ponedeljek, 31. december 2018

Rodoslovna zbirka "Kraševci"

ZBIRKA:
Ime zbirke: Krasevci (1600-1900) in seznam oseb (1900-1990)[1]
Zemljepisno območje: Slovenija Kras, Brkini, Vipavska dolina, ....
Čas raziskave: 1997-2017.

PODATKOVNI ATRIBUTI:
Osebni podatek: ime; priimek[2]; datum rojstva-krsta, poroke, smrti-pogreba; vzrok smrti [3]; poklic oz. dejavnost[4]; družbeni status[5]; dogodki, opombe, citati, ...; fotografije, ...
Bivališče: hišne številke, domača hišna imena[6].

VIRI:[7]
Primarni: cerkvene matične knjige (krsti, poroke, smrti), cerkvene družinske knjige (Status Animarum) in civilne domovinske pole, zemljiški urbarji, urbarji cerkvenih bratovščin, ....
Sekundarni: krajevne in družinske kronike, pokopališča in nagrobniki, popisi,  seznami, podatkovne zbirke, spletne digitalne knjižnice (Dlib, Sistory, Ancestry, ....); ..., idr..

Glavno območje rodoslovne zbirke Kraševci
ŽUPNIJE IN PODRUŽNICE (vasi):

AJDOVŠČINA* (Šturje, Planina /Dolenje/, Lokavec, Ustje, Otlica), AVBER* (Avber, Gradnje, Raša, Ponikve), BAZOVICA* (Bazovica, Gropada, Padriče), BREZOVICA (Brezovica, Bač, Povžane, Materija, Rožice, Tublje, Hrpelje, Slope, Artviže, Ostrovica, Padež, Kozjane, Gradišica, Odolina), BUDANJE* (Budanje, Dolga Poljana), ČRNI VRH NAD IDRIJO* (Črni vrh, Zadlog, Idrski log, Predgriže, Lome, Javornik, Kanji dol, Strmica, Mrzli log, Bela), ČRNIČE* (Črniče, Dobravlje, Gojače, Kamnje, Malovše, Potoče, Ravne, Selo, Skrilje, Stomaž, Vrtovin), DIVAČA (Divača, Dolnje Ležeče), DOLINA* (Dolina, Boljunec, Boršt-Jezero, Brce, Brgod, Črni kal, Jelovice, Kastelec, Kroglje, Log, Mačkovlje, Prebeneg, Ricmanje, Socerb, Vodice, Zabrežec), GOČE* (Goče, Lože, Manče), DUTOVLJE* (Dutovlje, Kreplje, Godnje, Skopo, Kopriva, Brje, Krajna vas), ERZELJ* (Erzelj, Branica, Lenivec, Tabor, Mesesneli, Miški, Vovki, Hribi), GABROVICA* (Gabrovica, Coljava), GORJANSKO* (Gorjansko, Nadrožica, Škofi-Kregolišče, Brje, Klanec), GROČANA* (Gročana, Draga, Vrhpolje, Miheli, Nasirec, Lipica), HRAŠČE* (Mali Otok, Zagon, Studenec), HRENOVICE* (Hrenovice, Velika Brda, Goriče, Hruševje, Rakulik, Sajevče, Čermelice, Slavinje, Orehek), KLANEC(Klanec, Beka, Ocizla, Trpce-Petrinje, Prešnica, Podgorje, Černotiče), KNEŽAK(Knežak, Bač, Koritnice, Jurišče, Šembije), KOMEN* (Komen, Volčji Grad, Tomačevica, Sveto, Ivanji Grad, Zagrajec, Mali dol, Preserje), KOŠANA (Dolnja Košana, Buje, Gornja Košana, Kal, Mala Pristava, Nadanje selo, Narin, Neverke, Nova Sušica, Ostrožno brdo, Stara Sušica, Suhorje, Velika Pristava, Volče, Čepno), KREPLJE* (Kreplje, Godnje), LANDOL* (Predjama, Landol, Šmihel pod Nanosom, Stranje), LOKEV (Lokev, Prelože pri Lokvi), OPČINE* (Opčine, Trebče, Bani, Rojan, Ferlugi, Piščanci, Barkovlje, Grljan, Sv. Križ, Briščiki, Kontovel)OTLICA* (Otlica, Predmeja, Kovk)PLISKOVICA* (Pliskovica, Kosovelje, Veliki dol, Tublje pri Komnu), POVIR (Povir, Gorenje, Brestovica, Merče, Žirje, Plešivica), POSTOJNA* (Postojna, Stara vas, Veliki otok, Zalog), RAZDRTO* (Razdrto), REPENTABOR* (Veliki Prepen, Vrhovlje, Voglje, Col-Fernetiči). RODIK (Rodik, Dane, Kačiče, Pared, Podgrad), SENOŽEČE (Senožeće, Dolenja vas, Gabrče, Laže, Potoče, Senadole), SEŽANA (Sežana, Šmarje, Dane, Orlek), SLAVINA* (Slavina, Koče, Žeje, Selce, Nemška vas, Prestranek, Matenja vas, Rakitnik, Grobišče), PIVKA* (Pivka, Petelinje, Gradec, Hrastje, Radohova vas, Klenik, Palčje, Trnje), PODNANOS* (Podnanos, Orehovica, Porečje, Podbreg, Podgrič, Podraga, Lozice /Podbrje, Loka, Otošče, Stajice, Mislejska vas, Lipovška vas, Hrib, Žerjavska vas, Kolona, Renkovska vas, Gorenji Žvanuti, Dolenji Žvanuti/), PREGARJE* (Pregarje, Gaberk, Rjavče, Brezovo brdo, Tatre, Prelože, Huje, Zajelše), PREM* (Prem, Smrje, Dolnja Bitnja, Gornja Bitnja, Čelje, Janeževo brdo, Selce, Turn, Kilovče), SLAP* (Slap pri Vipavi), SLIVJE (Slivje, Loče, Markovščina, Hotična, Skadanščina, Kovčiče, Orehek, Mrše, Ritomeče), ŠTJAK* (Štjak, Selo, Gornja Branica /Koboli, Večkoti, Čehovini, Dolanci, Kodreti, Trebižani/, Krtinovca, Ravnje, Dolenje, Nova vas, Gradišče, Poljane, Štomaž, Razguri, Sela, Raša /Gorupi, Mahniči, Mahorčiči/, Pristava, Bogo, Hribi), TOMAJ* (Tomaj, Križ, Utovlje, Kazlje, Grahovo brdo, Filipčje brdo, Šepulje, Dobravlje), TRNOVO* (Bistrica, Harije, Jasen, Vrbovo, Vrbica, Jablanica, Gornji Zemon, Dolnji Zemon, Mala Bukovica, Velika Bukovica, Koseze, Dobropolje, Zarečje, Brce, Topolc, Šembije, Podstenje, Mereče, Tominje), UBELJSKO* (Veliko Ubeljsko, Malo Ubeljsko, Brezje pod Nanosom, Mala Brda), ŠMARJE-GABRJE* (Šmarje, Lačenberg, Zavino, Branica /Hmeljaki/, Dolnji Lisjaki, Čipnje, Stegovci, Hrastje, Jakulini, Potok, Vrtovče /Gornji Lisjaki/, Gorjani, Vidmarji, Tevče), ŠTANJEL* (Štanjel, Kobdilj, Hruševica, Kobjeglava, Tupelče), ŠTORJE (Štorje, Podbreže, Senadolice, Majcni), ŠTURJE* (Šturje, Žapuže, Kovk), VATOVLJE (Vatovlje, Barka, Misliče, Vareje), VIPAVA* (Vipava, Gradišče, Zemono, Log, Nanos), VRABČE* (Vrabče, Jakovce, Veliko Polje, Griže), VREME (Vremski Britof, Gornje Vreme, Gornje Ležeče. Famlje, Goriče, Škoflje, Zavrhek, Vatovlje, Misliče, Škocijan, Naklo, Matavun, Gradišče, Brežec, Betanja), VRHPOLJE* (Vrhpolje pri Vipavi, Duplje), ZAGORJE(Zagorje, Drskovče, Parje, Šilentabor, Kilovče, Ratečevo Brdo) ... poleg tega: NOVA OSELICA (Podjelovo brdo, Podlaniše, Podpleče, Nova Oselica, Hobovše, Sovodenj, Laniše, Koprivnik),  STARA OSELICA* (Stara Oselica, Hobovše, Fužine, Kladje, Podgora, Trebija) - * v pripravi

