni) kraj, kjer je bil priimek zaradi njegove neprepoznavnosti spremenjen bolj naključno, ali v drugem primeru, ko je bil bodisi zaradi težke izgovorljivosti v drugem jezikovnem območju, ali kakšnega drugega razloga, priimek spremenjen namenoma. Lep vzorčni primer so spremembe, ki so jih na svojih priimkih napravili nekateri slovenski izseljenci v Ameriko v začetku 19. stoletja. Z zornega kota namišljenega rodoslovca, sicer potomca tega izseljenca, je uporaba njegovega sedanjega priimka tudi za vse svoje prednike po moški liniji povsem nespremenljiva, in brez dvoma napačna. To je bil moj drugi najpomembnejši razlog, da sem se odločil za izvirni zapis beleženja rodoslovnih podatkov.

Tretji, meni prav tako pomemben razlog, zaradi katerega sem se odločil za izvirni prepis podatkov je ohranitev zgodovinskega spomina. Poleg tega, da tako izdelan rodovnik ohranja lepoto pestrosti, podatki zbrani v taki obliki nudijo vpogled tudi v dinamiko razvoja jezika in so lahko dober vir pri preučevanju tako samega izvora besed (etimologija), kot tudi osebnih imen, priimkov, vzdevkov, hišnih imen (onomastika) in krajevnih imen (toponomastika), hkrati pa pomagajo osvetljevati družinsko, krajevno in družbeno zgodovino. Poleg tega pa je tako zbrane podatke možno v vsakem trenutku posloveniti, če se za to pokaže potreba.

Moje osebne izkušnje kažejo, da obstajajo tako posamezniki, ki so nad rodovniki pisanimi v izvirniku navdušeni, kot tudi tisti, ki prisegajo izključno na njegovo poslovenjeno obliko. Ker je zaradi različnih pogledov  nemogoče ustreči vsem in vsakemu, je tako kot v življenju nasploh, tudi tu najbolje, da vsakdo sledi lastnim željam in ciljem. Zato se s Petrom gotovo strinjam v tem, da si pravila lahko ustvarja vsak sam. Gotovo pa je modro upoštevati dobre nasvete.