Zgodba mojega deda

Iz družinskega arhiva: osebni dokumenti, listine, pisma, fotografije, zapisi ...

Oče - Jovan Milanović (1883-1915)*

Jovan (Jovo) MILANOVIĆ se je rodil pravoslavnim staršem v kraju Gustovara pri Mrkonjić Gradu, v Bosni. V 90-tih letih 20. stoletja (oktobra 1995), v času trajanja vojne v Jugoslaviji, je župnijska cerkev Blažene Device Marije v Mrkonjić Gradu, ki je bila posvečena leta 1884 in je hranila matične podatke o družini, pogorela in z njo je v celoti pogorel tudi matični arhiv. Prav tako je bila oskrunjena, leta 1906 posvečena, cerkev sv. apostolov Petra in Pavla v Gustovari. Ker se osnovni matični podatki o Jovanu in njegovi družini niso ohranili niti v ustnem izročilu, so ti, kot kaže, za vedno izgubljeni. Menda ne obstajajo niti prepisi pogorelih matičnih knjig.

Mrliški kartonček na ime Milanowicz Jowo, vir: Vojni arhiv na Dunaju

O njegovi dejavnosti v civilnem življenju je znano le to, da se je preživljal kot težak, torej kot kmet oz. fizični delavec. Najverjetneje leta 1906 se je poročil z Milico KUDRA iz sosednje vasi s katero sta imela vsaj 3 sinove.

V tančico skrivnosti je zavit tudi čas in kraj njegove smrti. Ob začetku 1. svetovne vojne je bil kot avstro-ogrski vojni obveznik mobiliziran v 2. Bosansko-hercegovski pehotni polk (B.H. IR = B.H. Infanterie Regiment). Ta je imel svoje naborno mesto v Banja Luki. Edino ohranjeno ustno izročilo, poleg tega, da se ni vrnil, govori, da naj bi z njim na fronto odšla tudi njegov brat Vid MILANOVIĆ in njegov svak Simon KUDRA, a tudi ta podatek ni povsem zanesljiv.

Tudi podatki iz Vojnega arhiva na Dunaju so glede njegove usode precej skopi. Še najbolj verjetno njemu pripada kartonček o zabeleženi smrti, na katerem piše, da je: "Milanowicz Jowo, vojak 2. bosanskega regimenta, prišel v rusko ujetništvo, bil zajet (interniran) v kraju Inderka, okraj Kusnezk, Govn. (Gouvernement = vladna provinca) Saratow, in tam za posledicami pljučne tuberkuloze umrl, star 32 let.".

Mati - Milica KUDRA (1887-1969)

Milica Lazendić

Milica KUDRA se je rodila pravoslavnim staršem, očetu Milanu in materi Dmitri v vasi Šehovci pri Mrkonjić Gradu.

Ob poroki z Jovanom MILANOVIĆ-em se je priselila k njemu v Gustovaro, kjer se je, tako kot on, preživljala z delom na kmetiji, kot težakinja. Bila je neizobražena, nepismena, a naravno bistra.

Po koncu 1. svetovne vojne se je Milica kot vdova poročila z vdovcem iz okoliške vasi Gračani, Nikolo LAZENDIĆ-em (1870-1942) in se preselila k njemu. Leta 1942 je postala Milica že drugič vdova, in po 2. svetovni vojni se je s Petrom, sinom iz drugega zakona, preselila v Vojvodino, kjer sta živela v vasi Novi Kozarci v bližini Kikinde. Vas so leta 1948 ustanovili srbski ubežniki iz okolice Kozare v Bosni. Milica je na svojem novem domu redila svinje in pitala kokoši, sin Peter pa se je izobrazil v vojaškem poklicu in postal oficir JLA. Ko je v začetku 50-tih let dobil vojaško stanovanje, se je s svojo družino preselil v Kikindo, Milica, ki je ostala sama, pa je leta 1956/7 Kozarce zapustila in prišla v Ljubljano, kjer je približno 2 meseca živela pri sinu Daku (na Milčinskega ulici v Šiški).

V času svojega bivanja v Ljubljani je iz Šiške rada peš zahajala v središče mesta, imela pa je tudi za slovenske razmere neobičajno navado, da je tik ob lokalni makadamski poti pred domačo hišo sedeča na odeji, ki si jo je prinesla, s tal glasno ogovarjala vsakogar, ki je prišel mimo. Bila je odprtega značaja in rada se je pogovarjala. A kulturne navade novega okolja so bile preveč drugačne in Dako, moj ded, kateremu je bilo menda zaradi materinih navad precej neprijetno (še bolj pa verjetno njegovi ženi, moji stari mami), jo je kmalu poslal k bratu Dušanu v Gustovaro, pri katerem je ostala do svoje smrti leta 1969.

Moja prababica Milica, s katero se osebno nisem nikoli srečal, je umrla v 82. letu svoje starosti. Sinovi so ji v Gustovari postavili za domače razmere dokaj velik spomenik z napisom v cirilici:

Postavitev spomenika Milici Lazendić, Gustovara 1969

OVDJE

POCIVA

LAZENDIC MILICA

ROĐ 1887 +1969

SPOMEN PODIZE

SINOVI

LAZENDIC PETAR i

MILANOVIC DUSAN

DAKO I NIKOLA

VJECNA JOJ

SLAVA

Postavitve spomenika so se udeležili (z leve): Vid Kudra (brat), ____, Joka Milanović (vnukinja), Dako Milanović (sin), Stojan Ilić, Nikola Milanović (sin), Pop, Dušan Milanović (sin), _____, Zorka Andrić (snaha), _____ in  Janja Ilić (sestra snahe).

1906* - Poroka staršev in družina

Jovo MILANOVIĆ in Milica KUDRA, starša mojega deda, sta se poročila v Šehovcih, najverjetneje leta 1906. Ob poroki se je Milica iz Šehovcev, kjer je bila rojena, priselila v Gustovaro, v hišo svojega moža in družina je živela na naslovu: Gustovara 59.

V zakonu so se jima rodili vsaj trije sinovi. Ali je bil poleg njih treh rojen še kakšen, morda zgodaj umrli otrok, se ne ve, saj matičnih knjig ni več. Kakorkoli, odrasli so trije: Dako (1907-1996), Dušan (1911-2000) in Nikola (1914-1987).

Ker je Milica že v 1. svetovni vojni postala vdova, je družina bolj ali manj razpadla. Ko se je Milica po vojni (1918) znova poročila, se je namreč odselila k možu v sosednjo vas Graci, sinove pa prepustila družini očetovega starejšega brata Petra in dediča, kjer je verjetno še živela tudi stara mati, mati Petra in Jove. V Gustovaro se je vračala občasno, menda enkrat tedensko, da je oprala perilo in še kaj postorila. Z Nikolo LAZENDIĆ-em je imela še enega sina, Petra (1921-2017), Nikola pa je iz prejšnega zakona imel vsaj še eno hčer.

Dako, Dušan in Nikola leta 1971

Očetova mati (Miličina tašča), menda ji je bilo ime Ana, je bila klena ženska in, kot pravi izročilo, je umrla v svojem 102. letu starosti, nekje ob koncu 2. svetovne vojne (nedolgo pred februarjem 1946). Torej, tri brate Daka, Dušana in Nikolo so bolj ali manj vzgajali stric Peter, njegova žena Vaja in njihova stara mati Ana, slednja tudi s palico, če je bilo treba.

Družina se je težko prebijala skozi življenje in Dako, kot najstarejši izmed sinov, je moral kmalu zdoma. Domačijo je dedoval drugi sin po starosti, Dušan (1911-2000), ki si je ustvaril družino z Zorko ANDRIĆ (1912-1994). Tudi tretji sin, Nikola (1914-1987), ki se je poročil s Koviljko JERKOVIĆ (1917-2003) je odšel od doma. Vsi trije bratje MILANOVIĆ, kot tudi njihov polbrat Petar LAZENDIĆ (1921-2017), so imeli vsak po 5 otrok.