-----
[1] Osnovni seznam  (ime in priimek) oseb v zbirki rojenih med leti 1900 in 1990.
[2] Imena in priimki oseb v zbirki so pisana tako, kot so bila povzeta iz vira. Osebna imena prepisana iz matičnih knjig so tako tudi v zbirki sami zapisana v latinščini (kjer je bilo mogoče, je povzet zapis ob krstu). Isto velja tudi za priimke, ki so bili za razliko od osebnih imen v matičnih knjigah pisani v kranjskem jeziku, do okoli leta 1852 sicer praviloma v bohoričici, po tem pa v današnji obliki, s šumniki. Podatki o osebah povzeti iz drugih virov, so pisani tako, kot so bili zabeleženih v teh virih. Izjemoma je zapis v rodoslovni zbirki drugačen, če je šlo pri vpisu podatka v osnovnem viru za očitno napako.
[3] Podatki za 19. stoletje.
[4] Zapisi poklicev (oz. dejavnosti) kot agricola, rusticus, villicus, ..., ki v osnovi označujejo kmeta, so v zbirki praviloma izpuščeni.
[5] Gosposki status osebe (D'nus, D'na, ...), plemiški naziv (Nob., pl. ...), pridevek (Mr'o, Rd., dr. mag., ...)
[6] Od leta 1770 dalje.
[7] Podatki v rodoslovni zbirki so skoraj v celoti povzeti neposredno iz primarnih virov. Izjema so plemiški rodovniki, ki sicer predstavljajo manjši delež zbirke. Ti temeljijo pretežno na sekundarnih virih - rodbinskih kronikah, zbirkah, družinskih genealogijah (Preinfalk: Plemiške rodbine na Slovenskem; ...); prepisih iz matičnih knjig (Schivizhoffen: Der Adel in der Matriken, ...), ... in drugih.

KRAŠEVCI - Kostner, Karstner (Krashauze)


Kraševec, W. Lazius 1561
Beseda Kras (Karst) se prvič omenja v delu “Dvcatvs Carniolae et Histriae vna cvm Marcha Windorvm" Wolfganga Laziusa (1514-1565). Zemljevid je bil natisnjen leta 1545, objavljen pa 1561. Kras (Kars) je leta 1550 kot pokrajino na svojem zemljevidu označil tudi Sebastijan Münster (1488-1552). 

Še pred objavo Lazijevega zemljevida je Kraševce leta 1555 omenil Primož Trubar (1508-1586). V predgovoru v Matejev evangelij iz leta 1555 beremo: "Mi imamo pak tukaj tri riči vom povedati: Na pervu. Kedar ta Slovenski Jezik se povsod glih inu veni viži ne govori, drigači govore zdostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerij inu Dolenci tar Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati."

Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) je v Slavi Vojvodine Kranjske leta 1689 Kras in Kraševce umestil na ozemlje Notranje Kranjske (Innerkrain), kamor je vključil tudi Pivko (tj. Pivško). Ime Notranjci takrat še ni bilo prepoznavno. Nadomeščala so ga ožja imena, Kraševci in Pivčani, tudi Vipavci; jedro današnje Notranjske (Cerkniško in Bloke) pa je bilo takrat umeščeno na Srednjem Kranjskem, ne na Notranjem.

Takole je pisal Valvasor[6] ...

Notranjska je v četrti petini dežele Kranjske. Kot četrti del, ki obsega Kras, Pivko in vse, kar spada zraven, ima štiri vrste prebivalcev: namreč Vipavce, Kraševce, Čiče in prave Kranjce. Te štiri vrste prebivalcev se razlikujejo tako po jeziku kot po noši in skoraj v vsem svojem žitju in bitju.

Četrta petina notranje Kranjske - Kras in Pivka, Valvasor 1689.
Das Virte Fvfftl Das Ist Inner Crain oder Karst vnd Poyg
Valvasorjev opis Dežele Kranjske. Valvasor (1689) deli Kranjsko na pet pokrajin ali na petine (Funfftl), ki niso upravne enote, ampak le zemljepisni pojmi, saj je delitev zasnovana na etnoloških, gospodarskih, kmetijskih, geografskih, hidroloških idr. značilnostih pokrajin. Das Erste Funfftl Das Ist Ober Krain (Gorenja Kranjska). Obsegala je v glavnem današnjo Gorenjsko in Ljubljansko kotlino. Meje tečejo od Ljubljane po Gradaščici, za Bohinjem in čez Triglav na Korensko sedlo, po Karavankah, mimo Motnika in Trbovelj do Save in po njej do Ljubljane. Das Andere Funfftl Das Ist Unter Krain (Dolenja Kranjska). To je ozemlje med Krko in Savo z Žumberkom. Meja je Sava od Ljubljanice do Bregane, odtod do Kolpe ter od Metlike do izvira Krke in do izliva Ljubljanice. Na jugovzhodnem obrobju leži Kostanjevica (Landstrass), še vedno precej odmaknjena od meje. Verjetno se je slovensko ime Dolenjska začelo pojavljati z nemškim poimenovanjem tega ozemlja Unter Krain, kot ga navaja Valvasor, in sicer po kombinaciji Dolenj(ja) (Kranj)ska. Das Dritte Funfftl Ist Das Mitter Krain (Srednja Kranjska). Pokrivala je ozemlje od Laz ob Savi do izvira Krke, po njej do Soteske. Odtod je šla meja na Kolpo pri Metliki in po Kolpi navzgor skoraj do izvira ter proti severu zahodno od Cerkniškega jezera do Vrhnike in po Ljubljanici do Save. Das Vierte Funfftl Das Ist Inner Krain Oder Karst und Poyg (Notranja Kranjska ali Kras in Pivško). Meja je tekla od Vrhnike po Javornikih, čez Snežnik do Voloskega zahodno od Reke. Odtod po Čičariji do področja pred Trstom in na sever proti Vipavi in Idriji ter do Vrhnike. Das Letzte Funfftl Das Ist Histereich  (Istra). - Dolenjski list, 5. februarja 1998, stran 22. (dlib)

KRAŠEVCI in KRAS


Kraševci živijo na Krasu, pri gradu Na Školju, Devinu in Štivanu; imajo pa svoj poseben jezik in posebno nošo. Njihov jezik je precej trd; ponekod govore tako nerazumljivo, da jih človek komaj razume, vendar pa s kranjskimi besedami.

Kraševci in Kraševke, Valvasor 1689
So močni, delavni, večinoma se preživljajo z vinogradi, kjer uspevajo najboljša vina, prosečan, muškat in podobna vina, ki jih vozijo v daljne dežele. Zemlja je pri njih sicer povsod kamnita in je včasih skoraj ni videti, pa vendar rodi najodličnejše vino. In dobro jim uspeva tudi živina, ki je redijo veliko in daje dobro hrano. Nimajo nobenega žita in jedo zelo suh kruh iz napol zmletega žita, podoben holandskemu. Na hrbtih nosijo po deželi cele vreče oljčnega olja in včasih najbrž tudi vina, najbolj v zimskem času. Kajti če tisti, ki to nosi, s to posodo pade, se ne bo kar tako razbila. Te vreče so narejene kot cel kozel ali odrt oven, in v takih kožah nosijo olje. Je pa to potrebno tudi zaradi neravnih poti na Krasu, ki je grozoten, nemil in slab za hojo, ker je skrajno kamnit. Ti dobri ljudje živijo prav revno in so nadvse dobre volje, če le imajo kos surove slanine (ki jim jo neutrudno delo naredi zelo dobro prebavljivo), čebulo in velik kos črnega kruha (iz grobo mlete pšenice ali s črnimi otrobi). Na mnogih krajih jim tudi hudo primanjkuje lesa, posebno poleti pa tudi sveže vode. Vendar jim to pomanjkanje ne jemlje telesnih moči, kljub temu so močni, živahni in zdravi.

V raznih krajih imajo mlake ali luže, ki se natečejo ob dežju; če taka deževnica poleti dolgo stoji, postane krvavo rdeča. Kadar dolgo ni dežja, stoji vedno kmet iz vasi, ki ji pripada luža, na straži ter varuje in brani, da ne bi morda prišli iz drugih vasi in vzeli vodo. Poleg vode manjka Kraševcem tudi lesa in polja. Pomanjkanje lesa in čiste vode pa nadomešča prebivalcem vino. Je najboljše kakovosti, rdeče in belo, vsake vrste; zato tudi gre v daljne dežele. To bo pač najtehtnejši vzrok, da stoji tukaj ne glede na ostalo nerodovitnost toliko prelepih in velikih vasi. V njih imajo večinoma zidane hiše; na njih so nekatere strehe pokrite s ploščatimi kamni. V malo hišah najdemo peči, ampak samo ognjišča.

Burja na Krasu, Valvasor 1689

Če pa vleče veter še malo močneje, potem - čeprav naši ljudje, namreč Kraševci še prav lahko gredo naprej (Česa vsega ne naredi navada?) - se ne bo dalo pregovoriti nobenega tujca več, tudi če bi ga hotel pregovarjati cel svet retorikov, da naj gre kar naprej: obrnil se bo, šel nazaj, se zahvalil za glasbo, noče več poslušati teh Eolovih pozavn in fagotov, ker ima vtis, da bi mu lahko odpihnile dušo iz telesa.

V nekaterih krajih so ti ljudje zelo urni in spretni s pračo, tako da kamen, ki ga zaženejo z zanko, le redko zgreši. Kadar so na potovanju, nosijo namesto orožja v rokah velike dolge čekane.

KRAŠKA NOŠA


Kraška moda
Kar zadeva njihovo nošo, hodijo v širokih ohlapnih hlačah iz debelega grobega sukna, ki spodaj niso zvezane. Zraven nosijo kratke telovnike, na glavi pa velike iz klobučevine narejene kape ali, bolje rečeno, majhne avbe, ženske pa bele peče ali rute, toda ne tako nabrane ali zložene kot sicer drugod. Moški so prav grobi, divjega in zoprnega videza, tudi prav temno porjaveli od sonca; medtem ko so ženske v nekaterih krajih lepo bele in prav čedne; vendar pa jih noša kar precej kazi in zatemnjuje blesk njihove naravne lepote. Vendar pa v nekaterih krajih obstaja še druga ženska noša, zlasti na Bregu (Brech, sicer imenovanem Brščica, Bersziza), ki spada pod gospostvo Socerb (S. Serv) in je precej čednejša od ostale kraške. Tamkaj si namreč mlade kmetice tako spretno ovijejo glavo z dolgo platneno platneno ruto, da naredijo iz nje štiri konce, čeprav ima ruta le dva, v tem ko jo dvakrat dvojno preganejo ter jim tako na vsaki strani visi po en konec, vendar je na levi strani precej daljši kot na desni. Spredaj nad čelom visi le malo, zadaj, proti hrbtu, pa je četrti konec precej širok in dolg. Potem nosijo čez život dolgo črno suknjo brez rokavov, spredaj pa na vsaki strani prsi visi dolg čop ali cof. Ta suknja se spredaj ne zapenja, temveč ostane čisto odpeta in se le s tankim modrim in rdečim pasom opasa k telesu. Pod to suknjo imajo drugo, še daljšo suknjo, iz belega blaga; in iz tega so tudi rokavi. Ta suknja gre spodaj in tudi zgoraj okoli vratu, potem spredaj do pasu, do koder je spredaj izrezana, nato pa od pasu navzdol« kjer pa nima nobene odprtine, vendar pa sega dol trak iz preganjene ali našite kožuhovine; tak kožuhovinast našiv je tudi spredaj na rokavih. Pod to suknjo nosijo dolgo srajco ali haljo, ki je še daljša kot suknja. Taka srajca moli ven spodaj in spredaj pri rokavih, enako pa tudi okoli vratu, tako daleč, da se je dovolj vidi. K temu obuvajo rdeče nogavice in črne čevlje, ki so spredaj čisto okrogli in imajo belo zaplato, kot se vidi na priloženi sliki. Moški pa nosijo tako obleko kot sicer Kraševci in Čiči.

KRAŠEVCI in KRAŠEVKE


Sicer pa precejšnje začudenje zbuja tole: čim bolj grobi in črni so moški v kakšnem kraju, tem bolj bele in lepe ženske najdemo tam, kakor da bi hotela narava primerjati oba spola s svetlobo in senco in tudi postaviti v tako družbo. Zlasti pri Črnem Kalu (Tschernecall) in v njegovi soseščini naletimo na oba spola tako neenake barve, da nosijo moški na obrazu tem več grdote in zoprnosti, čim več miline in prijetnosti imajo ženske. Pa vendar ženske prav enako kot moški vedno delajo na soncu. Moški na glavi ne trpijo las, temveč si jih odrežejo; prav tako tudi ne nosijo dolgih brad. O njihovih opravilih tukaj molčim, ker je bilo v sumarični topografiji o njih že dovolj povedano.

ŽENITVOVANJSKI OBIČAJI


Čeravno pa Kraševci — kot je bilo prejle povedano — nimajo povsod enake ženske noše, tako se tudi v drugih običajih povsod ne skladajo. Ob morju pri Devinu, Štivanu in tam okoli veljajo drugi običaji kot pri Črnem Kalu (Tschernecal); drugi tudi pri Novem Gradu (Castel novo); pri Pivčanih ob Pivki pa spet drugi. Zategadelj naj tu le na kratko omenim to in ono, najprej o ženitovanjih. V večini krajev, zlasti v predelih ob Pivki, z ženitovanji poteka takole: dan pred kopulacijo ali poroko pošlje ženin k nevesti po balo (balla), to je po nevestine mobilije ali premično imetje. Temu odposlancu nevesta ali njeni ljudje dajo faconetelj. Ko pride potem naslednjega dne ženin s starešino (ali mojstrom za gostijo) in drugimi ljudmi iskat nevesto, to poteka skoraj prav tako kot na Gorenjskem in Dolenjskem. Le v tem se tukaj malce spremeni, da sprva sicer pošljejo iz hiše grdo, pozneje pa lepšo. V tretje pa sunejo ali spodijo in tako rekoč poženejo pravo nevesto ven. Starešina ji vrže okoli vratu brisačo in jo tako potegne k sebi. Ko gre nevesta na pot domov, namreč v ženinovo bivališče, vrže majhen kolač (kolazh, to je pecivo okrogle oblike kot venec) čez glavo naprej; to pecivo potem poberejo dečki. Ko pride v ženinovo sobo in se tamkaj usede, ji ženinova mati da fantka na kolena ali v naročje (tako kot se je prej zgodilo tudi pri ženitovanjskih običajih Vipavcev), ki se mu dobrika in ga ljubkuje. Ko hočeta iti v poročno posteljo in skupaj leči spat, on izvleče svojo sabljo ali palaš in ji prereže venec na glavi. Nato se uležeta. Omembe vredno in nenavadno pri tem je, da se mora ženin uleči k nevesti v svojih debelih in velikih hlamudračah. Ali pa jih ponoči sleče, oziroma kako dolgo jih obdrži na sebi, tega ne vem prav točno; kdor je tako radoveden, da si želi natančnejše poročilo o tem, temu bi po mojem mnenju nevesta lahko povedala kaj zanesljivejšega. Kajti ona bo to najbolje in najbolj gotovo vedela. Možno je, da hoče svojo poročno noč najprej začeti z molitvijo in bi rada, da je medtem ne bi motil s svojo prijaznostjo. Samo o tem, ali se morda obrača na slavnega in učenega Hosiusa kot patrona, in sicer prav do svetlega jutra, pa prav močno dvomim. Najbolj verjetno pa se mi zdi, da on obdrži hlače na sebi zaradi sramežljivosti.

poročno gostijo in pojedinami pri tem pa poteka na naslednji način. Prvi dan jedo zjutraj pri nevesti, zvečer pa pri ženinu, in sicer nič prav posebnega, samo kašo. Drugi dan obedujejo pri ženinu. Tretji dan pogosti ženinov oče njegove ljudi, nevestin oče pa njene ljudi. V nedeljo zatem prideta nevesta in ženin k nevestinemu očetu, naslednjo nedeljo pa k ženinovemu očetu. S tem je ženitovanje pri koncu. Drugi dan po poroki gresta novoporočenca v cerkev in dasta brati eno ali dve maši za svoje pokojne starše ali stare starše in sorodnike.

V nekaterih krajih ob Pivki, predvsem okoli Knežaka in Trnovega, imajo poleg prejšnjega pri ženitovanjskih običajih še nekaj posebnosti. Povsod si sicer denar lasti prvenstvo, skoraj na vseh področjih, le v ljubezenskih in poročnih zadevah imajo včasih navado dajati lepoti prednost pred bogastvom. Kajti niso vsi enakega mnenja kot tisti philosophus, ki je tistim, ki so se čudili, da seje poročil z nelepo, grdo žensko, v odgovor dejal, da mora spiti le požirek vina in že v njegovih očeh dobi lepo podobo; mnogi od njih pa hočejo zadovoljiti tudi oči. In marsikatera, ki nosi lepe rože na licih, ima to srečo, da ji lepota služi za doto ali za mrežo, s katero ujame bogatega ženina. Tako tudi nekateri kmetje precej bolj gledajo na lepo, mlado dekle in dobro gospodinjo kot pa na bogato kmetico, ki je revna po lepoti. Nekateri, ki jim je pomembna čast, se za poroko ne ogledujejo toliko po taki, ki je premožnih staršev, če so jo le spočeli ugledni, ali pa jo je mogoče spoštovati in ljubiti zaradi njene spodobnosti in hvalevrednega vedenja. Ampak v teh krajih ne gledajo niti na lepoto niti na rod niti na krepostnost, temveč le na premoženje in sredstva neveste. Lepa postava brez denarja tu velja toliko kot namalana krona in kot telo brez duše. Tista, ki nima denarja, tod v teh krajih obsedi in težko dobi moža. Ne marajo ljubice brez ljube dote. Če pa je dobila dobro doto in lahko ženinu prinese več kot kos mesa, namreč dobre denarce, potem je lahko škilasta ali krivogleda, lahko ima bistre ali krmežljave oči, ali pa celo eno samo, lahko hodi ravno ali pa šepa in šanta, lahko je tako rumena kot vosek in tako grda kot smrt — pa se v očeh mladih snubcev vendarle najlepše lesketa, če le ima doto. Denar ali premoženje je njen okras. Denar jo spremeni iz zamorke v angela, pri katerem upajo, da bodo uživali nebeško življenje v zakonu. Za takšno, ki pride z nabreklo mošnjo, se vsi pulijo in bo imela deset namesto enega snubca, čeravno že lahko vzame le enega.

Kadar pa zares pride do obljube ali zaroke, se opravi z naslednjimi ceremonijami: ženin po tleh razgrne obleko, ali pa morda odejo, in se uleže nanjo; nevesta pa potem zraven njega. Nato ju okoli stoječi prijatelji pokrijejo a zunanjimi deli obleke. Ko sta tako nekaj časa skupaj ležala na tleh, vstaneta. Ženin pa, ki obstane na obleki, prime nevesto za levico s svojo desno roko in jo trikrat zasuče naokrog. Nato ji trikrat nazdravi, enako pa tudi ona njemu prav tolikokrat. Zatem si oba podata desnici, ki jima ju polijejo z vinom. Na koncu vržejo nevesti nekaj denarja v naročje. S tem je zaroka v skladu z njihovim običajem primerno končana. Razen njenega leganja na tla se sicer ravnajo po splošnih ženitovanjskih navadah.

Ko je minila poroka in ohcet, spremijo novoporočenca v njuno stanovanje skozi tista vrata, skozi katera puščajo živino, ki gre iz hleva; pri tem ženinova mati ali kaka druga bližnja sorodnica pri vratih čaka z vrčem vina in trikrat nazdravi nevesti, ki ji odvrne z enako trikratno napitnico in vrže groš ali podoben kovanec v vino. Zatem omenjena mati vrže obema poročencema ruto (ali brisačo) okoli vratu, jima želi srečo in zdravje ter ju potegne v kuhinjo. Tu potrosi nevesta (ali mlada žena) pri piskrih ali loncih nekaj denarja; potem se usede in obrne hrbet proti iste jam ter vzame v naročje majhnega fantka, počasi tudi drobi pogačo ali gibanico ter podaja koščke nazaj čez rame tistim, ki stojijo za njo; in ti prav poželjivo segajo po njih, ker mislijo, da jim bo nato lan na polju prav lepo uspeval. Ženin in nevesta pri mizi ne jesta z žlico, ker se bojita, da bi pričakovani otrok dobil velike viseče ustnice in velika usta vse do ušes. Ko postavijo na mizo jed iz dobro zabeljenega prosa, začnejo svatje z velikim vriščem vpiti: Nevesta v posteljo! Nevesta v posteljo! Kakor hitro ona to zasliši, vstane, trikrat upogne meč, ki ji ga čez mizo poda ženin, in gre nato v spalnico. Tam ona ženinu, on pa njej sezuje čevlje; medtem ga ona z roko narahlo treplja po rami. Nato se nevesta skloni in ženin ji z mečem (ali sabljo) odreže venec. Naslednje jutro nevesta brž pogoltne nekaj hrane in se medtem nagiba nad posodo, iz katere običajno žro svinje (nad svinjsko korito), povsem prepričana, da se ji zaradi tega sredstva nobena hrana ne bo zagnusila, če bi ali bo zanosila. Za jutrnjino ji ženin ali njegov brat podari vola ali kravo ali ovco. To žival ona prime za roge in jo preda nekomu od svojih sorodnikov, ki jo pelje trikrat v krogu in tako to glavo živine namesto nje vzame v posest. Po vsem tem odpeljejo nevesto k javnemu vodnjaku v vasi, kjer navzočim napije s požirkom vode in vrže v posodo ali vrč nekaj kovancev. Vse te ceremonije pa imajo svoj določeni pomen, Naklonjeni bralec pa bo, upam, potrpežljivo zdržal brez teh skrivnosti ter nam ne bo zameril, če opustimo njihovo razlago, ki se zdi nepotrebna. Toliko o ženitovanjskih običajih na Krasu in ob Pivki!

---
[6] Janez Vajkart Valvasor: SLAVA VOJVODINE KRANJSKE, 1689.V. knjiga. O starih in najstarejših prebivalcih, II. del VIII. poglavje. O jeziku, obleki in običajih tistih, ki živijo na Krasu. Prevod dela: Die Ehre dess Hertzogthums Crain (Doris Debenjak, Ervin Fritz, Andrej Perhaj in Božidar Debenjak]. - 2010).

sreda, 31. januar 2018

Prva kmečka ohcet v Ljubljani

Dne 4. marca 2006 so se pri Ljubljanskem dnevniku v nepodpisanem spletnem članku[1] z naslovom Pred štiridesetimi leti prva kmečka ohcet v Ljubljani pohvalili, da so skupaj z gostinskimi in turističnimi delavci, ter v povezavi z ljubljansko mestno občino, sodelovali (oziroma je bil tam prisoten njihov fotoreporter Marjan Ciglič) pri organizaciji PRVE kmečke ohceti v Ljubljani. Že 13. maja istega leta je spletni portal STA objavil članek z naslovom: Županja sprejela poročena para s kmečke ohceti v Ljubljani o sprejemu slovenskega in švedskega para, ki sta se pred štiridesetimi leti poročila v Ljubljani na PRVI Kmečki ohceti. Jože Jerman, novinar Večera, za spletni portal pressreader 30. decembra 2010 v spletnem članku z naslovom: Bodo oživili Kmečko ohcet? datum prve kmečke ohceti v Ljubljani postavi na 6. marec 1966. Deset let po prvi objavi članka časopisne hiše Dnevnik je 9. marca 2016 to informacijo povzela tudi njihova novinarka Živa Rokavec in v svojem spletnem članku[2] z naslovom Prva Kmečka ohcet v Ljubljani: po petdesetih letih oba para še vedno srečno poročena, z njo obeležila petdeseto obletnico tega dogodka. Njej pa sta se pustila v letu 2016 zapeljati spletni časopis Zgodovina.si in tudi Muzej novejše zgodovine v Ljubljani.

V družinskem arhivu pa sem našel dve fotografiji fotoreporterja časopisne hiše Delo Edija Šelhausa, ki dokazujeta, da je bila kmečka ohcet v Ljubljani prvič prirejena že oktobra 1965, tako piše zadaj na eni izmed fotografij, enako pa v vseh svojih zapisih povzema tudi slovenska etnologinja dr. Marija Makarovič. Leto 1965, kot leto prve kmečke ohceti v Ljubljani, v svojem zapisu iz leta 1984 omenja tudi Milica Gojanovič. Točen datum prve kmečke ohceti v Ljubljani, torej oktober 1965, pa navaja tudi spletni članek[3] MMC RTV SLO Svatovska rajanja, kakršnih ni več: Fotografska razstava Marjana Cigliča Kmečka ohcet, z dne 5. junija 2008. Čeprav v njem avtor zapisa še vedno trdi, da je razpis in izbor poročnega para za Slovence organiziral časopis Dnevnik. Za tisto prireditev 8. marca 1966 sicer ja, za tisto iz oktobra 1965 pa, verjetno, ne.

V nadaljevanju sem se, opirajoč na zapise dr. Makarovičeve in nekaterih drugih etnologov, o tem nekoliko pustil podučiti tudi sam in - kako bi le drugače - dodal še kakšno svoje razmišljanje. In, seveda, priložil domače slikovno gradivo.


Dr. Marija Makarovič začetke oblikovanja slovenske narodne noše postavlja v 60. leta 19. stoletja. Od takrat dalje lahko, po njenem, na slovenskem ozemlju opazujemo čedalje močnejše poenotenje oblačenja in zbliževanja z istočasno meščansko nošo. Proti koncu 19. stoletja je kmečka noša postajala vedno bolj enotna in izpričuje vedno več značilnih potez meščanske noše. Premik v slogu oblačenja časovno sovpada z revolucijo v tekstilni industriji, ko so tržišče preplavili bombažni in volneni industrijski izdelki in začeli izpodrivati domače platno in sukno, pa tudi duh romantike, ki je v kmečkem stanu prepoznal jedro slovenskega naroda. Na Slovenskem so zaživele številne čitalnice, in, kar je bilo ključnega pomena, začele so nastajati pobude za uveljavitev narodnega gibanja, ki je sprožilo rast slovenske narodne zavesti.[4]

Narodna obleka


Do prepoznavnosti različnih navad oblačenja je, vsaj po mojem, prišlo povsem po naključju, nikakor ne načrtno. Dogodki, povezani z obujeno narodno zavestjo, ki je pri evropskih narodih vzpodbudila željo po oblikovanju svojih nacionalnih programov, je z marčno revolucijo (začela se je 13. marca 1848 na Dunaju) in narodnim gibanjem, ki je sledilo, so omogočili, da je bilo lokalno oblačilno kulturo mogoče predstaviti tudi izven svojega domačega kraja.

