nedelja, 31. december 2017

Rodoslovna zbirka "Kraševci"

ZBIRKA:
Ime zbirke: Krasevci (1600-1900) in seznam oseb (1900-1990)[1]
Zemljepisno območje: Slovenija Kras, Brkini, Vipavska dolina, ....
Čas raziskave: 1997-2017.

PODATKOVNI ATRIBUTI:
Osebni podatek: ime; priimek[2]; datum rojstva-krsta, poroke, smrti-pogreba; vzrok smrti [3]; poklic oz. dejavnost[4]; družbeni status[5]; dogodki, opombe, citati, ...; fotografije, ...
Bivališče: hišne številke, domača hišna imena[6].

VIRI:[7]
Primarni: cerkvene matične knjige (krsti, poroke, smrti), cerkvene družinske knjige (Status Animarum) in civilne domovinske pole, zemljiški urbarji, urbarji cerkvenih bratovščin, ....
Sekundarni: krajevne in družinske kronike, pokopališča in nagrobniki, popisi,  seznami, podatkovne zbirke, spletne digitalne knjižnice (Dlib, Sistory, Ancestry, ....); ..., idr..

Glavno območje rodoslovne zbirke Kraševci
ŽUPNIJE IN PODRUŽNICE (vasi):

AJDOVŠČINA* (Šturje, Planina /Dolenje/, Lokavec, Ustje, Otlica), AVBER* (Avber, Gradnje, Raša, Ponikve), BAZOVICA* (Bazovica, Gropada, Padriče), BREZOVICA (Brezovica, Bač, Povžane, Materija, Rožice, Tublje, Hrpelje, Slope, Artviže, Ostrovica, Padež, Kozjane, Gradišica, Odolina), BUDANJE* (Budanje, Dolga Poljana), ČRNI VRH NAD IDRIJO* (Črni vrh, Zadlog, Idrski log, Predgriže, Lome, Javornik, Kanji dol, Strmica, Mrzli log, Bela), DIVAČA (Divača, Dolnje Ležeče), DOLINA* (Dolina, Boljunec, Boršt-Jezero, Brce, Brgod, Črni kal, Jelovice, Kastelec, Kroglje, Log, Mačkovlje, Prebeneg, Ricmanje, Socerb, Vodice, Zabrežec), GOČE* (Goče, Lože, Manče), DUTOVLJE* (Dutovlje, Kreplje, Godnje, Skopo, Kopriva, Brje, Krajna vas), ERZELJ* (Erzelj, Branica, Lenivec, Tabor, Mesesneli, Miški, Vovki, Hribi), GABROVICA* (Gabrovica, Coljava), GORJANSKO* (Gorjansko, Nadrožica, Škofi-Kregolišče, Brje, Klanec), GROČANA* (Gročana, Draga, Vrhpolje, Miheli, Nasirec, Lipica), HRAŠČE* (Mali Otok, Zagon, Studenec), HRENOVICE* (Hrenovice, Velika Brda, Goriče, Hruševje, Rakulik, Sajevče, Čermelice, Slavinje, Orehek), KLANEC(Klanec, Beka, Ocizla, Trpce-Petrinje, Prešnica, Podgorje, Černotiče), KNEŽAK(Knežak, Bač, Koritnice, Jurišče, Šembije), KOMEN* (Komen, Volčji Grad, Tomačevica, Sveto, Ivanji Grad, Zagrajec, Mali dol, Preserje), KOŠANA (Dolnja Košana, Buje, Gornja Košana, Kal, Mala Pristava, Nadanje selo, Narin, Neverke, Nova Sušica, Ostrožno brdo, Stara Sušica, Suhorje, Velika Pristava, Volče, Čepno), KREPLJE* (Kreplje, Godnje), LANDOL* (Predjama, Landol, Šmihel pod Nanosom, Stranje), LOKEV (Lokev, Prelože pri Lokvi), OPČINE* (Opčine, Trebče, Bani, Rojan, Ferlugi, Piščanci, Barkovlje, Grljan, Sv. Križ, Briščiki, Kontovel)OTLICA* (Otlica, Predmeja, Kovk)PLISKOVICA* (Pliskovica, Kosovelje, Veliki dol, Tublje pri Komnu), POVIR (Povir, Gorenje, Brestovica, Merče, Žirje, Plešivica), POSTOJNA* (Postojna, Stara vas, Veliki otok, Zalog), RAZDRTO* (Razdrto), REPENTABOR* (Veliki Prepen, Vrhovlje, Voglje, Col-Fernetiči). RODIK (Rodik, Dane, Kačiče, Pared, Podgrad), SENOŽEČE (Senožeće, Dolenja vas, Gabrče, Laže, Potoče, Senadole), SEŽANA (Sežana, Šmarje, Dane, Orlek), SLAVINA* (Slavina, Koče, Žeje, Selce, Nemška vas, Prestranek, Matenja vas, Rakitnik, Grobišče), PIVKA* (Pivka, Petelinje, Gradec, Hrastje, Radohova vas, Klenik, Palčje, Trnje), PODNANOS* (Podnanos, Orehovica, Porečje, Podbreg, Podgrič, Podraga, Lozice /Podbrje, Loka, Otošče, Stajice, Mislejska vas, Lipovška vas, Hrib, Žerjavska vas, Kolona, Renkovska vas, Gorenji Žvanuti, Dolenji Žvanuti/), PREGARJE* (Pregarje, Gaberk, Rjavče, Brezovo brdo, Tatre, Prelože, Huje, Zajelše), PREM* (Prem, Smrje, Bitnje, Čelje, Janeževo brdo, Selce, Turn, Kilovče), SLAP* (Slap pri Vipavi), SLIVJE (Slivje, Loče, Markovščina, Hotična, Skadanščina, Kovčiče, Orehek, Mrše, Ritomeče), ŠTJAK* (Štjak, Selo, Gornja Branica /Koboli, Večkoti, Čehovini, Dolanci, Kodreti, Trebižani/, Krtinovca, Ravnje, Dolenje, Nova vas, Gradišče, Poljane, Štomaž, Razguri, Sela, Raša /Gorupi, Mahniči, Mahorčiči/, Pristava, Bogo, Hribi), TOMAJ* (Tomaj, Križ, Utovlje, Kazlje, Grahovo brdo, Filipčje brdo, Šepulje, Dobravlje), TRNOVO* (Bistrica, Harije, Jasen, Vrbovo, Vrbica, Jablanica, Gornji Zemon, Dolnji Zemon, Mala Bukovica, Velika Bukovica, Koseze, Dobropolje, Zarečje, Brce, Topolc, Šembije, Podstenje, Mereče, Tominje), UBELJSKO* (Veliko Ubeljsko, Malo Ubeljsko, Brezje pod Nanosom, Mala Brda), ŠMARJE-GABRJE* (Šmarje, Lačenberg, Zavino, Branica /Hmeljaki/, Dolnji Lisjaki, Čipnje, Stegovci, Hrastje, Jakulini, Potok, Vrtovče /Gornji Lisjaki/, Gorjani, Vidmarji, Tevče), ŠTANJEL* (Štanjel, Kobdilj, Hruševica, Kobjeglava, Tupelče), ŠTORJE (Štorje, Podbreže, Senadolice, Majcni), ŠTURJE* (Šturje, Žapuže, Kovk), VATOVLJE (Vatovlje, Barka, Misliče, Vareje), VIPAVA* (Vipava, Gradišče, Zemono, Log, Nanos), VRABČE* (Vrabče, Jakovce, Veliko Polje, Griže), VREME (Vremski Britof, Gornje Vreme, Gornje Ležeče. Famlje, Goriče, Škoflje, Zavrhek, Vatovlje, Misliče, Škocijan, Naklo, Matavun, Gradišče, Brežec, Betanja), VRHPOLJE* (Vrhpolje pri Vipavi, Duplje), ZAGORJE(Zagorje, Drskovče, Parje, Šilentabor, Kilovče, Ratečevo Brdo) ... poleg tega: NOVA OSELICA (Podjelovo brdo, Podlaniše, Podpleče, Nova Oselica, Hobovše, Sovodenj, Laniše, Koprivnik),  STARA OSELICA* (Stara Oselica, Hobovše, Fužine, Kladje, Podgora, Trebija) - * v pripravi

-----
[1] Osnovni seznam  (ime in priimek) oseb v zbirki rojenih med leti 1900 in 1990.
[2] Imena in priimki oseb v zbirki so pisana tako, kot so bila povzeta iz vira. Osebna imena prepisana iz matičnih knjig so tako tudi v zbirki sami zapisana v latinščini (kjer je bilo mogoče, je povzet zapis ob krstu). Isto velja tudi za priimke, ki so bili za razliko od osebnih imen v matičnih knjigah pisani v kranjskem jeziku, do okoli leta 1852 sicer praviloma v bohoričici, po tem pa v današnji obliki, s šumniki. Podatki o osebah povzeti iz drugih virov, so pisani tako, kot so bili zabeleženih v teh virih. Izjemoma je zapis v rodoslovni zbirki drugačen, če je šlo pri vpisu podatka v osnovnem viru za očitno napako.
[3] Podatki za 19. stoletje.
[4] Zapisi poklicev (oz. dejavnosti) kot agricola, rusticus, villicus, ..., ki v osnovi označujejo kmeta, so v zbirki praviloma izpuščeni.
[5] Gosposki status osebe (D'nus, D'na, ...), plemiški naziv (Nob., pl. ...), pridevek (Mr'o, Rd., dr. mag., ...)
[6] Od leta 1770 dalje.
[7] Podatki v rodoslovni zbirki so skoraj v celoti povzeti neposredno iz primarnih virov. Izjema so plemiški rodovniki, ki sicer predstavljajo manjši delež zbirke. Ti temeljijo pretežno na sekundarnih virih - rodbinskih kronikah, zbirkah, družinskih genealogijah (Preinfalk: Plemiške rodbine na Slovenskem; ...); prepisih iz matičnih knjig (Schivizhoffen: Der Adel in der Matriken, ...), ... in drugih.

KRAŠEVCI - Kostner, Karstner (Krashauze)


Kraševec, W. Lazius 1561
Beseda Kras (Karst) se prvič omenja v delu “Dvcatvs Carniolae et Histriae vna cvm Marcha Windorvm" Wolfganga Laziusa (1514-1565). Zemljevid je bil natisnjen leta 1545, objavljen pa 1561. Kras (Kars) je leta 1550 kot pokrajino na svojem zemljevidu označil tudi Sebastijan Münster (1488-1552). 

Še pred objavo Lazijevega zemljevida je Kraševce leta 1555 omenil Primož Trubar (1508-1586). V predgovoru v Matejev evangelij iz leta 1555 beremo: "Mi imamo pak tukaj tri riči vom povedati: Na pervu. Kedar ta Slovenski Jezik se povsod glih inu veni viži ne govori, drigači govore zdostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerij inu Dolenci tar Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati."

Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) je v Slavi Vojvodine Kranjske leta 1689 Kras in Kraševce umestil na ozemlje Notranje Kranjske (Innerkrain), kamor je vključil tudi Pivko (tj. Pivško). Ime Notranjci takrat še ni bilo prepoznavno. Nadomeščala so ga ožja imena, Kraševci in Pivčani, tudi Vipavci; jedro današnje Notranjske (Cerkniško in Bloke) pa je bilo takrat umeščeno na Srednjem Kranjskem, ne na Notranjem.

Takole je pisal Valvasor[6] ...

Notranjska je v četrti petini dežele Kranjske. Kot četrti del, ki obsega Kras, Pivko in vse, kar spada zraven, ima štiri vrste prebivalcev: namreč Vipavce, Kraševce, Čiče in prave Kranjce. Te štiri vrste prebivalcev se razlikujejo tako po jeziku kot po noši in skoraj v vsem svojem žitju in bitju.

Četrta petina notranje Kranjske - Kras in Pivka, Valvasor 1689.
Das Virte Fvfftl Das Ist Inner Crain oder Karst vnd Poyg
Valvasorjev opis Dežele Kranjske. Valvasor (1689) deli Kranjsko na pet pokrajin ali na petine (Funfftl), ki niso upravne enote, ampak le zemljepisni pojmi, saj je delitev zasnovana na etnoloških, gospodarskih, kmetijskih, geografskih, hidroloških idr. značilnostih pokrajin. Das Erste Funfftl Das Ist Ober Krain (Gorenja Kranjska). Obsegala je v glavnem današnjo Gorenjsko in Ljubljansko kotlino. Meje tečejo od Ljubljane po Gradaščici, za Bohinjem in čez Triglav na Korensko sedlo, po Karavankah, mimo Motnika in Trbovelj do Save in po njej do Ljubljane. Das Andere Funfftl Das Ist Unter Krain (Dolenja Kranjska). To je ozemlje med Krko in Savo z Žumberkom. Meja je Sava od Ljubljanice do Bregane, odtod do Kolpe ter od Metlike do izvira Krke in do izliva Ljubljanice. Na jugovzhodnem obrobju leži Kostanjevica (Landstrass), še vedno precej odmaknjena od meje. Verjetno se je slovensko ime Dolenjska začelo pojavljati z nemškim poimenovanjem tega ozemlja Unter Krain, kot ga navaja Valvasor, in sicer po kombinaciji Dolenj(ja) (Kranj)ska. Das Dritte Funfftl Ist Das Mitter Krain (Srednja Kranjska). Pokrivala je ozemlje od Laz ob Savi do izvira Krke, po njej do Soteske. Odtod je šla meja na Kolpo pri Metliki in po Kolpi navzgor skoraj do izvira ter proti severu zahodno od Cerkniškega jezera do Vrhnike in po Ljubljanici do Save. Das Vierte Funfftl Das Ist Inner Krain Oder Karst und Poyg (Notranja Kranjska ali Kras in Pivško). Meja je tekla od Vrhnike po Javornikih, čez Snežnik do Voloskega zahodno od Reke. Odtod po Čičariji do področja pred Trstom in na sever proti Vipavi in Idriji ter do Vrhnike. Das Letzte Funfftl Das Ist Histereich  (Istra). - Dolenjski list, 5. februarja 1998, stran 22. (dlib)

KRAŠEVCI in KRAS


Kraševci živijo na Krasu, pri gradu Na Školju, Devinu in Štivanu; imajo pa svoj poseben jezik in posebno nošo. Njihov jezik je precej trd; ponekod govore tako nerazumljivo, da jih človek komaj razume, vendar pa s kranjskimi besedami.

Kraševci in Kraševke, Valvasor 1689
So močni, delavni, večinoma se preživljajo z vinogradi, kjer uspevajo najboljša vina, prosečan, muškat in podobna vina, ki jih vozijo v daljne dežele. Zemlja je pri njih sicer povsod kamnita in je včasih skoraj ni videti, pa vendar rodi najodličnejše vino. In dobro jim uspeva tudi živina, ki je redijo veliko in daje dobro hrano. Nimajo nobenega žita in jedo zelo suh kruh iz napol zmletega žita, podoben holandskemu. Na hrbtih nosijo po deželi cele vreče oljčnega olja in včasih najbrž tudi vina, najbolj v zimskem času. Kajti če tisti, ki to nosi, s to posodo pade, se ne bo kar tako razbila. Te vreče so narejene kot cel kozel ali odrt oven, in v takih kožah nosijo olje. Je pa to potrebno tudi zaradi neravnih poti na Krasu, ki je grozoten, nemil in slab za hojo, ker je skrajno kamnit. Ti dobri ljudje živijo prav revno in so nadvse dobre volje, če le imajo kos surove slanine (ki jim jo neutrudno delo naredi zelo dobro prebavljivo), čebulo in velik kos črnega kruha (iz grobo mlete pšenice ali s črnimi otrobi). Na mnogih krajih jim tudi hudo primanjkuje lesa, posebno poleti pa tudi sveže vode. Vendar jim to pomanjkanje ne jemlje telesnih moči, kljub temu so močni, živahni in zdravi.

V raznih krajih imajo mlake ali luže, ki se natečejo ob dežju; če taka deževnica poleti dolgo stoji, postane krvavo rdeča. Kadar dolgo ni dežja, stoji vedno kmet iz vasi, ki ji pripada luža, na straži ter varuje in brani, da ne bi morda prišli iz drugih vasi in vzeli vodo. Poleg vode manjka Kraševcem tudi lesa in polja. Pomanjkanje lesa in čiste vode pa nadomešča prebivalcem vino. Je najboljše kakovosti, rdeče in belo, vsake vrste; zato tudi gre v daljne dežele. To bo pač najtehtnejši vzrok, da stoji tukaj ne glede na ostalo nerodovitnost toliko prelepih in velikih vasi. V njih imajo večinoma zidane hiše; na njih so nekatere strehe pokrite s ploščatimi kamni. V malo hišah najdemo peči, ampak samo ognjišča.

Burja na Krasu, Valvasor 1689

Če pa vleče veter še malo močneje, potem - čeprav naši ljudje, namreč Kraševci še prav lahko gredo naprej (Česa vsega ne naredi navada?) - se ne bo dalo pregovoriti nobenega tujca več, tudi če bi ga hotel pregovarjati cel svet retorikov, da naj gre kar naprej: obrnil se bo, šel nazaj, se zahvalil za glasbo, noče več poslušati teh Eolovih pozavn in fagotov, ker ima vtis, da bi mu lahko odpihnile dušo iz telesa.

V nekaterih krajih so ti ljudje zelo urni in spretni s pračo, tako da kamen, ki ga zaženejo z zanko, le redko zgreši. Kadar so na potovanju, nosijo namesto orožja v rokah velike dolge čekane.

KRAŠKA NOŠA


Kraška moda
Kar zadeva njihovo nošo, hodijo v širokih ohlapnih hlačah iz debelega grobega sukna, ki spodaj niso zvezane. Zraven nosijo kratke telovnike, na glavi pa velike iz klobučevine narejene kape ali, bolje rečeno, majhne avbe, ženske pa bele peče ali rute, toda ne tako nabrane ali zložene kot sicer drugod. Moški so prav grobi, divjega in zoprnega videza, tudi prav temno porjaveli od sonca; medtem ko so ženske v nekaterih krajih lepo bele in prav čedne; vendar pa jih noša kar precej kazi in zatemnjuje blesk njihove naravne lepote. Vendar pa v nekaterih krajih obstaja še druga ženska noša, zlasti na Bregu (Brech, sicer imenovanem Brščica, Bersziza), ki spada pod gospostvo Socerb (S. Serv) in je precej čednejša od ostale kraške. Tamkaj si namreč mlade kmetice tako spretno ovijejo glavo z dolgo platneno platneno ruto, da naredijo iz nje štiri konce, čeprav ima ruta le dva, v tem ko jo dvakrat dvojno preganejo ter jim tako na vsaki strani visi po en konec, vendar je na levi strani precej daljši kot na desni. Spredaj nad čelom visi le malo, zadaj, proti hrbtu, pa je četrti konec precej širok in dolg. Potem nosijo čez život dolgo črno suknjo brez rokavov, spredaj pa na vsaki strani prsi visi dolg čop ali cof. Ta suknja se spredaj ne zapenja, temveč ostane čisto odpeta in se le s tankim modrim in rdečim pasom opasa k telesu. Pod to suknjo imajo drugo, še daljšo suknjo, iz belega blaga; in iz tega so tudi rokavi. Ta suknja gre spodaj in tudi zgoraj okoli vratu, potem spredaj do pasu, do koder je spredaj izrezana, nato pa od pasu navzdol« kjer pa nima nobene odprtine, vendar pa sega dol trak iz preganjene ali našite kožuhovine; tak kožuhovinast našiv je tudi spredaj na rokavih. Pod to suknjo nosijo dolgo srajco ali haljo, ki je še daljša kot suknja. Taka srajca moli ven spodaj in spredaj pri rokavih, enako pa tudi okoli vratu, tako daleč, da se je dovolj vidi. K temu obuvajo rdeče nogavice in črne čevlje, ki so spredaj čisto okrogli in imajo belo zaplato, kot se vidi na priloženi sliki. Moški pa nosijo tako obleko kot sicer Kraševci in Čiči.

KRAŠEVCI in KRAŠEVKE


Sicer pa precejšnje začudenje zbuja tole: čim bolj grobi in črni so moški v kakšnem kraju, tem bolj bele in lepe ženske najdemo tam, kakor da bi hotela narava primerjati oba spola s svetlobo in senco in tudi postaviti v tako družbo. Zlasti pri Črnem Kalu (Tschernecall) in v njegovi soseščini naletimo na oba spola tako neenake barve, da nosijo moški na obrazu tem več grdote in zoprnosti, čim več miline in prijetnosti imajo ženske. Pa vendar ženske prav enako kot moški vedno delajo na soncu. Moški na glavi ne trpijo las, temveč si jih odrežejo; prav tako tudi ne nosijo dolgih brad. O njihovih opravilih tukaj molčim, ker je bilo v sumarični topografiji o njih že dovolj povedano.

ŽENITVOVANJSKI OBIČAJI


Čeravno pa Kraševci — kot je bilo prejle povedano — nimajo povsod enake ženske noše, tako se tudi v drugih običajih povsod ne skladajo. Ob morju pri Devinu, Štivanu in tam okoli veljajo drugi običaji kot pri Črnem Kalu (Tschernecal); drugi tudi pri Novem Gradu (Castel novo); pri Pivčanih ob Pivki pa spet drugi. Zategadelj naj tu le na kratko omenim to in ono, najprej o ženitovanjih. V večini krajev, zlasti v predelih ob Pivki, z ženitovanji poteka takole: dan pred kopulacijo ali poroko pošlje ženin k nevesti po balo (balla), to je po nevestine mobilije ali premično imetje. Temu odposlancu nevesta ali njeni ljudje dajo faconetelj. Ko pride potem naslednjega dne ženin s starešino (ali mojstrom za gostijo) in drugimi ljudmi iskat nevesto, to poteka skoraj prav tako kot na Gorenjskem in Dolenjskem. Le v tem se tukaj malce spremeni, da sprva sicer pošljejo iz hiše grdo, pozneje pa lepšo. V tretje pa sunejo ali spodijo in tako rekoč poženejo pravo nevesto ven. Starešina ji vrže okoli vratu brisačo in jo tako potegne k sebi. Ko gre nevesta na pot domov, namreč v ženinovo bivališče, vrže majhen kolač (kolazh, to je pecivo okrogle oblike kot venec) čez glavo naprej; to pecivo potem poberejo dečki. Ko pride v ženinovo sobo in se tamkaj usede, ji ženinova mati da fantka na kolena ali v naročje (tako kot se je prej zgodilo tudi pri ženitovanjskih običajih Vipavcev), ki se mu dobrika in ga ljubkuje. Ko hočeta iti v poročno posteljo in skupaj leči spat, on izvleče svojo sabljo ali palaš in ji prereže venec na glavi. Nato se uležeta. Omembe vredno in nenavadno pri tem je, da se mora ženin uleči k nevesti v svojih debelih in velikih hlamudračah. Ali pa jih ponoči sleče, oziroma kako dolgo jih obdrži na sebi, tega ne vem prav točno; kdor je tako radoveden, da si želi natančnejše poročilo o tem, temu bi po mojem mnenju nevesta lahko povedala kaj zanesljivejšega. Kajti ona bo to najbolje in najbolj gotovo vedela. Možno je, da hoče svojo poročno noč najprej začeti z molitvijo in bi rada, da je medtem ne bi motil s svojo prijaznostjo. Samo o tem, ali se morda obrača na slavnega in učenega Hosiusa kot patrona, in sicer prav do svetlega jutra, pa prav močno dvomim. Najbolj verjetno pa se mi zdi, da on obdrži hlače na sebi zaradi sramežljivosti.

poročno gostijo in pojedinami pri tem pa poteka na naslednji način. Prvi dan jedo zjutraj pri nevesti, zvečer pa pri ženinu, in sicer nič prav posebnega, samo kašo. Drugi dan obedujejo pri ženinu. Tretji dan pogosti ženinov oče njegove ljudi, nevestin oče pa njene ljudi. V nedeljo zatem prideta nevesta in ženin k nevestinemu očetu, naslednjo nedeljo pa k ženinovemu očetu. S tem je ženitovanje pri koncu. Drugi dan po poroki gresta novoporočenca v cerkev in dasta brati eno ali dve maši za svoje pokojne starše ali stare starše in sorodnike.

V nekaterih krajih ob Pivki, predvsem okoli Knežaka in Trnovega, imajo poleg prejšnjega pri ženitovanjskih običajih še nekaj posebnosti. Povsod si sicer denar lasti prvenstvo, skoraj na vseh področjih, le v ljubezenskih in poročnih zadevah imajo včasih navado dajati lepoti prednost pred bogastvom. Kajti niso vsi enakega mnenja kot tisti philosophus, ki je tistim, ki so se čudili, da seje poročil z nelepo, grdo žensko, v odgovor dejal, da mora spiti le požirek vina in že v njegovih očeh dobi lepo podobo; mnogi od njih pa hočejo zadovoljiti tudi oči. In marsikatera, ki nosi lepe rože na licih, ima to srečo, da ji lepota služi za doto ali za mrežo, s katero ujame bogatega ženina. Tako tudi nekateri kmetje precej bolj gledajo na lepo, mlado dekle in dobro gospodinjo kot pa na bogato kmetico, ki je revna po lepoti. Nekateri, ki jim je pomembna čast, se za poroko ne ogledujejo toliko po taki, ki je premožnih staršev, če so jo le spočeli ugledni, ali pa jo je mogoče spoštovati in ljubiti zaradi njene spodobnosti in hvalevrednega vedenja. Ampak v teh krajih ne gledajo niti na lepoto niti na rod niti na krepostnost, temveč le na premoženje in sredstva neveste. Lepa postava brez denarja tu velja toliko kot namalana krona in kot telo brez duše. Tista, ki nima denarja, tod v teh krajih obsedi in težko dobi moža. Ne marajo ljubice brez ljube dote. Če pa je dobila dobro doto in lahko ženinu prinese več kot kos mesa, namreč dobre denarce, potem je lahko škilasta ali krivogleda, lahko ima bistre ali krmežljave oči, ali pa celo eno samo, lahko hodi ravno ali pa šepa in šanta, lahko je tako rumena kot vosek in tako grda kot smrt — pa se v očeh mladih snubcev vendarle najlepše lesketa, če le ima doto. Denar ali premoženje je njen okras. Denar jo spremeni iz zamorke v angela, pri katerem upajo, da bodo uživali nebeško življenje v zakonu. Za takšno, ki pride z nabreklo mošnjo, se vsi pulijo in bo imela deset namesto enega snubca, čeravno že lahko vzame le enega.

Kadar pa zares pride do obljube ali zaroke, se opravi z naslednjimi ceremonijami: ženin po tleh razgrne obleko, ali pa morda odejo, in se uleže nanjo; nevesta pa potem zraven njega. Nato ju okoli stoječi prijatelji pokrijejo a zunanjimi deli obleke. Ko sta tako nekaj časa skupaj ležala na tleh, vstaneta. Ženin pa, ki obstane na obleki, prime nevesto za levico s svojo desno roko in jo trikrat zasuče naokrog. Nato ji trikrat nazdravi, enako pa tudi ona njemu prav tolikokrat. Zatem si oba podata desnici, ki jima ju polijejo z vinom. Na koncu vržejo nevesti nekaj denarja v naročje. S tem je zaroka v skladu z njihovim običajem primerno končana. Razen njenega leganja na tla se sicer ravnajo po splošnih ženitovanjskih navadah.

Ko je minila poroka in ohcet, spremijo novoporočenca v njuno stanovanje skozi tista vrata, skozi katera puščajo živino, ki gre iz hleva; pri tem ženinova mati ali kaka druga bližnja sorodnica pri vratih čaka z vrčem vina in trikrat nazdravi nevesti, ki ji odvrne z enako trikratno napitnico in vrže groš ali podoben kovanec v vino. Zatem omenjena mati vrže obema poročencema ruto (ali brisačo) okoli vratu, jima želi srečo in zdravje ter ju potegne v kuhinjo. Tu potrosi nevesta (ali mlada žena) pri piskrih ali loncih nekaj denarja; potem se usede in obrne hrbet proti iste jam ter vzame v naročje majhnega fantka, počasi tudi drobi pogačo ali gibanico ter podaja koščke nazaj čez rame tistim, ki stojijo za njo; in ti prav poželjivo segajo po njih, ker mislijo, da jim bo nato lan na polju prav lepo uspeval. Ženin in nevesta pri mizi ne jesta z žlico, ker se bojita, da bi pričakovani otrok dobil velike viseče ustnice in velika usta vse do ušes. Ko postavijo na mizo jed iz dobro zabeljenega prosa, začnejo svatje z velikim vriščem vpiti: Nevesta v posteljo! Nevesta v posteljo! Kakor hitro ona to zasliši, vstane, trikrat upogne meč, ki ji ga čez mizo poda ženin, in gre nato v spalnico. Tam ona ženinu, on pa njej sezuje čevlje; medtem ga ona z roko narahlo treplja po rami. Nato se nevesta skloni in ženin ji z mečem (ali sabljo) odreže venec. Naslednje jutro nevesta brž pogoltne nekaj hrane in se medtem nagiba nad posodo, iz katere običajno žro svinje (nad svinjsko korito), povsem prepričana, da se ji zaradi tega sredstva nobena hrana ne bo zagnusila, če bi ali bo zanosila. Za jutrnjino ji ženin ali njegov brat podari vola ali kravo ali ovco. To žival ona prime za roge in jo preda nekomu od svojih sorodnikov, ki jo pelje trikrat v krogu in tako to glavo živine namesto nje vzame v posest. Po vsem tem odpeljejo nevesto k javnemu vodnjaku v vasi, kjer navzočim napije s požirkom vode in vrže v posodo ali vrč nekaj kovancev. Vse te ceremonije pa imajo svoj določeni pomen, Naklonjeni bralec pa bo, upam, potrpežljivo zdržal brez teh skrivnosti ter nam ne bo zameril, če opustimo njihovo razlago, ki se zdi nepotrebna. Toliko o ženitovanjskih običajih na Krasu in ob Pivki!

---
[6] Janez Vajkart Valvasor: SLAVA VOJVODINE KRANJSKE, 1689.V. knjiga. O starih in najstarejših prebivalcih, II. del VIII. poglavje. O jeziku, obleki in običajih tistih, ki živijo na Krasu. Prevod dela: Die Ehre dess Hertzogthums Crain (Doris Debenjak, Ervin Fritz, Andrej Perhaj in Božidar Debenjak]. - 2010).

ponedeljek, 18. september 2017

Državni arhiv v Gorici

Državni arhiv v Gorici, Via dell'Ospitale, 2, 34170 Gorizia.

VSEBINA


Vojaške matrice [Ruoli matricolari]


Matrice vojaške uprave v Gorici za leta od leta 1875 dalje. Vključuje tudi vrsto vlog nekdanjih avstro-ogrskih vojakov v letih 1875-1890; 1899.

Naborni seznami (Liste di leva]


Iskalnik po popisih vojaških obveznikov iz Goriškega. Od leta 1937 so se naborni seznami prenesli v Videm.


[Ventilazioni]


Zbirka listin Pokrajinskega civilnega sodišča v Gorici pokriva časovno obdobje od 1755 do 1850, in vsebuje okoli 9.000 državljanov, umrlih v Gorici. Zabeleženi so podatki o pokojniku, njegovi lastnini, dedičih, upnikih in vzdrževanih družinskih članih.

Katastrske mape [Mappe catastale]


Kraji: Aiello del Friuli, Aquileia [Oglej], Bagni di Lusnizza [Lužnice], Belvedere di Aquileia, Bigliana [Biljana], Boschini [Boškini], Brazzano [Bračan], Campolongo [Dolga Poljana], Camporosso in Valcanale [Žabnice], Capriva del Friuli [Koprivno], Cassegliano, Castel Rubbia [Rubijski grad], Cave del Predil [Rabelj], Cervignano [Červinjan], Cero' di Sotto e Cero' di Sopra [Dolnje in Gornje Cerovo], Chiopris, Coccau [Kokova], Contado, Cormons [Krmin], Crauglio, Doberdo' del Lago [Doberdob], Dolegna del Collio [Dolenje], Farra d'Isonzo [Fara ob Soči], Fiumicello [Rečica], Fogliano [Foljan], Fratta di Romans, Fusine in Valromana [Fužine/Bela Peč], Gabria [Gaberje], Gorizia [Gorica], Gradisca d'Isonzo [Gradišče ob Soči], Grado, Ioannis, Isola Morosini, Jamiano [Jamlje], Laglesie San Leopoldo, Lucinico [Ločnik], Malborghetto [Naborjet], Mariano del Friuli, Medana, Medea [Medeja], Merna [Miren], Mernicco [Mirnik], Monfalcone [Tržič], Moraro [Morar], Mossa, Oppacchiasella [Opatje Selo], Perteole, Piedimonte del Calvario [Podgora], Pieris, Plezzut [Fličl], Poggio Terzarmata [Zdravščine], Pontebba [Tablja], Redipuglia [Redipulja], Romans, Ronchi dei Legionari [Ronki], Ruda, Ruppa di Merna [Rupa pri Mirnu], Rutte di Tarvisio [Trbiške rute], Sagrado [Zagraj], Salcano [Solkan], San Canzian d'Isonzo, San Floriano del Collio [Števerjan], San Lorenzo Isontino [Šlovrenc ob Soči], San Martino del Carso [Martinščina], San Mauro [Šmaver], San Pier d'Isonzo, San Pietro di Gorizia [Šempeter pri Gorici], San Polo di Monfalcone, San Vito al Torre [Šentvid na Teru], Sant'Andrea di Gorizia [Štandrež], Savogna d'Isonzo [Sovodnje ob Soči], Scodovacca, Spessa, Staranzano, Strassoldo, Tapogliano [Tapoljan], Tarvisio [Trbiž], Terzo d'Aquileia, Turriaco [Turjak], Ugovizza, Valbruna [Ovčja vas], Vallone, Vermegliano, Versa, Vertoiba di sopra [Gornja Vrtojba], Vertoiba di sotto [Dolnja Vrtojba], Villa Vicentina, Villesse, Vipulzano [Vipolže], Visco, Viscon di Torre.

Popis gospodinjstev [Libri dei fuochi]


V fondu "Comune di Gorizia, 1830-1956" je 33 registrov velikih formatov, v hrambi državnega arhiv, opredeljeni kot "požarne knjige". Podatki v registru so: Priimek in vzdevek, ime, starši, Leto, mesec, dan, kraj rojstva, veroizpoved, Zakonski status, status, spol, bivališče.

petek, 25. avgust 2017

Zgodba o slovenskem grbu

Tako kot številne druge zgodbe, ki v sebi nosijo ščepec prestiža, se tudi prava zgodba o nastanku slovenskega grba kar precej razlikuje od tiste, ki je danes kot uradna predstavljena javnosti. Že v devetdesetih letih so se začele pojavljati prve polresnice, tudi zgodbe iz nič, v katerih so si nekateri posamezniki prisvajali zasluge, ki jih niso imeli. Občasno v javnost preko različnih medijev še vedno prihajajo tudi nove zgodbe, z novimi igralci. 
Jubilejni grb, ki ga je dobil oče v dar ob 
upokojitvi leta 1992.

Moj oče [Ivan Janko Fonda], ki je pri izdelavi slovenskega grba sodeloval od samega začetka - tj. od osebnega prevzema naročila, ves čas pa je delo v okviru svojih pristojnosti tudi koordiniral, mi je pred kratkim predal svoje zapiske iz leta 1992(?) z vsemi, časovno zelo podrobno opredeljenimi, organizacijskimi in delovnimi fazami, ter vsemi posamezniki, ki so bili tako ali drugače vključeni v pripravo in izdelavo slovenskega grba. V uvodu je oče tudi pojasnil, zakaj se je potek dogodkov v zvezi izdelavo slovenskega grba odločil zabeležiti. Citiram: "Odločil sem se za to, ker je prav, da se tej zgodbi - Slovenski grb - da verodostojnost, in da se prepreči posameznim prisklednikom nadaljnja manipulacija, kako je nastal. Prav slabo mi postaja, ko na TV poslušam prisotne na razpravi o grbu. Od vseh navzočih je samo Marko Pogačnik bil dejansko v začetku, ob rojstvu grba. Žal tudi nad njim sem bil razočaran, ko manipulira z raznimi načrti, ki jih ni bilo."

Povzetki očetovih zapisov so v nadaljevanju vključeni v čas in dogodke pred in med osamosvojitvijo Slovenije, ki so na nastanek grba vplivali posredno, in so zato zapisani v svetlejšem tonu. To je tudi čas, ko je bil oče, kot vodja modelne mizarne, zaposlen v podjetju Litostroj. 

KLJUČNE OSEBE (po abecedi): dipl. org. Ivan Bašnec (1943-2013), vodja službe vzdrževalno-investicijskih del na poslopju slovenskega parlamenta; dr. France Bučar (1923-2015), predsednik Skupščine RS; Branko Cafuta (-), modelni mizar; ing. org. Janko Fonda (1937-), vodja modelne mizarne; dipl. ing. Marko Herman (1935-), generalni tajnik v Skupščini RS; Franc Jenko (-), vodja vzdrževanja v sivi livarni; ing. org. Franc Kostevc (1940-), sindikalist in občinski tajnik; Franc Kranjc (1936-), vodja sive livarne; Miroslav Plešec (-), modelni mizar; mag. Marko Pogačnik (1944-), akademski kipar; Barbara Režek (-), vodja odnosov z javnostmi in odgovorna urednica litostrojskega glasila; dipl. ing. Zvonimir Volfand (1934-), direktor TOZD PUM; Zvone Žagar (-), predsednik podskupine za določitev simbolov RS.

Glej tudi: Litostrojska leta mojega očeta.

DOLOČITEV DRŽAVNIH SIMBOLOV (ZASTAVE in GRBA)


8. april 1990: PRVE SVOBODNE VEČSTRANKARSKE VOLITVE. Slovenija je na cvetno nedeljo po 63. letih znova dočakala svobodne večstrankarske volitve.

9. maj 1990: Dr. FRANCE BUČAR: izvoljen za predsednika prve večstrankarske Skupščine Republike Slovenije. Na tem mestu je ostal do 23. decembra 1992.

23. december 1990: PLEBISCIT. Volivci so se na plebiscitu [glasovanju o razdružitvi s SFRJ] odločili, da želijo živeti v samostojni in neodvisni Sloveniji. Uradna razglasitev izidov je bila tri dni po plebiscitu, tako da 26. december obeležujemo kot državni praznik, dan samostojnosti in enotnosti. Na plebiscitarno vprašanje, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, je od 93,2 odstotka udeleženih volivcev okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno, kar je 88,5 odstotka vseh volivcev. Več v članku: Dnevnik.

_. januar 1991: USTANOVITEV PODSKUPINE ZA DOLOČITEV SIMBOLOV. Podskupino takratne tridomne skupščine za določitev simbolov Republike Slovenije, kakor se je uradno imenovala, so sestavljali predstavniki političnih strank, ki so sestavljale skupščino, in zunanji sodelavci. Predsedoval ji je Zvone Žagar. Več na: Slovenski spletni portal o heraldiki in veksilologiji.

8. april 1991: JAVNI NATEČAJ. Skupščina Republike Slovenije v dnevnem časopisju objavi javni natečaj za oblikovanje grba Republike Slovenije. Zadnji dan za oddajo predlogov je bil 21. april 1991. Svoj predlog je oddalo 87 posameznikov.

24. april 1991: SESTAVA KOMISIJE ZA OCENJEVANJE PRISPELIH PREDLOGOV. Na osmi seji se je odločalo o sestavi komisije za ocenjevanje prispelih natečajnih del, ki naj bi bila sestavljena iz predstavnikov političnih strank in različnih področij znanosti in umetnosti.

20. maj 1991: IZBOR PREDLOGOV: Komisija se je sestala 20. maja in začela ocenjevati 23. in 27. maja 1991. Razdeljeni v tri skupine so izbrali štiri natečajna dela, ki so v največji meri ustrezala predpisanim kriterijem. Nagrade niso podelili, so pa odkupili dela izbranih avtorjev: Branko Vovk, Celje; Marko Pogačnik, Šempas; Bojan Haberl, Maribor in Dane Petek, Ljubljana. Odkupljena natečajna dela hrani arhiv Državnega zbora Republike Slovenije.

11. junij 1991: MARKO POGAČNIK: Vabilo za enajsto sejo 11. junija je vsebovalo dve točki dnevnega reda: odločanje o nadaljnjem postopku s prispelimi natečajnimi deli in opredelitev do predlogov po končanem natečaju. Že naslednji dan pa je prišel nov sklic(!) za to sejo, v katerem je bila le ena točka: obravnava dopolnjenega natečajnega dela Marka Pogačnika v povezavi s predlogom amandmaja C k ustavi Republike Slovenije. Komisija torej ni odločala in odločila glede finalnega izbora ampak se je nekdo odločil namesto nje (Marko Pogačnik je sin prijatelja dr. Franceta Bučarja). [Aleksander Hribovšek: 20 let državnega emblema in zastave, 2011]. Odločitev je bila torej sprejeta po politični poti, ob popolni odsotnosti stroke. Glej tudi članek v spletni različici časopisa Delo: Tomaž Švagelj: Oprijem identitete naroda, 28. oktober 2013.

Slovenska zastava na vrhu Triglava, 12. junij 1991.
Foto: Joco Žnidaršič
12. junija 1991: SLOVENSKA ZASTAVA NA TRIGLAVU. Na Triglavu je zaplapolala slovenska zastava, takrat še brez grba. Janez Brojan je o dogodku posnel kratek film.

21. junij 1991: Na dvanajsti seji so ugotovili, da njihove odločitve ne morejo več vplivati na razplet ob sprejemanju amandmaja. Edina svetla točka te seje je bilo morda mnenje mag. Damjana Ovsca, ki je edini dojel pomen simbolov za slovenski narod in pripomnil, da Triglav ni simbol, ampak znak, in s tega vidika predlagani grb sploh ne more biti primerna in trajna rešitev za novo državo. [Aleksander Hribovšek, 2011].

24. junij 1991: Ponovni vzpon na Triglav in prižig kresa. Janez Brojan posnel kratek film.

Slavnostna seja Državnega zbora, 25. junij 1991. Foto: Salomon 2000.
Uradni list Republike Slovenije, Št. 1, 25. junij 1991.
24. junij 1991: UZAKONITEV TEMELJNE USTAVNE LISTINE (DAN DRŽAVNOSTI). Skupščina Republike Slovenije je na podlagi plebiscitarne odločitve za samostojno državo uzakonila Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter Deklaracijo o neodvisnosti in tako postavila formalni temelj slovenski samostojnosti. Prav tako je na skupni seji vseh zborov sprejela odlok o razglasitvi amandmaja C k Ustavi Republike Slovenije. Zanj je glasovalo 187 delegatov, trije so bili proti, osem pa se jih je vzdržalo. Z ustavnim amandmajem C so bili v temeljno ustavno listino zapisani osnovni simbolni atributi novega [Pogačnikovega] slovenskega grba in definirane barve grba in zastave. [Deklaracija ob neodvisnosti. Uradni list Republike Slovenije št. 1, 25. junij 1991].

26. junij 1991: RAZGLASITEV SAMOSTOJNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE. Milan Kučan ob slovesnosti na Trgu revolucije v Ljubljani razglasi samostojnost Republike Slovenije. 

27. junij 1991: ZAČETEK VOJNE ZA SLOVENIJO. Z napadom Jugoslovanske ljudske armade se je pričela, na Primorskem dan prej, desetdnevna slovenska osamosvojitvena vojna. Zaključila se je 7. julija, ko je Slovenijo zapustil še zadnji vojak JLA.

Grb Marka Pogačnika je postal z objavo v uradnem listu legitimen slovenski grb in izpolnjeni so bili vsi pogoji, da se pristopi k njegovi izdelavi. Vlada je začela iskati izvajalca, ki bi bil pripravljen sprejeti naročilo. Nalogo je prevzel Marko Herman, generalni tajnik v skupščini RS.


IZDELAVA SLOVENSKEGA GRBA - LITOSTROJ


PREVZEM NAROČILA


Izdelava slovenskega grba se je začela v času desetdnevne vojne za Slovenijo. Ivan Bašnec, dipl. org. dela, nekdanji Litostrojčan, takrat pa vodja službe vzdrževalno-investicijskih del na poslopju slovenskega parlamenta, je Marku Hermanu predlagal, da se naročilo za izdelavo grba ponudi tovarni LITOSTROJ in hkrati priporočil svojega nekdanjega sodelavca ter soseda Janka Fondo, mojega očeta. Marko Herman se je s predlogom strinjal.

Ivan Bašnec je po telefonu osebno poklical mojega očeta, ki je bil ravno takrat z družino na dopustu - kot ponavadi smo bili na družinskem vikendu na Zaplani nad Vrhniko - in mu predstavil svojo ponudbo. Oče se spomni, da so ga prišli na Zaplano iskati s protokolarnim osebnim avtomobilom in ga mimo barikad prepeljali v stavbo parlamenta. Šoferja je, če se prav spomni - to mi je povedal šele pred kratkim - spremljal Ivan Sabol, roj. 1939, predmetni učitelj na ICL (Izobraževalni center Litostroj), ki je poznal očeta in pot do vikenda za Zaplani. To je bil čas, ko smo po radiu spremljali vojna poročila takratnega ministra za informiranje Jelka Kacina.

30. junij 1991: POGOVOR V STAVBI PARLAMENTI IN PREVZEM SKICE GRBA. Uvodnega srečanja in kratkega pogovora o prevzemu naročila ter izdelavi grba, so se v stavbi parlamenta tako udeležili: generalni tajnik skupščine RS Marko Herman, vodja službe vzdrževalno-investicijskih del na poslopju slovenskega parlamenta Ivan Bašnec, izbran avtor novega slovenskega grba Marko Pogačnik in vodja modelne mizarne v Litostroju Janko Fonda, ki je v imenu Litostroja in kot edini predstavnik podjetja tudi uradno prevzel naročilo in skico za izdelavo grba. Pogačnik je na iz delovnega bloka iztrganem listu formata A4 skiciral grb, poudaril glavne atribute in skico predal Fondi. Oče je v zvezi s tem dogodkom zapisal: "Gospoda Marka Pogačnika sem spoznal v dnevih vojne za samostojnost Slovenije v parlamentu, kamor so me z vladnim avtom ob odmikanju barikad pripeljali z Zaplane. Gospod Marko Pogačnik mi izroči skico grba na A4 formatu. ... Grb ni oblikoval gospod Pogačnik. Grb je reliefno oblikoval Fonda Ivan Janko. Marko je grb na moj poziv testiral z bajalico in ugotovil, da je to kar je želel.". Mnenje grboslovne stroke o ustreznosti grba je nekoliko drugačno.

Vloga takratnega direktorja TOZD PUM [Proizvodnje ulitkov in modelov] Zvonimirja Volfanda v tem času ni povsem jasna, saj ga na pogovoru ob prevzemu naročila ni bilo. Je pa projekt seveda nekako moral potrditi.

POSKUSNI GRB - OBDOBJE POSPEŠENEGA DELA


LITOSTROJSKA KOORDINACIJSKA EKIPA. Direktor TOZD PUM dipl. inž. Zvonimir Volfand; delegat v občinski skupščini Ljubljana-Šiška inž. org. Franc Kostevc; vodja modelne mizarne inž. org. Janko Fonda in občinski svetnik (nekdanji predsednik Sindikata Litostroj) in vodja sive livarne Franc Kranjc.

1. julij 1991: PRIPRAVA MODELNEGA NAČRTA. Fonda izdela modelni načrt. Pogačnikovo skico, ki se je nato še nekaj časa valjala po njegovi pisalni mizi, na koncu pa so jo očitno zavrgli, natančno preriše v geometrijsko formo, ter določi razmerja, obliko in relief. Pri tem ima vso svobodo, ohrani le tri osnovne Pogačnikove atribute: Triglav, zvezde z grba Celjskih grofov in morje. Nalogo za izdelavo lesenega modela grba zaupa enemu svojih boljših delavcev, vzornemu in natančnemu modelnemu mizarju Miroslavu Plešcu, s katerim se na osnovi modelnega načrta tudi dogovorita za podrobno konfiguracijo in oblikovni izgled. Projektna dokumentacija s podrobnim načrtom slovenskega grba, ki jo je pripravil in leta 1992(?) na TVS predstavil Pogačnik je torej v resnici nastala na podlagi izdelka in ne obratno, kot je bilo to predstavljeno javnosti. Glej tudi: Intervju z Markom Pogačnikom iz leta 2011.

Leseni primerek grba za nižji protokol,
ki  je bil skupaj s še tremi različno patiniranimi
vzorčnimi grbi razstavljen v veži parlament.
2. julij 1991: IZDELAVA LESENEGA MODELA. Modelni mizar Miroslav Plešec izdela leseni model slovenskega grba v ti. tretji velikosti (višina 500 mm), ki pozneje postane uradni grb nižjega protokola.

Po izdelavi modela Fonda po telefonu pokliče Pogačnika in ga povabi v modelno mizarno, da poda svoje mnenje. Pogačnik pride in z bajalico oceni obliko in relief grba, postavitev atributov in navdušeno izjavi, da je z izdelanim modelom grba izredno zadovoljen, saj se ta bioenergetsko odziva pozitivno. Oče ga mimogrede prosi, da izmeri še energijo njegove pisalne mize. Tudi tam bajalica pokaže pozitivno energijo.

Janko Fonda je model grba, ki je prestal bionergetski test Marka Pogačnika predal Francu Kranjcu, vodji sive livarne v Litostroju, ta pa je svojim delavcem naročil, da napravijo tri odlitke grba v bronu. Vsakega z drugačnim odtenkom (patino). Za izvedbo patiniranja in brušenja je bil zadolžen Franc Jenko, vodja vzdrževanja v sivi livarni.

2. julij 1991: Milan Kučan, predsednik Predsedstva RS na novinarski konferenci v Cankarjevem domu v Ljubljani, ob napadu Jugoslovanske armade na Slovenijo govor zaključi z besedami: "Po tej vojni, ko se bo končala, ne bo nič več tako kot je bilo prej. Nič več. Potem bo nov čas in se bomo pogovarjali o novih stvareh."

3. julij 1991: RAZSTAVA VZORCEV GRBA V VEŽI PARLAMENTA. Skupaj z osnovnim (lesenim) modelom v veži parlamenta razstavijo tri, po patini si različne, odlitke grba v bronu. Poslanci so s svojim podpisom izbirali sebi najbolj všečnega. Grb, ki je dobil največ glasov je šel v nadaljnjo izdelavo. Slovenski grb je dobil svojo končno obliko in vsebino in TOZD PUM [Proizvodnja ulitkov in modelov] LITOSTROJ je pristopil h izdelavi uradnih državnih grbov za protokol.


IZDELAVA PROTOKOLARNIH GRBOV


LITOSTROJ je pristopil k izdelavi treh različno velikih protokolarnih grbov in enega (najmanjšega) jubilejnega, ki je bil namenjen prostemu trgu. Največja dva sta unikatna, narejena torej samo v enem primerku, in tudi protokolarno zaščitena, za oba je moralo vodstvo Litostroja podpisati izjavo, da bo tako tudi ostalo, tretji po velikosti pa je namenjen nižjemu protokolu, torej različnim državnim organom, občinskim odborom, predstavništvom, tudi mejnim prehodom, itd.).

1. GRB ZA SKUPŠČINO. Grb je pritrjen na steno slovenskega parlamenta. Visok je 1250 mm in težak okoli 130 kg. Vodja modelne mizarne Janko Fonda je nalogo za izdelavo modela zaupal svojemu vzornemu in natančnemu modelnemu mizarju Branku Cafuti. Grb je unikaten. V samo enem primerku so ga odlili v sivi livarni pod vodstvom Franca Kranjca. Ko so tako velik in težak grb pritrjevali na steno parlamenta, ki mu je predsedoval dr. France Bučar so se pod vtisom njegovega takratnega verbalnega dialoga z Vitomilom Grosom šalili, da "ne smejo afne guncat in ga [grb] morajo sidrati tako, da Bučarju ne pade na glavo". Tako je grb s 16 mm vijaki na treh mestih sidran skozi 800 mm debelo steno parlamenta. Odstranitev starega (jugoslovanskega) grba in namestitev novega (slovenskega) je bila opravljena ob koncu leta 1991 ali v začetku leta 1992.

2. GRB ZA DRŽAVNI ZBOR. Grb je pritrjen na steno dvorane Državnega zbora. Visok je 840 mm in težak okoli 75 kg. Fonda je nalogo za izdelavo modela zaupal modelnemu mizarju Miroslavu Plešcu. Grb je unikaten. V samo enem primerku so ga odlili v sivi livarni pod vodstvom Franca Kranjca. Pritrjen je bil septembra ali oktobra 1991.

3. GRB ZA NIŽJI PROTOKOL. Grb je pritrjen v številnih občinskih dvoranah za potrebe raznih občinskih odborov, ipd., in ga je mogoče izdelati po naročilu. Visok je 500 mm.

4. JUBILEJNI GRB. Grb namenjen prostemu trgu, tudi kot darilo ob različnih jubilejih: upokojitvah, slavnostnih obletnicah, priložnostnih podaritvah, ..., ipd.. Visok je 300 mm.

Največja dva grba, unikatna in protokolarno zaščitena, sta bila po litju skladiščena v zapečatenih zabojih in pripravljena za prevzem s strani državnega protokola. Te vrste prevzem se ni nikoli zgodil. Grba so v parlament dostavili Litostrojčani sami, ob montaži. Vsak izvirni grb napravljen v Litostroju ima zadaj vlit zaščitni znak litostrojske livarne.

Po očetovem védenju so vsi, ki so bili vključeni v izdelavo slovenskega grba, to delo opravili voluntersko. Plačani so bili le za svoje redno delo. Tudi Pogačnik naj bi se pisno odpovedal honorarju za idejni osnutek.

23. december 1991: USTAVA REPUBLIKE SLOVENIJE. Izhajajoč iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe, in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost, sprejema Skupščina Republike Slovenije USTAVO REPUBLIKE SLOVENIJE. 

V 6. členu sta podrobneje opisana grb in zastava: "Grb Slovenije ima obliko ščita. V sredini ščita je na modri podlagi lik Triglava v beli barvi, pod njim sta dve valoviti modri črti, ki ponazarjata morje in reke, nad njim pa so v obliki navzdol obrnjenega trikotnika razporejene tri zlate šesterokrake zvezde. Ščit je ob stranicah rdeče obrobljen. Grb se oblikuje po določenem geometrijskem in barvnem pravilu. Zastava Slovenije je belo-modro-rdeča slovenska narodna zastava z grbom Slovenije. Razmerje med širino in dolžino zastave je ena proti dve. Barve zastave gredo po vrstnem redu: bela, modra, rdeča. Vsaka barva zavzema po širini tretjino prostora zastave. Grb je v levem gornjem delu zastave tako, da sega z eno polovico v belo polje, z drugo pa v modro. Himna Slovenije je Zdravljica. Uporabo grba, zastave in himne ureja zakon.". Št. 001-02/89-2/75 Ljubljana, dne 23. decembra 1991. Podpisnik je bil Predsednik Skupščine Republike Slovenije dr. France Bučar. 

Skupščina je s sprejemom prve slovenske ustave in delitvijo oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno postavila temelj novemu pravnemu sistemu in parlamentarni ureditvi države. Ta temelji na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na načelih pravne in socialne države, na parlamentarni obliki državne oblasti ter na načelu delitve oblasti. V počastitev sprejetja in uveljavitve ustave, ki je temeljno vodilo odločanja ustavnih sodnikov, je ustavno sodišče 23. december razglasilo za dan ustavnosti, ki ga praznujemo od leta 1997.

1. marec 1992: OČETOVA UPOKOJITEV. S 1. marcem 1992 se je oče upokojil. Ob upokojitvi je svojemu direktorju Zvonimirju Volfandu predlagal, da v imenu TOZD PUM sproži postopek za uveljavitev avtorske in patentne zaščite slovenskega grba. Postopek ni bil izpeljan. Tako lahko danes slovenski grb izdeluje kdorkoli, izvirni pa je le tisti z zaščitnim znakom litostrojske livarne.

6. december 1992: prve parlamentarne volitve v samostojni Sloveniji.

23. decembra 1992: konstituiranje državnega zbora. Na ta dan se je državni zbor na prvi seji konstituiral s potrditvijo mandatov in izvolitvijo vodstva, sprejel pa je tudi začasni poslovnik, ki je urejal pravila njegovega delovanja. Ustanovno sejo je kot najstarejši poslanec vodil dotedanji predsednik skupščine France Bučar, prvi predsednik državnega zbora pa je postal Herman Rigelnik.


Prvo zasedanje državnega zbora 23. decembra 1992: govori predsednik Milan Kučan, za njim sedi predsednik državnega zbora Herman Rigelnik. Foto: Delo.
20. oktober 1994: ZAKON O GRBU, ZASTAVI IN HIMNI. Z Zakonom o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (ZGZH) so bila določena pravila o rabi in uporabi osnovnih slovenskih državnih simbolov.

SPOR ZARADI ČLANKA


7. marec 2008: SPORNI ČLANEK. Po dolgih letih zatišja je pravo razburjenje povzročila v lokalnem glasilu LITOstroj novice objavljena Zgodba o slovenskem bronastem grbu z naslovom: V Litostroju ulili prvi grb Slovenije. Omenjen članek je nastal na pobudo Franca Kostevca, ta pa je v njem predstavljen nič manj kot vodja projekta.

Članek v internem glasilu LITOstroj novice, 7. marec 2008.
Levo: modelni mizar Branko Cafuta z modelom, ki ga je izdelal za največji slovenski grb
Zadnje dni marca 2008 je na vsebino članka očeta po telefonu opozoril Ivan Bašnec. Glede na to, da je Kostevc, tako po očetu, kot del ekipe deloval samo na papirju, oziroma: "Kostevc ni bil nikoli vodja projekta. V tej zgodbi ga ni bilo nikjer in si je vedno prisvajal vse, do česar ni imel absolutno nobene pravice. Je velik manipulator. Za vsako zgodbo, ki jo tov. Kostevc proda je vprašljiva, prevzame jo od drugih prodaja pa kot svojo.", je očeta, pa ne samo njega, objavljeni članek precej ujezil. Nemudoma je po telefonu poklical Kostevca, ta pa se je na očitke branil, da ga je novinarka (Barbara Režek) napačno razumela.

26. marec 2008: DOGOVARJANJE O SKUPNEM POROČILU. Janko Fonda po telefonu prvič pokliče Barbaro Režek, vodjo odnosa z javnostmi v Litostroju in takrat odgovorno urednico litostrojskega glasila LITOstroj novice, ki je tudi objavila sporni članek, ter pojasni zadevo. Zahteva preklic vsebine objavljenega članka, ki ima tudi sicer nekaj vsebinskih napak, in javno opravičilo, hkrati pa jo povabi, da se seznani s pravimi dejstvi. Na skupni pogovor z novinarko o nastanku grba naj bi bili na predlog Fonde na vikend na Zaplani povabljeni vsi ključni akterji: Zvonimir Volfand, Franc Kostevc, Ivan Bašnec, Janko Fonda in Franc Kranjc. Skupaj z novinarko bi predebatirali celoten postopek nastajanja slovenskega grba in povzetek tega predstavili javnosti. Barbara Režek na to načelno pristane, a se kasneje izmika.

Po nekajdnevni neodzivnosti, oče 30. in 31. marca, ter 1. aprila, Barbaro Režek kliče ponovno. 1. aprila očeta pokliče Bašnec in v pogovoru tudi sam izrazi ogorčenost nad neodzivnostjo. Novinarka se oglasi šele na klic 2. aprila, se opraviči, ter očetu pojasni, da so se medtem znotraj podjetja dogovorili, da novega članka ne bo. Oče novinarki očita, da je podlegla pritisku Franca Kostevca in jo hkrati opozori na novinarski etični kodeks. Barbara Režek obljubi, da znova pokliče 22. aprila, ker bo do takrat odsotna. Oče je bil v tej fazi dogovarjanj znotraj Litostroja pravzaprav v podrejenem položaju, saj je bil takrat že 16 let upokojen in brez neposrednega stika s podjetjem.

V tem času so se brez očetove vednosti Zvonimir Volfand, Franc Kostevc in Ivan Bašnec medsebojno dogovorili, da od nadaljnjih pogovorov v zvezi s slovenskim grbom odstopijo. Kot je Bašnec nekoliko kasneje povedal očetu, menda zato, "ker je bil Volfand mnenja, da po tolikem času nima pomena znova odpirati zgodbe in tako po nepotrebnem vznemirjati javnosti". Izjava, če je bila res taka, je najmanj čudna. Skupno srečanje na Zaplani je tako odpadlo. Oče je Bašnecu očital, da ga je s člankom, ko ga je nanj opozoril, najprej izzval, potem pa pustil na cedilu. Bašnec se je izgovoril, da ni imel druge možnosti. 21. aprila 2008 oče znova pokliče Barbaro Režek, ki pa se na klic ne odzove.

22. april 2008: SREČANJE Z NOVINARKO. 22. aprila je Barbara Režek, kot je v začetku aprila obljubila, res poklicala. Oče se odloči, da pogovor z njo kljub vsemu izpelje. Če tudi sam. Barbara Režek se pripelje na Zaplano in z očetom posnameta pogovor. Članek iz tega intervjuja pa ni bil objavljen.

O sami izdelavi slovenskega grba je Janko Fonda pozneje zapisal: "Ko sem gledal [TV] oddaje, razprave o grbu nisem mogel verjeti. Bili smo [grboslovno] neizkušeni - amaterji. Nihče, ne glede na vse, ne more izničiti dejstva, da Slovenija ima svoj grb, prvi grb. In nihče drug ne more te zgodovine spremeniti. Prav tako ne more spremeniti dejstva, da se je rodil v takratni Proizvodnji ulitkov in modelov [PUM], tudi tega ne, kdo je pri projektu sodeloval. Kljub takratnemu mojemu nasvetu je bila zanemarjena [neupoštevana] pravica PUM po patentni zaščiti izvornega grba."

četrtek, 06. julij 2017

Spomin na šolo

Letos mineva štirideset let od zaključka mojega osnovnošolskega izobraževanja. S starši in bratom smo takrat živeli v ljubljanski Šiški, kjer sem do leta 1977 obiskoval Osnovno šolo Hinka Smrekarja. Šolanje sem zatem nadaljeval na Gimnaziji Ljubljana-Šentvid in ga zaključil s študijem matematike na takratni Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Okrogli jubilej praznovanja valete se mi zdi pravšnja priložnost, da s pomočjo skupinskih fotografij iz osnovne in srednje šole obudim spomin na svoje sošolke in sošolce. In seveda na učiteljice in učitelje.


OSNOVNA ŠOLA HINKA SMREKARJA

Osnovna šola Hinka Smrekarja, 1959.


ZGODOVINA


Šola je bila v sklopu urbanizacije Litostrojskega naselja predvsem za potrebe učencev, katerih starši (ali eden od njih) so bili zaposleni v TZ Litostroj, zgrajena leta 1959. Načrte zanjo je izdelal arhitekt ing. Emil Navinšek (1904-1991). Šola je dobila ime po slikarju, risarju, grafiku in ilustratorju Hinku Smrekarju (1883-1942) katerega doprsni kip stoji na zelenici pred šolo. Slavnostna otvoritev šole je bila 5. septembra leta 1959, ko je s šolskim poukom začela prva generacija učencev. V prvem šolskem letu 1959/60 je bilo vanjo vpisanih 1221 učencev, poučevalo pa je 43 učiteljev. Na šoli je bilo 29 oddelkov in pouk je potekal v dveh izmenah. V prvem šolskem letu sta bili na šoli v tečajni obliki organizirani tudi šola za starše in šola za odrasle. Od šolskega leta 1974/75 v sklopu šole (sicer v prostorih VVZ Litostroj) poteka pouk podaljšanega bivanja. Od začetka svojega obratovanja ima šola svojo šolsko knjižnico in svojo knjižničarko in stalno zaposlenega psihologa, od leta 1977 tudi socialnega pedagoga. Poleg učiteljskega kadra so na šoli od samega začetka zaposleni tudi administrativni delavci, kuharica, hišnik in snažilke.

Pogled na šolo z vzhodne smeri. [Glasilo TZ Litostroj, junij 1960]


V prvih letih po otvoritvi je bila h šoli dograjena le šolska telovadnica. Z občutnejšimi obnovitvenimi deli so na šoli začeli septembra 2000, ko so gradbeniki pod vodstvom delovodje Staneta Pečka vlili prvo betonsko ploščo nad zakloniščem. Slavnostna otvoritev obnovljene šole je bila 3. septembra 2001. Šola je dobila sodobno opremljene učilnice in druge šolske prostore, sodobno računalniško učilnico ter razdelilno šolsko kuhinjo. Do takrat so učenci hodili na kosilo v VVZ Litostroj. Šola je dobila tudi novo sodobno opremljeno telovadnico, obnovljeno šolsko igrišče in lepo urejeno okolico. Arhitekt obnovitvenega prizidka je bil arhitekt Boris Briški. Denar za gradnjo in opremo je zagotovila Mestna občina Ljubljana.

Od ustanovitve do danes je šolo vodilo 7 ravnateljev oz. ravnateljic: Vinko Habjan, Ronald Malej, Volga Stanković, Marjan Kodelja, Milena Zatler, Janez Špan in Rebeka Velak.

Osnovna šola Hinka Smrekarja danes - pogled z zahoda [vir: uradna spletna stran OŠ]
















Viri:

- Osnovna šola Hinko Smrekar (uradna spletna stran, Wikipedija)
- Glasilo Delovnega kolektiva TZ Litostroj, 1960-1980, Slovanska knjižnica LJ.
- Breda Mihelič: Urbanistični inštitut RS: Zgibanka Litostrojsko naselje, MOL, 2013.
- Osebni arhiv

SOŠOLKE IN SOŠOLCI


MALA ŠOLA


ŠOLSKO SPRIČEVALO

Izkaz o uspehu in vedenju [osebni arhiv RF]
1. RAZRED

ŠOLSKO LETO 1969-70. 1.b razred. Učenci (z leve). Spredaj: Vojko Vrtar, Matjaž Štine, Milan Ostanek, Zdenko Opalički, Stanko _, Robert Fonda. V sredini: Marko Šparemblek, Sonja Korent, Bojana Rihtaršič, Bojana Žohar, Mojca Šoba, Lili Žibert, Bojana Kosmač, Linda Kobal, Cvetka Pinterič, Mateja Peterlin, Mojca Eržen. Zadaj: _ _, Bojan Jakofčič, Irena Nemanič, Andreja Peteros, Andrej Grenc, Robert Kocjančič, Bruno Kralj, Hinko Mesner, Bojan Rošelj. Učiteljica: Antonija Košak.

2. RAZRED

ŠOLSKO LETO 1970-71. 2.b razred. Učenci (z leve). Spredaj: Matjaž Štine, Silvo Mesner, Zdenko Opalički, Vojko Vrtar. V sredini: Tatjana Stojanovič, Sonja Korent, Mateja Peterlin, Bojana Rihtaršič, Bojana(?) Rački(?), Metka Stanovnik, Lili Žibert, Bojana Žohar, Cvetka Pinterič, Mojca Šoba, Mojca Eržen, Linda Kobal. Zadaj: Andrej Grenc, Robert Kocjančič, Bojan Jakofčič, Bruno Kralj, Stanko Podgornik, Milan Ostanek, Hinko Mesner, Marko Šparemblek, Robert Fonda, Irena Nemanič, Andreja Peteros. Učiteljica: Boža Hosnar. 

3. RAZRED

ŠOLSKO LETO 1971-72. 3.b razred. Učenci (z leve). Spredaj: Robert Fonda, Matjaž Štine, Milan Ostanek, Zdenko Opalički, Vojko Vrtar. Druga vrsta: Lili Žibert, Linda Kobal, Metka Stanovnik, Bojana Rihtaršič, Bojana(?) Rački(?), Cvetka Pinterič, Marko Šparemblek, Bojan Rošelj, Hinko Mesner. Tretja vrsta: Bojana Žohar, Mojca Šoba, Mateja Peterlin, Sonja Korent, Robert Kocjančič, Bojan Jakofčič, Stanko Podgornik, Bruno Kralj, Andrej Grenc. Zadaj: Tatjana Stojanovič, Mojca Eržen, Andreja Peteros, Irena Nemanič. Učiteljica: Slavica Bizjak.

4. RAZRED

ŠOLSKO LETO 1972-73. 4.b razred. Učenci (z leve). Spredaj: Hinko Mesner, Robert Fonda, Matjaž Štine, Vojko Vrtar, Milan Ostanek, Zdenko Opalički,  Bojan Rošelj. V sredini: Lili Žibert, Mateja Peterlin, Janika Pavšek, Bojana Rihtaršič, Mojca Šoba, Sonja Korent, Tatjana Kosmač, Mojca Eržen, Bojana Žohar, Linda Kobal, Cvetka Pinterič. Zadaj: Metka Stanovnik, Tatjana Stojanovič, Bojan Jakofčič, Robert Kocjančič, Stanko Podgornik, Tomaž Janežič, Andrej Grenc, