nedelja, 31. december 2017

Rodoslovna zbirka "Kraševci"

ZBIRKA:
Ime zbirke: Krasevci (1600-1900) in seznam oseb (1900-1990)[1]
Zemljepisno območje: Slovenija Kras, Brkini, Vipavska dolina, ....
Čas raziskave: 1997-2017.

PODATKOVNI ATRIBUTI:
Osebni podatek: ime; priimek[2]; datum rojstva-krsta, poroke, smrti-pogreba; vzrok smrti [3]; poklic oz. dejavnost[4]; družbeni status[5]; dogodki, opombe, citati, ...; fotografije, ...
Bivališče: hišne številke, domača hišna imena[6].

VIRI:[7]
Primarni: cerkvene matične knjige (krsti, poroke, smrti), cerkvene družinske knjige (Status Animarum) in civilne domovinske pole, zemljiški urbarji, urbarji cerkvenih bratovščin, ....
Sekundarni: krajevne in družinske kronike, pokopališča in nagrobniki, popisi,  seznami, podatkovne zbirke, spletne digitalne knjižnice (Dlib, Sistory, Ancestry, ....); ..., idr..

Glavno območje rodoslovne zbirke Kraševci
ŽUPNIJE IN PODRUŽNICE (vasi):

AJDOVŠČINA* (Šturje, Planina /Dolenje/, Lokavec, Ustje, Otlica), AVBER* (Avber, Gradnje, Raša, Ponikve), BAZOVICA* (Bazovica, Gropada, Padriče), BREZOVICA (Brezovica, Bač, Povžane, Materija, Rožice, Tublje, Hrpelje, Slope, Artviže, Ostrovica, Padež, Kozjane, Gradišica, Odolina), BUDANJE* (Budanje, Dolga Poljana), ČRNI VRH NAD IDRIJO* (Črni vrh, Zadlog, Idrski log, Predgriže, Lome, Javornik, Kanji dol, Strmica, Mrzli log, Bela), DIVAČA (Divača, Dolnje Ležeče), DOLINA* (Dolina, Boljunec, Boršt-Jezero, Brce, Brgod, Črni kal, Jelovice, Kastelec, Kroglje, Log, Mačkovlje, Prebeneg, Ricmanje, Socerb, Vodice, Zabrežec), GOČE* (Goče, Lože, Manče), DUTOVLJE* (Dutovlje, Kreplje, Godnje, Skopo, Kopriva, Brje, Krajna vas), ERZELJ* (Erzelj, Branica, Lenivec, Tabor, Mesesneli, Miški, Vovki, Hribi), GABROVICA* (Gabrovica, Coljava), GORJANSKO* (Gorjansko, Nadrožica, Škofi-Kregolišče, Brje, Klanec), GROČANA* (Gročana, Draga, Vrhpolje, Miheli, Nasirec, Lipica), HRAŠČE* (Mali Otok, Zagon, Studenec), HRENOVICE* (Hrenovice, Velika Brda, Goriče, Hruševje, Rakulik, Sajevče, Čermelice, Slavinje, Orehek), KLANEC(Klanec, Beka, Ocizla, Trpce-Petrinje, Prešnica, Podgorje, Černotiče), KNEŽAK(Knežak, Bač, Koritnice, Jurišče, Šembije), KOMEN* (Komen, Volčji Grad, Tomačevica, Sveto, Ivanji Grad, Zagrajec, Mali dol, Preserje), KOŠANA (Dolnja Košana, Buje, Gornja Košana, Kal, Mala Pristava, Nadanje selo, Narin, Neverke, Nova Sušica, Ostrožno brdo, Stara Sušica, Suhorje, Velika Pristava, Volče, Čepno), KREPLJE* (Kreplje, Godnje), LANDOL* (Predjama, Landol, Šmihel pod Nanosom, Stranje), LOKEV (Lokev, Prelože pri Lokvi), OPČINE* (Opčine, Trebče, Bani, Rojan, Ferlugi, Piščanci, Barkovlje, Grljan, Sv. Križ, Briščiki, Kontovel)OTLICA* (Otlica, Predmeja, Kovk)PLISKOVICA* (Pliskovica, Kosovelje, Veliki dol, Tublje pri Komnu), POVIR (Povir, Gorenje, Brestovica, Merče, Žirje, Plešivica), POSTOJNA* (Postojna, Stara vas, Veliki otok, Zalog), RAZDRTO* (Razdrto), REPENTABOR* (Veliki Prepen, Vrhovlje, Voglje, Col-Fernetiči). RODIK (Rodik, Dane, Kačiče, Pared, Podgrad), SENOŽEČE (Senožeće, Dolenja vas, Gabrče, Laže, Potoče, Senadole), SEŽANA (Sežana, Šmarje, Dane, Orlek), SLAVINA* (Slavina, Koče, Žeje, Selce, Nemška vas, Prestranek, Matenja vas, Rakitnik, Grobišče), PIVKA* (Pivka, Petelinje, Gradec, Hrastje, Radohova vas, Klenik, Palčje, Trnje), PODNANOS* (Podnanos, Orehovica, Porečje, Podbreg, Podgrič, Podraga, Lozice /Podbrje, Loka, Otošče, Stajice, Mislejska vas, Lipovška vas, Hrib, Žerjavska vas, Kolona, Renkovska vas, Gorenji Žvanuti, Dolenji Žvanuti/), PREGARJE* (Pregarje, Gaberk, Rjavče, Brezovo brdo, Tatre, Prelože, Huje, Zajelše), PREM* (Prem, Smrje, Bitnje, Čelje, Janeževo brdo, Selce, Turn, Kilovče), SLAP* (Slap pri Vipavi), SLIVJE (Slivje, Loče, Markovščina, Hotična, Skadanščina, Kovčiče, Orehek, Mrše, Ritomeče), ŠTJAK* (Štjak, Selo, Gornja Branica /Koboli, Večkoti, Čehovini, Dolanci, Kodreti, Trebižani/, Krtinovca, Ravnje, Dolenje, Nova vas, Gradišče, Poljane, Štomaž, Razguri, Sela, Raša /Gorupi, Mahniči, Mahorčiči/, Pristava, Bogo, Hribi), TOMAJ* (Tomaj, Križ, Utovlje, Kazlje, Grahovo brdo, Filipčje brdo, Šepulje, Dobravlje), TRNOVO* (Bistrica, Harije, Jasen, Vrbovo, Vrbica, Jablanica, Gornji Zemon, Dolnji Zemon, Mala Bukovica, Velika Bukovica, Koseze, Dobropolje, Zarečje, Brce, Topolc, Šembije, Podstenje, Mereče, Tominje), UBELJSKO* (Veliko Ubeljsko, Malo Ubeljsko, Brezje pod Nanosom, Mala Brda), ŠMARJE-GABRJE* (Šmarje, Lačenberg, Zavino, Branica /Hmeljaki/, Dolnji Lisjaki, Čipnje, Stegovci, Hrastje, Jakulini, Potok, Vrtovče /Gornji Lisjaki/, Gorjani, Vidmarji, Tevče), ŠTANJEL* (Štanjel, Kobdilj, Hruševica, Kobjeglava, Tupelče), ŠTORJE (Štorje, Podbreže, Senadolice, Majcni), ŠTURJE* (Šturje, Žapuže, Kovk), VATOVLJE (Vatovlje, Barka, Misliče, Vareje), VIPAVA* (Vipava, Gradišče, Zemono, Log, Nanos), VRABČE* (Vrabče, Jakovce, Veliko Polje, Griže), VREME (Vremski Britof, Gornje Vreme, Gornje Ležeče. Famlje, Goriče, Škoflje, Zavrhek, Vatovlje, Misliče, Škocijan, Naklo, Matavun, Gradišče, Brežec, Betanja), VRHPOLJE* (Vrhpolje pri Vipavi, Duplje), ZAGORJE(Zagorje, Drskovče, Parje, Šilentabor, Kilovče, Ratečevo Brdo) ... poleg tega: NOVA OSELICA (Podjelovo brdo, Podlaniše, Podpleče, Nova Oselica, Hobovše, Sovodenj, Laniše, Koprivnik),  STARA OSELICA* (Stara Oselica, Hobovše, Fužine, Kladje, Podgora, Trebija) - * v pripravi

-----
[1] Osnovni seznam  (ime in priimek) oseb v zbirki rojenih med leti 1900 in 1990.
[2] Imena in priimki oseb v zbirki so pisana tako, kot so bila povzeta iz vira. Osebna imena prepisana iz matičnih knjig so tako tudi v zbirki sami zapisana v latinščini (kjer je bilo mogoče, je povzet zapis ob krstu). Isto velja tudi za priimke, ki so bili za razliko od osebnih imen v matičnih knjigah pisani v kranjskem jeziku, do okoli leta 1852 sicer praviloma v bohoričici, po tem pa v današnji obliki, s šumniki. Podatki o osebah povzeti iz drugih virov, so pisani tako, kot so bili zabeleženih v teh virih. Izjemoma je zapis v rodoslovni zbirki drugačen, če je šlo pri vpisu podatka v osnovnem viru za očitno napako.
[3] Podatki za 19. stoletje.
[4] Zapisi poklicev (oz. dejavnosti) kot agricola, rusticus, villicus, ..., ki v osnovi označujejo kmeta, so v zbirki praviloma izpuščeni.
[5] Gosposki status osebe (D'nus, D'na, ...), plemiški naziv (Nob., pl. ...), pridevek (Mr'o, Rd., dr. mag., ...)
[6] Od leta 1770 dalje.
[7] Podatki v rodoslovni zbirki so skoraj v celoti povzeti neposredno iz primarnih virov. Izjema so plemiški rodovniki, ki sicer predstavljajo manjši delež zbirke. Ti temeljijo pretežno na sekundarnih virih - rodbinskih kronikah, zbirkah, družinskih genealogijah (Preinfalk: Plemiške rodbine na Slovenskem; ...); prepisih iz matičnih knjig (Schivizhoffen: Der Adel in der Matriken, ...), ... in drugih.

KRAŠEVCI - Kostner, Karstner (Krashauze)


Kraševec, W. Lazius 1561
Beseda Kras (Karst) se prvič omenja v delu “Dvcatvs Carniolae et Histriae vna cvm Marcha Windorvm" Wolfganga Laziusa (1514-1565). Zemljevid je bil natisnjen leta 1545, objavljen pa 1561. Kras (Kars) je leta 1550 kot pokrajino na svojem zemljevidu označil tudi Sebastijan Münster (1488-1552). 

Še pred objavo Lazijevega zemljevida je Kraševce leta 1555 omenil Primož Trubar (1508-1586). V predgovoru v Matejev evangelij iz leta 1555 beremo: "Mi imamo pak tukaj tri riči vom povedati: Na pervu. Kedar ta Slovenski Jezik se povsod glih inu veni viži ne govori, drigači govore zdostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerij inu Dolenci tar Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati."

Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) je v Slavi Vojvodine Kranjske leta 1689 Kras in Kraševce umestil na ozemlje Notranje Kranjske (Innerkrain), kamor je vključil tudi Pivko (tj. Pivško). Ime Notranjci takrat še ni bilo prepoznavno. Nadomeščala so ga ožja imena, Kraševci in Pivčani, tudi Vipavci; jedro današnje Notranjske (Cerkniško in Bloke) pa je bilo takrat umeščeno na Srednjem Kranjskem, ne na Notranjem.

Takole je pisal Valvasor[6] ...

Notranjska je v četrti petini dežele Kranjske. Kot četrti del, ki obsega Kras, Pivko in vse, kar spada zraven, ima štiri vrste prebivalcev: namreč Vipavce, Kraševce, Čiče in prave Kranjce. Te štiri vrste prebivalcev se razlikujejo tako po jeziku kot po noši in skoraj v vsem svojem žitju in bitju.

Četrta petina notranje Kranjske - Kras in Pivka, Valvasor 1689.
Das Virte Fvfftl Das Ist Inner Crain oder Karst vnd Poyg
Valvasorjev opis Dežele Kranjske. Valvasor (1689) deli Kranjsko na pet pokrajin ali na petine (Funfftl), ki niso upravne enote, ampak le zemljepisni pojmi, saj je delitev zasnovana na etnoloških, gospodarskih, kmetijskih, geografskih, hidroloških idr. značilnostih pokrajin. Das Erste Funfftl Das Ist Ober Krain (Gorenja Kranjska). Obsegala je v glavnem današnjo Gorenjsko in Ljubljansko kotlino. Meje tečejo od Ljubljane po Gradaščici, za Bohinjem in čez Triglav na Korensko sedlo, po Karavankah, mimo Motnika in Trbovelj do Save in po njej do Ljubljane. Das Andere Funfftl Das Ist Unter Krain (Dolenja Kranjska). To je ozemlje med Krko in Savo z Žumberkom. Meja je Sava od Ljubljanice do Bregane, odtod do Kolpe ter od Metlike do izvira Krke in do izliva Ljubljanice. Na jugovzhodnem obrobju leži Kostanjevica (Landstrass), še vedno precej odmaknjena od meje. Verjetno se je slovensko ime Dolenjska začelo pojavljati z nemškim poimenovanjem tega ozemlja Unter Krain, kot ga navaja Valvasor, in sicer po kombinaciji Dolenj(ja) (Kranj)ska. Das Dritte Funfftl Ist Das Mitter Krain (Srednja Kranjska). Pokrivala je ozemlje od Laz ob Savi do izvira Krke, po njej do Soteske. Odtod je šla meja na Kolpo pri Metliki in po Kolpi navzgor skoraj do izvira ter proti severu zahodno od Cerkniškega jezera do Vrhnike in po Ljubljanici do Save. Das Vierte Funfftl Das Ist Inner Krain Oder Karst und Poyg (Notranja Kranjska ali Kras in Pivško). Meja je tekla od Vrhnike po Javornikih, čez Snežnik do Voloskega zahodno od Reke. Odtod po Čičariji do področja pred Trstom in na sever proti Vipavi in Idriji ter do Vrhnike. Das Letzte Funfftl Das Ist Histereich  (Istra). - Dolenjski list, 5. februarja 1998, stran 22. (dlib)

KRAŠEVCI in KRAS


Kraševci živijo na Krasu, pri gradu Na Školju, Devinu in Štivanu; imajo pa svoj poseben jezik in posebno nošo. Njihov jezik je precej trd; ponekod govore tako nerazumljivo, da jih človek komaj razume, vendar pa s kranjskimi besedami.

Kraševci in Kraševke, Valvasor 1689
So močni, delavni, večinoma se preživljajo z vinogradi, kjer uspevajo najboljša vina, prosečan, muškat in podobna vina, ki jih vozijo v daljne dežele. Zemlja je pri njih sicer povsod kamnita in je včasih skoraj ni videti, pa vendar rodi najodličnejše vino. In dobro jim uspeva tudi živina, ki je redijo veliko in daje dobro hrano. Nimajo nobenega žita in jedo zelo suh kruh iz napol zmletega žita, podoben holandskemu. Na hrbtih nosijo po deželi cele vreče oljčnega olja in včasih najbrž tudi vina, najbolj v zimskem času. Kajti če tisti, ki to nosi, s to posodo pade, se ne bo kar tako razbila. Te vreče so narejene kot cel kozel ali odrt oven, in v takih kožah nosijo olje. Je pa to potrebno tudi zaradi neravnih poti na Krasu, ki je grozoten, nemil in slab za hojo, ker je skrajno kamnit. Ti dobri ljudje živijo prav revno in so nadvse dobre volje, če le imajo kos surove slanine (ki jim jo neutrudno delo naredi zelo dobro prebavljivo), čebulo in velik kos črnega kruha (iz grobo mlete pšenice ali s črnimi otrobi). Na mnogih krajih jim tudi hudo primanjkuje lesa, posebno poleti pa tudi sveže vode. Vendar jim to pomanjkanje ne jemlje telesnih moči, kljub temu so močni, živahni in zdravi.