Krajani s slovenskega podeželja so se v gmašno obleko sprva napravili le v domačem kraju, in sicer ob raznih svečanih cerkvenih dogodkih ali kulturnih prireditvah. En takih je bilo na primer tudi velikonočno vstajenje in z njim povezana procesija sv. Rešnjega telesa (telovo). V sedemdesetih letih 19. stoletja, ko je tudi kmečko prebivalstvo zajela doba taborov, pa so se slovenski kmetje, poleg domačih prireditev, začeli množično udeleževati tudi javnih shodov po drugih slovenskih krajih, in si ob teh priložnostih seveda prav tako oblekli pražnje oblačilo, tisto najboljše, kar so imeli. In, ker je bilo to od kraja do kraja drugačno, je pri javnosti vzbudilo pozornost. Tako so ob zborovanjih v Ljutomeru, Vižmarjih, Kubedu, Dolini pri Trstu in drugod, poročevalci hitro opazili, da so bili kmetje, ki so prihajali od drugod, oblečeni drugače. V časopisnem članku o vižmarskem taboru na primer leta 1869 piše: "Tu si videl vzburjenih primorskih Slovencev, kterih je prišlo nekoliko stotin deloma v narodni obleki ...".[5]

Načini prikaza narodnih noš in običajev


Priložnosti za prikazovanje narodnih noš in običajev so bile lahko tudi različne gledališke uprizoritve starejših literarnih del.

Gledališka uprizoritev Miklove Zale na Trebiji, pred 2. svetovno vojno. Foto: Matija Debelak.
Leta 1939 je Društvo kmečkih fantov in deklet na Poljah organiziralo Kmečki praznik, na katerem so nastopile narodne noše (po drugem viru naj bi prireditev z mednarodno udeležbo jeseni leta 1939 v Stari Fužini organiziral Tomaž Godec, pomagalo pa naj bi mu Društvo kmečkih fantov in deklet). Prireditev z njihovo predstavitvijo so prav tako organizirali leta 1946, a v Ribčevem Lazu. [...] Med Bledom in Bohinjem naj bi leta 1947 zaradi Kmečkega praznika nastal nesporazum, "ker sta oba kraja hotela izvesti ta praznik, in to na eni in isti dan, ter z enim in istim programom, odnosno z isto vsebino", zato prireditve tega leta v Bohinju ni bilo.[6] 
Jožica Milanović (1920-2012)
Moja stara mama v gorenjski narodni noši, okoli 1950.

Prve pobude za organizacijo prireditve, s katero bi v Bohinju začeli sezono, so se - vsaj sodeč po arhivu Turističnega društva Bohinj - pojavile leta 1951 in vsaj že leta 1953 so takšno prireditev v Bohinju tudi organizirali, saj je takrat v Bohinjski Češnjici nastala folklorna skupina, "ki je nastopila v prvič na prireditvi za otvoritev sezone 7. 6. 1953 v narodnih nošah z narodnimi plesi".[6] Na tej kmečki ohceti je nastopil tudi kvintet bratov Avsenik.[7]

Leta 1954 je pri Turističnem društvu Bohinj začela delovati folklorna skupina, ki je imela svoj tretji nastop na občinskem prazniku na Bledu. Tam so "v predstavi kmečke ohceti sodelovale narodne noše in folklorne skupine celega radovljiškega okraja", ki so jih tudi ocenjevali. Leta 1955 se je Kmečka ohcet iz "Blejske" preimenovala v "Bohinjsko".

To obdobje je zelo podrobno popisala Mateja Habinc.[6]

Več možnosti za prireditveno oživljanje izročila so odprla šestdeseta leta, ko je folklora postajala gledališče za predstavo o kulturi podeželja. Vaščani Podgorja, ki so za ljubljansko radijsko postajo za oddajo Veseli večer leta 1954 pripravili Kmečko ohcet, so devet let pozneje, leta 1963, šege ob ohceti pripravili kot živo predstavo za javnost: na prireditvi Podgorska ohcet so to šego uprizorili v Kamniku. Ob tej predstavi se niso zavedali, da so pripravili izhodišče za bodočo kamniško prireditev Dan narodne noše oziroma Dnevi narodnih noš.[8]


Dekleta in fantje iz Gorenje vasi v Poljanski dolini, okoli 1950. Foto: Debelak.


Ljubljanska kmečka ohcet


Zamisel o kmečki ohceti v Ljubljani bi bila po mojem lahko povezana z razstavo Kmečki nakit na Slovenskem, ki jo je za Slovenski etnografski muzej v Ljubljani pripravila dr. Marija Makarovič. Razstava je trajala od aprila do konca oktobra 1965, javna prireditev pa bi tako lahko predstavljala svečani zaključek omenjene razstave.

"Razstava »Kmečki nakit na Slovenskem« je bila odprta od aprila do konca oktobra leta 1965. Prikazovala je kmečki nakit na Slovenskem v 19. in 20. stoletju. Razstavljen je bil nakit v ožjem pomenu besede (uhani, ogrlice, zaponke, prstani, kovinski pasovi, verižice za ure in zapestnice). Razstava je prikazala tipologijo in funkcijo kmečkega nakita ter odnos slovenskega kmeta do njega. Hkrati pa je tudi nakazala razliko med nakitom kmeta in nakitom meščana. Razstavo je pripravila kustodinja dr. Marija Makarovič. Ob razstavi je izšel katalog."[9]

Prva kmečka ohcet v Ljubljani, oktober 1965. Foto: Edi Šelhaus. Deklica na fotografiji je Tatjana Kikelj (1959-1990), starejša hči moje tašče Katarine Kikelj (1936-2008), ki je bila dolga leta zaposlena kot lektorica (Jana in Lady) pri časopisnem podjetju Delo, oziroma Delo Revije.
Prva kmečka ohcet v Ljubljani, oktober 1965. Foto: Edi Šelhaus. Tatjana Kikelj pri predaji šopka.
Pisan sprevod narodnih noš in okrašenih poročnih kočij, ki se je oktobra 1965 odvijal po ulicah Ljubljane, je vzbudil veliko zanimanja domačinov in izredno pozornost tujih turistov.[3]. Ljubljanska prireditev je postala tradicionalna in iz leta v leto bolj množična. Medtem, ko je bilo leta 1965 prijavljenih 80 udeležencev, jih je bilo leta 1971 že okoli 1900.

Drugič pa je bila kmečka ohcet v Ljubljani res 8. marca 1966, ko sta se poročila Janez Potočnik in Fani Kozinc. O tem dogodku je Borut Perko, novinar Slovenskih novic, - tudi on je zapisal, da naj bi bila to prva takšna prireditev v Ljubljani - v spletnem članku 1. maja 2016, z naslovom: Sovjetski hokejisti so se ga nacedili kar iz pokala, zapisal naslednje: "V želji, da bi številnim tujim obiskovalcem, ki jih je v Ljubljano marca 1966 privabilo svetovno hokejsko prvenstvo v Hali Tivoli, čim bolje predstavili in približali slovenske šege in običaje, je kot del spremljevalnega programa športnega spektakla na ledu v mestu potekala prva Kmečka ohcet. Ob švedskem paru si je pred 50 leti v poročni dvorani ljubljanskega magistrata večno zvestobo obljubil tudi slovenski. Fani Kozinc in Janez Potočnik, nekdanji odlični košarkar Olimpije, Drol imenovani, pozneje uspešen bančnik, sta 8. marca 1966 na Mestnem trgu tako pozdravila večtisočglavo množico, ki jo je Kmečka ohcet privabila na mestne ulice. Na te se je tedaj zgrnilo okrog 60.000 ljudi, oddajo o ohceti v narodnih nošah pa je posnela celo slovita britanska BBC." O tem dogodku je ohranjen tudi dobrih 11 minut dolg video posnetek.


Etnologi te vrste manifestaciji kmečke ohceti sprva niso bili naklonjeni in so jo označili za skrajni primer izkrivljanja ljudskega izročila, čeprav so nekateri pri njej tudi sami sodelovali ali vsaj svetovali organizatorjem pri uporabi določenih tradicionalnih kulturnih sestavin. Sporen se jim je zdel predvsem izbor najmikavnejših sestavin tradicionalne kulture in prenašanje kmečkih šeg in navad v mestno okolje, pa tudi turistično predstavljanje Slovenije s tradicionalno kmečko kulturo.[10]

Da je bilo res tako gre razbrati tudi iz naslednjega članka, ki je bil objavljen leta 1969.

Kmečka poroka, 1969.[11]

Med letoma 1965 in 1990 se je - ob kratki prekinitvi (1975-78) - po starih šegah in navadah poročilo čez tristo parov iz večine evropskih držav, Amerike, Afrike in Azije - tudi po 24 parov naenkrat. Na svojem višku sredi 80. let, je o posamičnem festivalu poročalo več kot sto novinarjev, več tujih kot domačih; v svatovskem sprevodu je sodelovalo do 3000 ljudi oblečenih v narodne noše; številni turistični in gostinski delavci, politični funkcionarji (državni, republiški, občinski, lokalni), strokovnjaki in ljubiteljski delavci pa so skrbeli za nemoten potek festivala.[10]

Milica Gojanovič: Dvajset parov bo reklo da, Javna Tribuna,1984.[12]
---

Pisni viri: 

[1] Ljubljanski dnevnik, STA: Pred štiridesetimi leti prva kmečka ohcet v Ljubljani, članek, 4. marec 2006.
[2] Živa Rokavec: Prva Kmečka ohcet v Ljubljani: po petdesetih letih oba para še vedno srečno poročena, 9. marec 2016.
[3] Svatovska rajanja, kakršnih ni več: Fotografska razstava Marjana Cigliča Kmečka ohcet, MMC RTV SLO, članek, 5. junij 2008
[4] Marija Makarovič: Narodna noša, povzetki terenskih zapiskov, 1958-1971. PDF
[5] Slovenski narod, 20. in 22. V. 1869, DLIB.
[6] Mateja Habinc: Tradicionalnost prireditev kravji bal, vasovanje in kmečka ohcet v Bohinju s perspektive njihovih organizatorjev, 2013. PDF
[7] Božo Benedik: Razvoj turizma na Bledu po drugi svetovni vojni
[8]Marija Klobčar: Na poti v Kamnik, 2016, str. 242.
[9] Razstave slovenskega etnografskega muzeja, 1965-1966. DLIB.
[10] Saša Poljak Istenič: Teksti in konteksti folklorizma, 2005.
[11] Kmečka poroka, 1969. Članek DLIB brez razvidnega vira.
[12] Milica Gojanovič: Letošnja ohcet v Ljubljani, Dvajset parov bo reklo da, Članek, Javna tibuna, 1984

Slikovno gradivo:

[A] Robert Fonda: Osebna zbirka.
[B] Izrezki iz časopisov, splet.
[C] Video posnetek s kmečke ohceti v Ljubljani, 8. marca 1966. Youtube.