1907 - Krstni list (Gustovara, BiH)

Prepis krstnega lista iz leta 1940

Iz prepisa krstnega lista (v izvirniku: Izvod iz knjige za upisivanje ROĐENIH i KRŠTENIH srpske pravoslavne crkve Gustovarske hrama sv. ap. Petra i Pavla u Gustovari opštine Gustovarske sreza Mrkonjić-Grad banovine Vrbaske), ki je bil izdelan 24. decembra 1940 in ga je moj ded potreboval za svojo poroko je razvidno, da se je Dako Milanović rodil 7. avgusta 1907 v kraju Gustovara št.59 staršema Milanović Jovu in Milici. Krščen je bil dva dni kasneje, 9. avgusta v cerkvi sv. apostola Petra in Pavla v Gustovari. Vpisani sta tudi imeni krstitelja in botra (kuma), ki pa sta na kopiji, žal, nevidni.

Osnovno šolo je Dako obiskoval v domačem kraju. Redki ohranjeni spomini na njegovo otroštvo segajo v čas, ko je njega in mlajša dva brata po dvorišču s palico preganjala njihova stara mati. Pri 16/17-tih letih se je prvič zaposlil. Za pomočnika za delo v gozdu ga je vzel neki drvar iz Mrkonjić grada.

Pri 21-tih letih je bil vpoklican na redno služenje vojaškega roka. Po odsluženi vojaščini, so mu v vojski ponudili dobro službo, a se je po slabi izkušnji z očetom raje odločil vstopiti v žandarmerijo. Kot se je izkazalo kasneje, je s tem dokončno zapustil svoj rojstni kraj. Odtlej se je domov v Gustovaro vračal le občasno, ko je prišel na obisk k svojemu bratu.

1931 - Vstop v žandarmerijo (Makedonija)

Dako, Veles 1932

V žandarmerijo je Dako vstopil 15. julija 1931. Njegova kariera se je začela v Makedoniji. Sprva se je šolal v Velesu, potem pa je izobraževanje nadaljeval v Skopju, kjer je pridobil naziv »žandarmerijski kaplar«.

Bivalne razmere v katerih je žandarmerija bivala in delovala so bile slabe. Poleg zelo slabih higienskih razmer, so bili velika nadloga tudi komarji. Dako je resno zbolel za malarijo in, ko se mu je bolezen ponovila, ga je vodstvo žandarmerije premestilo v Slovenijo.

Posledice malarije, za katero je zbolel v Makedoniji, je čutil še dolgo zatem. Še deset let in več kasneje je imel občasne nočne napade mrzlice, ki si jih je zdravil s kininom.

1935 - Prihod v Slovenijo (žandarmerijska postaja Fužine)

z leve: Franjo Rubin, Dako Milanović, Janez Šimc
in komandir ž.p. Fužine Kereš, 1937/8

Tako je Dako leta 1935 prišel v Slovenijo. Razporejen je bil v Staro Oselico, na žandarmerijsko postajo Fužine, ki je imela v tistem času svoje prostore v hiši "Pri Cigarju", katere gospodar je bil Lovrenc MIKLAVČIČ (1890*-1955). Od Fužin naprej, vodi cesta v klanec, kjer leži ne prav daleč nekoliko večja vas: Sovodenj. Žandarmerija iz Fužin je tja pogosto zahajala, saj je bila na koncu Sovodnja državna meja z Italijo.

Slučaj je nanesel, da se je žandarmerijski kaplar Dako s svojo bodočo nevesto prvikrat srečal ravno na njen 15. rojstni dan (23. avgusta 1935). Njen očim Matija DEBELAK (1897-1991) je bil na Sovodnju fotograf in Dako je prišel skupaj s svojim službenim kolegom Mato MATANOVIĆ-em tistega dne v njegov atelje, da ju fotografira. Dako je Jožico po moško ogovoril, ona pa se je svojim letom primerno hihitala, po njenem, smešnemu paru: vitkemu in visokemu Daku in njegovemu širšemu in po višini nižjemu službenemu kolegu. Zabavno je bilo tudi med fotografiranjem, zato je tistega dne, Matija pred fotografski objektiv postavil tudi Jožico. Pa še ravno rojstni dan je imela.

V naslednjih štirih letih Dako Jožice ni izpustil izpred oči in sama se je še kasneje čudila, kako, da sta se z Dakom tolikokrat "naključno" srečala, kjerkoli že je bila tistega dne. Da je vse potekalo spodobno in Jožičinim letom primerno, pa je iz bližnjega okna skrbelo ostro oko njene tetke Ivanke ŠTREMFELJ (1904-1972), takrat učiteljice ročnih del na Sovodnju. Dako je to seveda opazil, zato je Ivanki naročil, da Jožico čuva, zanj seveda.

1938 - Kariera v kranjski žandarmeriji

Žandarmerijska izkaznica

Dako je imel svoj poklic rad in je svojo službo vestno opravljal, ves čas pa se je tudi dodatno šolal in postopoma je napredoval tudi na svojem delovnem mestu.

Dne 6. oktobra 1938 je bil znotraj "Kranjske žandarmeriske čete" imenovan na mesto vodje patrulje, 10. maja 1939 pa si je prislužil napredovanje tudi po činu. Postal je žandarmerijski kaplar - podnarednik. Takrat je mojo staro mamo zasnubil in objavila sta zaroko.

Zaradi zaroke je bil, kot je bilo pri žandarmeriji tudi sicer pravilo, premeščen na drugo žandarmerijsko postajo. Čas med 6. in 21. junijem 1939 je preživel na žandarmerijski postaji v Koroški Beli, nato pa med 7. julijem 1939 in 25. marcem 1940 v Smledniku, kjer so kranjski žandarmeriji gostoljubje na svojem gradu nudili grofje LAZARINI (o tem bom več pisal v nadaljevanju). V času bivanja v Smledniku je Dako živel pri komandirju tamkajšnje žandarmerijske postaje, naredniku Antonu ZIDAR-ju, ki je, mimogrede, imel hčer po imenu Stanka.

1940 - Kraljevo odlikovanje družine KARAĐORĐEVIĆ

Dako Milanović je 4. z leve

Poleg rednih aktivnosti znotraj žandarmerije, se je Dako udeleževal tudi različnih drugih aktivnosti, tudi smučanja.  Med 10. in 30. januarjem 1940 je bil tako med udeleženci smučarskega tečaja v Kranjski gori.

V tej zimi je bil izbran za smučarskega spremljevalca mlademu prestolonasledniku Petru II. KARAĐORĐEVIĆ-u (1923-1970,2013) in njegovemu vrstniku dvojniku, ki ga je zaradi Petrove varnosti povsod spremljal. Bila sta enako oblečena in le po manjšem všitem grbu je Dako vedel kateri od njiju je pravi. Družina KARAĐORĐEVIĆ je takrat s svojim modrim vlakom večkrat zahajala na počitnice na Bled in v Kranjsko goro.

Za uspešno opravljeno nalogo pri varovanju prestolonaslednika Petra II. je bil Dako odlikovan s srebrno medaljo s krono za usluge u Kraljevskom Domu III. red. (5. oblika, 2. varianta), ki mu jo je podelila kraljeva družina neposredno iz svojega urada v Beogradu. Dako je medaljo nosil tudi na svoji poroki, danes pa je v zasebni lasti enega izmed njegovih sinov.

Dako M., 1940: Srebrna medalja s krono za usluge u Kraljevskom Domu

Odlikovanje, ki ga je vpeljal knez Milan Obrenović IV, ni sodilo med uradna državna odlikovanja. Podeljevalo se je iz zasebnega urada rodbine Karađorđević, in sicer v 4 stopnjah: zlata medalja s krono (I. red), zlata medalja (II. red), srebrna medalja s krono (III. red) ter srebrna medalja (IV. red). Medalja je imela skozi časovno obdobje 6 osnovnih oblik: (1.) Milan Obrenović (1882 – 1889); na prednji strani je srbski grb ter Milanovo geslo "Tempus et Meium Ius", Čas in moja pravica. (2.) Aleksander Obrenović (1889 – 1903); na prednji strani je srbski grb ter Aleksandrovo geslo "Vreme i Moje Pravo". (3.) Peter I Karađorđević (1903 – 1921); na prednji strani je grb hiše Karađorđević. (4.) Aleksander Karađorđević (1921 – 1934); na hrbtni strani je grb SHS s staro krono Nemanjić-ev ter ogrlico reda kneza Lazarja. (5.) Aleksander Karađorđević (1921 – 1934); okoli 1927 Aleksander uvede novo medaljo, s svojo podobo na prednji strani ter titulo Aleksander, kralj Srbov, Hrvatov in Slovencev (1. varianta). Z ustanovitvijo Jugoslavije se spremeni titula – Aleksander, kralj Jugoslavije (2. varianta) (6.) Peter II Karađorđević in namestništvo (1934 – 1941); vrne se nespremenjena 4. oblika.

Od marca 1940 dalje je Dako nadaljeval s šolanjem na podoficirski šoli v Sremski Kamenici.

1941 - Plačilna knjižica

Iz plačilne knjižice, ki je bila izdana 1. aprila 1941, je razvidno, da je bil Milanović J. Dako pred začetkom 2. svetovne vojne na plačilni listi Dravskega žandarmerijskega polka Ljubljana. Prejemal je mesečno plačilo v višini 1144,75 dinarjev.

Plačilna knjižica Dravskega žandarmerijskega polka v Ljubljani - Dako Milanović, 1941

1941 - Poroka

Jožica Kacin in Dako Milanović, 1941

Konec leta 1940 je Dako dobil nekaj dni dopusta. V domačo Gustovaro se je odpravil po prepis krstnega lista in 20. januarja 1941 je bila v Novi Oselici poroka. Dako je za ženo vzel Jožico, nezakonsko hči sovodenjske trgovke Amalije KACIN (1899-1981) in "Danikovškovega" Franca BEVK-a (1893-1957*) iz Laniš. Njegov brat, Jakob BEVK (1896-1982) "Likerč", je bil Maistrov borec za severno mejo in odličen tesarski mojster.

Po poroki se je moral Dako kmalu vrniti v Sremsko Kamenico. A že 5. aprila 1941 se je v Jugoslaviji začela 2. svetovna vojna in Dako je moral šolanje tik pred zaključkom prekiniti. Tako naslednjega čina v žandarmeriji "narednik-vodnik" ni nikoli pridobil.

Po poroki in začetku vojne se je Dako kot žandarmerijski podnarednik vrnil na žandamerijsko postajo Fužine, ki pa je bila dne 2. maja 1941, tako kot takrat vsa društva in organizacije na Gorenjskem, razpuščena. Za likvidacijo so bili imenovani likvidacijski komisarji. Imetje društev in organizacij je bilo zaplenjeno v korist nemštva.

Dako je tako ostal brez službe in z ženo Jožico sta prišla živeti domov, na Sovodenj.

1942 - Rojstvo prve hčere (Sovodenj)

Stana (stara 2 leti)

Dne 26. februarja leta 1942 se je Daku in Jožici na Sovodnju št. 8, v hiši "Pri Matijet", rodila prva hči. Ob krstu so ji dodelili ime Stanislava. Na fotografiji je sicer stara že dve leti, a starejše nimam.

Njena krstna botra sta bila Viktor DEBELAK, polbrat mame Jožice in soseda Viktorija ŠIFRAR por. ŠIMC (1913-Globasnica) "Uštinova" s Sovodnja. Pri porodu je pomagala takratna sovodenjska babica Katarina PETERNELJ (1883-1962).

Bilo je ravno obdobje hudega pomanjkanja, tudi hrane. Jožica je od domače kuharice Maričke GRUDEN (1900-1968) v dar dobila majhen koruzni hlebček. Skrbno ga je spravila pod blazino svoje postelje in ga grižljaj po grižljaj nekaj naslednjih dni počasi jedla.

1942 - V nemški žandameriji

Plačilna listina ob vstopu v nemško žandarmerijo, 1942

Nemška žandarmerija v Sovodnju je imela svojo žandarmerijsko postajo nameščeno v visoki v črno prebarvani leseni »Sivkarjevi« baraki, poleg zadružnega doma. Komandir nemške ž.p. Sovodenj SCHLICHTHERLE je uslužbencem razpuščene kranjske žandarmerije, ponudil prestop v nemško žandarmerijo. Dako se glede tega dolgo časa ni želel opredeliti, zato mu je bila, kot druga možnost ponujena premestitev bodisi na avstrijsko Koroško (Železna Kapla, Globasnica, ...), ali v Argentino. Ker je družina želela ostati doma, se je Dako po dolgem premisleku, tudi na priporočilo svoje žene Jožice, konec leta 1942 vendarle odločil in s 1. oktobrom 1942 uradno vstopil v nemško žandarmerijo. Službo je nastopil kot žandarmerijski podnarednik, uradno: "Die Hauptwachtmeister der Gendarmerie (Hptmw.d.Gend)".

Dne 20. decembra 1942 mu je bila izdana listina, ki je v prostem prevodu govorila o "Prestopu nekdanjih uradnikov in pomožne policije na področju Spodnje Štajerske in Gorenjske v nemško uradniško razmerje.".

S to odločitvijo je obdržal poklic v katerega je vložil 10 let šolanja in dobil je redno mesečno plačo v višini 247,91 RM bruto. Padel pa je v nemški stroj, in družina je postala žrtev domačega šikaniranja. Dotedanji sosedje in prijatelji so se preko noči spremenili v tujce in sovražnike.

Žig (pečatnik) M.D.

Pečatnik D.M.

Pred leti, ko sem pri svoji stari mami brskal po škatli z rabljenimi gumbi, neti, sponkami in drugo šiviljsko kramo, mi je pozornost vzbudil majhen 3 centimetrski kovinski predmet v obliki šahovskega kmeta, ki tja ni sodil. Izkazalo se je, da gre za žig, prazaprav pečatnik. Njegovega lastnika sta razkrili vgravirani prepleteni inicialki M in D /Milanović Dako/. To je bil torej pečatnik, ki ga je Dako uporabljal za pečatenje dokumentov v času med 2. svetovno vojno, ko je bil v službi žandarmerijskega podnarednika.

Saj ne, da bi imel kakšno materialno vrednost, je pa drobec spomina na neko obdobje njegovega življenja.

1942 - Premestitev v Fužine

Hiša Fužine 7 "Pr' Oblak" (foto: 2007)

Še pred koncem leta, novembra 1942, se je zaradi pospešenega delovanja OF in hudega pritiska partizanskih enot, predvsem Poljanske čete pod vodstvom Pavleta INGLIČ-a (1913-1945) "Barbača" iz Gorenje vasi, nemška žandarmerija iz Sovodnja umaknila v bližnjo Fužino, v hišo Lovrenca MIKLAVČIČ-a (~1890-1955) "Pri Cigarju". Tja, kjer je imela pred vojno svoje prostore tudi kranjska žandamerija. Z njimi je moral oditi tudi Dako. Dva meseca kasneje, januarja 1943, sta se na njegovo posredovanje v Fužini, kamor ju je, z vsem imetjem vred, pripeljal sosed Janez GLADEK (1906-1993) »Gladkov«, pridružili tudi žena Jožica in hči Stana. Družina se je naselila v gornjem nadstropju hiše družine PIVK "Pr' Oblák".

Pavle Inglič in Lukov Viki

A bila je vojna in družina tudi tam ni imela miru. Maja ali junija 1943 je v hišo "Pr' Oblak" vstopil Pavle-Bar. Jožico, ki je bila doma sama s hčero, je vprašal po možu. Ker Daka ni bilo doma, je naročil, da se mora zglasiti pri njem v Kladju. Pavletu se ni bilo dobro zameriti, zato se je Dako takoj, ko se je vrnil domov odpravil proti Kladju, Jožica pa ga ni pustila samega. Visoko noseča je šla z njim. Ko sta prispela do Kladja, je Pavle Daka sunkovito povlekel za rokav. Jožica, ki je ostala v ozadju, je Pavleta vprašala, če ga bo ubil.

Pavle je bil strah in trepet poljanskih hribov. Bil je neusmiljen in njegov oče se je pri kartanju hvalil, da je na lastno pest pobil več kot 100 ljudi (neki drug vir govori o številki okoli 70). Za vsakega posebej je na kopitu puške vrezal črtico.

Pavle je tokrat odgovoril, da ne. Imel je drugačen načrt. Daku, ki je imel dostop do skladišča orožja nemške žandarmerije, je naložil krasti puške za partizane. V naslednjih mesecih je tako Dako nekaj pušk ponoči, eno po eno, izmaknil iz skladišča. Puško je v skladišču razstavil (snel kopito), jo zavil v rjav papir in žakljevino, vse skril pod plašč in prinesel domov, v hišo »Pr' Oblak«. Po vsako posebej je ob dogovorjeni uri prihajala partizanska kurirka po imenu Veronika.

Tako je nekaj pušk odnesla, po zadnjo pa ni več prišla. Ta je ostala tam, kjer je Dako skril tudi vsako prejšno, v lesenem podu pod posteljo. Družina se je namreč morala kmalu ponovno seliti. Verjetno so puško takrat, ko so hišo obnavljali, tam tudi našli.

1943 - Rojstvo druge hčere (Fužine)

Mira

Kaj pa je bilo lepega tudi v Fužini. Na št. 7, v hiši "Pr' Oblak", se je 22. julija 1943 Daku in Jožici rodila druga hči, moja mama Mira. Dva meseca po rojstvu je bila krščena in glede na datum rojstva so ji dodelili krstno ime Marija Magdalena. Njena krstna botra sta bila Stanko GLADEK (1923-1944) "Gladkov" iz Fužin in Nikica DEBELAK (1924-1985), polsestra njene mame Jožice. Babica je bila domačinka iz Fužine.

Ko je bila moja mama stara 3 mesece je hudo zbolela. Dobila je krvavo grižo. Moja stara mama je verjela, da gre ženi gospodarja "Pr' Oblák" zasluga, da je ozdravela. Ta je zbrala odpadlo žitno seme in ga pomešala s kurjimi iztrebki. Vse je zakurila in počakala, da se je začelo kaditi. Ognjišče je prekrila z belo rjuho, skozi katero je uhajal topel zrak. Nad njim je držala mojo mamo, ki je potem kmalu ozdravela.

1943 - Selitev v Gorenjo vas

Restavracija "Pod Klančkom"

Dne 23. oktobra 1943 se je bila nemška žandarmerija prisiljena iz Fužine izseliti. Svoje nove prostore je našla v Gorenji vasi, v hiši gostilničarja in peka Iva ŠORLI-ja »Pod Klančkom« (danes gostilna »Pr'Sedmic«). Iva Šorli-ja in njegovo družino so Nemci že poprej izselili v Srbijo.

Z žandarmerijo je v Gorenjo vas odšel tudi Dako in v naslednjih dneh je za njim prišla tudi vsa njegova družina: Jožica, ter hčeri Stana in Mira. Družina se je naselila v Sestranski vasi, kjer je živela v hiši družine Matevža MIKLAVČIČ-a (1905-2004)* "Pr' Špendlerju". Skupaj so ostali le nekaj dni.

Fotografija Šorlijeve gostilne in pekarne "Restavracija" je nastala v 20-tih letih 20. stoletja.

1943 - Celovec, Spittal, Wiener-Neustadt

Jožica in Dako v Spittal-Millstatt - Mira s punčko

Le mesec dni kasneje (novembra 1943) je bil Dako vpoklican in skupaj z nemško žandarmerijo poslan na urjenje v Avstrijo. Glavna komanda žandarmerije za območje Koroške (der Reichsstatthalter in Kärnten I.a GEND. s.2 AZ. 2000/42) je bila nameščena v Celovcu. Tja ga je večkrat hodila obiskovati žena Jožica (moja stara mama), ki je sem ter tja s seboj na obisk pripeljala tudi starejšo hči Stano.

Dako je nato svojo službo približno pol leta opravljal v kraju Spittal-Millstatt. Ko je v začetku leta 1944 dobil nekaj dni dopusta, ga je obiskala žena Jožica in skupaj sta se preko Spittala odpravila proti kraju Millstatt am See, kjer sta si privoščila nekajdnevne počitnice ob jezeru.

Sledilo je šolanje za aktivno žandarmerijsko službo, katerega se je Dako udeležil v kraju Wiener Neustadt blizu Dunaja. Takrat je Jožica, ki ga je ponovno obiskala s seboj pripeljala tudi ženo Antona ZIDAR-ja iz Smlednika, ki je tam prav tako imela svojega moža. Z vlakom sta potovali po takratni enosmerni železnici preko prelaza Semmering. Pot je bila dolgotrajna in zaradi izredno nevarnega prehoda, so bile na vlaku ves čas vožnje zastrta okna. Takrat sta z Dakom prespala pri neki vdovi na Dunaju. Ta ji je ob slovesu za Mirico (mojo mamo), v zameno za nekaj kg fižola, podarila plastično punčko.

1944 - Iz Francije proti domu

Nemška vojska in žandarmerija sta se morali po porazu v Franciji umakniti. Dako se je tako konec avgusta 1944 odpravil na dolgo pot proti domu. Pot je večinoma prepešačil, le sem in tja se mu je uspelo povzpeti na tank ali katero drugo vozilo, da se je nekoliko odpočil.

Na poti iz Francije je umikajoča se nemška žandarmerija vstopila v Švico. Občasno so se na poti za dan ali dva tudi ustavili. Tako je Dako na neki kmetiji v Švici, kjer sta dva starejša zakonca grabila seno pomagal pri kmečkih opravilih. Ob pogovoru se jima je predstavil za Avstrijca. Zakonca sta mu postregla s hrano in ga oskrbela z obleko. Pri njiju je tudi prenočil.

Pot je žandarmerija nadaljevala proti Nemčiji. Dako si je na poti poškodoval nogo. Poškodba ni bila huda. Menda mu je v trenutku nepazljivosti čez škorenj zapeljal tank. V sanatoriju blizu Koblenza so ga oskrbeli, in nato poslali v Celovec.

Dne 16. oktobra 1944 je 99. eskadrilja-bombnikov US Air Force ob 11:16 bombardirala Salzburg in v 15-tih zaporednih napadih odvrgla več kot 133 ton eksploziva. Dako je bil vključen v akcijo narodne zaščite. Iz Celovca so ga poslali v Salzburg reševati ponesrečence. Takrat je pod ruševinami šole videl za razred otrok. Ko je z lopato odmetaval kamenje in je v ruševinah prepoznal tudi svojega mrtvega in na pol presekanega tovariša (RODOŠEK) iz žandarmerijske postaje na Fužini, je zaradi hudega šoka lopato odvrgel. Tistega dne je v bombardiranju Salzburga umrlo več kot 500 ljudi, več kot 14.500 ljudi je ostalo brez strehe nad glavo (Wikipedia).

1945 - Pismo iz Mödlinga (Dunaj)

Okoli novega leta 1944/5 se je Dako nahajal v kraju Mödling pri Dunaju. Od tam je svoji ženi Jožici poslal pismo. Pisal je takole:

                                                                                           
Ljuba žena!                                                                                                       Wien, Mödling 10.II.1945

Jučer sam sprejel toje pismo in sam razumel kaj pišeš. Kar se tiče mog zdravlja je kar kao u vojni še dost dobro. bolj kao Salzburgu, Sam zadovoljen da sam se rešil. Tukaj isto ima svaki dan v Kelnu, ampak v Mödlingu nisu še neč bombardirali, a u Wienu bog ve kako je pako pa svaki dan in pravijo da ni bil taki od kad je nazvan Dunajom potem veš kako je.

Drugo kaj takog Ti nimam kaj pisati u glavnom še se nahajamo tukaj v šoli koliko časa pa neznam. Kada budeš mi pisala nemoj marku stavljati samo Feldpost. Drugače nema išta. Drugo pa kaj da Ti pišem aktaj se za hranu Moraš šparati ker kako izgleda da bo teško za hranu bo zmanjkala. Tudi piši ali dobivaš plaču uredu. Dali su Ti kaj obustavili ker su sada nama obustavili. Ako kakšnu mesu kaltu imaš odveč. Ali nemoj da bi za otroke bilo malo a meni slala. Jast nisam tako lačan.

Nemoj pozabiti poslati mi onu moju Strasse kartu koju sam Ti poslal iz Franciji še veš katero sam imal tukaj v Sklini(?) obešenu piše Strasse Karta. Ne pozabi !!!

Mnogo Te pozdravlja Tvoj Dako

1945 - Potrdilo za pot v Jugoslavijo

V noči iz 8. na 9. maj leta 1945, natančneje 9. maja 16 minut po polnoči, je bila v berlinskem predmestju Karlshorst podpisana kapitulacija Nemčije. Dako je prišel v rusko ujetništvo, Rusi pa so ga predali jugoslovanskim oblastem.

Jugoslovanski odbor na Dunaju mu je 19. maja 1945 izdal listino pod zap. št. 62 z naslovom "Potvrda za putovanje" iz katere je razvidno, da je bil tega dne "Drug Milanović Dako iz Mrkonjić grada, rodjen 7/8-1907 godine, prijavljen kod jugoslovenskog komiteta u Beču, odpremljen na put za Jugoslaviju". Obrazec izdane listine je bil pisan dvojezično, v jugoslovanskem in ruskem jeziku.

Dako se je s tem dokumentom odpravil na pot, in se nekaj dni pozneje javil v štabu za repatriacijo v Subotici.

1945 - Preko Subotice k materi v Gustovaro

Objava - listina za repatriacijo

Za vsakega repatriranca (torej osebo, ki se je na lastno željo vrnila v domovino) je komisija v sprejemni bazi sestavila zapisnik in ga nato prerazporedila v skupino. En izvod dokumenta je dobil štab za repatriacijo, en izvod resorno ministrstvo in en izvod Rdeči križ Jugoslavije, po potrebi tudi organ za notranje zadeve. 

Iz repatriacijske listine z dne 27. maja 1945, ki je v roku naslednjih 15 dni od datuma nastanka veljala tudi kot brezplačna vozovnica za prevoz iz Subotice v Gustovaro, je razvidno, da je Dako dne 2. junija 1945 sedel na vlak do Gustovare in se dva dni kasneje, torej 4. junija 1945, javil NOO v Mrkonjić Gradu. V prvih dneh junija 1945 je tako prispel k svoji materi v Gustovaro.

Hkrati je že načrtoval tudi vrnitev k družini v Slovenijo. V naslednjih dneh je preko svoje matere ženi Jožici v Gorenjo vas poslal pismo, skrito v majhnem paketu treh klobčičev volne. Sporočilo je bilo kratko in v njem je pisalo, da je živ in zdrav, doma v Bosni. 

Zaradi političnih razmer tudi doma v Bosni ni povedal, da je bil pri Nemcih. Izgovoril se je, da je bil ujetnik v nemškem taborišču. Njegov polbrat Petar LAZENDIĆ (1921, Graci-Mrkonjić grad - 2017, Kikinda), ki je imel kot oficir JLA v Mrkonjić Gradu velik vpliv, mu je uredil službo. Tako je bil Dako približno pol leta zaposlen kot "Sekretar narodne milice" v Mrkonjić Gradu.

1945 - Vrnitev v Gorenjo vas

Dne 11. novembra 1945 so potekale v novi Jugoslaviji prve povojne volitve v ustavodajno skupščino. Zmagala je ljudska (Osvobodilna) fronta, ki je šla na volitve z enotno listo kandidatov. Novoizvoljena skupščina v Beogradu je razglasila republiko. V razglasitvenem dokumentu je bilo zapisano, da je "Jugoslavija zvezna država enakopravnih narodov, ki so svobodno izrazili svojo voljo, da ostanejo združeni v Jugoslaviji", torej federacija. Na volitvah so se odločili tudi, da se kralj ne bo vrnil in da se kraljevina ne bo obnovila.

Ravno tiste dni, nekega večera, je Dako iz Bosne prispel v Gorenjo vas. S svojim tovornjakom ga je iz Škofje Loke pripeljal FERLAN, »Drajtlerjev«, domačin iz Gorenje vasi. Navdušenje ob volilni zmagi ljudske fronte in padcu kralja se še ni poleglo in na glavnem trgu v Gorenji vasi, na prostoru pred katerim danes stojita Zadružni dom in bencinska črpalka, so postavili vislice. Do njih so v samokolnici pripeljali slamnato lutko Petra II. KARAĐORĐEVIĆ-a, jo simbolično obesili in pod njo zakurili ogenj. Tistega dne je pred očmi Daka simbolično zgorel tisti kralj, ki mu je pred vojno prinesel odlikovanje. Dogodek je spremljala bučna zabava. Igrala je harmonika, plesalo se je in prepevale so se partizanske pesmi. Nekaj dni kasneje, 29. novembra 1945, je ustavodajna skupščina razglasila republiko in spremenila ime države v Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ).

Dako se je domov vrnil močno shujšan in ob snidenju z družino ga je žena komaj prepoznala. Hčeri, stari 2 in še ne 4 leta, pa tako ali tako nista vedeli za koga gre. Po številnih letih šolanja je ostal brez izobrazbe, brez poklica in brez priznane delovne dobe, povojno razvrednotenje valute je pobralo še tisto malo prihrankov, ki so ostali, a vrnil se je k družini v Sestransko vas, v hišo "Pr' Špendlerju". Po nasvetu tedanjega matičarja v Gorenji vasi, Franca GALIČIČ-a si je uredil slovensko državljanstvo in začel novo življenje.

1946 - Rojstvo prvega sina (Sestranska vas)

Niko

Proti koncu leta, na 5. decembra zvečer, se je v Sestranski vasi št. 6, v hiši "Pr' Špendlerju" Daku in Jožici rodil prvi sin. Bilo je času obiskovanja sv. Miklavža in Jožica se od poroda še ni opomogla, ko so okoli hiše pričeli razgrajati parkeljni, in to dobesedno, prav zares. Rožljali so z verigami in z dlanmi udarjali po šipi okna sobe v kateri sta ležala.

Sinu kateremu krstna botra sta bila Nikica DEBELAK (1924-1985), polsestra njegove mame, in Janez BOHINC "Mežnarjev"; mežnar, organist in cerkveni pevec iz Gorenje vasi, so dali ime, kako bi le drugače, Nikolaj.

Ni vrag, da mu ni bila nemirna duša, ki ga spremlja od otroštva in ga še do danes ni zapustila, položena v zibko.

1946 - Na obisku v Gustovari I.

Avgusta leta 1946 sta se Dako in Jožica odpravila v Bosno, kjer je Dako sorodnikom prvič predstavil svojo ženo. Najprej sta se ustavila v Dakovem rojstnem kraju Gustovari pri bratu Dušanu (1911-2000) in njegovi družini: ženi Zorki r. ANDRIĆ (1912-1994) in njunim 4 otrokom.

Peš sta se odpravila tudi do bližnjih Šehovcev k materinem bratu Andriji KUDRA (1898-1965). Ta je v svoji rojstni vasi živel v večji leseni baraki skupaj z ženo Stano r. MILANOVIĆ (1904-1991) in otroki . V lesenem koritu (zibki) je spal dojenček. Stana je bila oblečena v belem. Bili so dnevi, ko so pravoslavni verniki slavili svojo "Gospojno" (pri katolikih praznik Marijinega vnebovzetja).

Prenočevala sta v hotelu v Mrkonjić gradu. Tam je nekega jutra z vrha minareta bližnje džamije mujezin (klicar) muslimanske vernike glasno vabil k maši.

Na obisku pri sorodnikih v Bosni sta ostala nekaj dni.

1948 - Rojstvo drugega sina (Sestranska vas)

Lado

Nekoliko več kot leto in pol kasneje, 28. julija 1948, se je prav tako v Sestranski vasi št. 6, v hiši "Pr' Špendlerju" Daku in Jožici rodil drugi sin, Ladislav. Njegova krstna botra sta bila Viktorija ŠIMC roj. ŠIFRAR (1913-Globasnica) iz Sovodnja in eden izmed naših, kot se je nedolgo tega izrazila njegova mati.

Leta 1949 je povojna oblast hišo »Pr' Špendlerju« zasegla. Gospodar Matevž MIKLAVČIČ (1905-2004), kateremu je grozila aretacija, je nevarnost še pravočasno zaslutil. Izmuznil se je skozi okno hiše, splezal po žlebu navzdol in pobegnil. Preko Avstrije se je odpravil v ZDA od koder se je vrnil šele v 90-tih letih 20. stoletja.

1948* - Zaposlitev

Dako (prvi z leve) s sodelavci iz Gradisa, 60. leta

Po vojni je nova oblast Daku odvzela pridobljeno izobrazbo in poklic. Žandarmerije ni bilo več. Njeno vlogo je prevzela jugoslovanska milica, v kateri pa mesta zanj ni bilo. Ni mu bilo priznanih več kot 10 let šolanja v žandarmeriji in ni mu bil priznan poklic žandarmerijskega uradnika, ki si ga je pridobil v stari Jugoslaviji, še pred začetkom vojne. Družino s petimi majhnimi otroki je bilo potrebno preživeti in Dako se je moral pri svojih 40. letih starosti, kot človek brez izobrazbe, usposobiti za drug poklic.

Dne 4. oktobra 1945 je bilo z uredbo takratnega ministrstva za gradnje ustanovljeno gradbeno industrijsko podjetje Gradis, ki je združilo vso gradbeno operativo in skromno zapuščino gradbene mehanizacije. To so bili zametki povojnega slovenskega gradbeništva. Pred mlad kolektiv je bila poslavljena velika naloga: obnova porušene domovine in kapitalna gradnja.

Gradis je bilo torej podjetje s perspektivo, obetalo je stalen zaslužek in Dako se je, v upanju po boljšem jutri, kmalu odpravil v Ljubljano. Med tednom je živel v samskem domu, za vikend pa se je vračal domov, k družini v Gorenjo vas. Usposobil se je za delo tesarja, po potrebi pa je opravljal tudi druga gradbena dela. V tem času je žena Jožica v Gorenji vasi gospodinjila in skrbela za otroke.

Mladi družini je po svojih močeh pomagala tudi Jožičina stara mati Franca KACIN (1875-1954), ki je s Sovodnja v Gorenjo vas prinašala hrano: večinoma koruzno moko, tudi drugo hrano, posebej otrokom pa suho sadje (krhlje) in bombone.

1949* - Zima v Gorenji vasi

Dako pred "Špendlerjevo" hišo v Gorenji vasi

1950 - Rojstvo tretjega sina (Gorenja vas - Trata)

Miro

Leta 1949 torej je bila "Špendlerjeva" hiša v Sestranski vasi nacionalizirana in predana v last občine. Družini ni preostalo drugega kot, da se ponovno seli. Svoj novi dom je našla v Gorenji vasi, na Trati, "Pr' Jernejc", rojstni hiši prve Matevževe žene. Njihov najbližji sosed je postal mizar Pavel GANTAR z ženo Ivano, po rodu iz Dobrave, in njunim kratkohlačnim sinom edincem Pavletom, ki je pozneje doktoriral iz sociologije in postal tudi politik.

V hiši "Pr' Jernejc" se je 18. julija 1950 družini rodil še zadnji (peti) otrok, Miroslav. Krstna botra sta bila Nikica DEBELAK (1924-1985), polsestra njegove matere in "Mežnarjev" Janez BOHINC iz Gorenje vasi: mežnar, organist in cerkveni pevec.

1951 - Družina Milanović

Z leve: Stana, Miro, mama Jožica, Niko, oče Dako,
Lado in Mira, 1951

Dne 4. maja 1951 sta bili v Gorenji vasi birmani obe hčeri hkrati. Priložnost je bila tudi za skupinsko fotografijo. 

Kot se je izkazalo pozneje, je bila to edina fotografija na kateri je bila zbrana skupaj vsa družina hkrati.

Na vseh tako prejšnjih, kot tudi poznejših, je vedno kdo manjkal.

1953* - Na obisku v Gustovari II.

Jožica, Mira in Dako v Mrkonjić Gradu, 1953

Dako se je po vojni večkrat vračal na obisk k sorodnikom. Tako je bilo tudi leta 1953, ko sta ga na obisku v Gustovari spremljali žena Jožica in hči Mira. Spotoma so se ustavili tudi pred vodnjakom na trgu sredi Mrkonjić Grada, na mestu kjer je menda pred (II.) vojno stal spomenik Petra Karađordevića, in napravili spominsko fotografijo.

Jožica se je na obisku pri moževi "žlahti" morala izkazati kot dobra gospodinja in dali so ji nalogo, da oskubi domačo kokoš. To bi ji šlo od rok mnogo lažje, če bi kokoš poprej dobro poparila v vreli vodi, a sama tega takrat ni vedela, povedal pa ji tudi ni nihče. Tako se je s to kuro precej namučila, povzročila pa ji je še drugo nevšečnost. Jožica in Mira sta iz Gustovare, poleg drugih vtisov, domov v Gorenjo vas prinesli tudi polni glavi uši.

1954 - Portret

Dako, Gorenja vas 15. avgusta 1954.

1955* - Za svojo dušo

Svoje proste trenutke je Dako pogosto preživljal ob ribolovu, delno za sprostitev, delno pa iz potrebe po preživetju družine. V zvezi z ribolovom, ki ga je spremljal do pozne starosti, se je nabralo kar precej anekdot, tudi smešnih. Ena takih je šaljiva zgodba iz zgodnjih 50-tih let.

Dako ob Poljanski Sori leta 1955                                             Poljanska Sora v novejšem času

Ko sta se s starejšo hčero, katero je večkrat jemal s seboj, kot je sama kasneje dejala, zato da mu je lovila kobilice, nekega dne s kolesom vračala iz Hotavelj, kjer je Dako v bližini mostu čez Soro pogosto lovil ribe, sta na poti proti domu v bližini Gorenje vasi po nesrečnem spletu okoliščin, na trnek »ujela« tudi Dakinega znanca, miličnika. Ta ju je trenutek pred tem zaradi nedelujoče sprednje luči na kolesu ustavil in oglobil za 50 dinarjev. Dako je imel ob kolesu seveda ves ribiški pribor, tudi ribiško palico. Ko je sedel na kolo, da bi se s hčero odpeljala, je vrvica močno zanihala in trnek se je zataknil, še vedno poleg kolesa stoječemu miličniku za ustnico. Trnek jim je, sicer s težavo, le uspelo odstraniti, a zgodba je ostala.

1955 - V Ljubljani

Hiša na Milčinskega 78/a, 30. junij 1962.

Leta 1955 je Daku uspelo toliko prihraniti, da si je družina lahko ustvarila lasten dom. Dokončno so zapustili Gorenjo vas, kjer je družina vse od leta 1943, dejansko pa od samega začetka, živela v podnajemništvu.

Daku je uspelo v Ljubljani pridobiti dovoljenje za gradnjo hiše in v Šiški je sebi in svoji družini, tudi s pomočjo sodelavcev iz Gradisa, postavil pritlično montažno hišo. Ta je sicer stala na zemlji, ki je bila last občine, a družini je le uspelo priti do prvega lastnega bivališča.

Moji osebni spomini na hišo, ki so mi ostali iz otroštva, so vezani na zofo in steno sobe obloženo s tepihom (tapiserijo) znotraj, na leseno garažo z ogromnimi vrati pred hišo zunaj, in na velik temnordeče cvetoči Španski bezeg (grm Majnice) ob poti in vstopu na dvorišče, katerega vonj čutim še danes.

Nataša z eno izmed lutk, 1965

Sestrična Nataša, ki je v hiši preživela nekaj svojih prvih let življenja, se spominja več. Drobec njenih spominov iz obdobja 1968-1970: "Levo je bila moja in mamina soba (ati je živel v študentskem domu), desno sta spala Miro in Lado, Niko se je oženil in ni živel doma. Tam je bil črno-beli televizor. Mislim, da sta bila dva kavča, na vsaki strani ob zidu po eden, na zidu pa preproga. Za to sobo je bila spalnica stare mame in deda. Bila je vedno lepo pospravljena in sredi postelje sta sedeli dve veliki lutki, balerini, ena v rdeči in druga v roza oblekici. Nista bili za igranje, le za okras. Na zidu spalnice je visela poročna slika, in pod njo slika kralja Karadjordjevića, menda Aleksandra. Nasproti spalnice je bila kuhinja in v njej štedilnik na katerem se je vsako jutro kuhalo mleko, ki ga je deda že navsezgodaj pomolzel. Ko je stara mama, ki se je medtem že bila zaposlila, zjutraj prišla z dela, je spotoma iz trgovine prinesla kruh in včasih tudi ljubljansko salamo. Pri dnu hodnika na sredini je bila kopalnica (najverjetneje) s tušem. Za hišo je bil hlev in v njem dve kravi (ena je bila Liza) in teliček. Poleg sta bila tudi svinjak in zajčnik, in bile so kokoši. Ob hiši so bili tudi zelenjavni in cvetlični vrt rdečih dalij, nepogrešljiv Španski bezeg, vse naokoli pa travnik. Na košnjo, grabljenje in spravljenje sena v kopice so prihajali tudi Dakini nečaki Jovo, Mirko in Gojko."

Hiša, katere danes ni več, je sprejemala pošto, ki je prihajala na naslov: Milčinskega ulica 78/a, Ljubljana-Šiška.

Psi

Rex in Tarzan, ob njiju Miro

Še iz časov služenja v žandarmeriji je v Daku ostala skrita želja, da bi imel svojega psa. Ta je prišla na plano kmalu zatem, ko je bil za to ustvarjen osnovni pogoj, lasten dom. Psi so nato Daka spremljali skozi vse obdobje poznih srednjih let, in vsi po vrsti so bili nemški ovčarji.

Prvega izmed njih mu je že v začetku 60. let podaril znanec. Bila je psica, čistokrvna nemška ovčarka po imenu Dora. Po Dori je sledilo še več psov, najprej črnodlaki Tarzan, ki je bil Dorin mladič (mešanec). Tarzanu je družbo nekaj časa delal Rex, katerega je Daku podaril sosed TERŠKAN, poleg ROJINE in MARINKA, eden izmed treh tisti čas najbogatejših posestnikov v Šiški. Potem je bila pri hiši, oziroma baraki, tudi nemška ovčarka Kala, itd..

Zadnji izmed Dakinih psov je bil v 80. letih nesrečni Karo. Tega je našel obešenega na svojem vrtu. Takrat družina ni več živela v hiši in ob tovarni Litostroj, nekaj sto metrov stran od novega doma, je imel Dako vrt, kjer je imel tudi psa. Karo, ki je bil zaradi tega seveda privezan, je nekega dne preskočil vrtna vrata, a veriga se je zataknila in Karo, ki je obvisel, se je zadušil. Resnična zgodba je bila nekoliko drugačna, veriga se Karu okoli vratu menda ni zategnila povsem ponesreči, a naj ostane taka kot je zapisana.

1973 - Občina dala, občina vzela

Dako z Rexom, pred svojo barako in ob nepogrešljivem mopedu

V začetku 70. let so v Šiški pričeli z gradnjo toplarne (danes JP Energetika). Zemljo na kateri je stala hiša, je občina vzela, hišo pa porušila. V zameno je ponudila družini svoje (torej občinsko) stanovanje v bloku. Izmed nekaj ponudb, se je družina odločila izbrati 2,5 sobno visokopritlično stanovanje v ulici Zofke Kvedrove v Šiški. Od junija 1973 dalje je tako družina živela v bloku. Poleg Daka in žene Jožice, sta bila doma še najmlajša njuna sinova: Lado in Miro.

Da ne bi bila družina povsem odtrgana od zemlje na katero je bila vajena, si je na pol poti do nekdanje hiše Dako omislil vrt. Tudi ta je stal na občinski zemlji, a je bil dovolj velik, da je bilo moč na njem postaviti dokaj veliko večprostorno barako. V njej je bil prostor za delavnico (orodjarno), hlev oz. kurnik in zajčnik, en prostor pa je bil tudi zasilno bivalni z ležiščem, verjetno zofo prinešeno iz porušene hiše. Dosti je ostalo tudi samega vrta. Posebej Dako je tam našel svoje zatočišče. Vzrejal je domače živali, kokoši in zajce (vsaj enkrat je nabavil tudi svinjo), skrbel za pse in vrtnaril. Posebno spreten je bil pri različnih tehničnih opravilih, tako, da je v svoji baraki vedno tudi kaj "šraufal". Tam je pozabil na vse tegobe, ki so ga spremljale skozi življenje.

1975 - Lado

Leto 1975 se je za družino začelo slabo. Po kratki bolezni je za kostnim rakom umrl sin in brat Lado. Njegova mati je bila prepričana, da se je zastrupil zadnjo jesen z uživanjem škropljenih jabolk s sosedove jablane.

Lado je bil rojen leta 1948 v Gorenji vasi, od svojega 7. leta dalje pa je z družino živel v Ljubljani, v Šiški, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo. Po zaključku šole, je živel doma in svoji mami pomagal pri raznašanju časopisa.

Leta 1967 je odšel v Sombor na 18 mesečno služenje vojaškega roka. Kot vezista so ga usposoblli za delo telefonista. Njegov komandir, major Jovan Stankovič je o njem zapisal: "Političku nastavu savladao vrlo dobro, a opšte vojnu i stručnu obuku odlično. Istakao se svojim zalaganjem u savlađivanju nastave. Odnos prema starešinama i drugovima pravilan, jedino se malo teže adaptira novim uslovima života. Zbog dobrog rada unapređen u čin razvodnika. Vredan i izvršava sve zadatke na vreme i bez pogovora. Osposobljen za telefonistu-linijaša i kurira. Zdrav i sposoban za službu u JNA.".

Po vrnitvi iz vojske se je leta 1970 pogodbeno zaposlil v ČGP Delo kot raznašalec časopisa. Istega leta se je vpisal tudi na srednjo ekonomsko šolo, ki pa je ni zaključil. Vso energijo in prosti čas je usmeril v svojo največjo strast, letalstvo. Doma je ustvarjal makete letal, nešteto ur pa je preživel na letališču Brnik, kjer si je s čiščenjem letal in pristajalne steze služil brezplačne dvige jadralnega letala. Z njim je v številnih letih podolgem in počez preletel Slovenijo. Ker je želel več, se je vključil tudi v usposabljanje za športnega pilota in vodenje motornega letala, a je konec decembra 1974 iz Beograda še vedno čakal na zdravniške izvide, ki bi mu dokončno omogočili pridobitev licence.

Vojaški zdravniški komisiji je dne 16.12.1974 v Beograd poslal pismo: "Spoštovani. Bio sam dana 12.8.1974 na pregledu za kandidata saobračajnog pilota. Međutim, ja od vas nisam primio nikakvih lekarskih izvidov da li sam prošao. Po završenom pregledu ja sam primio samo jedan mali formular na kojim so štampilji i podpisi svih lekara, koje sam prošao. Međutim ja do danas nisam primao onih glavnih izvidova pošto ova traka nije dovoljna. Ja bih vas molio ako mi odmah, još ovu godinu (1974) šaljete sve izvide, pošto mi trebajo. Drugarski pozdrav! Milanović Lado.". Lado izvidov kmalu ni več potreboval. Le dober mesec dni po odposlanem pismu je umrl. Menda so izvidi, ki so sporočali, da je zdrav prišli v Ljubljano po njegovi smrti.

Vse od leta 1969 si je redno dopisoval s prijateljico Boženo Čažek (Boženna Ksiazek) iz Poljske, s katero pa se osebno nista nikoli srečala.

1977 - Ulov

Daka je ribolov kot rdeča nit spremljal tudi v poznejših letih življenja. Po prihodu iz Gorenje vasi v Ljubljano se je včlanil v Ribiško družino Straža-Sava. Njegovo novo lovišče je postala reka Sava. Tja je zahajal zelo pogosto. Kot izurjen ribič je domov redno prinašal postrvi, sem ter tja tudi več, kot jih je bilo moč pojesti naenkrat, zato so bili njegovih rib nemalokrat deležni tudi drugi.

Ulov s fotografije, ki je nastala leta 1977, je bil gotovo nekaj posebnega, saj se Dako s plenom ni pogosto fotografiral. Sam se na ribe preslabo spoznam, da bi tvegal zapisati za katerega ribona je šlo v tem primeru, a to niti ni tako pomembno.

Tudi anekdot vezanih na njegov hobi je bilo kar nekaj. Ena takih, ljubljanskih, je tudi naslednja: "Dako je imel zapestno uro s kovinskim pasom, ki se je zapenjal na klik, ali kakorkoli se že temu reče. Bistveno za zgodbo je to, da so se ti pogosto odpenjali. Tako je bilo tudi nekega ribolovnega dne na Savi. Dako se je sklonil h gladini reke po ujeti ribi, pašček se je odpel in riba ter ura sta hipoma zamenjali vlogi: riba ven, ura pa v Savo. Ta seveda tam ni imela kaj početi in Dako, ki je potreboval kar nekaj časa, da je uro našel in jo "potegnil" na suho, se je domov vrnil z njo, a od peta do glave moker." A vse to ni bilo nič v primerjavi s "ploho", ki ga je po tem njegovem podvigu čakala doma.

1982/92 - Stik z duhovi prednikov

Molitvene knjižice, koledarčki
in pravoslavne ikone

Dako v cerkev ni zahajal, se je pa vsako leto udeležil praznovanja božiča v pravoslavni cerkvi v Ljubljani. Letni koledarčki, ki jih je cerkev ob tej priložnosti izdajala, so mu predstavljali "svetinjico", kot delček spomina na njegov rod. Nekaj so mu že pomenili, če jih ni zavrgel.

1984 - Vloga za pridobitev vojne rente

Levo prvi dopis preveden v nemščino in poslan v Fuldo z
dne 2. februarja 1984, in desno zadnji prispeli iz istega urada
dne 21. januarja 1986, z vsebino o zavrnjeni prošnji.

V začetku leta 1984 se je Dako na prigovarjanje najstarejšega izmed sinov odločil vložiti vlogo za pridobitev mesečne rente zaradi posledic poškodbe, ki jo je utrpel v času 2. svetovne vojne, ko je služil v nemški žandarmeriji. Pogoji za pridobitev rente so bili strogi in že na samem začetku je kazalo, da bo to pravico težko uveljavil. Poškodba, ki naj bi bila posledica delcev, ki so ga ob eksploziji granate ob umiku iz Francije leta 1944 zadeli v nogi, ni bila huda in mu ni pustila trajnejših vidnih posledic.

Dve leti trajajoča korespondenca, ki je potekala med njim (pravzaprav njegovim sinom), uradom pristojnim za odločanje o dodelitvi rente v nemškem mestu Fulda in uradom vojnega arhiva "Deutsche Dienststelle" v Berlinu, je zanimiva predvsem zaradi tega, ker je to edini zapis, v katerem je Dako sam povzel opis gibanja, ki ga je z žandarmerijo opravil v letih 1942-45. 

Ker Daku iz urada v Berlinu v naslednjih dveh letih ni uspelo pridobiti ustreznih potrdil o svoji poškodbi in posledični hospitalizaciji v bližini Koblenza leta 1944, je urad v Fuldi z dopisom z dne 21. januarja 1986 prošnjo o pridobitvi vojne rente zavrnil.

1991 - Dnevno časopisje

Dako ob prebiranju "Večernjih novosti", desno naslovnica Politike iz leta 1991

Kljub temu, da je živel v Sloveniji vse od leta 1935, ali pa morda ravno zaradi tega, je Dako vse do svojih poznih let redno, poleg slovenskega časopisa "Delo", spremljal tudi srbsko dnevno časopisje. To, da se je vsako jutro odpravil do bližnje trgovine po svoj izvod beograjske "Politike" je bil del njegovega vsakodnevnega obreda. Če je bil prepozen in je časopisa zmanjkalo preden je do trgovine prišel, se je odpravil do kioska ob takratni Djakovičevi ulici (danes Litostrojska cesta) ali pa je prosil mene, da mu ga prinesem.

Predvsem po letu 1991, ko je nastopila vojna v Jugoslaviji, je bil videti nekoliko bolj zaskrbljen od ostalih članov svoje družine. Gotovo ga je skrbelo za brata Dušana in njegovo družino. Dako je občasno spremljal tudi druge srbske časopise.

1996 - Slovo

Sredi avgusta 1996 se je Dako kot običajno s kolesom vračal s svojega vrta proti domu. Tistega dne je bilo precej vroče in očitno je pri delu pretiraval. Zvečer se ni dobro počutil in ponoči je doživel rahlo kap. Odpeljali so ga v bolnišnico na opazovanje. Po dveh, treh dneh se je vrnil domov, a ni bilo dobro. Ponovno je moral v bolnišnico. V naslednjih dneh je poskusil pobegniti. Pred dvigalom kliničnega centra so ga prestregli in pospremili nazaj k postelji. Od takrat dalje je bil privezan.

Približno mesec dni je ležal, ko mi je ob zaključku enega izmed obiskov stisnil roko in rekel: "Ajmo!". Stisk roke je bil močan in odločen je bil, da gre domov. A o odhodu žal nisem odločal jaz. Tri mesece je ležal, ko mi je nazadnje stisnil roko, tokrat zelo šibko, komaj zaznavno. Prvič v življenju mi je postalo jasno, da stari ljudje niso za v bolnišnico. Nedologo zatem, 22. decembra je umrl. Še leto prej je bil trdno prepričan, da bo tudi on, tako kot njegova stara mati, dočakal 100 let.

Pogreb je bil 27. decembra 1996 na mrzel zimski dan na ljubljanskih Žalah. Na zadnjo pot ga je pospremilo blizu 100 sorodnikov, prijateljev in znancev. V žalno knjigo se jih je vpisalo 52: 1. Klešnik Tinka, 2. Mugelj(?) ______, 3. _____ Vajda(?), 4. Vili Kogovšek, 5. Andrej(?), 6. Srebre(?) ____, 7. Andrej (?), 8. _______ ________, 9. De(belak) Herman, 10. Brane Debelak, 11. Godnič(?), 12. Žvokelj, 13. __________, 14.____________, 15. __________, 16. Korče(?), 17. Dragan Leše(?), 18._________, 19. Kikelj Franc, 20. Maki Kikelj, 21. Cerkvenik Fani, 22. _______, 23. Milena Kunčič, 24. _________ Čuk(?), _________, 25. Ivi Jeraj, 26. Pirc Olga, 27. ________ Nuša, 28. Alke(?) ______, 29. ________, 30. Borut Lasič, 31. Lavrič Vesna, 32. I(va) Kranjec, 33. Milenko Milanović, 34. Milanović Smiljka, 35. Matej Lavrič, 36. Lavrič Lado, 37. Lavrič Luka, 38. B_______, 39. Lesjak Zinka, 40. Zidar, 41. Marija Krajnik, 42. Peternel B(ranko), 43. Stana (Peternel), 44. Hopola(?), 45. ______ Jože, 46. Zupančič, 47. Borštner, 48. Zupančič Sonja, 49. Tatjana Cimperman, 50. Janko Zorčič, 51. Fonda Silvo, 52. Rok Milanovič. Pogreba so se udeležili tudi: 53. Jožica Milanović, 54. Mira Fonda, 55. Janko Fonda, 56. Aleš Fonda, 57. Stana Zorčič, 58. Peter Zorčič, 59. Niko Milanovič, 60. Miro Milanovič, 61. Zdenka Milanovič, 62. Robert Fonda , …, in še kakšnih 30 drugih. Kemični svinčnik je sredi zime slabo pisal in nekaterih podpisov ni bilo mogoče prebrati.

2000 - Umrl tudi brat Dušan

Tri leta kasneje, 8. marca 2000, je v Gustovari umrl tudi Dakin brat Dušan, medtem, ko je Nikola, tretji izmed bratov Milanović, umrl že prej. Dušana so pokopali na pokopališču v Gustovari. Tam, kjer je pokopana tudi njihova mati Milica.

-----

Na fotografiji iz leta 2012, ki mi jo je poslal Radomir Milanović, je nov nagrobnik družine Milanović v Gustovari. Desno poleg je spomenik, ki je bil postavljen materi Milici.

Zaključek

Kljub temu, da je bil po značaju družaben in se je rad pogovarjal, Dako o sebi ni govoril nikoli. Tudi, ko sem želel v začetku 90. let o njem in njegovem rodu izvedeti kaj več, in sem ga o tem tudi neposredno vprašal, mi je samo odmahnil z roko in rekel: "Ah, pusti to!". Ko pa sem vztrajal, se je razjezil. Potem ga nisem več spraševal. Očitno ni rad podoživljal svoje življenske zgodbe. O tem je govoril le doma, ko sta bila z ženo Jožico sama. Vse, kar sem torej uspel izvedeti o njem, mi je šele po njegovi smrti povedala ona. Ker sem jo spraševal.

Vem tudi, da dedu ne bi bilo všeč, da sem njegovo zgodbo zapisal. A verjamem, da je živel pošteno življenje, usoda pa ga je prikrajšala za marsikaj.