Kacinov rod iz Sovodnja

Članek: 

Drevesa: Časopis Slovenskega rodoslovnega društva, leto 2009, številka 2, stran 16-24.

Življenje ob rapalski meji (1918 - 1947)

Med leti 2003 in 2011 sem s svojo staro mamo Jožico Kacin-Milanović (1920-2012) opravil številne pogovore o domačem rodu in življenskem utripu njenega rojstnega kraja v obdobju med obema vojnama. Jožica je bila najstarejša hči Malke (Amalije) Kacin-Debelak (1899-1981), v tistem času ugledne in zelo prodorne trgovke v Sovodnju, vasi tik nekdanje rapalske meje z Italijo. Že od zgodnje mladosti je svoji mami pomagala pri delu v trgovini in bila tako ves čas tudi v središču informacij, ki so jih v mamino trgovino prinašale številne stranke iz bližnje in daljne okolice. Bila je odlična pripovedovalka, z izjemnim spominom vse do svoje smrti, in ena zadnjih živih prič dogodkov tistega časa. Zgodbo, ki se razteza od nastanka trgovine, preko njenega razcveta in končnega zatona, kot posledice takratnih družbenih razmer, dopolnjujejo številni znani in neznani posamezniki in dogodki, ki so bili z Malkino trgovino kakorkoli povezani. V njej je tako povzet tudi širši utrip časa v Sovodnju in okolici. Osnovna zgodba, ki je bila pod naslovom Mati in hči - trgovki ob Rapalski meji v Drevesih objavljena leta 2009, je v nadaljevanju še nekoliko dopolnjena.

Sovodenj

Sovodenj (Sawúdn) je hribovska vasica na skrajnem JZ delu Poljanske doline, 30 km oddaljena od Škofje Loke. Državno-upravno sodi v občino Gorenja vas-Poljane, cerkveno pa pod župnijo Nova Oselica. Vas je nastala, in po tem tudi dobila svoje ime, na stičišču treh potokov: Podjelovščice, Podosojnice in Javorščice, ki se sredi vasi stekajo v Sovodenjščico. Danes z okoliškimi zaselki, katerih značilnost je razgibana konfiguracija terena, predstavlja mejo med Gorenjsko in Primorsko, v letih 1918-1947 pa je tu potekala rapalska meja med takratnima kraljevinama Jugoslavijo in Italijo. Meja, ki je grobo posegla v vsakdanje življenje ljudi ob njej na obeh straneh, je dovčerajšnje sosede čez noč pahnila v dve povsem različni državi z nadvse drugačnimi družbenimi razmerami. Domačini so se morali spremenjenim razmeram prilagoditi in potrebno je bilo poiskati nove poti, ki so omogočale preživetje. 

RAZGLEDNICE SOVODNJA

Zgoraj: levo hiša Valentina Freliha "Na Opalti", desno hiša Luke Reinharta Sovodenj 7, okoli 1911

Levo hiša Luke Reinharta Sovodenj 7, desno zadaj hiša "Na Opalti", okoli 1911

Levo hiša "Pr' Tadebel Franc" (prej last Luke Reinharta), sredi hiša opaltarske (H)ance, desno hiša "Na Opalti, okoli 1928

Sovodenj, 1931

Veduta Sovodnja, 1931

Začetek gradnje Zadružnega doma, Sovodenj, 1948

V Sovodnju sta obdobje med obema vojnama posebej zaznamovali tudi dve tamkajšnji trgovki. Frančiška ŠTREMFELJ-KACIN (1875-1954), ki je sicer po malem kot branjevka trgovala že pred vojno, je leta 1918 v Sovodnju št. 7 odprla trgovino z mešanim blagom, poznano kot trgovino »Pr' Tadebel Franc«. Nedolgo za njo je resno začela trgovati tudi njena hči Amalija KACIN-DEBELAK (1899-1981), ki je obseg mamičine trgovine močno razširila in preko nje, skupaj z možem Matijo, tako rekoč soustvarjala zgodovino vasi tistega časa. Izmenoma je trgovala v dveh hišah: v Sovodnju št.8 »Pr' Matijet« je trgovala na začetku in ob koncu svoje trgovske dejavnosti, v letih 1936-1942 pa je trgovino prestavila v novo hišo bližje meji, na Koprivnik 45. Slednja je bila poznana kot trgovina »Pr' Malk u Grap«. Pri prevozu blaga sta jima v veliki meri pomagala njun sin oziroma brat Janez KACIN (1895-1964) z vozom in sosed Franc FRELIH »Opaltarsk«.

Lega trgovin France in Malke na zemljevidu Nove Oselice

O IZVORU PRIIMKA KACIN - domnevam, da se je priimek na ozemlju današnje Slovenije prvič pojavil proti koncu 15. ali v začetku 16. stoletja na območju Idrije, in sicer v neposredni povezavi z odkritjem (1490) in odprtjem (1493) rudnika živega srebra. Takrat naj bi v naše kraje priimek prišel iz Prusije (dela današnje Poljske) ali Bohemie (dela današnje Češke), ki je v 15. stoletju izgubila svojo neodvisnost in preko Ogrske nedolgo zatem prešla pod Habsburžane (1526). Priimek naj bi bil v osnovi judovskega izvora in se je prvotno zapisoval v obliki Kaczyń (oz. Kaczyński). V tej ali sorodnih oblikah se danes pogosto pojavlja tudi v baltskih in pribaltskih deželah (Litva, Latvija, Estonija) ter na Češkem, Slovaškem in Poljskem. Med osebami s tem priimkom so tudi številne žrtve judovskega holokavsta (zbirka žrtev Yad Vashem). Nosilci priimka pri nas so se pod vplivom okolja najverjetneje že zelo zgodaj pokatoličanili. Iz Idrije se je priimek širil pretežno proti zahodu, na Tolminsko in Goriško, na vzhodu pa večinoma le do Stare in Nove Oselice. Najkasneje v 17. stoletju se je ena izmed vej rodu razvila tudi na Podjelovem brdu v župniji Nova Oselica; Zgodnji zapisi: Andreas KAZIN ex Podjelovim Werdam (r.~1705), Simon CAZIN (r.~1710), .... ZSSP: GO, Idrijska, Tolminska 1948, KR 1931, NM 1941, LJ 1935; 2006: 157 nosilcev; 69% Goriška, 16% Gorenjska, 6% JV.

Frančiška Štremfelj - Kacin (1875-1954)

Frančiška ŠTREMFELJ-KACIN (28. januar 1875 – 3. junij 1954); branjevka, zasebnica trgovka. Franca, kot so jo klicali, se je rodila v hiši »Pr' Laputn'k« na Lanišah, kot najmlajša izmed 6 otrok Tomaža ŠTREMFLJA[1]  (1825-1886) in Marjane roj. KACIN (1831-1887), ki se je s Tomažem poročila leta 1868, ko sta bila že oba vdovca. Marjana je bila v daljnem sorodu s »Podčrtarjevimi« iz Podjelovega brda. 

"Podčrtarjevi" s Podjelovega brda: oče Matevž, mati
Urša, nevesta Ivana, sin Janez, hči Marija (roj. 1908)

Franca je pri 12-tih letih hodila služit na Mrzli Vrh, na kmetijo ERŽEN »Mrzlikar«, na kmetijo ŠTREMFELJ v Laniše pa je hodil gostač Anton KACIN (1869-1902). Njegov oče Matevž KACIN (1845-1933) je bil gospodar in znani veseljak na kmetiji »Pr' Podčrtari«, mati Uršula r. ERŽEN (1846-1917), ki je bila rojena na kmetiji »Podlakovc« v Stari Oselici, pa je bila v sorodu s pisateljem Ivanom TAVČAR-jem (1851-1923).  Poleg Antona sta imela Matevž in Uršula še tri sinove in tri hčere. Dva od sinov sta odšla v Ameriko: Jakob (Saint Louis, MO) in Franc (Allegheny, PA), najmlajši sin Janez pa je ostal doma na kmetiji. Francev sin, Alvin Richard KACIN (1919-2013) je leta 1960 ustanovil danes eno najuspešnejših gradbenih podjetij v Pensilvaniji. Matevž je imel še v času pred prvo svetovno vojno na Podjelovem brdu krčmo (žganjarijo), kjer pa se je v glavnem pilo in veseljačilo. Ker je bila gospodarju zabava pomembnejša od zaslužka in večino zapitka, ki ga je dajal na up ni dobil vrnjenega, je moral krčmo zapreti. 

Ko je Franca s Tonetom zanosila, in sta se 22. januarja 1894 na Novi Oselici poročila, sta odšla od doma. Otrok, bil je fantek, ki se je rodil 15. maja 1894, je na porodu umrl. Franca se je preselila v Sovodenj, kjer sta z možem kot podnajemnika živela v hiši Janeza ERŽEN-a. Slednji je hišo dne 17. aprila 1894 kupil od kramarice Micke BAJT. V njej sta se Antonu in Franci rodila naslednja dva otroka: Janez-Anžon (24.8.1895) in Francka (28.3.1897), Micka BAJT pa je bila njuna krstna botra. 

Anton Kacin (1869-1902)

Mož Anton je služil kruh s priložnostnimi deli (pridružil se je skupini domačih mož, ki so po okolici gradili hiše), ki pa niso prinašali zadovoljivega dobička. Ko se jima je rodila hči Malka (4.7.1899), se je že odpravljal na pot v Ameriko. Z ženo, ki ga je morda ob slovesu spremljala ali pa sta bila tam začasno naseljena, sta v Selu pri Žireh dala krstiti njuno hčer. 

Anton je iz Žirov nadaljeval pot v Francijo, od tam pa je iz pristanišča Le Havre dne 26. avgusta 1899 odplul proti Ameriki. Na Ellis Island (New York, USA) je prispel 14 dni pozneje. Iz Amerike se ni več vrnil, saj je že 17. aprila 1902 umrl. Govorilo se je, da ga je zasulo v rudniku ali pa je umrl zaradi pljučnice.  Skoraj gotovo je umrl v Montani, kjer je skupaj z Janezom ERŽEN-om delal v tamkajšnjem rudniku.

Franca je postala vdova, njen tast Matevž pa soskrbnik njenih mladoletnih otrok. Je dejstvo, da je od Janeza ERŽEN-a le 10 dni prej odkupila hišo v kateri je živela z otroki, res zgolj naključje? Po smrti moža je poskusila družinsko srečo še z Antonovim mlajšim bratom Janezom, vendar se zveza ni obnesla. Rodila pa se jima je hči Ivana ŠTREMFELJ (22.6.1904), ki je v 30. letih kot učiteljica gospodinjstva in ročnih del poučevala na Narodni šoli v Sovodnju. Janez KACIN se je leta 1907 v Ameriki (Allegheny, PA) poročil z Ivano BAŠELJ (1886-1973) iz Jazen pri Cerknem, se kmalu po rojstvu prve hčere Marije (30.10.1908) vrnil domov in prevzel kmetijo "Pr' Podčrtari" na Podjelovem brdu. Hišo so leta 1942 Nemci porušili, ker je stala v obmejnem pasu med Italijo in Nemčijo.

Frančiška Kacin kupi prvo hišo - 1902

Sovodenj 8 »stara mamičina hiša«

Leta 1902 je Franca od Janeza ERŽEN-a (r. 1859), živečega v Ameriki (Park County, Montana, USA) odkupila hišo Sovodenj št. 8, v kateri so takrat živeli Janezova žena Marija BAJT-ERŽEN (r. 1865) in njuna hči Angela, pa tudi Franca kot podnajemnica s tremi svojimi otroki (Janez, Francka in Malka). 

Eržen, katerega pri prodaji hiše zastopa žena Marija, ima v letu 1902 v lasti tudi sosednjo hišo na "Sovodenj.26/10" (pozneje "Pr' Uštin") s travnikom, zgrajeno 1896 (pri gradnji naj bi sodeloval tudi Francin pokojni mož Anton KACIN). To je dne 9. julija 1901 kupila od Lovrenca TREVN-a (1868-1951) iz Koprivnika za 1520 kron. 

Franca KACIN, takrat že kot zasebnica (kar je razvidno iz pogodbe), je s prodajno pogodbo 7. aprila 1902 za 2000 kron od Marije ERŽEN, kot posrednice svojega moža, odkupila obe hiši Sovodenj.8 in Sovodenj.26/10, pa tudi pripadajoč travnik, ta pa po prodaji posesti s svojo hčero Angelo (r. 1893) 13. maja 1902 odpluje v Ameriko k možu. Franca v hiši Sovodenj 8, na kateri ima v tem času še nek neporavnan dolg in je ne sme prodati ali prenesti na koga drugega, še naprej živi s svojimi otroki.

S čim se je Franca kot zasebnica, kar je bila že leta 1902, ukvarjala, ni znano. V hiši Sovodenj št. 8 je verjetno živela do konca 1. svetovne vojne, po njej pa se je vselila v sosednjo hišo preko ulice Sovodenj št. 7, v kateri sta med leti 1903 in 1917 živela Luka REINHART[2] (1878-1917) in njegova žena Barbara GANTAR (1885-1956), in v njej odprla trgovino z mešanim blagom tudi sama. Staro hišo Sovodenj št. 8, ki jo je obdržala v svoji lasti, je začasno uporabljala kot skladišče. V hiši Sovodenj št. 7 je kot preužitkarica do svoje smrti živela tudi sovodenjska kramarica Mica BAJT (1845-1927), mati zgoraj omenjene Marije BAJT-ERŽEN (r. 1865).

M. Debelak - fotograf

Hiša Sovodenj 8 je ponovno oživela leta 1927, ko se vanjo s svojo družino preseli Francina hči Malka. Njen mož Matija DEBELAK (1897-1991), ki je v tem času, kot vojni invalid, dobival tudi mesečno invalidnino v višini 100 dinarjev (primerljive cene:  hlebec kruha 1 kg = 1,5 din, 1 kg mesa = 4-8 din, 1 kg sladkorja 4 din), si je v njej postavil fotografski atelje, Malka pa je bila polno zasedena s trgovino. Za gospodinjstvo in otroke je po smrti svojega moža skrbela najeta kuharica Marička GRUDEN-ERŽEN (1900-1968). Družina je v hiši živela do leta 1936, potem pa se preselila bližje meji, v Grapo. V hiši sta ostali kuharica Marička in njuna dva otroka Rozinka in Franc. Občasno, v glavnem pa pri starših »V Grapi«, pa je tu živela tudi Jožica KACIN (1920-2012), Malkina najstarejša hči. Morda je bila hiša namenjena njej, vendar so se zaradi političnih dogodkov stvari zasukale drugače. Leto po poroki z žandarmerijskim podnarednikom Dako MILANOVIĆ-em (1907-1996), se je v hiši rodila le še njuna prva hči Stana (1942), potem pa je morala mlada družina Sovodenj zapustiti. Naslednja hči, moja mati Mira (1943), se je rodila v bližjih Fužinah, njuni ostali trije otroci: Niko (1946), Lado (1948-1975) in Miro (1950) pa so se rodili že v Gorenji vasi.

Zadnja je, do svoje smrti leta 1968, v hiši živela kuharica Marička. Hišo, katere dedič je po smrti matere postal Malkin sin Herman, je kasneje odkupila občina in jo leta 2002 (natanko 100 let po tistem, ko jo je kupila Franca) porušila. Na njenem mestu naj bi bila avtobusna postaja.

Hiša "Pr' Tadebel Franc",  trgovina z mešanim blagom - 1918

Sovodenj 7 »nova mamičina hiša«

Leta 1912 sta se poročila Antonija TREVEN (1896-1932) »Lazarjeva« in Janez ŠIFRAR (1877-1958) »Sivkar« oba s Koprivnika. Nevestin oče Lovrenc TREVEN (1868-1951) je svojo nekdanjo posest s hišo, od takrat dalje imenovano "Pr' Uštin", ponovno odkupil, tokrat od France KACIN, in jo kot doto predal svoji hčeri. Prodaja je bila opravljena 13. januarja 1913.

Dne 19. oktobra 1916 je delu travnika ob hiši, ki ga je obdržala, dala spremeniti namembnost. Na novo pridobljenem zazidljivem delu parcele je postavila skedenj in šupo, ki ju je po 1. svetovni vojni sin Janez (Anžon) uporabljal za svoje vozove in konja.

Frančiška Kacin
trgovina z mešanim blagom

Franca je torej v svoji novi hiši Sovodenj.7 kmalu po letu 1918 odprla trgovino z mešanim blagom. Blago je naročala v glavnem v Škofji Loki. Za prevoz nabavljenega blaga v Sovodenj je skrbel njen sin Anžon. Prodajala je predvsem hrano (kruh, moko, testenine,…), pijačo, sladkarije (bonboni Šumi, …), razne drobne predmete - bižuterijo (okrasne pentlje, trakove, …) in še kaj. Pogodbo je imela tudi z ljubljansko tovarno Kolinska, kjer je kupovala cikorijo, iz katere so tedaj kuhali priljubljeno kavo imenovano »proja«. 

Le z označevanjem prodajnih artiklov je imela težave. Dne 20. aprila 1923 je bil v Sovodnju trgovski nadzornik, ki je pod drobnogled vzel tudi poslovanje njene trgovine. Ugotovil je, da je bila pri tem nedosledna in da ni spoštovala vseh pravil trgovanja, zato je proti njej na sodišču sprožil kazensko prijavo. Sodba, ki je bila izdana »V imenu Njegovega Veličanstva kralja« se je glasila: »Podpisano okrajno sodišče je razsodilo z razsodbo z dne 8. maja 1923., U76/23-3, da je Frančiška Kacin, 48 let stara, po poklicu branjevka v Sovodnu št. 7, kriva prestopka po členu 6. zakona o pobijanju draginje življenskih potrebščin in brezvestne špekulacije, storjene s tem, da ni imela dne 20. aprila 1923. v Sovodnu niti sumarno niti podrobno označenih cen za posamezne predmete v svojih trgovskih prostorih tako, da bi jih bil lahko vsakdo razločno videl. – Zaradi tega je bila obsojena po členu 6. zgoraj navedenega zakona na 4 dni zapora in 1000 dinarjev denarne kazni, ki se izpremeni ob neizterljivosti v nadaljnjo kazen 20 dni zapora. – Okrajno sodišče v Škofji Loki, Oddelek II. – dne 11. junija 1923.«.[3]  Ni znano kako se je obsodba razpletla, je pa po tem času vodenje trgovske knjige prevzela njena hči Ivana.