V raznih krajih imajo mlake ali luže, ki se natečejo ob dežju; če taka deževnica poleti dolgo stoji, postane krvavo rdeča. Kadar dolgo ni dežja, stoji vedno kmet iz vasi, ki ji pripada luža, na straži ter varuje in brani, da ne bi morda prišli iz drugih vasi in vzeli vodo. Poleg vode manjka Kraševcem tudi lesa in polja. Pomanjkanje lesa in čiste vode pa nadomešča prebivalcem vino. Je najboljše kakovosti, rdeče in belo, vsake vrste; zato tudi gre v daljne dežele. To bo pač najtehtnejši vzrok, da stoji tukaj ne glede na ostalo nerodovitnost toliko prelepih in velikih vasi. V njih imajo večinoma zidane hiše; na njih so nekatere strehe pokrite s ploščatimi kamni. V malo hišah najdemo peči, ampak samo ognjišča.

Burja na Krasu, Valvasor 1689

Če pa vleče veter še malo močneje, potem - čeprav naši ljudje, namreč Kraševci še prav lahko gredo naprej (Česa vsega ne naredi navada?) - se ne bo dalo pregovoriti nobenega tujca več, tudi če bi ga hotel pregovarjati cel svet retorikov, da naj gre kar naprej: obrnil se bo, šel nazaj, se zahvalil za glasbo, noče več poslušati teh Eolovih pozavn in fagotov, ker ima vtis, da bi mu lahko odpihnile dušo iz telesa.

V nekaterih krajih so ti ljudje zelo urni in spretni s pračo, tako da kamen, ki ga zaženejo z zanko, le redko zgreši. Kadar so na potovanju, nosijo namesto orožja v rokah velike dolge čekane.

KRAŠKA NOŠA


Kraška moda
Kar zadeva njihovo nošo, hodijo v širokih ohlapnih hlačah iz debelega grobega sukna, ki spodaj niso zvezane. Zraven nosijo kratke telovnike, na glavi pa velike iz klobučevine narejene kape ali, bolje rečeno, majhne avbe, ženske pa bele peče ali rute, toda ne tako nabrane ali zložene kot sicer drugod. Moški so prav grobi, divjega in zoprnega videza, tudi prav temno porjaveli od sonca; medtem ko so ženske v nekaterih krajih lepo bele in prav čedne; vendar pa jih noša kar precej kazi in zatemnjuje blesk njihove naravne lepote. Vendar pa v nekaterih krajih obstaja še druga ženska noša, zlasti na Bregu (Brech, sicer imenovanem Brščica, Bersziza), ki spada pod gospostvo Socerb (S. Serv) in je precej čednejša od ostale kraške. Tamkaj si namreč mlade kmetice tako spretno ovijejo glavo z dolgo platneno platneno ruto, da naredijo iz nje štiri konce, čeprav ima ruta le dva, v tem ko jo dvakrat dvojno preganejo ter jim tako na vsaki strani visi po en konec, vendar je na levi strani precej daljši kot na desni. Spredaj nad čelom visi le malo, zadaj, proti hrbtu, pa je četrti konec precej širok in dolg. Potem nosijo čez život dolgo črno suknjo brez rokavov, spredaj pa na vsaki strani prsi visi dolg čop ali cof. Ta suknja se spredaj ne zapenja, temveč ostane čisto odpeta in se le s tankim modrim in rdečim pasom opasa k telesu. Pod to suknjo imajo drugo, še daljšo suknjo, iz belega blaga; in iz tega so tudi rokavi. Ta suknja gre spodaj in tudi zgoraj okoli vratu, potem spredaj do pasu, do koder je spredaj izrezana, nato pa od pasu navzdol« kjer pa nima nobene odprtine, vendar pa sega dol trak iz preganjene ali našite kožuhovine; tak kožuhovinast našiv je tudi spredaj na rokavih. Pod to suknjo nosijo dolgo srajco ali haljo, ki je še daljša kot suknja. Taka srajca moli ven spodaj in spredaj pri rokavih, enako pa tudi okoli vratu, tako daleč, da se je dovolj vidi. K temu obuvajo rdeče nogavice in črne čevlje, ki so spredaj čisto okrogli in imajo belo zaplato, kot se vidi na priloženi sliki. Moški pa nosijo tako obleko kot sicer Kraševci in Čiči.

KRAŠEVCI in KRAŠEVKE


Sicer pa precejšnje začudenje zbuja tole: čim bolj grobi in črni so moški v kakšnem kraju, tem bolj bele in lepe ženske najdemo tam, kakor da bi hotela narava primerjati oba spola s svetlobo in senco in tudi postaviti v tako družbo. Zlasti pri Črnem Kalu (Tschernecall) in v njegovi soseščini naletimo na oba spola tako neenake barve, da nosijo moški na obrazu tem več grdote in zoprnosti, čim več miline in prijetnosti imajo ženske. Pa vendar ženske prav enako kot moški vedno delajo na soncu. Moški na glavi ne trpijo las, temveč si jih odrežejo; prav tako tudi ne nosijo dolgih brad. O njihovih opravilih tukaj molčim, ker je bilo v sumarični topografiji o njih že dovolj povedano.

ŽENITVOVANJSKI OBIČAJI


Čeravno pa Kraševci — kot je bilo prejle povedano — nimajo povsod enake ženske noše, tako se tudi v drugih običajih povsod ne skladajo. Ob morju pri Devinu, Štivanu in tam okoli veljajo drugi običaji kot pri Črnem Kalu (Tschernecal); drugi tudi pri Novem Gradu (Castel novo); pri Pivčanih ob Pivki pa spet drugi. Zategadelj naj tu le na kratko omenim to in ono, najprej o ženitovanjih. V večini krajev, zlasti v predelih ob Pivki, z ženitovanji poteka takole: dan pred kopulacijo ali poroko pošlje ženin k nevesti po balo (balla), to je po nevestine mobilije ali premično imetje. Temu odposlancu nevesta ali njeni ljudje dajo faconetelj. Ko pride potem naslednjega dne ženin s starešino (ali mojstrom za gostijo) in drugimi ljudmi iskat nevesto, to poteka skoraj prav tako kot na Gorenjskem in Dolenjskem. Le v tem se tukaj malce spremeni, da sprva sicer pošljejo iz hiše grdo, pozneje pa lepšo. V tretje pa sunejo ali spodijo in tako rekoč poženejo pravo nevesto ven. Starešina ji vrže okoli vratu brisačo in jo tako potegne k sebi. Ko gre nevesta na pot domov, namreč v ženinovo bivališče, vrže majhen kolač (kolazh, to je pecivo okrogle oblike kot venec) čez glavo naprej; to pecivo potem poberejo dečki. Ko pride v ženinovo sobo in se tamkaj usede, ji ženinova mati da fantka na kolena ali v naročje (tako kot se je prej zgodilo tudi pri ženitovanjskih običajih Vipavcev), ki se mu dobrika in ga ljubkuje. Ko hočeta iti v poročno posteljo in skupaj leči spat, on izvleče svojo sabljo ali palaš in ji prereže venec na glavi. Nato se uležeta. Omembe vredno in nenavadno pri tem je, da se mora ženin uleči k nevesti v svojih debelih in velikih hlamudračah. Ali pa jih ponoči sleče, oziroma kako dolgo jih obdrži na sebi, tega ne vem prav točno; kdor je tako radoveden, da si želi natančnejše poročilo o tem, temu bi po mojem mnenju nevesta lahko povedala kaj zanesljivejšega. Kajti ona bo to najbolje in najbolj gotovo vedela. Možno je, da hoče svojo poročno noč najprej začeti z molitvijo in bi rada, da je medtem ne bi motil s svojo prijaznostjo. Samo o tem, ali se morda obrača na slavnega in učenega Hosiusa kot patrona, in sicer prav do svetlega jutra, pa prav močno dvomim. Najbolj verjetno pa se mi zdi, da on obdrži hlače na sebi zaradi sramežljivosti.

poročno gostijo in pojedinami pri tem pa poteka na naslednji način. Prvi dan jedo zjutraj pri nevesti, zvečer pa pri ženinu, in sicer nič prav posebnega, samo kašo. Drugi dan obedujejo pri ženinu. Tretji dan pogosti ženinov oče njegove ljudi, nevestin oče pa njene ljudi. V nedeljo zatem prideta nevesta in ženin k nevestinemu očetu, naslednjo nedeljo pa k ženinovemu očetu. S tem je ženitovanje pri koncu. Drugi dan po poroki gresta novoporočenca v cerkev in dasta brati eno ali dve maši za svoje pokojne starše ali stare starše in sorodnike.

V nekaterih krajih ob Pivki, predvsem okoli Knežaka in Trnovega, imajo poleg prejšnjega pri ženitovanjskih običajih še nekaj posebnosti. Povsod si sicer denar lasti prvenstvo, skoraj na vseh področjih, le v ljubezenskih in poročnih zadevah imajo včasih navado dajati lepoti prednost pred bogastvom. Kajti niso vsi enakega mnenja kot tisti philosophus, ki je tistim, ki so se čudili, da seje poročil z nelepo, grdo žensko, v odgovor dejal, da mora spiti le požirek vina in že v njegovih očeh dobi lepo podobo; mnogi od njih pa hočejo zadovoljiti tudi oči. In marsikatera, ki nosi lepe rože na licih, ima to srečo, da ji lepota služi za doto ali za mrežo, s katero ujame bogatega ženina. Tako tudi nekateri kmetje precej bolj gledajo na lepo, mlado dekle in dobro gospodinjo kot pa na bogato kmetico, ki je revna po lepoti. Nekateri, ki jim je pomembna čast, se za poroko ne ogledujejo toliko po taki, ki je premožnih staršev, če so jo le spočeli ugledni, ali pa jo je mogoče spoštovati in ljubiti zaradi njene spodobnosti in hvalevrednega vedenja. Ampak v teh krajih ne gledajo niti na lepoto niti na rod niti na krepostnost, temveč le na premoženje in sredstva neveste. Lepa postava brez denarja tu velja toliko kot namalana krona in kot telo brez duše. Tista, ki nima denarja, tod v teh krajih obsedi in težko dobi moža. Ne marajo ljubice brez ljube dote. Če pa je dobila dobro doto in lahko ženinu prinese več kot kos mesa, namreč dobre denarce, potem je lahko škilasta ali krivogleda, lahko ima bistre ali krmežljave oči, ali pa celo eno samo, lahko hodi ravno ali pa šepa in šanta, lahko je tako rumena kot vosek in tako grda kot smrt — pa se v očeh mladih snubcev vendarle najlepše lesketa, če le ima doto. Denar ali premoženje je njen okras. Denar jo spremeni iz zamorke v angela, pri katerem upajo, da bodo uživali nebeško življenje v zakonu. Za takšno, ki pride z nabreklo mošnjo, se vsi pulijo in bo imela deset namesto enega snubca, čeravno že lahko vzame le enega.

Kadar pa zares pride do obljube ali zaroke, se opravi z naslednjimi ceremonijami: ženin po tleh razgrne obleko, ali pa morda odejo, in se uleže nanjo; nevesta pa potem zraven njega. Nato ju okoli stoječi prijatelji pokrijejo a zunanjimi deli obleke. Ko sta tako nekaj časa skupaj ležala na tleh, vstaneta. Ženin pa, ki obstane na obleki, prime nevesto za levico s svojo desno roko in jo trikrat zasuče naokrog. Nato ji trikrat nazdravi, enako pa tudi ona njemu prav tolikokrat. Zatem si oba podata desnici, ki jima ju polijejo z vinom. Na koncu vržejo nevesti nekaj denarja v naročje. S tem je zaroka v skladu z njihovim običajem primerno končana. Razen njenega leganja na tla se sicer ravnajo po splošnih ženitovanjskih navadah.

Ko je minila poroka in ohcet, spremijo novoporočenca v njuno stanovanje skozi tista vrata, skozi katera puščajo živino, ki gre iz hleva; pri tem ženinova mati ali kaka druga bližnja sorodnica pri vratih čaka z vrčem vina in trikrat nazdravi nevesti, ki ji odvrne z enako trikratno napitnico in vrže groš ali podoben kovanec v vino. Zatem omenjena mati vrže obema poročencema ruto (ali brisačo) okoli vratu, jima želi srečo in zdravje ter ju potegne v kuhinjo. Tu potrosi nevesta (ali mlada žena) pri piskrih ali loncih nekaj denarja; potem se usede in obrne hrbet proti iste jam ter vzame v naročje majhnega fantka, počasi tudi drobi pogačo ali gibanico ter podaja koščke nazaj čez rame tistim, ki stojijo za njo; in ti prav poželjivo segajo po njih, ker mislijo, da jim bo nato lan na polju prav lepo uspeval. Ženin in nevesta pri mizi ne jesta z žlico, ker se bojita, da bi pričakovani otrok dobil velike viseče ustnice in velika usta vse do ušes. Ko postavijo na mizo jed iz dobro zabeljenega prosa, začnejo svatje z velikim vriščem vpiti: Nevesta v posteljo! Nevesta v posteljo! Kakor hitro ona to zasliši, vstane, trikrat upogne meč, ki ji ga čez mizo poda ženin, in gre nato v spalnico. Tam ona ženinu, on pa njej sezuje čevlje; medtem ga ona z roko narahlo treplja po rami. Nato se nevesta skloni in ženin ji z mečem (ali sabljo) odreže venec. Naslednje jutro nevesta brž pogoltne nekaj hrane in se medtem nagiba nad posodo, iz katere običajno žro svinje (nad svinjsko korito), povsem prepričana, da se ji zaradi tega sredstva nobena hrana ne bo zagnusila, če bi ali bo zanosila. Za jutrnjino ji ženin ali njegov brat podari vola ali kravo ali ovco. To žival ona prime za roge in jo preda nekomu od svojih sorodnikov, ki jo pelje trikrat v krogu in tako to glavo živine namesto nje vzame v posest. Po vsem tem odpeljejo nevesto k javnemu vodnjaku v vasi, kjer navzočim napije s požirkom vode in vrže v posodo ali vrč nekaj kovancev. Vse te ceremonije pa imajo svoj določeni pomen, Naklonjeni bralec pa bo, upam, potrpežljivo zdržal brez teh skrivnosti ter nam ne bo zameril, če opustimo njihovo razlago, ki se zdi nepotrebna. Toliko o ženitovanjskih običajih na Krasu in ob Pivki!

---
[6] Janez Vajkart Valvasor: SLAVA VOJVODINE KRANJSKE, 1689.V. knjiga. O starih in najstarejših prebivalcih, II. del VIII. poglavje. O jeziku, obleki in običajih tistih, ki živijo na Krasu. Prevod dela: Die Ehre dess Hertzogthums Crain (Doris Debenjak, Ervin Fritz, Andrej Perhaj in Božidar Debenjak]. - 2010).

sobota, 30. september 2017

Stric Lado

Lado, v aprilu 1967.
Naslednjo zgodbo posvečam spominu na brata moje mame, mnogo prezgodaj umrlemu stricu Ladu (1948-1975), ljubitelju tehnike in letal, jadralnemu in športnemu letalcu, ter nesojenemu pilotu, kateremu življenjske načrte sta v 27. letu starosti prekinila nenadna bolezen in smrt. Njegova zgodba, ki sloni pretežno na slikovni in pisni zapuščini, delno tudi pripovedovanju njegove mame, na koncu nekoliko osvetli tudi pogled na obdobje slovenskega letalstva v prvi polovici 70. let, ter na letališči Brnik in Ljubljana-Polje, dve stični točki njegovih letalskih poletov.

Sorodni zgodbi: Zgodba mojega deda in Zgodba moje stare mame.

Lado se je kot Ladislav Milanović rodil 28. julija 1948 v Gorenji vasi pri Poljanah. Krstna botra sta mu bila Viktorija (Šifrar), Uštinova iz Sovodnja, žena žandarja Janeza Šimca, in nekdo izmed Debelakovih. Lado je bil četrti izmed petih otrok žandarmerijskega podnarednika Dake Milanovića in gospodinje Jožice, rojene Kacin. Družina je v času njegovega rojstva živela na naslovu Sestranska vas 6, kjer je imela v najemu del takratne Špendlerjeve hiše. Lastnik hiše in hišni gospodar pa je bil Matevž Miklavčič (1905-2004).

V GORENJI VASI


Mati Jožica je z dvema svojima hčerama, Stano (1942) in Miro (1943), prišla iz Fužin (župnija Stara Oselica) v Sestransko vas menda novembra 1943, ko je bil mož in oče Dako z nemško žandarmerijo poslan v Francijo. Tam je živela s svojima hčerama v lastnem gospodinjstvu do novembra 1945, ko se je iz Francije, preko Bosne v Slovenijo in Gorenjo vas vrnil Dako. Potem so pri Špendlerju naslednja tri-štiri leta živeli skupaj. Leta 1946 se je v tej hiši rodil sin Niko in zatem leta 1948 še sin Lado.

Lado Milanović, krstni list (prepis), 1964.
Mati Jožica z otroki (z leve): Niko, Stana, Lado in Mira. Gorenja vas-Trata, 1950.

Leta 1949 je povojna oblast hišo pri Špendlerju zaplenila in jo z nacionalizacijo predala občini, zato se je družina preselila na Trato, v hišo pri Jernejcu, od koder je bila doma prva žena Matevža Miklavčiča. V tej hiši se je leta 1950 rodil še zadnji izmed otrok, sin Miro. 

Ob birmi Stane in Mire je nastala edina družinska fotografija, na kateri so se pred fotografski objektiv postavili vsi družinski člani hkrati. Na vseh poznejših fotografijah je vedno kdo manjkal.

Družina Milanović (z leve): Stana, Miro, mati Jožica, Niko, oče Dako, Lado in Mira. Gorenja vas-Trata, 1952.

V Gorenji vasi je nastala še ena lepših družinskih fotografij. Oče Dako se je v tem času iz ekonomskih razlogov in zaradi vsiljene poklicne prekvalifikacije že preselil v Ljubljano, kjer je dobil zaposlitev pri gradbenem industrijskem podjetju Ljubljana - GRADIS, ustanovljenem oktobra 1945 iz 49 bivših gradbenih podjetij, petih kamnolomov in večjega števila žag in opekarn (dr. David Petelin: Paradni konji slovenskega socialističnega gospodarstva, 30. marec 2017). Med tednom je živel v (litostrojskem) samskem domu v Šiški, ob koncih tedna pa se je vračal v Gorenjo vas.

Družina Milanović (z leve): svakinja Mici Debelak s hčero Tatjano, Stana, Niko, mati Jožica, Lado, Mira in Miro. Gorenja vas-Trata, 1954.

Na Trati je Lado tudi začel hoditi v šolo.


V LJUBLJANI


Leta 1955 je očetu Daku uspelo pridobiti gradbeno dovoljenje, da si na sicer občinskem zemljišču - pri gradnji so mu pomagali sodelavci - postavi pritlično montažno hišo. Tako se je družina iz Gorenje vasi tega leta dokončno preselila v ljubljansko Šiško, hiša na naslovu Milčinskega ulica 78/a pa je postala tudi nov dom strica Lada. Tega leta je bilo tudi ustanovljeno Časopisno založniško podjetje Slovenski poročevalec (predhodnica ČGP Dela), kjer si je kot raznašalka časopisa delo našla tudi mati Jožica.

Hiša družine Milanović na Milčinskega ulici v Šiški (dan poroke mojih staršev), 30. junija 1962.

Šolska leta


Ob preselitvi družine v Ljubljano je Lado šolanje nadaljeval na Državni mešani osnovni šoli Ljubljana Spodnja Šiška. Leta 1960 se je šola preimenovala v Osnovno šolo Zvonka Runka, po letu 1991 pa je znova postala Osnovna šola Spodnja Šiška. Na tej šoli je tudi zaključil svoje osemletno osnovnošolsko izobraževanje.

Lado, okoli leta 1962.
Ko se konča Gosposvetska cesta in pridemo iz podvoza pod železniško progo na Celovško cesto se prične Spodnja Šiška. Na levi strani Celovške ceste je šolsko poslopje je na Gasilski cesti 17. Število učencev v Spodnji Šiški je v začetku stoletja naraščalo in stara šola, katera ne stoji več, je postajala premajhna. Za postavitev nove stavbe so izvolili posebno komisijo, stavbni podjetnik Faleschinij Schuppler pa je izdelal stavbni načrt. Do leta 1908 je bilo sezidano enonadstropno poslopje z dvema stranskima kriloma. Šola je imela 12 učilnic in telovadnico. 13.septembra 1908 so odprli stavbo, ki je bila vsa v zastavah in cvetju, pred šolo pa mlaji in slavoloki. S streljanjem topičev so pričakali visoke goste, med njimi je bil tudi deželni predsednik baron Schwarz. Sledila je slovesna maša na prostem, blagoslov poslopja, petje domačega pevskega zbora, govori, potem pa je nadučitelj Anton Javoršek prevzel ključe šolskega poslopja. V govoru se je zahvalil vsem, ki so pripomogli, da je postavljena šola to "krasno zidanje in lepe svetle sobe." Gostje so si nato ogledali novo šolo, popoldne pa je bila veselica, s plesom in srečelovom, poletel je tudi Zeppelinov balon model V. Zvečer so pripravili tudi poskušnjo vina v šišenski vinski kleti. Kmalu nato, leta 1912, so stavbo dvignili za eno nadstropje, blagoslovili pa so ga 22. maja 1913, takrat pa so odkrili tudi spominsko ploščo v slavo cesarja Franca Jožefa I. Dotlej mešano osnovno šolo so tega leta razdelili v osemrazredno deško in osemrazredno dekliško šolo pod skupnim vodstvom. Leta 1917 sta ločeni upraviteljstvi deške in dekliške šole. 11. septembra 1919 so šolo spremenili iz osemrazredne v petrazredno osnovno šolo in na novoustanovljeno trirazredno meščansko šolo. Dekliška šola je bila sprva III. državna dekliška ljudska šola, leta 1921 preimenovana v Četrto petrazredno dekliško osnovno šolo. Leta 1921 dobi šola naziv VI. petrazredna deška osnovna šola v Ljubljani, 1930 pa VI. deška osnovna šola, 1937 pa V. deška ljudska šola kraljeviča Andreja. 1946 dobi naziv Državna mešana osnovna šola Ljubljana Spodnja Šiška, leta 1960 Osnovna šola Zvonka Runka, po letu 1991 pa sedanji naziv Osnovna šola Spodnja Šiška. [Povzeto po Slovenski šolski muzej: Zgodovina OŠ Spodnja Šiška].

Učenci Državne mešane osnovne šole v Spodnji Šiški (Lado stoji zadaj ob učiteljici), 3. razred, šolsko leto 1956/57.
Učenci Državne mešane osnovne šole v Spodnji Šiški (Lado kot tretji z leve stoji v tretji vrsti), 6(?). razred, šolsko leto 1959/60(?).
Učenci Osnovne šole Zvonka Runka v Šiški (Lado kot sedmi z leve stoji v drugi vrsti), 8(?). razred, šolsko leto 1961/62.

Lado po končani osnovni šoli s šolanjem ni nadaljeval, temveč je kot honorarni sodelavec, morda od leta 1964 naprej, pomagal svoji mami pa razdeljevanju časopisa.

Obisk iz Amerike


Mama Jožica je negovala stike tudi z v ZDA izseljenimi prijateljicami in sorodniki. Še posebej z nekaterimi člani družine sestrične njene mame, Marije (Mary) Tolar por. Dolinar (1888-1980) iz Pensilvanije se je občasno tudi dopisovala. Leta 1964 je bila tako v Sloveniji na obisku njena hči Frances (1920-2011) z možem Samuelom Carianom (1916-2002), ki je verjetno tudi posnel spodnjo fotografijo.

Obisk Samuela in Frances Cariano v Ljubljani. Z leve: Stana, mati Jožica, Frances, Stanina hči Nataša, oče Dako in Lado, Ljubljana 1964.


Vojaščina


Dne 18. aprila 1966 je bil Lado kot vojaški obveznik, rekrut, poklican na prvi sistematični zdravniški pregled pred vstopom na redno vojaško usposabljanje v JLA. Sistematski pregled je bil v nekaj stopnjah opravljen zelo temeljito. Povzeli so njegove osnovne telesne značilnosti in ga podrobno izmerili. Med drugim so ugotovili, da je pravilne postave, srednje hranjen, visok 168 cm in težak 57,5 kg. Ima pravilno obliko glave, dobro vidi (L 1.00, D 1.00) in sliši (L 6/6 D 6/6), ter ima dobro prehoden nos. Kožo ima zdravo, dobro prekrvavljeno, vrat dobro gibljiv in tudi hrbtenico ima pravilne oblike. Prav tako ima pravilno oblikovane noge in prsni koš, zdravo srce in pljuča. Tudi z njegovimi testisi je bilo vse v redu. Tako je bil z 21. oktobrom 1966 spoznan zdravstveno sposobnim za služenje vojaškega roka.

Lado Milanović, Rekrutni zdravstveni karton, 1966/67.

Lado Milanović, 1968.
V JLA je Lado vstopil dne 25. septembra 1967. Svečano zaobljubo je opravil 21. oktobra 1967 v Somborju, VP (vojna pošta) 3065. Z vstopom v JLA (18 mesecev) je bil razporejen v rod za radijsko zvezo (VEZA RV) in bil usposobljen za telefonista. Po polletnem uvajanju, ki ga je opravil v Somborju, je drugi del svojega vojaškega roka odslužil v Pulju (Pula).

Ob odpustu je imel čin poddesetnik (razvodnik) in osebno oceno (karakteristiko): "Političku nastavu savladao dobro, a opšte vojnu i stručnu obucu odlično. Istakao se svojim zalaganjem u savlađivanju nastave. Odnos prema starešinama i drugovima pravilan, jedino se malo teže adaptira novim uslovima života. Zbog dobrog rada unapreden u čin razvodnika. Vredan i izvršava sve zadatke na vremei bez odgovora. Osposobljen za telefonistu-linijaša i kurira. Zoran i sposoban za službu u JNA. Komandir major Jovan Stanković."


Vojna knjižica, 1967.
Lado pri vojakih, 1968.

Pozdrav iz Pulja


Milanovič Jožica, Milčinskega 78 a, Ljubljana Šiška.

Primi najlepše pozdrave od Ladota in tudi vsem ostalim veliko sreče, posebno pa Nikotu in Sonji in TAŠIKI. Pozdravite tudi Ateka.

 Lado.

Pozdrav od vojakov, Pulj, 8. aprila 1968.

Lado je vojaški rok, namesto po osemnajstih, odslužil že po petnajstih mesecih, saj je bil z 12. februarjem 1969 že odpuščen. 

S 5. septembrom 1970 se je ob delu v šolskem letu 1970/1 vpisal na Srednjo ekonomsko šolo, ki pa jo je prav kmalu tudi opustil.

Lado Milanović, Indeks Srednje ekonomske šole v Ljubljani, 1970.

S 1. oktobrom 1970 se je kot pogodbeni raznašalec časopisa zaposlil pri Časopisnem podjetju Delo.

Potrdilo o zaposlitvi z dne 11. aprila 1975.


Selitev v stanovanjski blok


Zaradi izgradnje nove toplarne v Šiški je morala družina leta 1971 zemljišče, na katerem je imela postavljeno svojo hišo, vrniti občini. Občina je družini priskrbela nadomestno stanovanje. Med nekaj ponudbami so se odločili za visoko-pritlično trisobno stanovanje v Šiški (Ulica Zofke Kvedrove 30) z 72,65 m2 uporabne površine in 12,70 m2 veliko kletjo. Družinsko gospodinjstvo, ki so ga takrat sestavljali še oče Dako, mati Jožica, ter Lado in Miro, je tako na novo zaživelo v stanovanjskem bloku. Lado in Miro sta dobila svojo sobo, starša svojo, dnevno sobo s kuhinjskim delom, kopalnico, prostor z WC, shrambo, balkon in klet pa so uporabljali skupaj.

Ladislav Milanović, Potrdilo o (novem) stalnem bivališču, 28. julij 1971.
Lado s psičko Kalo pri delavskih vrtičkih med Milčinskega ulico in tovarno Litostroj, okoli 1972.


Bożena Książek


Bożena Książek, 26.2.1970 
Tik pred zaključkom vojaščine se je pričel dopisovati z mlado Poljakinjo Bożeno Książek (rojena 5. oktobra 1953). Doma je bila iz kraja Skolimów (približno 15 km južno od Varšave) in živela na naslovu: ul. Dtuga 59m26 "villa Roma". Njeno družino sta v 70. letih ob starših Mirku-Kazimierz (rojen 1929) in Ireni (rojena 1933) sestavljala še sestra Jola-Jolanta (rojena 1956) in brat Mirko-Kazimierz (rojen 1961).  V pismu z dne 20. februarja 1973 Ladu sporoča, da je zaključila srednjo šolo in se zaposlila v bolnišnici na otroškem oddelku za kostno kirurgijo.

Bożena Książek28.5.1972
Ohranjenih je več kot štirideset pisem, razglednic ali voščilnic, ki jih je Bożena Ladu pošiljala med 6. januarjem 1969 in 18. septembrom 1974. Večinoma je pisala v poljščini, sem ter tja ob pomoči, tudi v slovenščini ali srbohrvaščini. Te vrste dopisovanje med mladimi je bilo takrat precej pogosto. Praviloma je šlo za izmenjavo spominkov. Bożena se je v pismih predstavila kot ljubiteljica jugoslovanske glasbe in vneta zbirateljica razglednic in poštnih znamk. Lada je večkrat prosila za kak spominek iz Slovenije ali za ploščo katere izmed takratnih jugoslovanskih glasbenih skupin. 

Iz pisem je mogoče razbrati tudi, da se je bila Bożena z Ladom pripravljena tudi osebno spoznati. Vabila ga je, da jo obišče in mu obljubila, da mu obisk vrne. Tudi sicer je v pismih veliko spraševala o njem. Lado pa ji je bolj poredkoma odgovarjal. Čeprav se Bożena in Lado v resnici nista nikoli srečala je neko, niti ne tako zelo kratko, obdobje vendarle tudi ona bila del njegovega življenja. Ne nazadnje, ko je Lado januarja 1975 umrl, je mati Bożeni poslala pismo v katerem jo je obvestila o tragični usodi svojega sina.

Bożenina pisma


Pismo (rokopis) z dne 18. decembra 1970.
Čudovito in domiselno zloženo pismo, pri katerem je potrebno kar nekaj spretnosti. Da ga zložiš in da ga razgrneš.


Pismo z dne 12. decembra 1971.
Pismo z dne 20. februarja 1973.

LETALSTVO



Bolj kot vse drugo sta Lada zanimala tehnika in letalstvo, katerima je namenil dobršen del svojega prostega časa, če ne kar vsega.

Moji spomini na Lada so precej skromni. Gotovo sva se občasno srečevala vsaj od leta 1970 naprej, a nisem povsem prepričan, da se česarkoli v zvezi z njim spomnim, ko je družina še živela v hiši na Milčinskega ulici. Ali pa vsaj ne vem, če je šlo v medlih spominih, ki jih imam, zanj ali morda za koga drugega. Moja sestrična Nataša pa je o njem povedala: "Bil je nadarjen za tehniko in bolj nekje v svojem svetu. Vedno je kaj ustvarjal, sestavljal, lepil .... Enkrat si je napravil patent za bujenje, da sta se mu zjutraj istočasno prižgala luč in radio.".

Lado pri branju knjige TEHNIKA Sodobna ilustrirana enciklopedija (Mladinska knjiga 1969, 367 strani), 1969.


Se pa moji nekoliko bolj živi osebni spomini nanj začenjajo pri letalih, pravzaprav pri mini modelih letal, ki jih je Lado sestavljal. Njegova soba v stanovanju na Zofke Kvedrove je bila polna maket plastičnih letal, ki se jih je kupilo kot sestavljanko. Zraven (ali posebej) se je dobilo tudi lepilo, barve in nalepke. Nedvomno pod tem vtisom sem letalske makete, sicer precej kratko obdobje v 70. letih, sestavljal tudi sam.

Lado s svojimi modeli letal, okoli 1970.
Lado je verjetno kmalu, ko se je vrnil od vojakov postal član sicer najstarejšega letalskega kluba v Sloveniji, Aerokluba Ljubljana.

"Aeroklub Ljubljana je bil ustanovljen 21. decembra 1923. Kljub začetnemu zagonu – med soustanovitelji kluba je bil tudi inženir Stanko Bloudek – sta kmalu sledili dve leti mirovanja. Leta 1926 je bil Aeroklub Ljubljana znova obujen in leto kasneje je dobil svoje prvo motorno letalo z imenom Ljubljana. Kratko obdobje po 2. svetovni vojni (leta 1956 še) se je klub imenoval AK Stanko Bloudek, a so poimenovanje po njem, menda zato, ker takratni oblasti inženir Bloudek ni ustrezal, umaknili".

V tem obdobju je Lado pogosto zahajal na letališče Brnik, pa tudi v Lesce, kjer je bilo menda najprimernejše vzletišče za jadralna letala. Svoje polete, predvsem tiste z jadralnim padalom, pa je bržkone zaključeval na letališču v Polju pri Ljubljani. Kot je povedala moja mama, se mu je enkrat zgodilo, da se je pozabil preobuti in je hotel na letalo kar v coklih, pa so ga z uprave letališča pravočasno opozorili. Na Brniku je precej pomagal, bodisi s čiščenjem hangarjev oziroma steze, ali pa pri kakšnem drugem opravilu z letali in si na ta način prislužil let.

Zelo podobno je svoje spomine v intervjuju povzel tudi nekdanji letalec Dušan Zorko, ki se je po odsluženem vojaškem roku leta 1970, kot takrat 26 letni mladenič zaželel postati pilot. Najprej so ga še istega leta vzeli v šolo za jadralnega pilota, po dveh sezonah jadralnega letenja pa se je preusmeril na motorno letenje. Dušan Zorko je povedal, da je moral za uro letenja z motornim letalom, in hkrati zatrdil, da je bilo takrat podobno v vseh aeroklubih po Sloveniji, delati 8,5 ur: "Letenja ni mogel nihče plačati z denarjem, tudi če bi ga imel, pač pa je moral delati v proizvodnji, za katero se je dogovoril aeroklub." [Vir: Kopilot v službi letalcev, Glasilo AOPA Slovenije, št. IX, 2015].

Letališče Brnik


Mejniki Letališča Brnik (1963-1973): 1963: Prvo letalo je na letališču pristalo 24. decembra ob 10:45. Šlo je za DC-6B slovenskega letalskega prevoznika, ki se je takrat imenoval  Adria Aviopromet (danes Adria Airways). Redni letalski promet je bil vzpostavljen 9. januarja naslednje leto. Linije z Beogradom, Dubrovnikom in Londonom je vzdrževal JAT, Adria Aviopromet pa je letela v Beograd in Alžir. 1965: Obseg prometa na letališču je hitro naraščal. V tem letu je na njem pristajalo že 15 letalskih družb, razvijalo pa se je tudi športno letalstvo. V juniju je začel delovati avio taxi, ki je turistom ponudil panoramske oglede okolice. 1968: Konkurenca na področju turizma se je zaostrovala. Ker je bilo letališče predaleč od takratnih turističnih krajev, je Aerodrom Ljubljana prevzel upravljanje letališča v Pulju. Od tam je začela leteti večina čarterskih družb, zato se je promet na tedanjem letališču Brnik (danes Letališču Jožeta Pučnika Ljubljana) prepolovil. 1969: Ob koncu leta 1968 je JAT uvedel redno tovorno linijo med Beogradom, Ljubljano in Munchnom. Kasneje so uvedli še linijo med Beogradom, Ljubljano in Zurichom. Obe liniji sta pomenili dobro povezavo za čezoceanske tovorne lete, kar je pripomoglo k večji gospodarski rasti širše okolice letališča. 1971: Junija 1971 je zahodnonemška letalska družba Lufthansa odprla redno tovorno linijo s Frankfurtom. Letala Boeing 737, prirejena za prevoz tovora na paletah in v letalskih zabojnikih, so enkrat tedensko vozila tovor na tej liniji. Tedanje Letališče Brnik (danes Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana) je bilo prvo v tem delu Evrope, ki je bilo sposobno sprejemati in odpravljati paletizirani tovor. 1973: Ko so dogradili stezo za vožnjo letal in razširili druge manevrske površine, je julija 1973 na letališču prvič pristalo širokotrupno letalo DC-10 ameriške družbe Trans International Airlines. [Povzeto po: Fraport Slovenija]

Letalska razstava


V maju 1970 so na letališču Brnik pripravili veliko letalsko razstavo. V enem izmed takratnih časopisov so zapisali: "Na letališču Brnik pri Kranju bo od 21. do 26. maja, vsak dan od 9. do 19. ure, velika razstava vojnega in civilnega letalstva. Vsak dan bodo nastopali tudi športni padalci, akrobatska skupina domačih reakcijskih letal Galeb in nadzvočna letala. Najboljše učence slovenskih šol pa bo letalsko podjetje Inex Adria prevažalo z Brnika do Kvarnerja in nazaj." [Dolenjski list, 21. maja 1970]. Da je šlo za velik dogodek potrjuje podatek, da je bila naslednja podobna prireditev na Brniku šele 21. maja 1982 ob praznovanju 40. obletnice Jugoslovanskega letalstva. [A. Žalar: Osrednja prireditev na Brniku. Gorenjski glas, št.34, 1982]

Razstave leta 1970 se je skoraj zagotovo udeležil tudi Lado, saj so se v njegovi zapuščini ohranile tudi tri, sicer ne najboljše, skozi šipo posnete fotografije tega dogodka.

Letališče Brnik, letalska razstava, 1970.
Letališče Brnik, Cessna BURDA D-EHUP, letalska razstava, 1970.
Letališče Brnik, letalska razstava, 1970.
Leto 1971/2 je moralo biti, ko sem se s starši odpravil na letališče Brnik. Tam je bil tudi Lado. Ne spomnim se, če se je pripeljal z nami ali prišel tja kako drugače, spomnim pa se, ko me je nagovarjal, da poletim z njim v letalu. Na koncu smo počakali, da je vzletel sam, jaz pa sem se odpravil s starši proti domu z avtomobilom.

Ameriško vojaško letalo (model:  Sabre F-86D)

North American F-86D Sabre (imenovan tudi "Sabre Dog" ali "Dog Sabre") je bil ameriški podzvočni reaktivni prestrezenik iz poznih 1940ih. Zasnovan je bil na podlagi F-86 Sabre, vendar je F-86D imel večji trup, motor z dodatnim zgorevanjem in spremenjen nos. Prvi let je bil 22. decembra 1949. Skupaj je bilo zgrajenih 2837 letal, 130 letal so naročile tudi Jugoslovanske letalske sile, ki so jih uporabljale v obdobju 1961-1974. [Wikipedia]

Lado, letališče Brnik, okoli 1972.
Lado, letališče Brnik, okoli 1972.

Letališče Ljubljana-Polje


Staro ljubljansko letališče, Letališče Polje, so odprli leta 1933 in je do leta 1963, ko so odprli letališče na Brniku, služilo tudi potniškemu prometu. Letališče Polje so ukinili leta 1979. Glej tudi: [Slavko Gerlica: 60 let odprtja letališča v Polju, Naša skupnost, september, 1993]. 

Jadralno letalo (model: Let L-13 Blanik)

Lado po pristanku, letališče v Polju, 12. junij 1971.
Jadralno letalo (model: Cirus)

Standard Cirrus je nemško jadralno letalo razred standard. Zasnoval ga je Klaus Holighaus, prvič je poletel marca 1969. Ima 15 metrski razpon kril in nima zakrilc. Proizvajalo ga je podjetje Schempp-Hirth v letih 1969−1985, skupno z licenčnimi je bilo okrog zgrajeno 838 letal. Okrog 200 letal so zgradili pod licenco pri Grob-u, 38 pri francoskem Lanaverre Industrie in okrog 100 pri jugoslovanskem Vazduhoplovno tehnicki centar Vrsac - VTC. [Wikipedia]

Lado, letališče v Lescah?, 1971.
Lado, letališče v Lescah?, 1971.
Lado, letališče v Lescah?, 1971.
Enomotorno športno letalo (model: Cessna 172)

Cessna 170 je bilo lahko športno letalo, ki ga je proizvajala ameriška Cessna med letoma 1948 in 1956. Cessna 170 je povsem kovinsko letalo, ima visoko nameščeno krilo, ki je podprto s palico in pristajalno podvozje z repnim kolesom. Kasneje so spremenili podvozje v tricikel konfiguracijo in tako je nastala Cessna 172. Zgradili so okrog 5000 Cessen 170, okrog 2000 jih še leti. [Wikipedija]

Lado, letališče v Lescah?, okoli 1972.


Jugoslovansko vojaško šolsko letalo (model: UTVA Aero 3oznaka: YU-CF?, št.: 40202)

UTVA Aero 3 je vojaško šolsko letalo Jugoslovanskega vojnega letalstva. Letalo je lesene konstrukcije z repnim kolesom in neuvlačljivm podvozjem. Uporabljalo se je kot standardno letalo za osnovno šolanje pilotov, nočno letenje in osnovne akrobacije. Aero 3 je bil zamenjav za starejšega Ikarusa Aero 2 Prvi prototip je poletel leta 1955, v letih do 1960 so jih v UTVI izdelali 110. Letalo je bilo neobroženo namenjeno treningu. Primarni uporabnik je bilo Jugoslovansko vojno letalstvo od leta 1961, pa so jih pričeli dajati aeroklubom, zadnji je iz vojaške uporabe šel leta 1965. V Sloveniji je letelo okoli 25 teh letal do leta 1980, ko je prišlo do prepovedi letenja iz Beograda. V Letu 1995 je ponovno pričel po generalni obnovi leteti en Aero 3 v Letalskem centru Maribor, letalo so uporabljali za mitinge in razne prireditve dokler se ni leta 2011 nepopravljivo poškodovalo v nesreči pri poletanju v Slovenj Gradcu. [Wikipedija]

Letališče v Polju, okoli 1972.

Jugoslovansko vojaško šolsko letalo (model: UTVA Aero 3, oznaka: YU-CWH, št.: 40145)

Seznam odsluženih letal UTVA Aero 3: 40145 YU-CWH, w/o 1 July 1967 at Ljubljana.

Gabrijel (Jele) Lah, Letališče v Polju(?), okoli 1972.
Lado (levo) in njegov prijatelj Jele, Letališče v Polju(?), okoli 1972.

Lado, letališče v Polju(?), okoli 1972.

Enomotorno športno letalo (model: Cessna 172)

Cessna 172 je štirisedežno enomotorno športno letalo, ki ga proizvaja ameriško podjetje Cessna. Prvič je poletela leta 1955 in je po številu najbolj proizvajano letalo na svetu z več kot 60 000 izdelanimi primeri. Januarja 1950 je Cessna testirala verzijo 170C z motorjem Continental O-300-A. Pozneje je spremenila pristajalno podvozje iz repnega v tricikel in certificirala letalo kot Model 172. 172 je hitro postala uspešnica. Leta 1956, v prvem letu so zgradili več kot 1400 letal. Zgodnje verzije 172 so bile podobne 170. Leta 1958 je Cessna 172 postavila rekord v najdaljšem letu, ki velja še danes. 4. decembra 1958 sta Robert Timm in John Cook poletel z letališča Las Vegas McCarran in pristala 64 dni, 22 ur in 19 minut pozneje na istem letališču. Hrano, pijačo, gorivo in olje so dostavljali na letalo s pomočjo tovornjaka, ki je vozil pri isti hitrosti kot je letelo letalo. Poznejše verzije so imel nagnjeni vertikalni rep, ki je še vedno v uporabi danes. V 60. letih so dodali repno okno "omni-vision". Od takrat naprej se osnovna struktura ni spremenila, so se pa spremenili motorji in avionika. Proizvodnja se je sredi 80. let začasno ustavila in se nadaljevala leta 1996 z verzijami Cessna 172R Skyhawk (160 KM) in Cessna 172S Skyhawk SP (180 KM). [Wikipedija]

Verjetno gre za letalo s katerim je Lado opravljal izpit za športnega pilota. Arhiv Slovenije o tem letalu hrani listino: Prošnja za hangiranje letala Cessna 172 na letališču Brnik, 1970 (SI AS 2055/3781).

Lado, letališče v Lescah(?), 31. julij 1971.


Dovoljenje športnega pilota (licenca PPL)


Dne 15. marca 1972 je Lado s strani Zvezne uprave za civilno zračno plovbo pridobil dovoljenje za športnega pilota. Za pridobitev PPL licence (private pilot licence / športni pilot letala) je bilo potrebno opraviti teoretični del izpita in praktični del, ki je potekal v dveh delih. Prvi del je bilo letenje z učiteljem in drugi, samostojno letenje. Tako teoretični, kot praktični del izpita (okoli 50 ur letenja) sta bila plačljiva. Na predavanja je hodil v Celovec, ker je bilo tam ceneje, kot v Ljubljani. S pridobitvijo PPL licence pilot leti sam in na lastno odgovornost. 

Lado Milanovič. Dovoljenje športnega pilota, Zvezna uprava za civilno zračno plovbo, 15. marec 1972.

Lestvica nadaljnih stopenj letalskih licenc je: 2. CPL (commercial pilot licence /poklicni pilot letal). 3. IR (instrument raiting / instrumentalno letenje). 4. ME (multi engine / večmotorno letalo) in 5. ATPL (air trafic pilot licence / prometni pilot potniškega letala). 

Pri pridobivanju posameznih letalskih licenc je mogoče napredovati postopoma, tisti, ki ima že v začetku za cilj doseči stopnjo prometnega pilota (ATPL), pa lahko izbere tudi pot, ki je v primerjavi s postopnim nadgrajevanjem stopenj letalskih licenc cenovno ugodnejša: "To je neposredna prijava na ATPL teorijo, ki seveda pokriva tudi teoretični del CPL, IR in ME. Ta obsega približno 700 ur predavanj iz 14 predmetov. Po opravljenem izpitu iz teorije sledi izpit za CPL in za njim IR letenje. Ob zadostnem številu zbranih ur letenja sledi izpitni let. Enako velja za ME. Po zadostnem številu izbranih ur sledi izpit." [Spletni forum: znejc]

Lado, na izobraževanju v Celovcu (Klagenfurt), 1971. Na nogi groteskne skulpture je mogoče prebrati napis Goll, kar bi lahko pomenilo, da je njen avtor avstrijski likovni umetnik Heinz Goll (1934-1999), rojen v Celovcu.
Lado, verjetno na letališču Flughafen Klagenfurt am Wörthersee, 1971.
Lado (desno) in prijatelj Žarko (Božo) Hojs iz Varaždina, okoli 1973.

Da se je Lado pripravljal na pridobitev licence za prometnega pilota (ATPL), je razbrati iz naslednjega pisma. Dne 12. avgusta 1974 je opravil zdravniški pregled in pričakoval zdravniške izvide.

Pismo, ki ga je Lado 16. decembra 1974 naslovil na medicinski inštitut v Zemunu (Beograd) in njegova morda zadnja fotografija.


Levkemija, od kje se je vzela?


Le dober mesec po poslanem pismu, 29. januarja 1975, je Lado nenadoma umrl za levkemijo - kostnim rakom. Bolezen, ki je napredovala neverjetno hitro, je presenetila celo domače. Mati je kasneje pomislila, da bi lahko bil vzrok njegove bolezni ta, da je s sosedove jablane jedel škropljena jabolka. 


Lado, spomenik in tri osmrtnice, 1975

Kakorkoli, odgovora Letalskega vojnega inštituta Lado ni dočakal. Poslali so ga šele 14. marca 1975, mesec in pol po njegovi smrti. Menda je v izvidu pisalo, da je Lado zdrav, zato je mati pismo zavrgla. Ovojnica pa je ostala.

Ovojnica (odgovor Glavne vojaške zdravniške komisije), 14. marec 1975.

Letala na letališču Brnik


V Ladovi zapuščini se je ohranila tudi serija razglednic iz leta 1973 ali 1974 s posnetki nekaterih letal, ki so takrat pristajala na brniškem letališču.

Douglas DC 3 G-AYBH Hawker-Siddeley HS-125-600B
Sud-Aviation SE 210 Caravelle
Boeing 707 C
Douglas DC 8
Douglas DC 9
Douglas DC 10
Douglas DC 10