sreda, 25. december 2013

Mičleva hiša ob lokavskem Taboru

Pri Mičlu


Miha Vever (1818-1894)


Miha Vever je bil rojen Pri Peracevih v Lokvi. Danes te družine ni več. V času pod Italijo (1929) se je vsa družina (brata Ivan in Anton z vsemi otroki in tudi vnuki) izselila v Argentino. Peraceva hiša je bila v gornji vasi, čez cesto nasproti lokavske trgovine (Marketa). Miha s svojo družino se je v hišo pri Taboru, od takrat Pri Mičlu, preselil okoli leta 1865. Hišo je kupil od Antona Cerkvenik-a, Martinca iz Prelož, potem, ko je ta vso posest okoli Tabora nedolgo pred tem odkupil od Starca[1]. Virgil Šček-LS-II/__ je leta 1942 zapisal /letnice rojstva, smrti in poroke sem dodal sam/: "Tone Cerkvenik - Martinc Prelože 27 kupi celotno premoženje družine Jožeta Starca (r. 1812), ki je izumrla. Nato ga je prodal naprej. Kupili so Jože Polis (1847-1910,1875), Lovrenc Mirošič (1869-1919,1899) Kaldan, Jurij Pavlovič (1827-1901,1850) - kar je zdaj Pavlovičevo, tam so bivali Kočič.Šenšur, Kaldan in Polisev.Ukov - , Mihael Vever (1818-1894) od Tince, Rešeta in Muha.".

Hiša Pri Mičlu, Lokev 137 (zadaj Brajdnikova hiša, desno hiša Rešete)
fotografija last Anice Pavlovič

Miha, ki je bil poročen s Frančiško Skiafina (Škapin?), je imel v svoji hiši trgovino z živili, prodajal je železnino (kovaške izdelke, verjetno žeblje, žico, ipd..) in imel tudi svojo krčmo. Umrl je leta 1894 za kapjo, star 75 let. Žena Frančiška je umrla 10 let kasneje, stara 78 let.

-----
[1] Jože Starc (1812-?) je bil lokavski krčmar in gvardjan (stražnik). Krčmo in službo vaškega stražnika je nasledil po materini družini, po domače Gvardjanovih, s priimkom Ižanc, ki je imela svojo posest okoli Tabora in je službo vaškega stražnika opravljala skozi več generacij že vsaj od 17. stoletja dalje. Jože, katerega oče Andrej Starc je v Lokev pristopil s poroko leta 1806 iz ene izmed vasi v sežanskem okraju, se je poročil z Merkantovo Marijo, hčero velikega lokavskega trgovca z lesom Andreja Perhavca (1765-1851). Andrej Perhavec je bil tudi sicer ugleden vaški mož, saj je bil 2. januarja 1810 med zastopniki lokavske občine na gradu Školj, ko so vaščani od takratnega lastnika gradu Matije Dolenca odkupili desetino svojih 395-tih lokavskih parcel. O njem je V.Šček_LS zapisal: "Andrej Perhavec Merkant se je rodil 1765 in je prišel od Murca. Bil je lesni trgovec in živel je v Jegričevi hiši, na vogalu nasproti kaplanije in nasproti Milavca. Bil je bogat. Njegova hiša je bila krita s kamni, druge s slamo. Danes /moja op. 1943/ so na njegovem posestvu: Jegričevi, Ostrouška Cingeserjevi, vse Liletovo (bivši Merkantov skedenj in zaloge za les, skedenj in borjaček Mlačev). Umrl je v svoji hiši leta 1851. Cerkvi je podaril (ex dono A. Perhauz) parcelo Viršnico. Imel je 10 otrok. Svojo družino si je ustvarilo 5 hčera. Doma je ostala Katarina, ki se je leta 1833 poročila z Ignacem Križajem iz Matenje vasi. Tastovo trgovino je opustil in kmetoval. Bil je zaupnik sodnije v Sežani in cerkveni ključar. Oba z ženo sta umrla 1892 leta. Za njim je neki Premrl vse zapravil". Rod Jožeta Starca in Marije Perhavec dejansko ni izumrl, kot je zapisal Šček, temveč se je po smrti žene in matere Marije leta 1856 iz Lokve izselil. Jože je svojo posest prodal Antonu Cerkveniku, njegovi otroci pa so se poročili v Vipavo, Padež, Slivje, .... Virgil Šček-LS je tudi zapisal: "Starc je imel gostilno pod Taborom na Lokev 137, kjer je Tinca. Na svojem dvorišču (borjaču) si je v Tabor vsekal prostor za čebelnjak. Tej luknji Lokavci rečejo čebeljnak".

Tinca Frankovič (1863-1940/1)


Tinca je bila rojena 29. oktobra 1863 Pri Peracevih v Lokvi in krščena kot Sancta. Iz tega imena je bila gotovo preko Santine kasneje preimenovana v Tinco. V hišo Pri Mičlu je Tinca prišla, ko je bila stara 2 leti. Imela je več bratov in sester, a so se ti bodisi izselili: v Trst (Jože, Leopold), Bazovico (Marjana) in Indijo (Alojz, umrl v Bombaju) ali umrli. Zelo mladi (2 meseca oziroma 4 leta) sta umrli dve Tincini sestri, starejši Tincin brat, ki je dedoval hišo Pri Mičlu ob lokavskem Taboru, pa je umrl neporočen leta 1899, le 5 let za svojim očetom. V hiši je tako ostala le Tinca. Tinca, ki je bila šivilja in pevka, na prelomu v 20. stoletje tudi članica lokavskega ženskega kvarteta, je bila poročena z Blažičevim Ivanom Frankovičem, žandarjem in lokavskim občinskim tajnikom. Oba sta umrla leta 1940/1. Svojih otrok nista imela, zato je hiša ostala prazna.

Gornji Brajdnikovi


Jurij (1818-1901) in Katarina (1829-1903) Pavlovič


Brajdnikovi (Pavlovič) so prišli v svojo hišo (poleg Mičleve) ob Taboru v 80. letih 19. stoletja. Hišno ime se je dedovalo po nevesti. Brajdnikova je bila namreč Pavlovičeva žena (Katarina Čok), ki se je v to hišo po sporu z mlajšim bratom zaradi dedovanja, z družino preselila od starih Brajdnikovih (št. 46/60, danes 81). 

Virgil Šček-LS-II/72 je zapisal: "Brajdnikovi so imeli staro številko 46, novo 60. Bili so Čoki. Ostala sta brat Jože in sestra Katerina, rojena 1829. Katerina se je poročila z Jurijem Pavlovičem, ki je služil v Lipici. Ta se je rodil v Selcah (pri Pivki) leta 1827 /moja op. pravilno je 1818/ in se poročil s Katerino 1850. Katerina bi se rada znebila brata, da bi podedovala celo premoženje. Nekoč /moja op. ~1857/ je delal Jože v Obrovniku. Nesla je bratu (ona že poročena) kosilo in kruh. Brat je kruh s fovčem prerezal in opazil, da se blišči v njem. Videl je drobno sesekano zdrobljeno steklo in spoznal, da ga je hotela sestra umoriti. Dala je bila ko pesek stolčeno steklo v testo in kruh spekla. Sodnija je Katerino obsodila na dve leti ječe v Begunjah na Kranjskem. Ko je Jože prišel po kosilu domov je tri Katerinine otroke, ki so bili v hiši št. 46, nesel na gnoj. Brajdnikovo premoženje so razpolovili in pol je dobil Jože (zet je postal Miha Cerkvenik, Martincev s Prelož), polovica pa Katerina in njen mož Juri Pavlovič. Katerina je bila pijanka. Ko je Starec šel na dražbo, so kupili hiše Jože Polis, Kaldan Mirošič, Miha Vever, Rešeta Muha in Pavlovič, od takrat so Pavloviči goranji Brajdnik za Tabrom.".
Johan Pavlovič (1908- u. v Argentini),
birmanski boter Miha Cerkvenik
Lokev, 28. maja 1917

Privzeto hišno ime daje misliti, da je stvari okoli Pavlovičev urejal šele Anton Cerkvenik (1820-1898), potem, ko je ta leta 1885 postal tast pri Brajdnikovih. Staro Brajdnikovo posest je s poroko takrat prevzel njegov sina Miha (kasneje je bil tudi boter Pavlovičem), Katarini in njeni družini pa priskrbel nadomestno hišo ob Taboru. Jurij Pavlovič, Katarinin mož, ki je bil rojen Pri Urbaninih v Selcah pri Pivki, je delal v Lipici. V. Šček-LS: Franc Božeglav Packon je leta 1920 povedal: "Oče od tega gospodarja je prišel iz Selca pri Šentpetru (op.: Pivka). Bil je v Lipici, kjer je brez dovoljenja ovse "izposojeval.". Jurij in Katarina sta imela 8 otrok: Marijo (por. v Lokvi), + Heleno, Franco (por. v Lonjer), Jožefo (umrla stara 21 let), + Luka, Melhiorja (samski), Jožeta (dedič) in Hano (samska). Vsi so bili rojeni pri dolnjih Brajdnikovih.

Posest gornjih Brajdnikovih je zatem dedoval sin Jože Pavlovič (1866-1942). Poročen je bil z Blažičevo Marijo Frankovič (1872-1949), ki je bila šivilja. Imela sta 7 otrok: Marijo, Jožeta (dedoval), Antona (poročen v Trst), Franca (v Argentini), + mrtvorojenega sina, + Ivana in še enega Ivana-Johana (v Argentini). 

Marija, ki je bila najstarejša, je odšla v samostan.

Marija Pavlovič (1895-?)


Marija Pavlovič je šla leta 1920 v Trst in tam vstopila v samostan sester karmeličank na Via Navali. Po šestih letih je postala bolniška strežnica in dobila redovno ime "Suora dulcissima Maria Paoli". Virgil Šček je leta 1942 zapisal: "Tri in pol leta je bila v Gradcu, odkoder so jo poslali v tržaško podružnico. Od 1930 do 1938 je bila v Brixenu na Tirolskem. Leta 1938 je bila v duhovniški bolnici v Arco in leta 1942 v kraju Besozzo pri Vareseju, blizu švicarske meje.".

Dr. Ema Umek je (30.7.2012) povedala: "Okoli 1950 sem bila pri njej na obisku. Pogovarjali sva se skozi majhno okence v vratih samostanske sobe in se med seboj nisva videli. Marija je takrat izrazila željo, da zapusti redovništvo, a ni uspela. Ne ve se kje je umrla. Nazadnje je bila v Torinu."

O tem, da bi dedovala vrt, ki bi ga nato podarila cerkvi nisem našel zapisanega ničesar. Dvomim, da bi to držalo. Župnijski vrt nasproti župnišča (danes ograjen) je bil nekoč last Kaldanovih in je bil cerkvi podarjen že davno. Najstarejša Kaldanova hiša je še po 2. svetovni vojni stala na mestu, kjer je danes pred župniščem manjše asfaltirano parkirišče. In vrt je pripadal tej hiši. Ta vrt (polovico njega) je podaril cerkvi takratni lokavski župan Nikolaj Mirošič (ok.1615 - po 1671) že v 17. stoletju in za to dobil "večno mašo", kot je zapisal V. Šček-LS-II/99: "Nenapisana večna maša. Ustanovnega pisma ni in ga najbrže ni bilo; duhovnik, ki uživa vrt mašuje 6.12. vsako leto sv. mašo za pok. Nikolaja Mirošiča, ki je pred več stoletji podaril duhovniku polovico vrta. Če stopiš v vrt, gre za polovico, ki leži ob Muhovem borjaču. Duhovnik, ki vrt uživa, je v vesti dolžan, maševati za ustanovnika Mirošiča".


Danes sta obe posesti združeni. Obe hiši sta last gornjih Brajdnikovih (Pavlovič).

sobota, 21. december 2013

Peter Lülsdorf (1804-1864) in božično drevesce

Dnevi so ravno pravšnji za naslednjo zgodbico, ki je nastala kot stranski proizvod neke rodoslovne raziskave. Tokrat sem imel za "nalogo" raziskati družino Lülsdorf. Dokaj neobičajen priimek za naše kraje. Neka Katarina Lülsdorf se je namreč poročila z Janezom Trostom, 18. decembra 1828 rojenim trgovcem iz Vipave, za katerega je bilo v vipavski družinski knjigi zabeleženo, da se je 6. januarja 1867 preselil v Ljubljano. Tam piše tudi, da je bila Katarina Lülsdorf rojena v kraju Cveln "Cveln in Porussia".

Joannes Trost in Katarina Lülsdorf - SA Vipava, 1864

Kdo je bila Katarina Lülsdorf?  


1. Na ozemlju današnje Nemčije obstajata tako grad, kot tudi priimek Lülsdorf, ki je po eni izmed rodoslovnih zbirk prav tako umeščen v današnjo Nemčijo. Grad Lülsdorf "Schloss Lülsdorf bei Köln" je bil postavljen ob Renu, na ozemlju, ki je svojčas pripadal nekdanji Renski Prusiji. Zanimiv je zapis naslednje poroke: "1780 Godfried Arnold Frh. von Beveren Regierungs-Präsidenten zu Düsseldorf, Bergischen Marschall, und Oberamtmann zu Löwenberg und Lülsdorf, zu Angermund und Landsberg oo 1780 Balbina Maria Anna Friderica Wilhelmina von Hochsteden, Stiftsdame in St. Marien zu Cöln.", saj poveže obe ključni besedi, priimek Lülsdorf in kraj Cveln (= Cöln). Dovolj za domnevo, da gre v primeru gornje Katarine za grad Lülsdorf in kraj Köln.
Družina Lülsdorf - Ljubljana, 1843

2. Zanimiv vpogled ponuja popis prebivalstva Ljubljane iz leta 1830, ki kot del spletne zbirke Sistory beleži vpise nekje do leta 1869. Na naslovu Poljansko predmestje 42 je sredi 19. stoletja živela družina Lülsdorf, na naslovu Kapucinsko predmestje 30, pa je živel Johann (Janez) Trost. Katarina in Janez v času popisa še nista bila poročena in sta živela v Ljubljani vsak na svojem naslovu, Katarina z družino svojih staršev in bratov ter sester. Iz popisa je razvidno, da sta bila njena starša Peter Lülsdorf, rojen leta 1804/5, in Marija, rojena leta 1802/3. Katarina, ki je bila rojena leta 1841, je imela še sestri Godullo, Wilchelmino, ter brata Heinricha, Petra Josefa. Popisni list družine Lülsdorf v Ljubljani nosi letnico 1843.

3. Katarina je umrla v oktobru 1908. V časopisu Slovenec, z dne 8. oktobra 1908, je bilo namreč zapisano: "Na Rimski cesti št. 23 je umrla gospa Katarina Trost rojena Lulsdorf.".

Kdo je bil Peter Lülsdorf?  


Iz rodoslovnega indeksa porok Slovenskega rodoslovnega društva (SRD) je razvidno, da je bil Peter Lülsdorf poročen z Ano (Ana Marija?), rojeno Ortmann. Nekaj naslednji drobcev spletnih virov, pa dokaj zanimivo predstavi Petra Lülsdorf-a kot osebo.

1. Zgodba Josipine Turnograjske in Lovra Tomana; Contibutor(s): Budna Kodrič, Nataša (author)
Source: Kronika (Ljubljana), 2003, volume 51, issue 2 - ... NUK, Ms 1446, IV. Korespondenca, 5. 3. 1851. NUK, Ms 1446, IV. Korespondenca, 24. 6. 1851. Po Nemško-slovenskem slovarju iz 1860 - božje drevce. To navado je v Ljubljano baje leta 1845 vpeljal Peter Lülsdorf, doma iz Kölna, ki je bil v Ljubljani poslovodja v cukrarni, pozneje lastnik pivovarne na Resljevi cesti.

2. Fidelis Terpinc, Avtor(ji): Andrejka, Rudolf / Švigelj, Cveto - Vir: Kronika slovenskih mest, 1934, letnik 1, številka 2: ... Peter Lülsdorf, roj. leta 1804. v Kelmorajnu, je bil sprva poslovodja stare cukrarne Arnstein in Eskeles na Poljanah. Ko je to podjetje po požaru (1858) in zaradi konkurence čeških tvornic propadlo, si je stvar najbrž premislil in ustanovil rajši okoli l. 1860. pivovarno in pivnico na Sv. Petra cesti (poznejša Hafnerjeva, sedaj Mencingerjeva restavracija).

3. Katja Sevšek: Zgodovinski razvoj pivovarstva v Ljubljani, Diplomsko delo, 2002: "Vrhovnik poroča še o pivovarni, katere ustanovitelj je bil Peter Lülsdorf iz Kölna, po njegovi smrti pa je delovala le še kot pivnica. V njej so točili graško pivo, po katerem se je imenovala Chreiners Bierhalle.".

4. Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (01.05.1926, letnik 7, številka 99): "Jako lepe gostilniške prostore z vrtom je nudila Ljubljančanom pivarna »Schreiners Bierhalle« — sedaj »T. Mencinger Vinska klet in zajutrkovalnica« št. 43. Namesto prejšnje neznatne hiše je sezidal sedanje poslopje krog leta 1860 Peter Lülsdorf, poslovodja v nekdanji cukrarni. Na zadaj dvigajočem se nasipu je namestil paviljon, pod katerim sta bili dve kleti. Ob dvorišču je delovala pivovarna. Kot pivovarnarja je nastavil Peter Lülsdorf, ki je bil rodom iz Kölna ob Reni, svojega sina Josipa. O njegovi radodarnosti priča dejstvo, da je nekoč pogostil domači pešpolk št. 17, ko se je bil vrnil v Ljubljano. Peter Lülsdorf je umrl leta 1864 na Ilovici, kjer je imel posestvo. On je krog leta 1845 prvi vpeljal v Ljubljani božično drevesce (pov. njegov vnuk g. Fran Trost). V »Bierhalle« je bil dne 28. nov. 1880 ljudski shod, na katerem so prvikrat javno nastopili socijalni demokrati z Železnikarjem in Šturmom na čelu in zahtevali splošno volilno pravico.".

4. Časopis Slovenec je 30. januarja 1889 zabeležil tudi naslednje: "Umrli so .... 28. januarija. Ana Lülsdorf, gostija, 89 1/2 let, Gospodske ulice št. 9, marasmus.".

Zaključek


Torej Peter Lülsdorf naj bi bil poleg tega, da je bil uradnik ljubljanske predelovalnice sladkorja in ustanovitelj lastne pivovarne v Ljubljani, tudi tisti, ki je v Ljubljani prvi vpeljal običaj okraševanja božičnega drevesca.

nedelja, 15. december 2013

Plemstvo v naših matičnih knjigah


Schiviz von Schivizhoffen Ludwig; Pravnik, genealog - * 8. maja 1859 Zagreb (Hrvaška), + 28. avg. 1939 Ljubljana - Schiviz von Schivizhoffen Ludwig (v poznejših letih Šivic Ludovik), pravnik in genealog, r. 8. maja 1859 v Zgbu namestniškemu svetniku Jožefu in Barbari pl. Hrvoić, u. 28. avg. 1939 v Lj. S. izhaja iz vipavske svobodniške rodbine (poplemenitena 1754). Šolal se je v Kamniku in Lj., obiskoval gimn. v Lj. (1869), na Dunaju v Terezijanišču in v Gor. (mat. 1879), kjer sta mu bila sošolca K. Štrekelj in pesnik Krilan. Študiral je pravo v Gradcu (1879–83), nato služil kot upravni pravnik pri Kranj. dež. vladi na raznih okraj. glavarstvih in bil na lastno prošnjo že 1900 upokojen kot prov. okraj. komisar. Zadnja leta je preživel v Lj. zapuščen in ob majhni pokojnini. — V pokoju se je ukvarjal z genealogijo plemstva, ki je z njim imel mnogo stika. Zbiral je podatke o rojstvih, porokah in smrti plemstva na Kranjskem, Goriškem in v Gradcu, izpisoval cerkv. matične knjige deloma sam, deloma z najetimi dijaki. Izdal je:

Der Adel in den Matriken der Grafschaft Görz und Gradisca, Görz 1904; 

Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain, Görz 1905; 

Der Adel in den Matriken der Stadt Graz, Gradec 1909. 

Podatki so zbrani po farah in vrstah matičnih knjig, dodana so imenska kazala. Kljub očitkom, da so podatki tu in tam napačno prepisani ali po nepotrebnem označeni kot nečitljivi (neizvežbani zbiralci!), so te zbirke vendar po obsegu in zamisli pri nas edinstvene, pomenljive za pojasnitev določenih pojavov naše gospodarske in družbene zgodovine. Njih pomen in vrednost je priznal in izkoristil za demografsko statistiko ekonomist in statistik Joh. Paul Inama-Sternegg. Povzeto po: Vilfan Sergij, Slovenski biografski leksikon.

Prvi dve knjigi za Kranjsko ter za Goriško in Gradiščansko sta v zbirki DLIB na voljo v digitalni obliki in ju je možno pregledovati tudi s pomočjo iskalnega ključa. Tretjo, za Gradec, pa je po simbolični ceni tudi možno naročiti v PDF obliki.

ponedeljek, 02. december 2013

Dvorca Tukelče in Strane

Primož Polh po e-pošti, 1. december 2013

V bližini Barke, ob reki Reki, sta nekoč stala 2 gradova, eden je bil  grad Tukelče eden pa grad Stranje, to so bili ločeni posesti, kjer naj bi prebivala grofa, oz. neki plemiči. Zgodbe o teh gradovih še vedno krožijo po vasi, osrednja je zgodba o nastanku imena vasi Barka. Prebivalci vasi naj bi hodili na tlako h Tukeljškemu grofu, ki je imel posesti tudi onkraj reke Reke, za prečkanje reke pa so uporabljali splav, Vremci na drugi strani naj bi kričali glejte Barčani gredo, od tod poimenovanje prebivalcev Barčani, vas pa naj bi dobila ime Barka. ... Ve se tudi kje so bile razvaline teh gradov. Celo kje je bila štala in vrt. Nikjer pa nisem našel kakih bolj konkretnih podatkov o teh gradovih, le o gradu Stranje sem zasledil kdo so bili njegovi lastniki. Ve se tudi da sta se gradova izpraznila nekje okrog leta 1800. Saj so nekako takrat Barčani kupili zemljo in si jo med seboj razdelili. Še danes je ob stari barski cesti velik kamen kjer naj bi potekala meja med tema dvema posestvima, tistemu kraju domačini še danes rečemo "pr Komfinu" (pri meji). Zanima me ali si kdaj kje zasledil kak podatek o teh dveh "gradovih"?

-----

Podatkov je res malo. Zabeleženo imam naslednje:

1.
Confini od Schwarzeneske Richte: "Nar poprei je Tabar St. Coziana, catiri leschi uti Richti do Mosta na verchi, na reko pod Naclu, Scofle, Tupelzhe, Strainoch. ...". (1711)

Tupljiče in Strane nista vasi, nego imena posestev, katerih lastniki so sedaj večinoma Barčani, nekaj pa tudi Vremci. Tupliče (Tupelzhe, Tepliče, Toplezach) je imel nekdaj plem. Kupferschein, Tržačan, a Strane (Stranach, Strajnach, Stranoch) pa baron Rizzi.

-----
Vir: Izvestje muzejskega društva za Kranjsko. Uredil Anton Koblar, društveni tajnik. Izdalo in založilo »Muzejsko društvo za Kranjsko". Letnik V. V Ljubljani 1895. Završniška gospoščina na Krasu, Simon Rutar; http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-43C4I8GW/da3fefbf-f40c-425e-a0b7-83a15cd89918/PDF

2.
Gradič Strane (Streinach) - 16. stoletje, Divača, Barka (delni sledovi) - so v 16. stoletju pozidali baroni Neuhausi, sredi 18. stoletja pa dajali z gospoščino vred v zakup številnim plemiškim in meščanskim rodbinam. Leta 1757 je Strane kupil Peter Anton pl. Abramsberg poštni mojster v Vipavi, leta 1766 Maksimilijan pl. Fremaut. Med lastniki je leta 1777 omenjen baron Paskval Ricci, ki je leta 1793 razpadlo poslopje in posestvo prodal komuniteti - vaški skupnosti Barka. Leta 1880 je bil lastnik domačin Dekleva.

Gradič Tukelče - 16. stoletje, Divača, Gornje Vreme (izginuli objekt)

-----
Vir: Gradič Strane: http://www.slosi.info/01gradovi/02podrobnejse/primorska/s-7/strane.php
Vir: Gradič Tukelče: http://www.slosi.info/01gradovi/02podrobnejse/primorska/t-7/tukelce.php

3.
Strane pri Divači // Kronberg, Streinach, Strainoch, Stranach, an der Leyten, Streine // Strane
Tupelče // Tupelitsch, Dublitsch, Toplezach // Tupelce, Duplezze

-----
Vir: Exonyme - Vergessene Ortsnamen NG / Ortsnamen in Europa /   Ehemaliges Jugoslawien v / Österreichisches Küstenland (slowenisches Teilgebiet); http://exonyme.bplaced.net/Board/Thread-%C3%96sterreichisches-K%C3%BCstenland-slowenisches-Teilgebiet

4.
Vremska fara nastala je leta 1395, kakor je razvidno iz cerkvenega kataloga Ljubljanske škofije. ... Do leta 1830 bila je fara pod Tržaško škofijo dekanije Dolina. Vsled pisma papeža Pija VIII. od dne 3. avgusta 1830. leta spada pa pod Ljubljansko skotijo dekanije Trnovsko-Bistriške. 1. januvarja 1852. leta bila je pa od Trnovsko-Bistriške dekanije ločena ter Postojinskomu dekanatu izročena. Vasi Škofije, Zavrhek in Barka, okraja Sežanskega, bile so vsled pisma nadškofije Goriške od dne 21. februvarja 1850. leta prištete za vse čase tukajšnji fari, ker so bile od fare Rodik preoddaljene. Barčani niso bili zadovoljni s to naredbo, zato ker bi bili imeli radi svojega duhovnika. Uprli so se in niso hoteli nič o fari Vremski slišati, tako, da je prišel ukaz, da naj se boljši posestniki iz Barke s silo v Vremsko cerkev tirajo. Kmalu potem, ko jim je voda most vzela, prosili so sami, da bi radi nazaj v faro Rodik pripadali, ker ne morejo čez vodo. Ljubljanski kapiteljski konzistorij je s pismom dne 17. dec. 1859. leta, št. 2551, prošnji vstregel.

Farna cerkev stoji v samoti na polji. Zakaj se je cerkev zidala tu, pripoveduje ljudstvo to-le: Tam, kjer sedaj cerkev stoji, bil je gozd. Neki pastir pase tu ovce in najde v lesu kip Marije Device. Ko ga pobere, čuje glas: Tukaj hočem imeti svojo cerkev. Najden kip Marije Device postavili so na altar Marije škapulirske, kjer ga je še dandanes videti, vsaj tako ljudstvo trdi. Cerkev zidala se je pa najbrže tukaj zato, ker je bila prav v središči nekdanje stare fare; blizo bili sta grajščini Tukališce in Stranje in ker je tu veliko zavetje.

Cerkev ima tri ladije. Srednja je nekdanja stara cerkev, a stranski ladiji sta prizidani, pa sta tudi že čez 250 let stari, kar svedoči letnica 1633 nad vratmi žagrada. Vnanjost cerkve lepšata zvonika, koja sta bila leta 1805 povišana. Cesar Ferdinand in cesarica Marija Ana darovala sta v to svrho 300 gl. Cerkev ima tudi mnogo dragocenosti, n. pr. šest masivnih, čisto srebrnih altarnih svečnikov, kateri so gotovo darila bivših tukajšnjih grajščin Školj, Tukalič in Stranj, katerih družine večidel počivajo v rakah farne cerkve, kar spričujejo grbi, ki so izsekani na kamenenih ploščah rakov; n.pr. grb družine baron Rosetti-jeve. Pred velikim altarjem sta dva lepo izdelana stola, katera je dobila cerkev od grajščine Stranje. ... Vidi se v Vremski šolski občini tudi staro zidovje mnogih razpadlih grajščin. Tako v Fameljskej občini grajščina Školj (Neukoffel), dalje na levem bregu Reke Stranje, koji posestvi ste sedaj g. Maksa Dekleve.

-----
Vir: Postojinsko okrajno glavarstvo, Založil in tiskal R. Šeber, 1889: 
http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-5IBYD6BJ/d48b148e-4d6b-4fd1-91b7-d86002cea589/PDF

5.
Grobna plošča v cerkvi v Vremskem Britofu
V ladji župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja Pri fari v Vremah je šest grobnic. Samo ena je pri koncu desne ladje, vse druge so v glavni ladji. Približno na sredi glavne ladje je prva grobnica, pokrita z ravno gladko ploščo, dalje proti prezbiteriju sta dve vzporedni grobnici z grbovnima ploščama in tik pred prezbiterijem še dve. Leva izmed njiju je pokrita z grbovno ploščo, desna je gladka. Tudi grobnica v desni ladji ima gladek pokrov. Na grbovnih grobničnih ploščah so v gornjem delu reliefni grbi, v spodnjih delih pa kartuše z napisnimi polji, vendar so od hoje po njih tako zlizane, da se vidijo le osnovne oblike ali obrisi grbov, od napisov pa ni ostalo tako rekoč nič. Samo na eni plošči je še videti nekaj sledi črk napisa, ki je štel približno sedem vrstic. Na gladkih ploščah ni niti najmanjše sledi napisov (več).