Franca z vnukinjo Jožico, 1924

V trgovini "Pr' Tadebel Franc" je bilo življenje ves čas zelo živahno. Ljudje so se pri Franci radi ustavljali in marsikatera zgodba ali novica je prišla na dan. V prostem času je posebno rada posedela v senci pod kostanjem in na leseni klopi pred hišo kramljala s Frančiško TUŠAR (1873-1956), "Utrinkovo" Franco, ali Marijo BAJT,  "Šuštarjevo" Mece.

Bila je razgledana, saj je redno spremljala dogodke doma in po svetu. V času med obema vojnama je bila naročena na več časopisov (Jutro, Bogoljub, Domoljub, Domovina, …) in medtem, ko je z leseno žlico iz skodele proje zajemala vanjo nadrobljen kruh, jih je redno, vsako jutro tudi prebirala.

Rada pa se je Franca tudi lepo oblačila in nasploh sledila ameriškim modnim trendom 20. let 20. stoletja. Ko je hodila po službenih opravkih, in če je bilo hladno, je oblekla krznen plašč, si na roke nadela dokomolčne rokavice, pri katerih so le prsti gledali ven, glavo pa si je pokrila z imenitnim damskim klobukom. Tudi njeno spodnje perilo (kombineže) je bilo vso v čipkah. Pa še po nečem je Franca izstopala. Od svojih otrok in vnukov je zahtevala, da jo tikajo, in vsi domači so jo klicali »mamica«.

Francina hiša je bila velika in prostorna, ter prostorsko simetrično urejena. Po sredini je bila veža. V prostoru levo (na vzhodu) je bila v pritličju trgovina, desno (na zahodu) pa dnevni bivalni prostor družine, lončena peč in kuhinja. Tam sta živela Franca s njen sin Anžon. V levem delu hiše v gornjih prostorih je imela svojo sobo Ivanka, desno zgoraj pa Malkina družina. Anžon je običajno spal v frčadi, do katere je dostopal po lesenih stopnicah. Malki se je tu rodila najprej hči Jožica (1920-2012), po poroki z Matijo DEBELAKOM (1897-1991), dne 14. julija 1924 pa tudi njuna prva dva skupna otroka: Nikica (1924-1985) in Viktor (1926). 

Hiša mesarja Karla Marolta po poplavi

Članek v Slovencu, 1926

Tako je bilo vse do hude poplave 27. septembra 1926, ki je zajela tudi Sovodenj. Takrat je hišo zalilo in voda je tako narasla, da so morali hišo zapustiti skozi frčado hiše. Viktorja, ki je bil še dojenček, so v zibki nesli preko brvi na nasprotni breg čez cesto.

O poplavah v Sovodnju in okoliških vaseh je pisalo tudi dnevno časopisje[4]: "V Sovodnju je voda vdrla v hiše, ki so bile v nevarnosti, da jih odnese. Voda je podrla del novozgrajene klavnice mesarja Karla Marolta, odnesla popolnoma novo, pozidano šupo Frančiške Kacin, odnesla je celo steno hiše mizarja Janeza Jelovčana.".

Francina hiša je postala za številno družino tudi pretesna, in leta 1927 se je Malka z družino preselila v staro Francino hišo na Sovodenj 8, kjer so se ji rodili še ostali otroki: Srečko (1928), Cvetko (1929-1929), Francka (1930), Herman (1932) in Rozalija (1933-1933). Le povsem zadnja izmed njih, Marija (1942), se je rodila  v hiši »V Grapi«.

V trgovino k Franci je pogosto, še na stara leta, zahajal tudi Francin tast Matevž KACIN (1845-1933), ki je bil vedno postrežen z obedom. Nekaj hrane je dobil tudi za popotnico. To je zavil v culo, belo in rdeče obrobljeno krpo, ki jo je vedno nosil s seboj, jo vrgel čez ramo, in se s palico v roki odpravil nazaj proti domu na Podjelovo brdo, kjer je kot vdovec živel.

Franca je po malem trgovala še vse do leta 1942, ko so bile vse zasebne trgovine ukinjene. Ker po vojni trgovine ni bilo več, je življenje v hiši zamrlo. Francina najmlajša hči Ivanka se je že pred vojno poročila in se odselila v Begunje, Malka in Matija sta z otroki živela »V Grapi«, Jožica s svojo družino pa v Gorenji vasi. 

Franca Kacin na dan pogreba, 1954

Leta 1954 je šla Franca na obisk k hčeri Ivanki v Begunje. Do Lesec se je peljala z vlakom, od tam do Begunj pa je morala peš. Čevlji so jo ožulili, zato si jih je sezula in pot po prašni cesti nadaljevala bosa. Takrat se ji je ožuljen prst na nogi vnel, vnetju je sledila zastrupitev, dobila je gangreno, ki se je širila po nogi navzgor. Franca je zbolela in Malka je šla v Begunje, da sta obe z Ivano skrbeli zanjo. Zaradi sladkorne bolezni se ji je stanje poslabšalo. Kmalu je umrla. Pokopali so jo v Begunjah. 

Zadnja sta v hiši živela Anžon in njegova žena Johana. Ko sta umrla tudi Anžon (1964) in Johana (1967), je Malka hišo, skupaj z dvoriščem, prodala občini. Z delom pridobljenega denarja je izplačala Anžonovo nezakonsko hči Jožefo PODOBNIK (1923-2000), "Rovtarsko" Pepco. Na mestu, kjer je nekoč stal Anžonov skedenj, je občina zgradila trgovino (ABC Loka–1968), na prostoru, kjer je nekdaj stala hiša, pa sta danes parkirišče za avtomobile in avtobusna postaja.

------

[1] Tomaž ŠTREMFELJ (16.12.1825 Laniše 25 - 02.12.1886* Laniše 6 »V Laputnk«) naj bi bil krošnjar, ki je v Gorici ali kje drugje nabavljeno blago prodajal po Idrijskem in Tolminskem, pa tudi po Loškem. Mica, Tomaževa stara mati po materini strani, je bila hči Andreja FANTON-a, ki se je leta 1772 priženil v Sovodenj in katerega predniki izvirajo iz beneške družine FANTON. (ledinsko ime »Per Fanton« v Spodnji Kanomliji).* ali 21.2.1886.
[2] Luka REINHART je bil sin žebljarja Jakoba REINHART-a in Lucije PETAČ iz Železnikov. Leta 1903 se je poročil z domačinko "Mrovlincevo" Barbaro GANTAR (1885-1956), hčero Franca GANTAR-ja iz Hobovš in Neže MROVLJE. Luka REINHART je bil po političnem prepričanju liberalec. Bil je odbornik idrijskega Sokola (1902) in odbornik Kmetijsko izobraževalnega društva v Sovodnju. Luka se ni vrnil iz bojev v 1. svetovni vojni in po njegovi smrti se je Barbara kot vdova leta 1919 poročila z lesnim trgovcem Francem TELBAN-om (1886-1929) in se preselila v njegovo hišo. Ta je potem, ko je zapravil posest napravil samomor. Ustrelil (ali obesil) se je v nekem zagrebškem hotelu.
[3] Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo (Kraljevine SHS), V Ljubljani, dne 27. junija 1923.
[4] Slovenec: političen list za slovenski narod (03.10.1926); Leto: 03.10.1926, letnik 54, številka 226

Amalija Kacin - Debelak (1899-1981)

V njenem krstnem listu piše, da se je rodila v Selu pri Žireh 3/4. Njena starša sta bila Anton KACIN »Podčrtar« iz Podjelovega brda in Frančiška ŠTREMFELJ »Laputnikarjeva« iz Laniš. Nedvomno pa je bilo stalno bivališče družine v Sovodnju, v »stari mamičini hiši« na hišni številki 8 in je bila družina v Selu pri Žireh le začasno. Malkino rojstvo se pokriva s časom, ko se je oče od družine poslovil in odšel v Ameriko, kjer je že leta 1902 umrl.

O Malkinem zgodnjem otroštvu ni dosti znanega. Družina je živela brez očeta, uradno ga je kot soskrbnik nadomeščal stari oče Matevž. Pri njenih 11 letih je za pljučnico umrla starejša sestra Francka. Doma sta bila še njen starejši brat Anžon in mlajša polsestra Ivanka. Ko je bila Malka stara dobrih 13 let pa se je družina preselila v hišo čez cesto, kjer je njena mati Franca že načrtovala prihodnost družine: Malka bo trgovka, Anžon bo dobavljal robo, Ivanka pa se bo izpopolnila v ročnih spretnostih.

Ob materi Franci, ki je leta 1918 odprla trgovino z mešanim blagom, si je Malka nabirala izkušnje s trgovanjem, ki jih je kasneje nadgradila pri družini OBLAK v Stari Loki. Bila pa je mlada in zanimale so jo tudi druge stvari. Da ji je »Danikovšk Frenčk« Franc BEVK (1893-ok.1957) še posebej všeč, mati ni nič vedela. Ko je leta 1920 rodila Jožico, pa nad tem ni bila navdušena. Poroke ni dovolila. Morda je bil vzrok temu to, da je bila Francetova družina na drugi strani takrat na novo postavljene meje, torej v Italiji. Pravi za njeno hči je po mnenju mame France prišel šele 4 leta kasneje: Matija DEBELAK (1897-1991), »Jezerškov« iz Stare Oselice. Matija se je na Dunaju izučil za fotografa. Dne 13. junija 1932 je na podlagi dogovora s Francem DOLENC-em iz Škofje Loke postal podzakupnik dela lovišča na območju LD Sovodenj. V službi je imel nekaj lovskih čuvajev, ki so skrbeli za njegovo lovišče, skupaj pa so hodili tudi na lov.

V zgodnjih 30. letih, ko je Malka trgovala še v »stari mamičini hiši« na Sovodenj 8, sta z Matijem kupila stroje za predelavo mleka. Postavila sta jih v pritličju hiše "Opaltarske" Ance, Johanne (Hance) FRELIH (1883-1957), kjer je bilo dovolj hladno. Okoliški kmetje so k njima vozili surovo mleko, za posneto smetano, ki jo je Malka obdržala, pa so dobili plačilo. Smetano so nato doma predelali v maslo. Malkini masleni hlebčki, katere je oblikovala s pomočjo vnaprej izdelanih lesenih posodic (modelov), so imeli vlit bodisi zvonček ali pa vrtnico, ki ju je uporabljala kot zaščitno znamko (žig) svojega izdelka. Ko se je maslo strdilo, so ga vzeli iz posodice, ga zavili v papir in prodali v Ljubljano, kjer so ga odkupovale trgovine in slaščičarne. Za prevoz so bili dogovorjeni z veleposestnikom in veletrgovcem iz Podjelovega brda Lovrencem TELBAN-om (1875-1956) »Kalarjem«, ki je že takrat imel pokrit tovornjak, s katerim je tudi sicer v Ljubljani redno nabavljal blago za svojo trgovino in gostilno, tudi sam pa je tja vozil svoje lastno doma izdelano maslo. Del nabavljenega blaga je od njega za svojo trgovino prevzemala tudi Malka. Nekega dne pa se je »Kalar« z večino masla vrnil nazaj v Sovodenj češ, da ga niso hoteli vzeti, ker naj bi bilo pokvarjeno. Toda Malka je ugotovila, da to maslo ni bilo njeno. Ker prevozu ni več zaupala, drugega primernega pa ni bilo, je z izdelavo masla prenehala.

Malka je v svoji trgovini v Sovodnju prodajala tudi cigarete in tobak za čikanje, ki ga je kupovala pri trgovcu Rajku JELOVČANU, »Boštinu« v Gorenji vasi. Od tam ji ga je pogosto prinašala kar hči Jožica. Jožica se je že zgodaj zjutraj odpravila (pozimi peš, poleti pa s kolesom) iz Sovodnja proti Gorenji vasi, pri JELOVČANU prevzela zavitke tobaka in jih do 9:00 ure, ko se je na pot proti Fužinam in Sovodnju od gostilničarja in peka »Pod Klančkom« Iva ŠORLI-ja[5] s svojim zapravljivčkom odpravljal njegov dostavljač kruha Andrej FORTUNA (1919-2012), naložila na voz. Pozimi se je s »Fortunatovim« Drejčkom nazaj v Sovodenj peljala tudi Jožica, poleti, ko je prišla po tobak s kolesom, pa je kdaj naložila na voz le tobak, spet drugič pa ga je v nahrbtniku, ali obešenega preko krmila kolesa v Sovodenj pripeljala tudi sama.

Trgovina "Pr' Malk u grap" - 1936

Hiša "Pr' Malk u grap", Koprivnik 45

Leta 1936 je nastopila gospodarska kriza. V Italiji je bilo hudo pomanjkanje hrane. Takrat so med Italijo in Jugoslavijo odprli mejo. Podjetna Malka in Matija sta v Grapi, tik italijanske meje v letih 1936/7 zgradila hišo in vanjo iz »stare mamičine hiše« prenesla trgovino. Hiša je dobila naslov Koprivnik 45 (danes je to Sovodenj 17). Meja med Italijo v Jugoslavijo pa je bila prosto prehodna samo iz italijanske smeri, od koder so ljudje v Jugoslavijo lahko hodili po hrano, predvsem po kruh in moko. Tisti, ki so živeli na jugoslovanski strani pa so za prehod meje z Italijo potrebovali propustnico. Blago, ki ni sodilo med nujne prehrambene izdelke, je bilo seveda podvrženo carini in ga je bilo zaradi tega prepovedano prosto prenašati preko meje. Mejo so nadzorovali graničarji in financarji, ki pa iznajdljivim domačinom niso bili vedno kos.

Malči Debelak
trgovina z mešanim blagom

To je bil tudi čas, ko je Italija že kazala svoje ozemeljske težnje, zato je Jugoslavija želela svoje meje zavarovati. Začela se je gradnja obrambnih položajev. Leta 1938 je nadzor nad potekom del ob meji prevzel takratni jugoslovanski general Leon RUPNIK[6]  (1880-1946). Tako je naneslo, da je bil tega leta na ogledu tudi ob meji v Sovodnju, kjer je v spremstvu varnostnikov iz vrst vojaške milice vstopil v trgovino »Pr' Malk«. Pristopil je do pulta in se z lastnico zapletel v pogovor. Pogovoru je sledila tudi njena hči Jožica, ki je ravno takrat pomagala materi pri delu. Generala je zanimalo kako domačini spremljajo potek del ob meji. Ko je med pogovorom z Malko s prstom drsal levo-desno po robu pulta, se mu je vanj zapičila trska. Pulti takrat pač niso bili tako lepo obdelani kot danes. Varnostnika sta mu hipoma priskočila na pomoč, general pa je trgovino zapustil z bolečim prstom.

Malka (levo) z Marico Oblak

Trgovina »Pr' Malk« je cvetela. Malka, ki je bila glavna trgovka, je v tem času prodala tudi do 2000 kg moke na dan (v vrečah po 25 kg). Na debelo jo je kupovala v Škofji Loki, pri Jožetu DEMŠAR-ju na Trati, ki je že takrat imel valjčni mlin na elektriko. Moka je bila pakirana v vrečah iz bele kontenine (finega blaga, ki je bil uporaben tudi za krpe in serviete) po 50 ali 25 kg. Hrano za svojo trgovino je kupovala tudi pri škofjeloških trgovcih, kot sta bila ZIHERL in Anton KAŠMAN[7] (1881-1932). Z zelenjavo in ostalimi kmetijskimi pridelki sta jo oskrbovala zakonca Jaka in Marica OBLAK (imela sta dva sinova: Toneta in Draga), kmeta v Stari Loki, kruh pa je naročala v Gorenji vasi, kjer sta imela pekarni ŠORLI (danes gostilna »Pr' Sedmic«)  in ŽAKELJ. Andrej FORTUNA (1919–2012) "Fortunatov" Drejčk, ki je bil kot dostavljač zaposlen pri peku Šorliju, je kruh (hlebčki po 1kg, žemljice, preste, …) vozil v Fužine na žandarmerijsko postajo, od tam pa ga je Malka prevzemala za svojo trgovino. Nekaj kruha sta doma spekli tudi kuharica Marička in mati Franca, ali pa so ga kupili v Sovodenjski gostilni. Od »Lazarja« (TREVEN) iz Koprivnika je po malem odkupovala žganje (brinjevec), ki ga je potem prodajala »na glažek«. Poleg hrane je bilo v njeni trgovini moč kupiti tudi blago. Metrsko blago (svilo) na kolutih je kupovala kar neposredno iz tovarne, saj je bilo tam ceneje, potem pa ga je na metre v svoji trgovini prodajala naprej. Običajno je šlo za blago z napako, ki ni prišlo na police trgovin z zahtevnejšimi mestnimi kupci. V njeni trgovini je bilo moč kupiti tudi čevlje »Bata« in cigarete »Export tobak«, ki jih je Malka prodajala, potem ko je njen mož, kot vojni invalid s Soške fronte (ostal je brez desne roke), dobil dovoljenje (koncesijo) za njihovo prodajo. Od »Kalarja« s Podjelovega brda, ki jih je dnevno pakirane v velikih lesenih zabojih obdanih s kovinsko žico, vozil iz Ljubljane, jih je Jožica (včasih je šel z njo tudi Viktor) v ročnem vozičku vozila v mamino trgovino. V promet je šlo tudi pečeno ječmenovo žito (pakirano po 1/2 kg) v zrnu, iz katerega so, ko so ga zmleli, kuhali kavo predhodnico proje, ki so ji rekli "žika". Za boljši okus so ji dodali žlico cikorije in mleko. Ko je blago nabavljala v Ljubljani, po Židovski ulici (trgovine so bile v glavnem v lasti čeških Židov) in bližnji okolici, so ji ga trgovski pomočniki z vozičkom na dveh kolesih »cizo« dostavljali do železniške postaje in ga tam naložili na vlak za Škofjo Loko. Od tam na Sovodenj pa je imela Malka dogovorjen lastni prevoz. Nabavljeno robo ji je vozil brat Anžon s svojim vozom lojtrnikom, pa tudi »Grapar« iz Hobovš ji je priskočil na pomoč.

Kontrabant

Kot je za ljudi ob katerikoli državni meji pogosto navada, se je tudi ob rapalski meji postopoma razvilo tihotapstvo ali kontrabant, ki je prinašalo dodatni zaslužek vsem, ki so se s trgovino ukvarjali, bodisi poklicno ali priložnostno. Kaže, da je Malka prva v vasi zaslutila, da bi ji »kontrabant« lahko prinesel še dodaten zaslužek, saj je morda ravno zaradi tega svojo novo hišo leta 1936 postavila tik ob jugoslovanski-italijanski meji.

Pri prevozih preko meje ji je sem ter tja pomagal tudi brat Anžon. »Kontrabantarji« so iz Jugoslavije blago na skrivaj (praviloma ponoči) dostavljali do meje na mestih kjer ni bilo graničarjev, tam pa so jo nato Primorci prevzeli, pretovorili in odpeljali na svojo stran. Večje tovore so prevažali s konji. Da jih ni bilo slišati, so jim obvezali kopita. V Italijo se je tako, med drugim »švercalo« kavo, saharin, kokain, živalsko krzno, suhe gobe in še kaj. Iz Italije pa je k nam prihajala predvsem svila (cenjene so bile kombineže), nogavice, varikina, sadje, …, idr..

Preko meje v Italijo se je »trgovalo« večinoma z naslednjim blagom:

Kava: V Italiji takrat kave niso imeli, imeli pa so jo v Jugoslaviji in zato je postala dobro tihotapsko blago. Malki so kavo dobavljali iz Vrhnike. Na zalogi je imela cele vreče surove kave. Surovo (nepraženo), da je ni bilo moč zavohati, so preko meje prenašali v posebej narejenih vrečkah iz blaga, ki so si jih ženske zavezale okoli pasu pod obleko. V manjših količinah so jo "švercali" tudi v krušnih štrucah iz katerih so prej odstranili sredico. Menda jo je neke noči prodala kar 60 kg.
Saharin: Malka ga je dobivala verjetno iz Avstrije. Hranjen je bil v majhnih okroglih rdečih škatlicah z morda 100 tabletkami. Ženske, ki so jih na skrivaj prenašale preko meje, so jih skrivale pod spodnjicami , ovite ob stegnih, v štrucah kruha, katerim so odstranili sredico, ter tako prenašali preko meje.
Kokain: je tiste čase služil v zdravstvene namene. Iz Zagreba in Ljubljane ga je dobavljal "Kalar" Lovrenc TELBAN (1875-1956), iz Sovodnja pa se je po skritih poteh prodajal čez mejo v Gorico in še kam.
Ustrojene lisice: so služile kot modni dodatek žensk. Malki jih je priskrbel njen mož Matija DEBELAK (1897-1991), ki je bil lovec. Ujete lisice je odrll, kožuh pa napel na lesen model (pri tem so mu pomagali tudi otroci, najprej Jožica, potem pa tudi Francka in Viktor), da se je koža posušila. Posušeno kožo je odnesel v Žiri in v Ljubljano, kjer jo je strojar obdelal do konca. Tako ustrojene lisice je nato Malka prodajala naprej, tudi čez mejo v Italijo. Tja jih je eno po eno okoli vratu nosila Katarina ERŽEN (1911-1977) »Mrzliška« Katra.
Tobak: Malka je prodajala tudi tobak. Tega so pogosto kupovali »Belinovi« iz Mrzlega vrha. Novo postavljena rapalska meja je potekala ravno skozi njihovo hišo, tako, da so skozi prednja vrata hiše hodil v Jugoslavijo, skozi zadnja vrata, na drugi strani hiše, pa v Italijo. Katarina BAŠELJ (1911-1997), Katra »Belinova« je pri Malki tobak kupovala in ga skozi lastno hišo »uvažala« v Italijo, kjer ga je prodala. Pri tem ji je gotovo pomagal trgovski pomočnik in šofer Franc TELBAN (1909-1984) "Košanc", s katerim je v 30. letih živela v nevezanem razmerju.
Suhe fige: iz njih so kuhali žganje.
Suhe gobe (1945): Malka jih je odkupovala od okoličanov, jih sušila in posušene prodajala preko meje, kot začimbo. Do septembra 1945, ko je bil izdan razglas s strani GOSADA o prepovedi prevažanja gob čez mejo, je bilo z ustrezno dovolilnico trgovanje s suhimi gobami dovoljeno. Predpisana odkupna cena gob je bila 40-60 din/kg. S 15. oktobrom 1945 pa je trgovanje z gobami postalo prepovedano. Ker je Malka gobe prodajala tudi po tem datumu, si je nakopala ovadbo in tožbo.

Druga svetovna vojna - 1941

Dne 5. aprila 1941 se je začela 2. svetovna vojna. Trgovini so se obetali hudi časi. Dan pred napadom so doma »Pr' Malk u Grap« brali časopis »Slovenski poročevalec« v katerem se je čez prvo stran raztezal velik naslov: "Sklenjen trojni pakt". V zraku je bilo čutiti začetek vojne. Malka in kuharica Marička sta na veliko pekli kruh, in ga zlagali v velike vreče. Malka je otrokom govorila, da bodo sedaj "beg'nci". Naslednjega dne proti večeru se je začelo močno obstreljevanje v smeri proti Podjelovem brdu in Stari Oselici, ki je trajalo celo noč. Skrili so se v kleti hiše. Naslednji dan, 6. aprila 1941 je preko meje v Sovodenj vkorakala italijanska vojska. Hiša »V Grapi« je bila prva na katero so naleteli, saj je bila od vseh najbližje meji. Jožica KACIN-MILANOVIĆ (1920-2012) je o dogodku, ki ga je videla na lastne oči, povedala: »Bili so raztrgani in razcapani, izčrpani in lačni. Nekaterim so čez ramo opletali čevlji, saj jih na ožuljenih nogah niso mogli nositi, drugi so se držali mule za rep, da jih je vlekla naprej. Hrupno so vdrli v hišo in jo izropali. S pobranim so otovorili mule in nadaljevali pot naprej proti Sovodnju.«.

Trgovina »V Grapi« je obratovala do leta 1942, ko jo je morala Malka po odhodu nemške vojske (ta je nadzirala promet blaga) zapreti. Takrat so ji partizani na Hobovšah zasegli zadnjo že naročeno pošiljko. Blago, ki je že bilo v trgovini, pa tudi ostalo imetje, so ji odvzeli septembra 1943. Vsega je bilo za tri vozove-lojtrnike. Vozili so »Pagonov«, »Rženovšk« in »Matješkov«. Po posredovanju župana Milana ROJC-a je Malka konec leta 1942 sicer dobila dovoljenje, da je trgovino ponovno odprla,  prestaviti pa jo je morala nazaj v »staro mamičino hišo« v Sovodenj 8, ker so jo tam lažje nadzirali. Tudi tam pa je obratovala le do jeseni leta 1943. Dne 18. oktobra 1943[8] so jo namreč izpraznili financarji, ki so se takrat dokončno umaknili iz Sovodnja. Svojo komando na Sovodnju so dobili partizani.

Malka je bila sumljiva. Očitali so ji, da se pajdaši z Nemci. Nadzorovala sta jo VOS in OZNA. Med arhivskim gradivom VOS, Narodne zaščite in OZNE za okraj Škofja Loka (AS ARS 1931), škatla 605, mapa inv.št. 373, je najti naslednje:

Aretacija zaradi trgovine s suhimi gobami - 1945

Po vojni, avgusta 1945, je Malka trgovino ponovno odprla, vendar jo je morala kmalu tudi zapreti. Dne 17. novembra 1945 je Franc Telban (1909-1984) "Košanc", prav tako trgovec v Sovodnju, zoper Malko podal ovadbo zaradi suma nezakonite trgovine s suhimi gobami. Zadeva je bil javljena Kriminalnemu odseku OK Nova Oselica in proti njej je bil sprožen kazenski postopek.

Jožica KACIN-MILANOVIĆ (1920-2012) je v zvezi s tem dogodkom povedala: »Konec leta 1945 je bila moja mati skupaj z možem Matijom aretirana in zaprta v Žireh kot domnevna izdajalka. Z možem so ju vodili tudi v Cerkno in Idrijo. Zaplenili (zapečatili) so ji hišo v Sovodenj 7. K »Špendlerjevim« v Gorenjo vas, kjer sem tedaj živela s hčerama, me je prišla »Tomaževa« Ančka[9], obvestiti naj se nikar ne odpravim v Sovodenj, ker mi tam grozijo z likvidacijo. Kasneje, ko sta bila Matija in Malka izpuščena sta tudi hišo dobila nazaj. Hišo je kasneje sin Herman prodal občini, ki je imela predkupno pravico, ta pa jo je porušila. Na njenem mestu sta sedaj trgovina s parkiriščem in avtobusna postaja.«.

O takratnih dogodkih so dne 27. novembra 1945 pričali:

Franc TELBAN (1909-1984) »Kalar.Pr' Košanc«: »Ko so Nemci 1943 ukinili postojanko iz Sovodnja je prišla Vojkova brigada v Sovodenj. Imenovana brigada je pozvala, da naj da (A.D.) na razpolago blago, kajti imenovana je imela trgovino ves čas okupacije pod Nemci. Ona se je umikala z izgovorom, da nima blaga na zalogi. Nato so naredili preiskavo in zaplenili ogromne količine blaga (sol, tobak, sukanec, štof, ...)*. Amalija DEBELJAK  je imela preje trgovino v Koprivniku. Po razglasu nemške okupacijske oblasti leta 1942, da ostanejo samo one trgovine, ki so v bližini postojank, so meni odvzeli trgovino in dovolili omenjeni, da odpre trgovino na Sovodnju.«.
   
Franc FRELIH (1907-1977) »Opaltar«: »Leta 1942 je bil Matija DEBELAK trgovski referent in si je izposloval trgovino s prenosom iz Koprivnika v Sovodenj.«.

Amalija DEBELAK (1899-1981), leta 1945: »Do leta 1942 sem imela trgovino v Koprivniku (op.: »V Grapi«). Takrat so Nemci vsem trgovcem odvzeli obrt, na način, da nam niso dali blaga. Tako so meni vzeli trgovino. Ko sem peljala nakazano blago iz Škofje Loke, so me pri vasi Hobovše ustavili partizani in sporazumno z menoj odvzeli peljano blago, ca 700 kg boljšega blaga. Vozil mi je voznik (Franc) FRELIH sedaj predsednik KNO in ko sva prišla v Sovodenj, sva prijavila Nemcem, kakor smo se dogovorili s partizani, da so mi partizani vzeli blago. V vprašanju kdo so bili sem povedala, da je bil Pavle (INGLIČ) "Bar" (padel 1945 v Gorici ) ime sem povedala ker mi je naročil, da lahko povem. Radi tega dejanja sem se morala večkrat zagovarjati pri Nemcih. TELBAN je bil kaznovan zaradi nedovoljenega blaga na leto dni zapora. Trgovino sem dobila po posredovanju župana ROJC-a za takratni okoliš Sovodenj. Dobila sem jo konec leta 1942 in jo imela do konca (16. oktobra) 1943, ko so partizani osvobodili vas. TELBAN je tudi dobil trgovino z razliko, da jo je dobil en mesec dni pozneje.«.

Uradno je bilo Malki očitano, da je z nedovoljeno trgovino »črno-borzo« od septembra do novembra 1945 preko meje v Italijo nezakonito, po ceni 60-90 din/kg, prodala več tovorov suhih gob v skupni količini okrog 2000 kg. Tam naj bi jih odkupoval trgovec z gobami Maks ŠTUCIN iz Cerknega, ta pa naj bi jih nato prodajal naprej v Gorico. Na podlagi zaslišanja več prič naj bi dejansko šlo za največ 750 kg suhih gob, 146 kg pa ji je bilo zaplenjenih še pred prodajo. Gobe je po ceni, ki je bila višja od predpisane odkupovala od domačinov iz Nove in Stare Oselice, Žirov, Dobračeve, Ledinice, Trebije, Koprivnice, Hobovš. Razen v primeru Ivanke BUH iz Lučen, ki ji je prodala 100 kg gob naenkrat, je v glavnem šlo za količine do največ 10 kg. Čez mejo jih je 2-3 krat z vozom peljal njen brat Anžon, ko je dobavljal hrano partizanom. Približno tolikokrat pa so jo čez mejo peljali tudi z dostavnim avtomobilom, ki je iz Ljubljane v Cerkno vozil hrano.

Malka pa se je na obtožbe zagovarjala z besedami: »Gobe sem prodajala trgovcu ŠTUCIN-u v Cerknem v lirah tako, da je v dinarjih zneslo prvič 60 din, potem pa ko so se cene dvigale, vedno več, nazadnje 90 din. Kupovala sem gobe približno po 5 din cenejše. Cenejše jih od ljudi nisem dobila. Ker so bili ljudje brez denarja, sem jim dajala za gobe hrano, tako, da sem gobe poračunala po navedeni ceni. Gobe so mi nosili različni ljudje, stare ženske in tudi otroci, tako da se prav vseh niti ne morem spomniti. Sprva, ko ljudje niso dobili podpor, se sploh niso mogli drugače preživljati kot s tem, da so prodajali gobe in za ta denar kupovali hrano. Ker so bili ljudje reveži, jim niti nisem mogla plačevati manj. Šla sem preje enkrat vprašat trgovca /Maksa/ SEVER-ja v Ljubljano, kako bo z gobami in mi je rekel, da bodo približno po 40 din. Za ta denar pa jih od ljudi nisem mogla dobiti. Zato sem gledala, da sem jih prodala drugam in da sem na ta način tudi ljudem koristila.«.

Zagovor Amalije DEBELAK ni bil upoštevan, v času kazenskega postopka, ki je bil voden proti njej, pa je s strani KNO (Krajevni narodni odbor) Sovodenj dne 4. januarja 1946 pridobila tudi naslednjo karakteristiko:

Iz zaslišanja z dne 9. januarja 1946 je bilo povzeto tudi naslednje: »Obdolženka (A.D.) pove, da je imela v Sovodenj trgovino še pred TELBAN-om in da se mu je potem umaknila, ker jo je tako grdo gledal, po okupaciji pa je zopet odprla trgovino v Sovodenj katero pa so ji Nemci onemogočili izvrševati, ker ji niso nakazovali blaga. Po osvoboditvi je zopet pričela v redu obratovati.«.

Malka, mamica Franca in Marija (1942)

Na procesu je bilo zaslišanih še več oseb. Njihovo pričevanje zbrano v ločeni razpredelnici ponuja zanimiv vpogled v mrežo Malkine trgovine s suhimi gobami proti koncu leta 1945.

Z izrečeno sodbo z dne 31. januarja 1946 je bila obsojena na plačilo kazni 45.000 dinarjev, ki se v primeru neizterljivosti spremeni v 900 dni prisilnega dela brez odvzema prostosti. Dolžna je bila plačati tudi povprečnino v višini 5.000 dinarjev, kot plačilo stroškov kazenskega postopka. Na podlagi odločbe Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani ji je bila kazen dne 1. avgusta 1946 znižana na 12.000 dinarjev, oziroma 240 dni prisilnega dela brez odvzema prostosti. Kazen je odplačala. Blago, kar ga je še ostalo, so odpeljali v zadružno trgovino.

Njena trgovina je bila v času 2. svetovne vojne na silo izpraznjena kar štirikrat. Družina je po koncu vojne na sedmih popisanih straneh prijavila vojno škodo, skupno v višini 118.000 dinarjev. Škoda, ki ji je bila sicer priznana, pa ni bila izplačana nikoli. Malka je trgovino uradno odjavila 28. maja 1948.

Življenje po 2. svetovni vojni

Na obisku "Pr' Malki v Grap", 1970

Malka je po 2. svetovni vojni prenehala s trgovanjem. Najprej še z otroki, po letu 1962, ko je od doma odšla tudi najmlajša hči Marija, pa sta sama z možem Matijem v hiši "V Grapi", kjer sta imela vrt in gojila cvetje, živela sama. Družina se je v glavnem preživljala s prihodki, ki jih je kot fotograf dobival Matija. Občasno smo ju obiskovali tudi mi, Ljubljančani.

Mati Franca je do svoje smrti, leta 1954, živela skupaj s sinom Janezom (Anžonom) v svoji hiši. Ko se je ta leta 1950 poročil z "Bendetovo" Johano GRUDEN, pa je k hiši prišla tudi ona.

Malka je umrla 27. marca 1981 v domači hiši, za kapjo. Skupaj z Matijem, ki se je po njeni smrti preselil k sinu Viktorju v Gorenjo vas, sta pokopana na pokopališču v Novi Oselici.

Malka na dan pogreba, 1981

Njena hči Jožica se je pogreba spominjala takole: [10] »Ko je umrla moja mama, je bil to gotovo največji pogreb, ki se je kdaj dogajal v Sovodnju, in verjetno ne bo nikoli več takega. Malka je bila znana in med običajnimi ljudmi cenjena daleč naokoli in njenega pogreba se je udeležilo ogromno ljudi. Pogrebni sprevod se je od pokopališča v Novi Oselici na vrhu hriba, po cesti navzdol raztezal skoraj do same vasi Sovodenj.«

Ko je umrl tudi Malkin mož Matija (9. novembra 1991) je hišo »V Grapi« dedovala njuna hči Marija. Ta je hišo prodala družini MATIJEVIĆ, ki jo je lepo obnovila. Od treh hiš, ki sta jih v Sovodnju imeli Malka in njena mati Franca je ta hiša obstala najdlje. Ko je ob hudem žledu spomladi 2014 nanjo padla smreka, so hišo porušili do konca in na njenem mestu zgradili novo.

Malka je rodila 9 otrok, ti pa so ji dali 23 vnukov, in 45 pravnukov. Nihče od Malkinih ni ostal v Sovodnju.

------

[5] Junija 1941 so ga Nemci z vso družino izselili v Srbijo.
[6] General Leon Rupnik se je rodil 10. Avgusta leta 1880 na Lokvah v Trnovskem gozdu. Bil je Slovenec, ki je dosegel najvišji čin v starojugoslovanski vojski. V čepovanskih župnijskih matičnih knjigah, kamor so sodile tudi Lokve v Trnovskem gozdu, je zapisano: Leo Franciscus Rupnik, rojen 11. avgusta 1880, 21. avgusta istega leta krščen. Kraj: Lokve št. 60. Oče: Franciscus Rupnik, sin Franca in Marije Pagon. Carniolus ex Idrija, uffic. silvarum. Mati: Ana Ogrizek, hči pokojnega Štefana in Apolonije Stander iz Ljubljane. Botra: Anton in Ivana Leskovic, veleposestnika. Babica: Marija Kolenc. Župnik: Ivan Ferfolja.
[7] Osmrtnica: »MESTNA OBČINA V ŠKOFJI LOKI naznanja, da je njen zaslužni član občinskega odbora, gospod veletrgovec in posestnik ANTON KAŠMAN danes ob 17.45 umrl. Pogreb nepozabnega pokojnika se bo vršil sredo, dne 14. decembra 1932 ob 14 popoldne. MESTNA OBČINA ŠKOFJA LOKA.«. Vir: Slovenec, 13. december 1932.
[8] Tega dne je v Sovodenj vdrla Vojkova brigada in napadla nemško postojanko, katero je branilo nemško topništvo s Trebije. Nemci so z zažigalnim izstrelkom zadeli hišo Marjana Makuca »V Reber« in močno poškodovali hišo s hlevom Franca Eržena »Sovodnikarja« iz Sovodenj št.3.. (Stane Pečar: Loški razgledi).
[9] Ana BEVK-MEZEK (1905-1984), Jožičina sestrična po očetu.
[10] Dolžina poti iz Sovodnja do pokopališča na Novi Oselici je približno 1,5 km.

Janez Kacin (1895-1964) "Franč'n Anžon"

Janez KACIN (24. avgust 1895 - 19. oktober 1964); furman (voznik) in vaški posebnež.

Okrajno sodišče v Škofji Loki: "KACIN Janez, rojen v Sovodnju in tam stanujoč št. 7, očeta Toneta (umrl) in matere Frančiške roj. ŠTREMFEL pristojen v Sovodenj, Slovenec, po poklicu voznik, samski, nepismen, brez premoženja, kaznovan bil večkrat in sicer radi tepeža, največ na 2 meseca zapora, v drugi preiskavi ni. Brat osumljenke Amalije DEBELJAK.". Zaslišanja 7. novembra 1945, v katerem naj bi nastopil kot priča in soobtoženec v povojnem sodnem postopku proti svoji sestri (trgovki v Sovodnju) se ni udeležil z obrazložitvijo, da je bil utrujen od vožnje. S tremi "+++" se je podpisal pod zapisnik, ki so ga sestavili v njegovi odsotnosti.

Janez Kacin z ženo Johano roj. Gruden

Anžon se je torej rodil v Sovodnju, in sicer v hiši številka 8 katere lastnika sta bila Janez ERŽEN in njegova žena Marija. Svojega očeta Antona, sicer najstarejšega od štirih sinov Matevža KACIN-a (1845-1933), "Podčrtarja" iz Podjelovega brda (Nova Oselica) skorajda ni poznal, saj je bil komaj 4 leta star, ko je ta odšel v Ameriko. Doma je pustil ženo Franco r. ŠTREMFELJ (1875-1954) in štiri nedorasle otroke.

Janezov ded Matevž, ki je imel verjetno na svojega vnuka velik vpliv, je bil veseljak in je pogosto prirejal hišne zabave na katerih se je zbirala številna okoliška mladina. Pilo in plesalo se je, brez tepeža in drugega kar je sodilo zraven pa tudi ni šlo. Kakorkoli, domačemu župniku je vse to šlo tako v nos, da je svoj gnev nad dogajanjem pri hiši izliv tudi v družinski knjigi Nove Oselice. Oče Anton KACIN (1869-1902) je v slabih treh letih dela v Ameriki le zaslužil toliko, da je njegova žena Franca lahko leta 1902 od Janeza ERŽEN-a in njegove žene odkupila njegovo posest v Sovodnju, s hišo v kateri je sicer že živela s svojimi otroki.

Hiša in Anžonov skedenj (izrez fotografije Sovodnja)

Leta 1913 se je Franca z otroki preselila v svojo novo hišo čez cesto. V začetku 20. let 20. stoletja so poleg nje zgradili še skedenj in šupo, ki sta mlademu Anžonu postala središče njegovega življenja. Nove hiše, ki je stala v samem središču Sovodnja in v kateri je mati Franca že takoj po 1.sv. leta 1918 odprla trgovino z mešanim blagom, se je prijelo ime "Pr' Tadebel Franc". Ker je Anžon živel doma z materjo, so ga poznali po imenu "Frenč'n Anžon".

Anžon je po svojem značaju precej odstopal od ustaljenih navad družbe, zato tudi pravo družinsko življenje ni bilo zanj. Bil je svobodnjak in rad je počel, kar se mu je zahotelo. Njegovi nečakinji Mariji Krajnik se je zapisalo: »Najprej pa je povedal, da on ne bo Janez. Njegov oče, ki je umrl v Ameriki je pravil, da Janeze tam kličejo "Žon" in da je tudi on "an Žon", tako, da bo od sedaj naprej kar Anžon.«. Bil je vseh muh poln in idej za norčije mu ni nikoli zmanjkalo. Ko je bil med 1. svetovno vojno na Soški fronti je enkrat mati Franco zelo prestrašil. Enega svojih sotovarišev je nagovoril, da je pisal domov, da je padel. Mati je dala za mašo in zvonjenje, ženske (mati in sestri) so se oblekle v črno, žalovale za Anžonom in ga hvalile, kako dober in priden je bil. Potem pa Anžon spet reče temu istemu kameradu, da napiše, da je živ in zdrav. Sam se je še podkrižal in palec pritisnil na pismo. Ko je bilo vojne konec, je zares prikorakal domov. Anžon naj bi takrat rekel: "Mati, pa Malka pa Ivana, so me kar naprej zmerjale, da sem lenuh, da sem pijanec pa kaj vem, kaj še vse; no zdaj pa slišim, da so govorile po vasi, kako rade so me imele, kako sem jim vse naredil.".

Furmanstvo

V začetku 20. let zgrajenem skednju ob hiši je imel prostor za vozove: 2 lojtrnika (enega manjšega in enega večjega), zapravljivčka in sani za vožnjo pozimi. Imel je tudi dva konja, ki ju je po barvi dlake enostavno poimenoval Pram in Šimen. V času med obema vojnama sta ga vozila po vsej Poljanski dolini do Škofje Loke in še kam. Z njima je prevažal tovor in obiskoval gostilne v katerih so se furmani nasploh radi ustavljali. Ena takih je bila tudi gostilna »Pri Otet« v Škofji Loki. Ko se je utrujen vračal domov, je pogosto legel na peč in zaspal. Škornji, ki si jih je še sezul so truščoma pristali na tleh ob peči. Če je bil lačen, si je skuhal zelje s krompirjem in repo, ki si ju je mimogrede "sposodil" na kakšni njivi ob poti proti domu. Mesa in mleka ni maral. Pogosto si je skuhal tudi projo, vanjo nadrobil kruh, sedel ob okno domače hiše in jedel. To je bil njegovo priljubljeno mesto v hiši. Z živalmi se je tudi sicer dobro razumel. Vedno je kakšno od njih prinesel domov: enkrat gosi, drugič golobe, pa race in kokoši. Ker je bil svobodnjak, so sicer vse kaj hitro ubrale svojo pot, race navzdol po Sovodenjščici, ki je tekla ob hiši, druge živali pa so se porazgubile naokoli. Prav posebno pa se zaradi tega ni sekiral.

Anžon (v sredini) s svojima konjema

Posebej rad pa je imel svoja dva konja, za njiju je tudi zelo lepo skrbel. Včasih ju je odvezal, da sta se zapodila po okolici, on pa je po zraku pokal z bičem. Ko so mu med 2. svetovno vojno konja zaplenili, ga je to precej prizadelo. Kot furman je z vozom lojtrnikom in svojima dvema konjema prevažal vsemogoče. Njegova osnovna dejavnost je bila prevoz hlodov s katerimi je po malem trgoval. Od kmetov je neobdelane hlode kupoval, jih dal obdelati Lovrencu TELBAN–u (1904-1983) "Kalarju", ki je imel doma žago, in tako obdelane preprodajal naprej.

Pogosto je komu kaj ponagajal. Medtem, ko je ob neki priložnosti "Rženarju" na hrbtu zakuril koš s slamo, se je kdo drug čudil od kje mu v torbi konjska figa. Kljub svoji nagajivi naravi, pa je rad tudi priskočil na pomoč. V začetku 30. let so se pri njih doma v Sovodnju z velikim pletenim kovčkom v rokah ustavili "Zarojarski" Anton KACIN, njegova žena Marija in njun, še ne 10 let star sin Jožef, ki je kasneje postal oče našemu politiku Jelku KACIN-u. Odločili so se zapustiti rodni kraj in se odpraviti proti Celju. Anžon ju je s svojim zapravljivčkom zapeljal do Škofje Loke ali Žirov, kjer je bila avtobusna postaja.

Janez Kacin - Anžon

Ko se je leta 1941 omožila njegova nečakinja Jožica, se je ponudil, da njo in moža Daka MILANOVIĆ-a (1907-1996) z zapravljivčkom zapelje do Dobračeve, k mizarju POTOČNIK-u naročiti pohištvo. Že dopoldne so se odpravili od doma, na večer pa so bili doma. Sicer pa je konj vsako, že neštetokrat prevoženo pot, zelo dobro poznal. Tudi za gostilne je zelo dobro vedel kje so. Tako je ob neki drugi priložnosti, ko je Anžon družino peljal v Žiri, konj prav ob vsaki gostilni, ki je bila ob poti, sam od sebe zapeljal na dvorišče. Nemalokrat je na vozu spečega Anžona kar sam pripeljal domov, če se je čakanja pred gostilno naveličal, pa je prišel domov tudi sam.

Čeprav s sestro Malko nista bila v najboljših odnosih, je pri prevozih v zvezi z naročanjem in nabavo blaga za trgovino pomagal tudi njej. Z njo se je zapletel tudi v »kontrabant«, kar je bilo tudi sicer v krajih ob takratni rapalski meji z Italijo zelo priljubljeno opravilo. Na sodnem procesu proti njemu in njegovi sestri zaradi črnoborzijanstva (nedovoljene preprodaje) so mu leta 1945 očitali, da je, večinoma ponoči, čez mejo v Italijo z vozom tihotapil večje količine suhih gob. Gobe je razložil, kot je sam povedal, pri "Šinkovih" v Podlanišah. Priznal je tudi, da je vozil 2-3 čez mejo ob priliki, ko je peljal nakazano hrano za (partizanske) vojake ob meji.

Družina

Za potomstvo je pa le poskrbel. Z "Rovtarsko" Marjano PODOBNIK (1896-1982) s Koprivnika sta nekega poletnega dne leta 1922 pridelala hči Pepco. V zrelih letih se je tudi poročil. Leta 1950 si je za nevesto izbral »Bendetovo« Johano GRUDEN (1895-1967), prav tako s Koprivnika, sicer sestro domače kuharice Maričke. Skupnih otrok nista imela, tako, da sta po smrti matere France v hiši živela sama. V letih skupnega življenja je tudi njej marsikatero ušpičil. Umrl je 19. oktobra 1964, ko je v domači hiši, menda precej vinjen, padel po stopnicah in si zlomil tilnik. Ko je tri leta za njim umrla še njegova žena Johana, je hiša ostala prazna.

Kot vaški posebnež je ostal v spominu ljudi, ki so ga poznali. Njegova nečakinja Marija KRAJNIK se ga spominja takole: "Ta naš Anžon je bil res ena slika, jaz sem se ga sicer bala, ker je ves čas vihtel tisto gajžlo in kar sem ga jaz poznala, je bil že starejši in večinoma pijan, mama se je vedno jezila, da mu ljudje samo zato dajejo pijačo, da govori traparije. Mimo nas po grapi se je vedno vozil tako, da je ležal na lojtrniku, konj pa ga je sam počasi vlekel proti domu, ampak, ko je prišel domov in se je konj ustavil pred štalo, ni nikoli pozabil konja izpreči in ga peljati v štalo, ter mu dati jesti. Bila sta kolega.«.

Ivana Štremfelj - Rubin (1904-1972)

Ivana Štremfelj

Ivana ŠTREMFELJ – RUBIN (22. junij 1904 - 1972); učiteljica gospodinjstva in ročnih del. Rodila se je v Sovodnju št. 8 kot nezakonska hči Frančiške ŠTREMFELJ-KACIN, vdove po Antonu KACIN-u, in Antonovega brata Janeza KACIN-a (1881-1933) »Podčrtarja«. Ker njena starša nista bila poročena, je ob rojstvu dobila materin dekliški priimek.

V 30. letih je kot učiteljica gospodinjstva in ročnih del poučevala na Narodni šoli v Sovodnju. Ročnih spretnosti (šivanja, pletenja, kvačkanja, …) se je učila pri nunah v Škofji Loki. Izpopolnjevala se je tudi pri družini "Aničinih" v Gorenji vasi.

Leta 1940 se je poročila z železničarjem Franjom RUBIN-om (1906-1972), s katerim sta odselila v Begunje. Otrok nista imela. Proti koncu vojne je bila tudi partizanska kurirka in tako pred preganjanjem obvarovala že ostarelo mati na Sovodnju. Iz Begunj je pošto dostavljala v Sovodenj in okoliške vasi.[11]

Umrla je leta 1972 v Begunjah za kapjo, istega leta kot njen mož Franjo.[12] 

Učiteljica Ivana Štremfelj z učenkami pred hišo svoje mame v Sovodnju, okoli leta 1933.

Z leve (zadaj): 1. Milka Marolt Mesarjeva (1922), 2. Marjana Eržen Sovodenjska (1919), 3. Ivanka Treven  Ruparska (1921), 4. Angela Treven Ruparska (1919), 5. Marinka Treven Ruparska (), 6. Fani Mrak Podlebnovška (1921), 7. Jožica Kacin Malkina (1920), 8. Barbka Kokelj Burjevceva (1919), 9. Mici Pirc Dovska (), 10. Vikica Guzelj Preskarjeva (1919), 11. Zofka Frelih Opaltarska(1920), 12. Lojzka Rijavec Macesnovška (1922), 13. Dorica(Angelca?) Bajt Matježkova (1922), 14. Justina? Bevk Tajnikova (), 15. ?, 16. ?,  17. Nikica Debelak Debelakova (1924). (spredaj): 1. ?, 2. ?, 3. * Bogataj Mostarjeva (), 4. ?, 5. Ivanka Kacin Podčrtarjeva (1919), 6. Slavica Peternelj Babčna (1920), 7. * Bogataj Mostarjeva, 8. ?, 9. ?, 10. * Bogataj Mostarjeva (), 11. ?, 12. ?, 13. ?, 14. Rozinka Pagon Jakopova (1922), 15. Pavla Bajt Matješkova (1924), 16. Cilka Drenek Drenekova (1925), 17.?, 18. ?, 19. ?. [povedala: Jožica Kacin Milanović]. *: tri sestre Mostarjeve so: Rezka, Lojzka in Jožica.

------

[11] Leta 1945  se je oglasila tudi pri Jožici v Gorenji vasi in želela eno od njih predati tudi njej, kar pa je Jožica, zaradi dveh majhnih otrok, zavrnila.
[12] Jožica Milanović, 2011: »Franjo je umrl leta 1972 pred Ivano in, ko so zanj prekopavali grob v Begunjah, so izkopali tudi lobanjo leta 1954 umrle Ivanine matere Frančiške. V času pogreba so to kar pustili na kupu odkopane zemlje pred grobom, ko pa so grob zasuvali, so tudi lobanjo vrgli nazaj v grob.«.

------

Drugi viri:

- ŽU Nova Oselica: Matične in družinske (SA) knjige 
- Okrajno sodišče v Škofji Loki – Zemljiška knjiga: Kupna pogodba  Dn.št. 328/1902, 1902
- Zgodovinski arhiv Ljubljana: Kazenska zadeva zoper Debeljak Amalijo, 1945/6
- Okrajno sodišče v Škofji Loki – Zemljiška knjiga: Zemljiško-knjižni historijski izpisek vlož. št. 79 in 80, ko. Laniše
- Pavšič Tomaž: Ob stari meji: pričevanja in spomini; Idrija: Bogataj, 1999, ponatis 2006
- Milanović Jožica: ustno izročilo, 2003-2011
- Krajnik Marija: Korenine belih brez; Škofja Loka: KD Reteče-Gorenja vas, 2006
- Burnik Milka: Moj kraj skozi čas: Življenje pod Ermanovcem, Bevkovi vrhom in Sivko; Sovodenj: Krajevna skupnost, 2007
- Svetovni splet: Zbirka Ellis Island
- Osebni arhiv