Iz vpisov pogrebov v najstarejši ohranjeni vremski mrliški knjigi za leta 1684 do 1780 je mogoče razbrati, da so bile v tej cerkvi grobnice baronov Rossetti z grada Školja, baronov Mordax, ki so imeli nekaj časa v zakupu ta grad in baronov Neuhaus iz dvorca Strane. Poleg njih so še srenjska, duhovniška in bratovščinska grobnica - slednja je po vsej verjetnosti pripadala bratovščini blažene Device Marije v Vremah, ki je izpričana s svojim urbarjem iz leta 1745. Nedvomno so to tri grobnice, ki so pokrite z gladkimi ploščami. Duhovniška je verjetno desna grobnica pred prezbiterijem.
  • V duhovniški grobnici počivajo vremski kaplan Jernej Skrinjar (1687), Janez Jurij Saurer, doktor obojega prava, ki je bil župnik v Vremah kar 54 let (1713), Janez Krstnik Maitti (?), spovednik z grada Švarcenek, ki je sicer cerkvenoupravno spadal pod župnijo Brezovica (1732), in vremski župnik Anton Juliani (1782).
  • V bratovščinsko grobnico je bila prva položena leta 1715 Uršula, vdova po pokojnem Juriju Uršiču iz mlina Strane. Iz vpisa njenega pokopa je razvidno, da je bila grobnica prav takrat narejena. Verjetno sta v njej dobila svoje poslednje prebivališče tudi Marina, hči Jakoba Magajne (Migana) (1717), in Pavel Prelc, župnijski cerkveni ključar, oba iz Dolnjih Vrem (1722). 
  • Srenjska grobnica (Sepulchro Communitatis) se edinikrat izrecno omenja leta 1741, ko so vanjo položili truplo Katarine Dujc s Škofelj. V njej ali v bratovščinski grobnici so bili pokopani še Mihael Maslo iz Dolnjih Vrem (1758), Anton Hrovatič iz Gornjih Ležeč (1768) in Katarina Polh (Puch) iz Vremskega Britofa (1769).
  • V grobnico plemiške družine Neuhaus so bili položeni k večnemu počitku: Renata, hči pokojnega barona Viljema (1689),  Felicita, hči pokojnega barona Vida Otmarja (1689), Klara, žena barona Karla Jožefa, in še istega leta tudi baron sam (1716), ter Ludovika, hči barona Jožefa (1735). Že pred njimi je moral biti v njej pokopan tudi baron Vid Otmar, saj se pri pokopu Felicite omenja, da je bila položena v očetovo grobnico (in paterna Sepultura).
  • V grobnici baronov Rossetti je bil leta 1762 pokopan baron Bernard, ki je umrl pri 82 letih. Že poprej, leta 1738, pa so s privolitvijo Rossettijev položili vanjo tudi plemenito gospo Veroniko, vdovo Marchisetti, verjetno mater vikarja Jakoba Marchisettija, ki je služboval v Vremah v letih 1727 do 1740 in v letih 1753 do 1768.
  • Iz rodu plemenitih Kupfersinov, iz katere je izšel Krištof Tomaž, vremski vikar v letih 1692 do 1713, je bila pokopana v cerkvi samo Maksimila, hči gospoda Janeza Kupfersina. Njeno poslednje počivališče je grobnica baronov Mordax.
V vremski cerkvi je bilo v 18. stoletju pokopanih še nekaj oseb, med njimi tudi Ana, žena Janeza Kumla iz Ljubljane, služabnica na gradu Školj. 

Kuferšinov grb je na grobnici v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Podgradu pri Vremah. Tam je torej grobnica vitezov Kupferscehinov iz Tukeljč.

-----
Vir: Božidar Premrl.

6.
V letu 1756 sta tuštanjska grofica Felicita in njena mlajša sestra Cecilija, pravkar poročena grofica Blagaj, po očetu Vidu Jožefu baronu Neuhausu podedovali gospostvi Strane pri Vremah na Primorskem z deset in enajst dvanajstinama kmetije. ... Oba soproga, Karel Gotfrid in Janez Nepomuk Ursini grof Blagaj, sta gospostvo Strane, seveda v imenu svojih žena, takoj dala v zakup Jakobu Fancoju za šest let za letno zakupnino 500 goldinarjev. To pa gospema ni bilo všeč in sta že naslednje leto gospostvi za 32.000 goldinarjev prodali Petru Antonu pl. Abramsbergu, poštnemu mojstru v Vipavi, in Andreju Premruju.

----
Vir: Kronika, 2009, št. 2 Iz zgodovine gradu Tuštanj pri Moravčah; Lichtenbergi na Tuštanju, Lidija Slana. http://www.sistory.si/SISTORY:ID:4047

7.
Še nekaj zabeležk iz matičnih knjig župnije Vreme

Strane
  • 1689: umrla Srečica, hči barona Vida Otmarja: "Felicitas filia Ill'mi qm. Viti Ottmari Bar'is de Neuhaus ex Arce Strainogh ... annorum circ. 23".
  • 1693: umrla Anamarija, žena Vida Otmarja: "Anna Maria uxor qm. Ill'mi Dni Viti Ottmari lib. Bar. a Noihaus ex Strainoch annorum circiter 50 ... sep. est in cem. eccl. Par. Vrem".
  • 1715: umrla Urša, žena mlinarja Jurija Uršiča  "ex Molendino Strainoh".
  • 1716: umrla Klara, žena barona Neuhausa: "Ill.ma Clara Ba uxor Sebastiani Caroli Josephi lib. Bar'nis de Nahaus ex Arce Strainok annorum circ. 38".
  • 1716: umrl tudi baron sam: "Ill'mus D'nus Carolus Josephus Vid. lib. Bar. a Neuhaus annor 35".
  • 1719: umrl (mlinar?) Martin Obersnel iz Divače "in Strainoh".
  • 1723: umrl otrok mlinarja Jurija Vidigoja "molendino sub Arce Strainek".
  • 1728: Jakob Vidigoj poročna priča mlinarju Simonu Vidigoju "ex Molendino sub Arce Strain".
  • 1729: umrl Janez Podobnik, dvorni pisar na Stranah: "Joannes Podubnick scriba Ill'mi D'ni Lib: OS: Josephi a Nehaus in Arce Strainok .. aeatatis circiter 28 ... sep. in cem. Par. B.V.M.".
  • 1765: umrla Anamarija vdova Castrini: "Anna Maria Vid. Castrini ex Strajn .. ann. 54 circ".
  • 1775: umrla Katarina, žena Jakoba Bajde: "Stragnoch 2, Perittis D'na Catharina conjux D'ni Jacobi Bajde atatis sua Annorum 70".
  • 1807-1814: Gospod Josip Dekleva (1763-1826) upravnik dvorca Strane "Administrator in Strainoch".

Tukelče
  • 1669: Valvasor piše v svoji knjigi, da je neki Ludvik Bottoni, gospod iz Tukeljč pri Vremah tega leta jahal proti Školju in se ponesrečil. Leto pred trem je bil v Lokvi za kaplana Jurij Hanibal Bottoni.
  • 1733: umrla Neža, hči sluge Antona Trebca iz Barke "coloni ex Tupeliz".
  • 1761: Umrl Jernej Ferfila, sluga na Tupeljčah: "Bartholomaeus fil. Josephi Ferfilla Coloni in Tuplez ... annorum 26".
-----
 Vir: Rodoslovna zbirka Kraševci, Robert Fonda


nedelja, 01. december 2013

Tržaški vicedomni arhiv XIV-XV. stoletje

Pravne listine tržaških notarjev: trgovanje z nepremičninami (nakupi, prodaje, darovnice, menjave, najemi, izterjave, zastave), dogovori, arbitraže, sporazumi, sodbe, oporoke, ..., ipd.. Listine, ki večinoma segajo v obdobje med leti 1326 in 1492, in so na voljo tudi v digitalni obliki na spletu, nudijo zanimiv vpogled na življenje prebivalcev vasi in krajev v tržaškem zaledju in na Krasu v srednjem veku.

Listina o nakupu vinograda, 1326
Trieste 1326/11/06  Indizione  IX
negozio giuridico: Compravendita - vigna
sibente: Illisclavus de Corgnalo
vicedomino: Giroldus Rubeus 1326
volume, carta: v. 1, c. 97v visualizza

-----

BAZOVICA - Bisoviça, Bixoviçe, Bissoviça, Bisuiça; BISTRICA - Bistriça, Bistriza; BORŠT - Borst; BRESTOVICA - Bristovica; BREZOVICA - Bresoviça, Bresoviza, Bresoviç; DANE (Sežana)  - Dayna; DIVAČA - Devaço, Divaza; DOLINA - Valle; DRAGA - Draga; DUTOVLJE - Dotoglian; GABROVICA - Gabroviça; GORENJE - Goregnan, Povir Superiori; GORICA - Ghoriçie, Goriça, Goriçia; GRADIŠČE - Gradischa; GROČANA - Gorçana, Grozzana, Gorcane, Garzona, Gorçane; KLANEC - Clana, Claneço, Clanez; KOMEN - Comeno; KONTOVEL - Contovello, Contovelli, Contovelo; KREPLJE - Greplan; KRIŽ - Crisaveç Cris, Sancta Cruse, Sancta Cruce, Crix; LIPICA - Lipiça, Lipica; LOKEV - Corgnallo, Corgnalo, Chorgnalo; MEHOVO - Valle Mocho, Valis Mocho, Castro Mocho, Val Mochoi, Val Mucho; MERČE - Merçano, Marzano; MILJE - Mugla; NAKLO pri ŠKOCIJANU - Nacla; NASIREC - Naserço; NOVI GRAD - Castronovo; OPČINE - Opchina, Opchiene, Opchiena, Opicna, Opchena, Opchene; ORLEK - Orlach; PIVKA - Piucha; POVIR - Povir, Poviro, Poverio, Magno Poverio; PRELOŽE - Preloxe, Prelousan, Prelouxan; PREŠNICA - Presniça; PROSEK - Prosecho, Prosequo; REPEN - Riepnich, Riepncih, Magno Riepnicho, Riepniça, Rimpniça; RICMANJE - Rismagna, Ricmagna, Riçmagna, Rizmagna, Riçcmagna, Rizmegna, Ricemagna, Rissmagna; RODIK - Rodicho, Rodico, Rodicto; SENOŽEČE - Sinosechia, Senoseça; SEŽANA - Sexana, Sesana; SLOPE - Sclopa; SOCERB - Servula, Servola, Servulo, Sancti Servuli; SV. JUST - San Giusto; ŠKOCIJAN - Sancto Canciano, San Canziano; ŠVARCENEK - Svarsenich, Svarsenicho; TATRE - Tater; TOMAJ - Thomaio, Thomai, Tomayo, Thomay; TREBČE - Trebechano, Trebechian; TRŽIČ - Montefalcono; VIPAVA - Vipach, Vipau, Vipavo, Vipago; VOGLJE - Voglan; VOLČJI GRAD - Volcigrat, Vuolcigrat; VREME - Vrem, Vremo, Auremo; VRHPOLJE - Verpoian, Verpoiano; ZABREŽEC - Bresseç, Breiseç, Breisez, Breyseç; ZAZID - Saseda; ZGONIK - Svonich, Svonicho; ŽIRJE - Siria, Xirian, Siriah; ...
--------
Archivio Generale del Comune di Trieste; Biblioteca Civica Attilo Hortis - archivio diplomatico; via Madonna del Mare 13 - piano 3, Trieste, Italia

nedelja, 17. november 2013

Sovodenjski paberki

Zapis povzema kratke zabeležke dogodkov, ki so se odvijali na območju vasi Sovodenj (župnija Nova Oselica) v prvi polovici 20. stoletja. Vsebina je prepletena z zgodbami, ki mi jih je med leti 2003 in 2011 pripovedovala Jožica Kacin Milanović (1920-2012).

Sorodne zgodbe: Kacinov rod iz SovodnjaZgodba moje stare mameZgodba mojega deda.


Pogled na Novo Oselico z župnijsko cerkvijo sv. Janeza Nepomuka
NOVA OSELICA (Nova Óselica), 4225 Sovodenj, Nova Oselica 3 (Neuostlitz, Neuoßlitz, Neu-Oßliz, Oeuosliz) Sv. Janez Nepomuk (1764); vikariat 1764 pred jožefinsko reformo v tolminskem arhidiakonatu, po letu 1788 v dekanatu Poljane; župnija 1864. Oskrbuje župnijo Stara Óselica.

Družine v letu 1900


Hišna številka 1 (nova 35) - MATJAŠK (Razarišče)


Priimek:  BAJT  
Družina 1900: Andrej BAJT  (1845-1908) in Marija rojena PETERNELJ (1864, Koprivnik 42 -1944). Otroci: Janez (1889-1945), Valentin (1892-1952), Frančiška (1894-1985), Katarina (1897-1980) in France (1899-1952).

Star sovodenjski rod. V 18. stoletju Matjaž BAJT (~1750), sin Luke prvi predstavnik tega rodu. Andrej BAJT je bil Matjažev pravnuk. Rod je z zadnjim lastnikom Milanom BAJT-om (1936-1992) izumrl.

Hišna številka 2


Razariška bajta: v 18. stoletju lastnik Matjaž BAJT.

Pred letom 1810 se v njej naselita Matjaževa hči Jera in njen mož Anton ERŽEN, za njima pa v njej živi sin Jakob s svojo družino. Leta 1886 lastnik Andrej BAJT bajto proda.

Hišna številka 3 (33) - SOVODNIKAR


Priimek: ERŽEN
Družina 1900: Franc ERŽEN (1859-1904), II. žena Marija rojena KUMER (1871, Stara Oselica 25 -1951). Otroci iz prvega zakona: Marjana (1884-1900), + Rozalija (1886-1891), Franc (1888-1979), Andrej (1890-1911), + Janez (1892-1894), Frančiška (1895-1914), + Urša (1896-1896), iz drugega zakona: Neža (1898-1948), Marija (1899-1984), + Jakob (1900-1902) in po letu 1900 še Janez (1901-1975) ter + Ivana (1903-1904).

Star, morda najstarejši, sovodenjski rod. V začetku 18. stoletja lastnik Mihael ERŽEN (r. ~1690). Bogata družina, velika posest, mlin in žaga. Rod še vedno živi.

Hišna številka 4 (28) - STAR ŽAGAR


Priimek: FRELIH
Družina 1900: Valentin FRELIH (1850, Sovodenj 10 -1915), žena Marija rojena MROVLJE (1849, Podlaniše 15 -1915). Otroci: + Marija (1875-?), Marjana (1877-?), Andrej (1879-?), Lucija (1881-1919), Franc (1884-?) in Janez (1894-?).

Kovačija in žaga. V 18. stoletju Gregor PODOBNIK (r. ~1740), kovač. Sredi 19. stoletja hiša imenovana PRI MIHČU, z družino Mihaela PRIMOŽIČ-a (1802, Nova Oselica 2 - 1873). Za njim 1875 Valentin FRELIH iz Sovodnja 10. V 20. stoletju njegov sin Andrej in hiša PRI ANDREJCU.

Hišna številka 5 (26) - V MALNU


Sovodnikarjev mlin: v 18. stoletju lastnik Mihael ERŽEN. Lastnik v letu 1900 Franc ERŽEN.

Sredi 19. stoletja v mlinu gostač Velentin SEDEJ iz Koprivnika. V 20. stoletju nova lastnika, čevljar in mlinar Vencelj FRELIH (1907, Sovodenj 4 -1964) iz žena Katarina rojena AMBROŽIČ (1901, Laniše 3 -1969). Vencelj v 30. letih zgradil vodno centralo za oskrbo Sovodnja z elektriko.

Hišna številka 6 (22) - KOŠANC


Priimek: TELBAN
Družina 1900: Andrej TELBAN (1849-1919), žena Ana rojena POLANŠEK (1848, Koprivnik 39-1933). Otroci: + Marija (1873-1899), Lovrenc (1875-1956), Blaž (1878-?), + Marjana (1884-1888), Franc (1886-1929) in Tereza (1886-1912).

Star sovodenjski rod. Bogata in vplivna družina z veliko posesti in žago v Koprivniku. Sredi 18. stoletja gospodar Anton TELBAN (r. ~1720). Njegov potomec Andrej TELBAN, posestnik, žagar in lesni trgovec, leta 1896 župan Nove Oselice, pozneje tudi gostilničar. Sinovi Lovrenc, na Podjelovem brdu, po domače KALAR, bogati posestnik in trgovec, z žago in mlinom; Blaž, v Ameriki in Franc, dedič in lesni trgovec.

Hiša Franca Telbana (1886-1929) "Košanca", 1929-1932 žandarmerijska postaja, 1932-1941 lastnik Josip Drenek
Spletna zbirka Slovenskega etnografskega muzeja, razglednica okoli 1935
"Grof" Lovro Telban

Franc TELBAN je leta 1929 v zagrebškem hotelu napravil samomor. Hišo najprej zasedla kranjska žandarmerija in jo leta 1932 kupil Josip DRENEK iz Sevnice(?) na Dolenjskem. Od takrat hiša PRI DRENKU. Josip DRENEK (r. 12.2.1893), vojni invalid brez noge, z ženo Cecilijo roj. HRIBERNIK (r. 16.10.1891) imel 5 otrok: Štefko (1920), Jožeta (1922), Erno (1924), Cilko (1925) in Anico (1927). Družina v hiši ostal do leta 1941, ko so jo Nemci pregnali v Srbijo.

Jožica K.M. je povedala: "Lovro Telban, rekli so mu, grof iz Podjelovega brda, je imel že v 30. letih v lasti tovornjak[x], sinovi motorje. Bil je tudi lastnik 12 dvojnih kozolcev (toplarjev) raztresenih po vsem Podjelovem brdu. Svoje blago je na veliko dajal na up (kredit) in nepoplačan dolg sodno izterjal. Praviloma se je izteklo z zaplembo premoženja. Leta 1941, ob začetku vojne, so Nemci družino pregnali v Srbijo, hišo na Podjelovem brdu pa skupaj s hčero in vnukinjo požgali (27. marca 1945 ). Po vojni se je vrnil domov in se naselil v bratovi KOŠANC-evi hiši.".

[x] Menda ga je kupil leta 1926.

Hišna številka 7 (10)


Priimek: BAJT
Družina 1900: Marija BAJT rojena KALAN (1845-1927), kramarica, vdova po Lovrencu BAJT-u (1831, Hobovše 10-1874).

Novejša hiša. Prvič posebej vpisana v družinski knjigi Nove Oselice za Sovodenj konec 19. stoletja. Do leta 1893 združena s hišo številka 8. S kupno pogodbo 4. maja 1893 postane lastnica hiše Marija BAJT, ki hišo nato s kupno pogodbo 7. aprila 1902 proda zasebnici Frančiški KACIN (1875-1954). Ta 11. aprila 1902 za izbrisom zastavne pravice terjatev Lovrenca TREVN-a (1868-1951) iz Koprivnika postane lastnica hiše brez bremen in jo s pogodbo 23. oktobra 1902 lahko odda v najem. Sprva za petletno obdobje jo najame Luka REINHART (1878, Železniki 92-1917) iz Idrije. Po prvi svetovni vojni se v hišo vseli Frančiška KACIN sama in v njej odpre trgovino z mešanim blagom, PRI FRANCI.

Hišna številka 8 - PR' MICON (stari AUŠTIN)


Priimek: ERŽEN
Družina 1900: Marija ERŽEN rojena BAJT (1865, Hobovše 12 -?), njena hči Angela (1893) in podnajemnica (od leta 1895) Frančiška KACIN rojena ŠTREMFELJ (1875, Laniše 6 -1854) ter njeni otroci: Anžon (1895), + Frančiška (1897-1910) in Amalija (1899-1981). Oba moža Janez ERŽEN (1859, Koprivnik 38 -?) in Anton KACIN (1869, Podjelovo brdo 30-1902) sta v letu 1900 skupaj v Ameriki. V hiši živita še Andrej GUZELJ (r. 1872, Hobovše 6), njegov žena Marija BURNIK (1878, Ledine - 1957), ter njun prvorojeni sin Jakob (1900-1936).

Hiša sodi v prvo polovico 19. stoletja. Dne 13. januarja 1827 postane lastnik Andrej PREBIL (r. ~1800-1839). Njegova vdova Helena rojena ERŽEN (1803-?) se leta 1840 poroči z  vdovcem Jožefom LIKAR-jem (1794-?). Hišo po poroki z Martinom ŠTRAVS-om (1821, Laniše 3-1870) prevzame Andrejeva hči Marjana PREBIL (1828, Sovodenj 17-1900). S kupno pogodbo 21. aprila 1869 hišo nato od nje odkupi Marko TREVEN (1831-1898) po domače AUŠTIN iz Laniš št. 7, in si zraven postavi novo hišo, ki dobi številko 26. Staro pa s kupno pogodbo 4. maja 1893 odkupi sovodenjska kramarica Marija BAJT in jo leto kasneje s kupno pogodbo 17. aprila 1894 preda svojemu zetu Janezu ERŽEN-u. S kupno pogodbo 7. aprila 1902 hišo odkupi Frančiška KACIN, ki pa ima zaradi terjatev Lovrenca TREVNA, sina Marka do njega še obveznosti. Teh se dokončno reši leta 1932, ko postane hiša razbremenjena vseh dolgov. Letp po hudih poplavah sta se v hišo vselila sovodenjska trgovka Malka KACIN (1899-1981) in njen mož fotograf Matija DEBELAK (1896-1991), ki je v njej odprl fotografski atelje.Hiša se je privzela imena PRI MATIJET.

Hišna številka 9 - PR' VOGLARJI


Priimek: CEJ
Družina 1900: Franc CEJ (1859, Planina 52, Cerkno - ~1910), žena Marija rojena JEREB (1872, Podlaniše 7 - ?). Hči: Urša (1898) in po letu 1900 še: Marija (1901), Marjana (1902), Janez (1904) in + Neža (1906 Koprivnik 38 -1906).

Stara Košanceva bajta. Prvi lastnik TELBAN. V 18. stoletju gostač Urban ŠTREMFELJ (r. ~1730, Jesenica-Cerkno). Potem Martin MRAK (r. ~1790) in za njim iz Sovodnja 18 prišel Janez GNEZDA (1822, Zg. Kanomlja 24 -1876). Ta leta 1875 prodal. Kupil Anton CEJ (1821, Planina 21, Cerkno - 1892), "godec, a moder", kot je zapisano v družinski knjigi. Od takrat hišno ime PRI VOGLARJI, ker njegov rod izvira iz zaselka Voglarji pri Solkanu, ki je bil znan po pridelavi lesnega oglja, torej oglarstvu[x]. Rodbina CEJ se je tudi sicer ukvarjala s tem poklicom (en rod oglarjev CEJ je živel tudi v Šmihelu pri Hrenovicah). Potem, ko se je prvorojeni sin Anton zavezal slikarstvu, je posest v Sovodnju nasledil njegov mlajši brat Franc CEJ, ki pa je okoli 1905 zamenjal hišo s Tomažem ERŽEN-om in se preselil v Koprivnik 38. Od takrat hišno ime TOMAŽE.

Digitalna knjižnica - DLIB: "Anton Cej, slikar, rodil se je v Cirknem na Primorskem. Oče mu je bil kočar in godec in je tudi sina Antona v godbi vadil; vendar temu godba ni posebno ugajala. Šel je z doma k teti na Šmarjetno goro poleg Kranja in se je sam vadil risanja in slikanja. Potem je bil pri slikarju Janezu Gosarju v Dupljah na Gorenjskem. Malo časa je delal tudi pri znanem slikarju Wolfu, ki je pa kmalu umrl, kar je bilo Ceju na veliko škodo. Priženil seje v Crngrob k cerkovniku in tam mnogo slikal. Največ slik je napravil za Primorsko in Istro. Hrepenel je po izobrazbi ter šel leta 1896. v Florencijo, Rim itd. To potovanje ga je silno vnelo za slikarijo; videl je stare mojsterske slike. Z vso silo se je poprijel umetnosti. Po dnevu je slikal, po noči pa risal in študiral anatomijo. Nakopal si je hudo bolezen; z barvami se je siromak otroval ter silne muke trpel; do skrajne meje shujšano truplo je bilo vse v skelečih ranah. Umrl je dne 7. malega travna 1897 star 40 let v bolnici usmiljenih bratov v Kandiji in pokopan je na šmihelskem pokopališču. V zadnji številki smo priobčili podobi: Sv. Jožef in sv. Jošt. Sv. Jožef se nahaja pri Božjem grobu pri Novem mestu; sv. Jošt pa je namenjen v Št. Jošt v stopiški župniji. Sv. Jošt je bil njegovo poslednje delo. V svojih mukah je pogosto k sv. Joštu zdihoval. Tudi je rekel: „Oh, da bi še ozdravel; zdaj bi znal bolnika slikati.".

[x] Sara Terčič: Kratka zgodovina Trnovega in Voglarjev, Diplomsko delo, 2011

Hišna številka 10 - BRELH


Priimek: FRELIH
Družina 1900: Valentin KACIN (1871, Podjelovo brdo 29 -  ?), žena Tereza PODOBNIK (1874, Hobovše 9 - ?).

Star sovodenjski rod. V 18. stoletju Jakob BRELIH (r. ~1750). Pravnuk in dedič Luka BRELIH (1834-1893) hišo prodal bratu iz Sovodnja 18. O njem oselški župnik ni imel najboljšega mnenja, saj ga je v dveh zaporednih družinskih knjigah označil kot: "narvečji pijanček". Leta 1874 se v hišo vseli družina Martina VOJSKE (r. 1834) iz Nove Oselice. V letu 1900 ima hišo v najemu Valentin KACIN, za njim gostač in kovač Janez VONČINA (1876, Gornja Kanomlja 20 - ?) in od 1912 hišar Ivan ŠIFRAR (1877-?).

Hišna številka 11 (2) - ŽAGARČ'K


Lazarjev mlin: lastnik v 18. stoletju Martin SEDEJ iz Koprivnika 24, V LAZARŠE. Verjetni lastnik v letu 1900 Lovrenc TREVEN iz Koprivnika 24.

Priimek: PIVK
Družina 1900: Janez PIVK (1865, Fužine 8 - 1939), žena Frančiška rojena KACIN (1872, Podjelovo brdo 30 - 1950). Otroci: Janez (1893-1976), + France (1895-1895), + France (1896-1898), + Andrej (1898-1901) in po letu 1900 še: Frančiška (1905-1975), Angela (1908-?), France (1909-1944), + Lovro (1911-1913) in Ivana (1914-1974).

V 18. stoletju gostač mlinar(?) Janez PODOBNIK (r. ~1730), morda brat kovača Gregorja takrat v Sovodnju 4. Sredi 19. stoletja Janez KALAN in v letu 1900 žagar Janez PIVK iz Fužin.

Hišna številka 12 - PR' STROJARJI


Košanceva bajta: v 18. stoletju lastnik Anton TELBAN (r. ~1720). V letu 1900 lastnik še vedno TELBAN.

Priimek: MROVLJE
Družina 1900: Anton MROVLJE (1860, Planina, Cerkno - ?), žena:  Marija MRAK (1863, Hobovše 2 - ?), otroci: Marjana (1885), Frančiška (1888), Ivana (1890), Katarina (1892-1911), Jakob (1896-1915), + Angela (1899-1908) in po letu 1900 rojena: Anton (1902) in Marija (1906). V hiši živi tudi Barbara rojena BEVK (1846, Koprivnik 20 - ?), vdova PLATIŠE s hčerama Marijo (1885) in Frančiško (1886) PLATIŠE in nezakonskim sinom Francem BEVK-om (1873-1953), ki že tudi ima svojo družino: ženo Marjano rojeno ERŽEN (1873, Sovodenj 3 - 1952) in hči Marjano (1896-1972).

V prvi polovici 18. stoletja v bajti živel Andrej LIKAR (r. ~1700). V začetku 19. stoletja bajtar in strojar (usnjar) Martin MRAK (r. ~1790), poročen s KOŠANC-evo hčero Marijo TELBAN. Od takrat hišno ime PRI STROJARJI. Njun pravnuk Anton MRAK (1864-?), v hiši do 1899, ko se preseli v Sovodenj 27. Med leti 1896-1906 v hiši družina Antona MROVLJE-ta.

Hišna številka 13 (7) - V KORENINAH


Priimek: PODOBNIK
Družina 1900: Mati Marija ZAJC vdova PODOBNIK (1847-1933), njene hčere: Frančiška (1877), Katarina (1879), Marjana (1883) in Tereza (1891), ter sinova Janez (1886) in Jakob PODOBNIK (1872-1908) z ženo Marijo rojeno DOLINAR (1877, Koprivnik 32 - 1955).

Prvi lastniki BAJT v sorodu z Razariškimi. Sodeč po letnici, ki je bila vrezana v enega od tramov v kleti stare, s slamo krite hiše, je bila ta najverjetneje zgrajena leta 1706. V 18. stoletju v njej živi Andrej BAJT (r. ~1740), sin Cvetka (Florjana) in vnuk Petra BAJT-a.

Od leta 1813 v hiši gospodarita Primož ZAJC iz Koprivnika in njegova žena Jera KAVČIČ, starša bratov podobarjev (rezbarjev), kiparjev in pozlatarjev: Martina, Antona, Franca KsaverjaValentina in Marka. Oče, kmet, je menda tudi krčmaril in v hiši je bila, sodeč po tem, da je sredi 19. stoletja tam zapisano ime poštarice Neže (Agnes) KALAN[x], tudi poštna uprava. Žitko Durjava Sonja je za Slovenski biografski leksikon o petih bratih ZAJC zapisala - Zajec, družina podobarjev in kiparjev v Sovodnju s kmetije »Pri koreninah«, kamor se je ok. 1815 iz Koprivnika pri Sovodnju priselil kmet Primož z ženo Gertrudo r. Kavčič. Vseh njunih 5 sinov se je posvetilo umetnosti. — Najstarejši Martin Z. (r. 9. nov. 1811 v Koprivniku, u. pred 1888 na Hrv. za črnimi kozami) je po očetu prevzel kmetijo, a se več ukvarjal s podobarstvom, čeprav ni imel šol. Večinoma na Hrv. je izdeloval oltarje, cerkv. opremo in okrasje v lesu ter prenavljal. — O drugem sinu Antonu gl. povezavo spodaj. — Tretji sin Franc Ksaver se je uveljavil v kiparstvu (gl. povezavo zgoraj). — Četrti Primožev sin Valentin Z. (Saitz) je bil r. 9. febr. 1828 v Sovodnju, u. 14. maja 1885 v Cologni Veneti pri Veroni. Učil se je pri podobarju M. Tomcu v Šentvidu pri Lj. in pri svojem bratu Francu v Lj. Ker mu lj. občinski možje niso dali podpore za študij na akademiji, je užaljen odšel najprej za krajši čas na Reko, nato v Benetke. Tu je uspešno končal akademijo (prof. L. Ferrari) in bil tudi nagrajen. Kasneje je živel in deloval v Veroni in se v domovino ni več vrnil. Poleg dekorativne vrtne in nagrobne plastike, ki je verj. v Veroni in okolici, je izdelal mdr. Garibaldijevo doprsje (nadnaravna velikost, neznano kje), 12 apostolov (marmor) za stolnico v mestu Schio pri Vicenzi ter v neoklasic. slogu 6 apostolov in osnutka 2 apostolov za stolnico v Cologni Veneti (izdelal naj bi vseh 12 apostolov in štiri evangeliste, a ga je prehitela smrt). — Najmlajši sin Marko (r. 25. apr. 1830 v Sovodnju, u. 6. maja 1890 v Dolenji vasi pri Ribnici) se je učil pri bratu Francu in tudi kasneje občasno delal pri njem, bil pomočnik v podobarski delavnici M. Tomca v Šentvidu, sicer pa neprestano potoval, prenavljal oltarje in drugo cerkv. opremo (npr. prižnico v franč. cerkvi v Lj.), izdeloval okrasje in zelo dobro imitiral marmor.

Anton ZAJC, ki je ostal doma in dedoval kmetijo, je imel svojo delavnico in v njej vsaj šest pomočnikov, med njimi tudi njegov mlajši brat Marko. Anton je izdeloval cerkveno opravo, največ oltarje. Njegovo delo so tudi vsi štirje oltarji župnijske cerkve v Novi Oselici.

Delni rodovnik družine Zajc

Po Antonu je dedovala hči Marija in z Matevžem PODOBNIK-om je prišel v hišo nov priimek. Matevž ni bil kos dediščini slavnih stricev, ki so postavili družini visoke norme in takratni župnik LAVRIČ ga je v družinski knjigi Nove Oselice označil za lenuha. V letu 1900 je v hiši gospodaril njun sin Jakob PODOBNIK (zanj je duhovni zapisal "talent a navihan"), ki pa je leta 1908 star 36 let na poti proti domu zmrznil. Njegova vdova se je znova poročila in k hiši pripeljala priimek KRŽIŠNIK. Njun sin Nace je staro hišo leta 1953 podrl, ohranil pa je kamniti portal ob vhodu v klet, katerega je izdelal Anton ZAJC.

[x] Zapis v družinski knjigi 1865 Nove Oselice (Sovodenj 13). Sprva zapisano ime Johanna, pozneje prečrtano in nadpisano Agnes .

Hišna številka 14 - Matjaškov mlin (Razariška bajta)


Priimek: BAJT
Družina: Janez BAJT (1820-1905), vnuk Matjaža BAJT-a iz Sovodnja 1, vdovec po Neži rojeni VOJSKA (1821, Nova Oselica 6 -?) ter njuni neporočeni sinovi: pozakonjeni Pavel VOJSKA (1843-1906), Lovrenc BAJT (1946-1908) in Janez BAJT (1848-1905).

Hišna številka 15 (31) - MRAVLJINC


Priimek: GANTAR
Družina: France GANTAR (1859, Hobovše -1929), žena Neža rojena MROVLJE (1859-1939). Otroci: Frančiška (1884-1956), Barbara (1885-1956) in France (1894-1939).

Sredi 19. stoletja v hiši živi Helena ŠTREMFELJ (1792-1870), vdova po Janezu ŠTEFANČIČ-u. Zabeleženo hišno ime je ANŽON. S poroko 1852 s hčero Mino v hišo pristopi Janez MROVLJE (1818, Podlaniše 1 - 1884). Ta nedolgo zatem postane vdovec in, če ne prej, z drugo poroko leta 1865 nastane novo hišno ime PR' MRAVLJINC. Deduje Janezova hči Neža iz prvega zakona in h hiši pristopi France GANTAR iz Hobovš.

Jožica M.K. je povedala: "MRAVLJINCEV Frenčk. - Ko je odšel s staršema v Ameriko[x], sta hčeri, Frenčkovi sestri, ostali doma pri ženini materi. Kasneje so se vsi trije vrnili na Sovodenj. Frenčk je bil lažji invalid (ko je bil s starši v Ameriki, ga je tam zadel avto) in je hodil delati po hišah (žagati drva, ipd.) Za plačilo je dobil kaj za pod zob, tako tudi pri Franci "Kacinovi" (stari mamici). Govoril je nekoliko na "š" in, ko mu je postregla s kruhom in mesom je rekel: "Mešo breš kruha še že da ješt', kruh breš meša pa ne". - Ko mu je umrla mati, ji je na grob prinesel skledo kuhanega zelja in hlače za prišiti gumb. Pri tem ga je opazoval mežnar (Damjan Slabe). Ker je bilo čez nekaj dni, ko se je vrnil na grob, še vse nedotaknjeno, se je  na umrlo mater jezil. Odšel je domov in se obesil na jablani pred hišo.".[x]

[x] France je šel v Ameriko z materjo 31. januarja 1906, ko je bil star 11 let. Oče je prišel v Ameriko že prej.
[x] V knjigi: Moj kraj skozi čas. Življenje pod Ermanovcem, Bevkovim vrhom in Sivko, 2007. je drugačna razlaga, za katero pa je Jožica trdila, da ne drži.


Hišna številka 16 (16) - LIKERČ


Priimek: DERMOTA
Družina: Urban DERMOTA (1844. Stara vas, Žiri - 1919), II. žena Neža rojena KALAN (1859, Sovodenj11 - 1944).Otroci: hči I. zakona Marija DERMOTA[x] (1874), iz II. zakona Ivana (1897), + France (1900-1909), po letu 1900 še: + Frančiška (1902-1909) in Marjana (1903-1985).

Star sovodenjski rod LIKAR. V 18. stoletju Gregor LIKAR. Sledi sin Jožef LIKAR (1800-?). V naslednji generaciji deduje Jožefova hči Marija LIKAR (1847-1896) rojena Elizabeti ERZNOŽNIK (1811-1874) v II. Jožefovem zakonu. V hišo pristopi Urban DERMOTA iz Stare vasi pri Žireh, ki v leto 1900 vstopi s svojo drugo ženo, vdovo Nežo KALAN. Deduje najmlajša hči Marjana in v hišo pristopi tesarski mojster Jakob BEVK (1896-1982). Od takrat priimek BEVK.

[x] župnik Lavrič zapisal: Jako talentirana. Plesavka perve vrste. Že l. 1885 skoro čisto odrasčena. Z malimi ni hotela k nauku hodila kakor le po opominjanjih.

Hišna številka 17 (3) - V REBRI


Priimek: SKVARČA
Družina: Anton SKVARČA (1873-1920), žena Helena rojena KACIN (1865, Podjelovo brdo 30 -1940). Otroci: + Jerica (1899-1899), in po letu 1900 še: Frančiška[x] (1902) in Janez (1904).

V začetku 19. stoletja v hiši živi Matej FLANDER (r. ~1780). Deduje hči Marjeta (1812-1855*) in h hiši pristopi Anton MROVLJE iz Podlaniš. Po smrti Marjete v hišo, po poroki z njeno mlajšo sestro(?), pristopi Gašper SKVARČA (1823-1896). Njegov sin mlinar Anton SKVARČA deduje in ima v letu 1900 v tej hiši svojo družino. Pojavi se novo hišno ime V ZAMELINI (Zamelinski = za mlinom).

[x] ZAMELINSKA Fronče je k Malki V GRAPO hodila prati (pisano) perilo. (J.K.)

Hišna številka 18 (12) - NA OPALTI[x]


Priimek: FRELIH
Družina: Janez BRELIH (1846, Sovodenj 10 - 1910), žena  Marjana rojena BEVK (1851, Masore 123, Otalež - 1931). Otroci: Marko (1877) in Anton (1887) v Ameriki, Valentin (1879-1925), Marjana (1880-1914), Ivana (1881) in  Anca[x] (1883-1957) doma.

Hiša je iz leta 1825. Prvi lastnik Luka ERŽEN (r. ~1780, Nova Oselica 2). S poroko 1855 z domačo hčero Uršo k hiši pristopi Janez GNEZDA (1822, Zg. Kanomlja 24 - 1876). Leta 1873, po smrti svoje druge žene Urše BRELIH (1842-1872) iz Sovodnja 10, se s tretjo poroko preselil v Sovodenj 9, v hišo pa iz Sovodnja 10 pride Uršin brat Janez BRELIH z nevesto. Hišo je nasledil njun sin Valentin, ki je bil gostilničar in tudi župan. 

[x] Slovar slovenskega knjižnega jezika: opalta opálta  -e ž (a?) nekdaj prodajalna monopolnega blaga: kupiti tobak v opalti / opalta za sol
[x] Vpis v SA-1876: Na ime Johanna krščena ... Oče je 14/3 1906 povedal, da je tej ime Anca. Boter pa je takrat pri krsti rekel, da bo ta Hanc.

Hišna številka 19 (38)


Priimek: ŠTRAVS
Družina: Marjana PREBIL, vdova ŠTRAVS (1828, Sovodenj -1900).

Nova hiša Marjane rojene PREBIL, vdove ŠTRAVS iz stare hiše v Sovodnju 8. Po letu 1913 v njej živita Mihael PETERNEL (1890, Podjelovo brdo 10 -1922) in njegova žena, skoraj 40 let sovodenjska babica Katarina rojena ŠTIBELJ (1883, Javorje 6 - 1962). Takrat hišno ime PRI BAB(C)I.

Hišna številka 20 - NA GRIČKU (V Rebri)


Priimek: SEDEJ
Družina: Neža rojena MLAKAR (r. 1858, Cerkljanski vrh 109), vdova po Janezu SEDEJ-u. Hčeri: Neža (1883) in Marjana (1888). V hiši živita tudi teti (mamini sestri) pokojnega Janeza SEDEJ-a, Neža (1823-1911) in Marija ERŽEN (1935-1913) vdova SEDEJ.

V 19. stoletju v hiši živi krojač Janez SEDEJ (1847, Sovodenj 5 - 1896) z družino. Leta 1910 s poroko z domačo hčero Nežo v hišo pristopi Jakob RAZPET (r. 1883, Poče 10, Cerkno).

Hišna številka 21 (34) - PR' ANDREJONU (Na macesnovem griču)

Andrej Podobnik (1841-1922)

Priimek: PODOBNIK
Družina: Andrej PODOBNIK (1841, Hobovše 10 - 1922), vdovec po Jeri rojeni KALAN (1844, Podjelovo brdo 24- pred 1890). Sinovi: France (1871), Jakob (1875), Andrej (1884) in Gregor (1886) in hči Marjeta (1877-1914). V hiši je stanovala tudi tržaška posvojenka pri Andreju PODOBNIKU Ema Marija LORENCINA (1867) in njena nezakonska hči Marija (1893).

Andrej PODOBNIK[x] je bil zidar in kamnosek samouk, rojen PRI ŠPIKU v Hobovšah, čeprav njegov rod izvira od TOMINCA iz Cerkljanskega vrha. Leta 1866 se je poročil z Jero KALAN iz z njo imel vsaj 10 otrok. Doma je ostala hči Marjeta PODOBNIK s svojo nezakonsko hčero Marijo PODOBNIK, katere oče je bil Jakob KACIN iz Podjelovega brda 30. Dedoval naj bi njen brat Jakob, a je ta v 1. svetovni vojni padel. Tako je rod nadaljevala Marjetina hči Marija, ki se je 1921 poročila z gozdnim tesarjem Leopoldom RIJAVCEM iz Trnova pri Gorici. Njegova hči Alojzija (1922-2012) je ostala doma PR' MACESNU in v hišo pripeljala priimek JEZERŠEK.

[x] Glej tudi: Anton Ramovš: Kamnosek Andrej Podobnik iz Sovodnja in njegovi še ohranjeni portali, 1991 (rodoslovni podatki v tem zapisu ne držijo).

Hišna številka 22 (19)


V začetku 20. stoletja sta v hiši živela hišar Janez JELOVČAN (1880, Koprivnik 46) in njegova žena Rozalija GIACOMELLI (1880) iz Zabreznice pri Žireh. Po drugi svetovni vojni je družina živela na številki 31, po domače: MLINARČEK.

Hišna številka 23 (18)


V hiši je v 30. letih živel mizar Boštjan PODOBNIK (1894, Koprivnik 27 -1942), ki je imel z MRZLOVRŠKO Katarino ERŽEN (1902, Jazne 30 -1983), s katero nista bila poročena, sina Aleksandra ERŽENA (1930). Domače hišno ime je bil PRI BOŠTJANU.

Hišna številka 24 - Sovodnjška bajta


V 20. letih 20. stoletja sta v hiši živeli STROJARJEVA Marija MROVLJE (1906, Sovodenj 12) in njena nezakonska hči + Marija (1924-1932).

Hišna številka 25 (29) - PRI KOVAČU


Priimek: MORE
Družina: Martin MORE (1858, Dobračeva 41), žena Marjana rojena KRISTAN (1862, Selo pri Žireh). Otroci: Frančiška (1893), Katarina (1894), France (1897), Jožef (1899) in po letu 1900 še Anton (1903), Marjana (1906) in Vencelj (1908).

Podkovski kovač Martin MORE je bil iz rodu kovačev MORE iz Dobračeve pri Žireh. Posest v Sovodnju je nasledil njegov sin Anton MORE (1903-1970), ki je po poroki z oglarjevo hčero Marjano rojeno CEJ (1902, Koprivnik - 1990) nasledil tudi očetovo obrt.

Hišna številka 26 (6) - AUŠTIN 

Priimek: TREVEN
Družina: Lovrenc TREVEN (1868, Laniše 7 - 1951), žena Neža rojena MEZEG (1866, Stara Oselica 46 - 1956). Hčeri: Ivana (1893-1979) in Antonija (1896-1932), po letu 1900 pa še Marija (1901-1950) in Frančiška (1908, Koprivnik 24 - 1981).

Prvi lastnik nove hiše pri AUŠTIN je bil Marko TREVEN (1831-1898), ki je posest 1869 kupil od Marjane ŠTRAVS iz Sovodnja 8. V letu 1900 v hiši živi Markov sin Lovrenc TREVEN (1868 -1951), ki pa se že 1901 z družino preseli na Koprivnik V LAZARŠE. Hišo v Sovodnju je predal svoji hčeri Antoniji, ko se je ta leta 1912 poročila z mizarjem (med drugim je izdeloval tudi krste) Janezom ŠIFRAR-jem (1877-1958) SIVKAR-jem iz Koprivnika.

Hišna številka 27 (1) - PODLEBNOVŠE 


Priimek: MRAK
Družina: Anton MRAK (1864, Sovodenj), žena Neža rojena ZAJC (1872, Hobovše 5 - 1952). Otroci: + Neža (1890-1891), France (1892), Antonija (1896-1959), + Lovro (1898-1899), Frančiška (1900) in po letu 1900 še: dvojčka Janez (1906) in + Ivana (1906-1911).

Anton MRAK je bil nezakonski sin Marije MRAK iz Košanceve bajte v Sovodnju 12. Leta 1922 je ob poroki z Antonijo k hiši pristopil Franc ERŽEN (1890, Podjelovo brdo 34 - 1943). Dedoval je njun sin Anton ERŽEN (1929-2002).

----
VIRI:
- Družinske knjige župnije Nova Oselica za vas Sovodenj 1865, 1876, 1890; župnišče.
- Poročna knjiga Nova Oselica 1826-1908, Nadškofijski arhiv v Ljubljani

Obdobje 1900-1919


1901 - Mlinar Groga Rejc utonil


Dne 16. novembra 1901 je v Sovodnju utonil Groga Rejc iz Kalarš, mlinar pri »Sovodnikarju«.

Slovenec: političen list za slovenski narod (26.11.1901, letnik 29, številka 272): Ponesrečil se je minuli teden štiridesetletni mlinarski pomočnik Gregor Rejc iz Zavodja v oseliški občini, ko je šel zvečer ob 10. uri preko potoka v bližnjo gostilno po vino. Bržkone že nekoliko vinjen je padel z mosta v vodo, kjer so ga drugi dan našli mrtvega. Na glavi je imel več ran.

1902 - France Podobnik umrl zaradi zastrupitve


Dne 20. aprila 1902 se je z žganjem zastrupil in umrl France Podobnik iz Hobovš.

Slovenec: političen list za slovenski narod (23.04.1902, letnik 30, številka 92): Žganje je umorilo 60 letnega delavca Fr. (Franceta) Podobnika iz Nove Oselice. Čez mero pijan je prišel v soboto zvečer pred hišo cestarja Freliha v Zavodnju in se tam vlegel. Zjutraj so ga našli mrtvega. Poleg njega je ležala do polovice izpraznjena polliterska steklenica.

1904 - Jernej Lindav[x] na zatožni klopi


Poročna knjiga Nova Oselica (1826-1908): 27. januarja 1902 se je Blaž ŠTREMFELJ iz Kalarš 3 v župniji Cerkno poročil z Marijo BENČINA iz Gornje Kanomlje. Pod vpisom poroke je pripisano: »+ 8. novembra (1904) na Sovodnju … ubit … ubil ga je Jernej LINDAV«. Marija se je kot vdova 5. avgusta 1907 znova poročila.

Sodišče je ugotovilo, da je bil Jernej prvi napaden in se je le branil, zato ga je krivde oprostilo.

Slovenski narod (30.11.1904); Leto: 30.11.1904, letnik 37, številka 274: Izpred tukajšnjega porotnega sodišča.  »Uboja oproščen. – Blaž Štrempfel je popoldne dne 8. septembra t.l. /1904/ nesel vrečo žita v mlin; ker je bil pa nekaj vinjen, se je majal z vrečo na rami zdaj na desno zdaj na levo. Ta komični prizor je gledal iz Telbanovega dvorišča Jernej Lindau, bajtar iz Podjelovega brda, ter mu je smejaje zaklical: »Blaž pojdi no dol, saj se te nič ne bojim«. Stezica za Telbanovo hišo je nekaka bližnjica na Laniše; na tej stezici obrnil se je Strempfel, in ker je precej strma, padel je z vrečo vred v bližini necega kozolca. Ta padec je pa vinjenega Strempfelna tako razburil, da je jel vpiti: »Jaz ti bom kri pokazal, jaz čem kri videti; in res sta se v veži Telbanove gostilne oba spoprijela, se valjala po tleh tako, da je bil enkrat eden, enkrat drugi na vrhu. Gospodinja je poklicala Jakoba Podobnika, kateri je na dvorišču butare vezal, da naj gre mirit, in res jih je spravil tako narazen, da sta vsak na eno stran padla. 
Jernej Lindav (1871-1950)
Lindau, ki je bil prvi po koncu, zgrabil je neko poleno, ter priletel k še na tleh klečemu Strempfelnu in ga, ne da bi mogel kdo zabraniti, hipoma ž njim vdaril po glavi, potem pa stekel. Ta je takoj po vdarcu nezavesten obležal, in drugo jutro v tem stanu umrl in sicer vsled otrpnenja možganov. Obdolženec svoje dejanje v bistvu priznava, izgovarja se le z nekakim silobranom, češ, da ga je Štrempfel brez vzroka napadel, mu grozil s smrtjo ter da ga je zategadelj takrat udaril, ko se je ravno pobiral, ker se je bal, da bi zopet v njega ne skočil. Porotni so vprašanje o uboju zanikali z 29 proti 3 glasovi in Lindau je bil oproščen. Obtoženca je bilo treba precej dolgo prepričevati, da je prost. …«.

[x] Jernejev oče Ludwig Lindau (1829-1910) je bil posvojenec iz tržaške sirotišnice. Kot otrok je živel v Stari Oselici pri družini Ignaca in Urše DEBELAK, po domače NA SKEDNIŠE. Leta 1860 se je v Novi Oselici poročil v ERŽENOVŠKO BAJTO z Marjano Primožič iz Podjelovega brda. Domneva se, da je bil nezakonski otrok plemkinje iz kraja Lindau. V Nemčiji in Švici je več krajev s tem imenom. Eno izmed njih leži ob Bodenskem jezeru. Tam je živela plemiška družina Bernadotte iz katere izvira tudi znani Napoleonov maršal, Jean-Baptiste Bernadotte, ki je pozneje postal švedski kralj.

1905 - Obnovitev obratovanja rudnika bakra v Sovodnju


V začetku 20. stoletja je prišlo do poskusa obnovitve obratovanja rudnika bakra v bližini Sovodnja, ki je bilo prekinjeno leta 1872. Leta 1905 je dobil dovoljenje za kopanje Alojzij Sušnik, veletrgovec iz Ljubljane. Obratovanje rudnika je kmalu prekinila 1. svetovna vojna, po njej pa je italijanska vlada lastniku odvzela pravice do njegove uporabe.

Življenje in svet, 22.08.1930, letnik 4, številka 8

Gotovo pa so rudo tudi še v 30. letih vsaj ponekod še kopali, saj je Jožica K.M. povedala: "Še v 30. letih je v Sovodnju obratoval rudnik bakra. Hrib v smeri Podjelovega brda je bil poln rovov v katerih so knapi kopali bakrovo rudo. Vsak izmed vhodov v rov je imel iz tramov narejene okvirje, na katere so bila pritrjena mrežna železna vrata. Vrata so bila zaklenjena in so jih odklepali samo, ko so v rudnik odhajali rudarji. Nakopano bakrovo rudo so stresali v manjše lesene zaboje, ki so jih odlagali na prostor pred hišo Frančiške Kacin v Sovodnju 7. Od tam so rudo z vozovi odvažali v nadaljno predelavo. Rudnik je imel svojega nadzornika. V tistih letih je službo nadzornika rudnika opravljal neki Sušnik, ki je z družino živel v občinski hiši poleg rudnika. Njemu nasproti, čez potok, je živela samska PODLEBNOVŠKA Frančiška Eržen /moja op.: pravilno je Frančiška Mrak (roj. 1900), Eržen je v hišo pristopil ob poroki z njeno sestro/ s še nekaterimi člani svoje družine. Nekega dne sta se s Sušnikom sprla in ta je Franco močno udaril. Od tedaj dalje se je začela Franca čudno obnašati. Obuta v žakljevino napolnjeno s slamo in s po dolžini preklanim loparjem za peko kruha preko rame je blodila naokoli po oselških hribih. Sušnik je moral Sovodenj zapustiti, na njegovo mesto pa je prišel Ivan Rojc, ki je bil zadnji nadzornik rudnika bakra v Sovodnju. Ob začetku vojne se je pridružil partizanom in v boju padel. Po vojni so rudnik opustili.".

1908 - Jakob Podobnik zmrznil


Slovenec: političen list za slovenski narod (30.12.1908); Leto: 30.12.1908, letnik 36, številka 299: Jakob Podobnik, zemljak iz Sovodenj št.13, po domače KORENINAR je šel v nedeljo 27. t.m. v Žiri obiskat svojega sorodnika, ki je nedavno prišel nazaj iz Amerike. Vračal se je pozno domov ter je prav blizo domače hiše obtičal v snegu, kjer so ga našli 28. t.m. zmrznjenega. Je-li bil tako utrujen, ali je znabiti kaj žganja zavžil, da je opešal - se ne ve. Čudno je to, da že tretji gospodar pri tej hiši ni v domači hiši umrl!

1913 - Johann Pivk obsojen


Johann PIVK (1893-1976), Sovodenj 11 ŽAGARČK, je bil zaradi tatvine 13 mesecev v zaporu, leta 1913 pa je bil zaradi ropa in uboja obsojen še na dodatnih 13 let.

Vir: Zabeležka iz družinske knjige Nova Oselica (Sovodenj) 1901

1918 - Fantje in možje se vračajo s fronte


Budna-Kodrič Nataša: Prva svetovna vojna iz župnijskih kronik (Leto 1918); Loški razgledi, 1998, letnik 45: "Fronta je razbita in vojaki se vračajo s fronte. Vračajoče vojake opozarjajo, da naj snamejo rozeto s cesarjevimi inicijali. ... Nekateri gredo k poti in kupujejo od vojakov, kar dobe: konje, osle, vozove, obleko. ... Vsak vojak si je želel le miru in skušal čim prej priti domov po najkrajši poti. ... Najbližja pot iz Goriške je bila čez Logatec-Vrhniko-Ljubljano. Večina armade je izbrala to pot. Iz zgornje Soške doline pa so se čete umikale največ čez Cirkno-Sovodenj-Fužine oz. Cirkno-Kopačnico-Hotavlje-Šk. Loko. Le manjši oddelki so krenili čez Idrijo-Žiri-Šk. Loko.".

Jožica K.M. je povedala: "Moja stara mama Franca KACIN, je govorila: Med vojno je dosti domačih fantov padlo. Ko je prišla v vas vest, da je padel kdo od domačinov, je v cerkvi zvonilo. Leta 1918, ko je bilo vojne konec, so se skozi Sovodenj z bojišča vračali domači in drugi fantje. Vaščani so jih slavnostno sprejeli. Ob cesti so stale ženske z jerbasi in vojakom postregle, večinoma s krhlji posušenega sadja.".

Obdobje 1920-1943


1922 - Je Mihael Peternel res utonil?


Dne 19. aprila 1922 je v rojah ob Sovodnikarjevem mlinu v vodo padel in utonil Mihael Peternel (1890-1922) s Podjelovega brda, mož sovodenjske babice Katarine r. Štibelj (1883-1962).

Jožica K.M. je povedala: "Govorilo se je, da so ob prekopavanju groba njegovi posmrtni ostanki ležali na boku in ne v legi kot je bil umrli položen v krsto. To je ljudi begalo in predvsem njegova hči Slavica (1920-2007) je bila zaradi tega vse življenje zaskrbljena, saj jo je preganjal občutek, da so njenega očeta pokopali živega. Še malo pred smrtjo ji je telefonirala Jožici in jo spraševala, če kaj ve o tem.".

1923 - Sodba dvem sovodenjskim trgovkam - branjevkam


URADNI LIST pokrajinske uprave za Slovenijo (Kraljevina SHS); V Ljubljani, dne 27. junija 1923.

1925 - Šola na Opalti 


Po smrti gospodarja NA OPALTI, sovodenjskega gostilničarja in župana Valentina Freliha, ki je umrl 13. maja 1925, je njegova vdova Neža v svoji hiši odstopila prostor za šolski pouk. Oktobra je bila šolska soba urejena in 26. oktobra je bila najprej sveta maša, potem pa vpisovanje učencev. Drugi dan so že pričeli s poukom. Šolsko opremo so pripeljali iz Nove Oselice.[x]

Jožica K.M.: "Šola na Opalti, ki sem jo obiskovala sama, je imela svoj prostor v veliki Opaltarski hiši in je obratovala z dvoizmenskim (dop.-pop.) poukom. V nižjih razredih me je učila učiteljica Marika RUPAR iz Škofje Loke. Glavni šolski upravitelj je bil nadučitelj Janko TUŠAR, ki je v Sovodenj prišel iz Idrije, potem, ko je pribežal pred Italijani. On je bil moj učitelj v višjih razredih. Pri njem sem šolanje leta 1934 tudi zaključila.".

[x] Povzeto po: Moj kraj skozi čas. Življenje pod Ermanovcem, Bevkovim vrhom in Sivko, 2007.

1925 - Janez Kacin se je smrtno ponesrečil


Zadnjega dni decembra 1925 se je na cesti smrtno ponesrečil GOLOBIŠKAR Janez Kacin (roj. 1873, Koprivnik 25), voznik, stanujoč v Mihačevi bajti na Lanišah. Njegova žena Marija roj. Vončina, sestra kovača Janeza Vončine iz Sovodnja 10, res ni imela sreče. Potem, ko je bil dve leti po poroki leta 1904 umorjen njen prvi mož Blaž Štremfelj, se je njen drugi mož ponesrečil.

Slovenec: političen list za slovenski narod (11.03.1926); Leto: 11.03.1926, letnik 54, številka 58: »Na silvestrov večer se je na cesti Fužine-Sovodenj, občina Oselica, smrtno ponesrečil voznik Janez Kacin. Ubila sta se tudi dva konja. Cesta je na dotičnem kraju komaj poldrugi meter široka, na eni strani je breg, na drugi pa globoka voda – Sora. Cesta je še vsa razdrta in do danes je ni še nihče popravil. Vozniki so vsak dan v smrtni nevarnosti. Sploh je cesta do Sovodnja v žalostnem stanju: vse ograje in držaji so podrti, četudi drži cesta ves čas ob vodi. Še bolj nevarna je cesta nad Fužinami, kjer vozi potniški avto v Žiri. … Cestni odbornik je v Poljanah, orožniška postaja pa v Sovodnju – pa od nikoder nobene pomoči.«.

1926 - Poplave


Leta 1926 je bila Jožica K.M. priča hudi poplavi v Sovodnju: "Najhuje je bilo ravno okoli »mamičine« hiše PRI FRANCI v Sovodnju št. 7, kjer smo takrat živeli. Narasla voda je hišo zalila in še dobro, da je ni odneslo. Živo se spominjam kako so iz frčade hiše v kateri smo stanovali,  čez cesto napeljati brv, da smo lahko prečili na nasprotni breg. Brata Viktorja, ki je bil še dojenček, so v zibki nesli čez. Voda je odnašala vse kar ji je bilo na poti, celo domače živali, v glavnem perjad (kokoši) in celo enega pujsa. Po vodi so pluli hlodi dreves, ki so se zagozdili in tako napravili umetni jez. Voda ni mogla odtekati, kar je povzročilo poplavo. Možje so se trudili hlode odstraniti. Z vrvjo privezani za drevo ob vodi so se z zagozdami trudili hlode obrniti, da bi splavali naprej in tako sprostili deroči vodi pot. Financar v Sovodnju Vojko BJELIĆ (poročen z »Opaltarsko« Veroniko FRELIH) je imel takrat srečo v nesreči. Narasla voda ga je odnesla, in če se mu ne bi uspelo oprijeti za češnjo pri Opaltarski hiši, bi verjetno utonil. Po tem dogodku je bilo na tisti češnji dolgo let pribito razpelo v zahvalo za rešitev. Po 2. svetovni vojni so češnjo požagali. In izginilo je tudi razpelo. Poplavilo je tudi šolo v Opaltarski hiši, stopnice pred vhodnimi vrati pa je odneslo, zato je šolski pouk tiste dni odpadel.".

O poplavi so obširno poročali tudi takratni časopisi: "V Sovodnju je voda vdrla v hiše, ki so bile v nevarnosti, da jih odnese. Voda je podrla del novozgrajene klavnice mesarja Karla Marolta, odnesla popolnoma novo, pozidano šupo Frančiške Kacin, odnesla je cilo steno hiše mizarja Janeza Jelovčana. ... Cesta od Podjelovega brda skozi Sovodenj do Fužin je na mnogih krajih popolnoma razdrta in odnešena, tako, da na nekaterih krajih niti pešec ne more skozi.".


Slovenec: političen list za slovenski narod (03.10.1926); Leto: 03.10.1926, letnik 54, številka 226

Posledice poplave so se odpravljale počasi. Slovenec: političen list za slovenski narod (27.10.1928); Leto: 27.10.1928, letnik 56, številka 247, je povzel: "Velik del poškodb, posledice povodnji iz leta 1926 so odpravljene. Popravljene so ceste v Selški in Poljanski dolini, predvsem Trbija in Sovodenj in Podrošč-Petrovo brdo."

Jutro, Ljubljana, petek 17. maja 1929

1929 - Selitev orožniške postaje iz Sovodnja


Kljub temu, da so se razmere izboljševale, je bila dostopnost do bolj odročnih krajev še vedno slaba in orožniki, ki so imeli takrat v Sovodnju svoje prostore, so se odločili preseliti se v Gorenjo vas, kjer so jih z veseljem sprejeli. 

Turizem v Sovodnju


Posledice poplave iz leta 1926 so odpravljali še nekaj let. Štiri leta so minila, ko so poročali o delovni nesreči, ki se je zgodila pri obnovi ceste.

Slovenec: političen list za slovenski narod (23.12.1930); Leto: 23.12.1930, letnik 58, številka 292 piše: "V zgodnjem poletju letošnjega leta (1930) so pričeli z gradbo banovinske ceste Trebija-Fužine. To cesto, do 2 km dolgo, je odnesla povodenj leta 1926 in je bil zato velik promet z lesom iz Sovodnja zelo otežen, ker so morali voziti po strmem klancu do ceste Gorenja vas – Žiri. S posebnim veseljem smo zato pozdravili sklep cestnega odbora v Škoflji Loki v sporazumu z bansko upravo, da se zgradi cesti kljub temu, da bo do 1700 m dolga betonska škarpa ogromno stala.« … Pri zasipanju škarpe je prišlo 20. decembra do delovne nesreče, ko se je eden od vagončkov (bunti) poln kamenja prevrnil in pod seboj pokopal dva delavca Janeza DRLINK-a, posestnika iz Srednjega brda, ki je umrl in Janeza DEBELAK-a, posestnika iz Podgore, ki je bil hudo ranjen."

Z zaključeno obnovo ceste so se ponudile tudi nove možnosti za oživitev turizma. Tudi sredi 30. letih je bil Sovodenj lep kraj in predvsem v poletnih mesecih so ga obiskovali številni turisti iz Ljubljane in drugje. Jožica K.M. je povedala: "Družine, ki so prihajale na nekajdnevni oddih, in v tem času obiskovale bližnje hribe, so se v Sovodnju večinoma ustavljale NA OPALTI. Tam jih je gostila Neža FRELIH, vdova po možu Tinetu.".

O turizmu v Poljanski dolini so pisali tudi takratni časopisi. Slovenski narod (25.07.1936); Leto: 25.07.1936, letnik 69, številka 168, je med drugim zapisal tudi: "... Čez čas se cesta spet odcepi in namestu v Žiri, krenete po novi, temeljito popravljeni, z belimi stebri in železnimi traverzami zavarovani cesti v Sovodenj prav tja do meje, kjer časih v prekipajoči tihotapski strasti padajo mlada življenja ...".

Celoten članek: Lepa je Poljanska dolina. Slovenski narod, 1936

Moški uhani "murnčki"


Jožica K.M: "V 30. letih je bila med tistimi moškimi, ki so si to lahko privoščili, v modi nošnja uhana v enem ušesu. Uhančki so bili okrogli zlato obrobljeni. V sredini so imeli vdelan črn kamenček, zato so jim pravili »murnčki«.".

Ledenica pri Opaltarju


Jožica K.M.: "PRI OPALTARJU v Sovodnju, kjer je bila gostilna in trgovina, so imeli zadaj za skednjem (šupo) prostor v katerega so vsako leto navozili led. Vanj se je vstopilo skozi skoraj meter debela vrata, tam pa je imel gospodar, najprej Valentin Frelih (1879-1925), potem pa njegov sin Franc, skladiščeno hrano in pijačo za gostilno. Svoje meso je v tam hranil tudi sosed, mesar Karol Marolt (1890-1987). OPALTAR je imel v bližini UŠTINOVE hiše njivo, na kateri se je ob obilnem deževju nabralo veliko vode, ki je pozimi zmrznila. Takrat so nastali led nasekali na velike kose in jih na vozu prepeljali v ledenico, kjer se je obdržal vse do naslednje zime.".

Radijski aparati


Jožica K.M.: Jožica K.M.: "Pred 2. svetovno vojno so imeli v Sovodnju svoj radijski aparat le MESARJEVI, družina Karla Marolta. Poleg njega je imel v bližini svoj radijski aparat tudi KALARJEV Lovro Telban na Podjelovem brdu.".".

Sovodenjski "zobozdravnik"


Jožica K.M: "Na prelomu v 30. leta je bil v Sovodnju za puljenje zob v sili »zadolžen« KORENINAR Janez Kržišnik. Njegova žena Marija je pacienta prijela za glavo, sam pa je s kovaškimi kleščami boleč zob izpulil.".

1931 - Sokolski dom in (druga) šola

  
Zgodba s Sokolskim domom v Sovodnju se je začela leta 1928, ko je sovodenjski mesar Karol Marolt dal pobudo za ustanovitev Sokolskega društva v kraju. Društvo je bilo istega leta ustanovljeno in Marolt je bil glavni ustanovitelj. Ker ni bilo sredstev, so se Sovodenjci poslužili zvijače. Zaprosili so za denarno pomoč za izgradnjo šole in prošnja je bila odobrena. Tako vsaj je razbrati iz zapisa, ki ga je objavil Slovenec: političen list za slovenski narod (21.12.1928); Leto: 21.12.1928, letnik 56, številka 291: "Na seji, dne 19. decembra je ljubljanski oblastni odbor rezdelil sledeče podpore: … v Sovodnju, občina Oslica za novo šolsko poslopje 50.000 din …". Leta 1929 so pričeli z gradnjo stavbe, ki je ob dograditvi leta 1931 pridobila dvojno namembnost. Skupaj s šolskim poslopjem je nastal tudi Sokolski dom. Ali pač obratno, da je bila upravičena namenskost pri porabi sredstev.

Mlado jutro, 27.09.1931, številka 39
Dne 9. avgusta 1931 je bila v Sovodnju slavnostna otvoritev novega Sokolskega doma, ki se je zaključila z javnim nastopom sekcij sovodenjskega Sokola. Zanimiv opis dogodka je v rubriki namenjeni otrokom "Kaj pišejo Jutrovčki" leta 1931 podala Štefka Telban, takrat učenka 4. razreda sovodenjske šole.

Članica ženskega podmladka društva Sokol v Sovodnju je bila tudi njena sošolka Jožica K.M., ki je mnogo kasneje povedala: "Društvo je bilo organizirano v treh starostnih skupinah. Najmlajšo so sestavljali učenci nižjih razredov, ki so bili oblečeni v sivkasta oblačila, srednjo učenci višjih razredov, kjer sem bila tudi sama (dekleta smo bila oblečena v modro nabrano krilo »na harmoniko«, belo bluzo, okoli vratu smo imele zavezano rdečo pentljo, obuta pa v bele nogavice in bele športne copate »Bata« z gumijastim podplatom, fantje so imeli bele srajce in črne hlače) in najstarejšo, kjer so bili odrasli. Vse tri skupine je v Sovodnju vodil učitelj Janko Štefe. Veliko smo nastopali doma, v Sovodnju (v domu, ki ga ni več), z društvom pa smo se udeleževali nastopov, kjer so se zbrala tudi društva iz drugih krajev: v Ljubljani (ŽAK - nogometni stadion v Šiški), Žireh, Preddvoru in še kje.".


Sokolsko društvo Sovodenj, 1934

Jožica K.M.: Na šoli, ki je imela prostore v Sokolskem domu je učil Janko Štefe iz Kranja. Bil je strog učitelj. Njegovi učenci so bili v glavnem »hribovci« iz: Hobovš, Koprivnika, Podjelovega brda, .... Šola je bila nižjerazredna. Štefe je bil tudi učitelj za telovadbo in je vodil Sokolsko telovadno društvo. Bil je zagrizen »Sokolovec«. V Sokolskem domu sta učila tudi učitelj Ivan Lampič, po letu 1934 pa tudi učiteljica Vilma Peterca z Bleda.".

Slovenski narod (23.02.1935); Leto: 23.02.1935, letnik 68, številka 45: "Izpremembe v učiteljskem zboru. Učitelj Lampič Ivan s Sovodnjega je prevzel mesto šolskega upravitelja v Martinjvrhu. .... Sovodenj je dobilo novo učno moč, učiteljico Grilc Julijano.".

Domači župniki


Jožica K.M. je povedala: "V 30. letih so na Novi Oselici službovali naslednji duhovniki: Alojzij Tome, Valentin Mihelič, Ivan Lončar, Ivan Pečnik in Ignac Brglez. Predvsem Mihelič in Pečnik, ki sta bila starejša, sta bila zelo stroga. Mihelič je bil pogosto pijan in je s palico prihajal h pouku, tolkel po mizi in preklinjal tistega, ki ga je poslal v te hribe »bogu za hrbtom«. Pečnik, ki je s seboj vedno jemal svojo kuharico, pa je od učencev zahteval, da so ob torkih in petkih redno pisali povzetek pridige, ki jo je sam imel v cerkvi. S tem je preverjal njihovo prisotnost pri maši. Kdor naloge ni opravil, je bil pri veronauku slabo ocenjen. Redno je s prižnice v cerkvi krcal tiste, ki v nedeljo niso hodili k maši, ter poudarjal, da nedelja ni čas za delo. Župnik Lončar, ki je prišel s Horjula, je bil mlad in župnikovanje ni bilo zanj. Bil je nesrečen. Rad je pogledal kakšno dekle in po naravi je bil veseljak, ki se je udeleževal vseh zabav, kjer se je tako sprostil, da je tudi plesal po mizah. Cvetov rumene barve zaradi simboliziranja ljubosumja ni prenašal. Med poukom, kjer so pogosto risali svete dežele, je običajno prisedel h kateri izmed deklet. Bil je mehke duše in tudi na jok mu je nemalokrat šlo, tudi takrat, ko se je nadenj fizično spravil Pavle Lindav. Kasneje se je vdal pijači, se prehladil in umrl za pljučnico. Dobra župnika sta bila tudi Tome in Brglez.".

Anton Kacin zapušča domače ZAROJE


Jožica K.M.: "V začetku 30. let, imela sem morda deset ali kakšno leto več, je družina (žena in sin Jože) Toneta Kacina-a, rojenega v ZAROJE (Podjelovo brdo), zapustila rojstni kraj in se za preselila na Štajersko (v Celje). Morda so bili namenjeni k Mariji Kacin (1908-2002), hčeri Tonetovega bratranca Janeza Kacina-a PODČRTARJA, ki je kot kuharica služila pri znanem trgovcu R. Stermeckem v Celju. S seboj so imeli velik pleten kovček z vsem svojim imetjem. Mož in žena sta ga nosila tako, da sta skozi ročaj kovčka potisnila palico, ki sta jo vsak na svoji strani držala. Ustavili so se v trgovini moje stare mame France Kacin, od koder jih je stric Anžon z zapravljivčkom zapeljal morda do Žirovske ceste, kjer je svoj avtobus ustavljal Potočnik iz Dobračeve (mizar na Dobračevi je bil menda njegov brat), Potočnik je imel svojo zasebno avtobusno zvezo od Žirov, preko Gorenje vasi do Škofje Loke in nazaj. Vozil je dvakrat na dan. Zjutraj ob 6:00 uri in popoldne. Lahko pa tudi, da jih je Anžon zapeljal kar naprej do Gorenje vasi in Škofje Loke, kjer je bila železniška postaja. Jože, ki je mojo mamo Malko klical tetka, in je pozneje postal oče Jelka Kacina, se je občasno vračal v Sovodenj in pomagal pri opravilih v gozdu.".

O borovnicah in brinu


Jožica K.M: "V stari Jugoslaviji, ko smo še živeli v Sovodnju, smo hodili borovnice nabirati na Koprivnik. Tam jih je bilo na pretek. Trgovine z njimi skorajda ni bilo, saj si jih je lahko vsakdo nabral sam. Na roko obrane borovnice smo v glavnem pojedli kot posladek, s sladkorjem ali brez. Posamezni kmetje, ki so jih nabirali bolj na veliko (s posebnimi grebljami so jih posmukali z grmičev), so jih neprebrane, skupaj z lističi in vsem kar je ostalo zraven, stresli v velike posode in jih stisnili za šnops-borovničevec, ki so ga imeli tudi povsod dovolj. Kakšna steklenička pa se je tudi prodala. - Bolj je šel v prodajo brin, ki so ga tudi nabirali, a ga ni bilo toliko. Brin je nabiral in odkupoval tudi kmet LAZAR /=Lovrenc TREVEN/, ki je imel mlin. S stiskanjem je prideloval šnops-brinjevec, ki ga je prodajal gostilnam. Ni bil poceni. Za 1 liter brinjevca je bilo potrebno odšteti 20 dinarjev. Nekaj malega ga je odkupovala tudi moja mama Malka, ki me je pošiljal ponj, in ga nato v svoji trgovini po 1 dinar »na glažek« prodajala.".

O pluženju snega


Jožica K.M.: "Pozimi je na Sovodnju pogosto zapadlo dosti snega in cesta je postala neprevozna, zato jo je bilo potrebno plužiti. V ta namen so imeli Sovodenjci izdelan velik lesen plug v obliki črke »V«, ki so ga štirje konji (dvovprega) vlekli za seboj iz smeri cerkve na Novi Oselici po klancu navzdol proti Sovodnju. Plug je imel podenj (dno), da so lahko nanj stopili domači moški in ga s svojo težo tiščali h tlem, konji pa so vlekli. Tako so sneg odrivali s ceste.".

Kako so Sovodenjci izdelovali smuči


Jožica K.M: "Ko sem hodila v šolo, je bilo pri predmetu telesne vzgoje obvezno tudi znanje smučanja. Učence je smučanja učil nadučitelj Janko Tušar sam, ko pa je bil odsoten, ga je nadomeščal takratni financar na Sovodnju Sim(č)ič, ki je tudi znal smučati. Oba sta imela prave (kupljene) smuči in prave smučarske palice, take z obročki spodaj. Sovodenjci pa smo si znali smuči izdelati tudi sami. Meni je smuči napravil kar moj očman Matija Debelak. Dve "na fino" obdelani deski je na eni strani namočil v krop in ju v njem pustil toliko časa, da sta se konici zmehčali. Potem je deski stisnil eno ob drugo, med zmehčani konici vstavil lesen kvader, ter močno zvezal. Deski je pustil zvezani toliko časa, da sta se konici do konca posušili. Posušena lesena vlakna so privzela novo obliko in konici desk sta ostali ukrivljeni. Namesto vezi je na smučki namestil jermen s katerim sem jih pritrdila na čevlja. Namesto smučarskih palic, pa je po meri odrezal dve ravni veji.".

1933 - Samomor sovodenjskega financarja


Slovenski narod (09.10.1933); Leto: 09.10.1933, letnik 66, številka 230: "Samomor. Sovodenj, 9. oktobra. Davi se je po Sovodnji in po vsej gornji Poljanski dolini naglo razširila vest, da si je snoči končal življenje podpreglednik finančne kontrole na Sovodnji Janko Oražem. ... Ko so siloma vdrli v karaulo so Oražma našli na stolu sedečega, med nogami je imel službeno puško s katero se je ustrelil v glavo. Pokojni je bil star okoli 35 let, doma iz Mengša. Oženjen je bil šele 3 mesece (žena Jožica).".

1935 - Sovodenjska kramarica Jera[X] Tolar


Jožica K.M.: "Jera Tolar (1857-1935), mati Marije Tolar, ki je z očetom Janezom leta 1908 odšla v Ameriko in se tam poročila Dolinar, je imela v Sovodnju na ploščadi, tik ob poti preko mostu, postavljeno leseno barako, kjer je prodajala drobne izdelke "bižuterijo" (okraske, obeske, ...), pa tudi mašne knjižice in druge malenkosti, ki jih je lahko spravila v koš. Ker je bila po odhodu hčere in moža v Ameriko sama, je dostikrat prihajala k svoji sestri Franci Kacin, kjer je dobila kaj za pojesti in, predvsem pozimi, prostor za prenočiti. Ko se je okoli cerkve odvijal kateri izmed dogodkov, je svojo kramo zložila v koš, si ga oprtala čez rami in odšla na "plac" pred cerkvijo, kjer je svoje izdelke prodajala na tam postavljeni stojnici. Hči Marija, poročena Dolinar, se ji iz Amerike ni oglašala, tako, da je Jera živela v revščini. Umrla je sredi tridesetih let.".

[x] V matičnih knjigah je njeno ime zapisano kot Marija, Jožica mi je zagotavljala, da so ji rekli Jera tudi, ko sem jo opomnil na neujemanje v imenu. Vse razen imena se v zgodbi ujema. Možno je tudi, da so domači v njej prepoznali poosebljenje "sirote Jerice" in so jo zato tako preimenovali, Siroto Jerico namreč uvrščajo med balade zgodnjega in visokega srednjega veka, za katere je značilno, da je v njih opevana usoda žensk, deklet in vdov v sočutno socialni podobi. V baladah prevladuje otožnost, čustvena razbolenost in žalost nad težkimi socialnimi razmerami ali kruto usodo, ki napovedujejo žalosten konec. (vir: Wikipedia). Dejansko je bila Marija rojena Štremfelj (1857, Laniše 6 - 1935) in poročena Tolar polsestra Frančiške Kacin iz Sovodnja 7. Obe sta bili rojeni V LAPUTNIKU, istemu očetu Tomažu Štremflju in različnima materama.

1937 - Krajevni leksikon Dravske banovine


V Krajevnem leksikonu iz leta 1937 je bil Sovodenj predstavljen takole: 

"Sovodenj, št. prebivalcev 153, št. hiš 32, št. posestnikov 4, št. kočarjev 28, št. najemnikov 0. Sr/=Srez/ so/=Sresko sodišče/ du/=davčna uprava/ žel/=železniška postaja/ Škofja Loka 26,7 km, žand/=Žandarmeriska stanica/ o/=občina/ Fužine 5 km, zdr/=Zdravstveni okoliš/ Trata 11 km, fin/=Oddelek finančne kontrole/ pTt/=pošta, brzojav, telefon/ Gorenja vas 11 km, š/=šola/ v kraju, Župnija Nova Oselica 2km. Šola ust. 1925, 3 odd. Sok. JBV. knjiž., PRK/=Podmladek rdečega križa/, PJS/=Podružnica Jadranske straže/, SKj/=Sokol Kraljevine Jugoslavije/, Strel. druž., DKfid/=Društvo kmetskih fantov in deklet/, Prosv.d./=Prosvetno društvo/ Elektrarna. Nm 592 m. - Leži v kotlinici, v kateri Sovodnjica zbira prve dotoke, ob važnem obmejnem križišču potov. Kotlina je najbolj odprta na z. stran; ne v. večje strmine Koprivnika in Ermanovca, med njima soteska proti Fužinam z ban. cesto II. reda. Cesta se nadaljuje preko meje na Cerkno (12.5 km), v dolino Idrijce pa vodijo le kolovozi (zračna črta 3.5 km). Obilo vodnih sil; domača in poklicna obrt ter trgovina. Sušnikov bakreni rudnik »Slovenija« je obratoval še do 1870. Zdaj večinoma počiva. Vsebuje bakren sijajnik, kršec in malahit. Rudni skladi ob Sovodnjici imajo preko meje zvezo na Škofje nad Cerknim (974 m). Skoraj 2/3 kulturne površine pokriva zvečine jelov gozd. Poljskim. pridelkom škodi močvirna in senčna lega. Mlekarna. Gostilna s tujskimi sobami, več trgovcev in obrtnikov."

Knehtovc in Knehtovka


Jožica K.M.: "Lovrenc Treven, ki je sicer živel na Koprivniku V LAZARŠE, je bil lastnik tudi Uštinove bajte v Sovodnju. V njej so živeli različni najemniki. V 30. letih sta v hiši živela Anton Lahajnar in njegova druga žena Marjana. Pravili so jima »Knehtovc« in »Knehtovka«[x], kar ju je zelo jezilo. Rada sta kartala. V hiši je živela tudi odlična sovodenjska šivilja Marjana Peternel[x] s svojo mačeho Barbaro, ki je umrla skoraj 100 let stara. Marjana je bila je poročena z MATIČKOVIM Metodom Vidmarjem iz Fužin. Med vojno sta se preselila v Gorenjo vas.".

[x] »der Knecht«= hlapec.
[x] Marjana je leta 1941 Jožici sešila poročno obleko.

Možitev bogate neveste


Jožica K.M.: "V poznih 30. letih se je v Staro Oselico možila nevesta iz Podlaniš. V dneh pred poroko sta mimo hiše moje matere V GRAPI dva konja vlekla poln voz lojtrnik. Konja sta bila svečano okrašena s cvetjem iz krep papirja, posebno komat je bil ves v cvetju. Lojtrnik pa je bil poln. Na njem je bilo videti posteljo, omaro, otroško zibko in še kup drugih predmetov. Na vozu je sedel harmonikar. Za vozom je stopicala privezana krava. Bogato nevestino balo so peljali na njen novi dom.".

1940 - Čika Sava, cigani in hipnotizer


Jožica K.M.: "Pred 2. svetovno vojno so skozi našo deželo potovali številni zabavljači, ki so se ustavljali tudi v Sovodnju. Nekega dne so se v vasi ustavili cigani. Ti so s seboj pripeljali velikega rjavega medveda, privezanega na verigo. S palico so ga usmerjali, da je zabaval vaščane. Ob neki drugi priliki so Sovodenjčani v Sokolskem domu gostili hipnotizerja. Veliko vaščanov, starejših in otrok, se je udeležilo predstave in hipnoza je menda dejansko delovala. Iz južnih krajev je pozno jeseni leta 1940[x] Sovodenj obiskal »čika Sava« s spremstvom. To je s klici vabilo vaščane na enkratni dogodek, »čika Sava« pa je s svojimi osivelimi lasmi do ramen spletenimi v dve kiti, dvigoval težka betonska kvadra. Ko ni bilo potujočih zabavljačev, so si vaščani zabavo priredili sami. Na »ljudskem odru« so v lastni režiji igrali katero izmed tedaj priljubljenih gledaliških iger: »Sokoli« v Sokolskem domu, »Orli« pa v svojih prostorih v bližini župnišča.".

[x] Jožica se je ravno vračala z gospodinjskega tečaja, ki ga je obiskovala med oktobrom in decembrom 1940, ko je imel »čika Sava« svoj nastop v Sovodnju. Znano je, da je čika Sava nastopal tudi v Železnikih.

Sovodenjski Orli

Orli so bili katoliško prosvetno društvo. Znotraj društva so imeli dramsko skupino, pevski zbor in svojo knjižnico. Sestajali so se na Novi Oselici, kjer so imeli svoj Prosvetni dom.

Sovodenjski Orli, 1938

Utrinkova Franca iz Podlanišča


Žena Pavleta Tušarja, po domače PR' UTRINK v Podlanišču, je bila visoka ženska, ki je s košem na rami pogosto prihajala v trgovino k Malki V GRAPO. Tako je prišla tudi v dneh tik pred Jožičino poroko leta 1941. Jožica K.M. je povedala: "Ne vem kje je izvedela, da se poročim. Mi je pa zapela, kot so godci ob njeni poroki zapeli njej: »Vse cujne, vse cape, vse pride za prou …«. 

[x] UTRINKOVA Franca se je pred poroko s Pavlem Tušarjem leta 1903 pisala Podobnik in je bila KORENINARJEVA iz Sovodnja. Njena mati je bila sestra podobarjev Zajcev.

1941 - Jožičina ohcet Pr' Košanc


Jožica K.M.: "Dne 20. januarja 1941, ko sem se poročila, je bila mrzla zima in mnogo snega. Konja sta vlekla voz na saneh po klancu navzgor proti cerkvi na Novi Oselici. Vozil je stric Anžon. Naju z Dakom je poročil župnik Ignacij Brglez. Ko sem še pred poroko k njemu prišla po krstni list, mi je poroko najprej odsvetoval, češ, da sem premlada. Vseeno sem se odločila, da se poročim. Dako, ki je bil pravoslavec, je po poroki svojo vero obdržal, soglašal pa je, da najini otroci prevzamejo vero po meni. Moja poročna priča je bila LANIŠARICA, ohcet pa je bila v gostilni PR' KOŠANC. Župnik Brglez, ki je bil tudi med povabljenci, je bil vso noč zelo dobre volje in je tudi vse do jutra naslednjega dne prepeval. Ko je prebežal v Ameriko, mi je v spomin zapustil mašno knjižico s posvetilom. Nazadnje sem ga videla nekaj dni preden je odšel. Povabila sem ga na čaj, vendar se mi je opravičil, češ, da ne utegne. Tudi »Šeškarji«, nepovabljeni gostje, se niso več pritoževali zastran moje izbire ženina. Nasprotno, ko sva z Dakom vstopila v gostilno, so naju zelo veselo sprejeli in skozi celotno svatbo skrbeli za dobro vzdušje. Mati Malka je gostilničarjem naročila, da morajo vsakega, ki je prišel na ohcet, tudi, če ni bil povabljen, postreči s hrano in pijačo, kot vse druge. Po poroki sva se skupaj z Dakom preselila v hišo v Sovodenj 8, kjer pa nisva ostala dolgo."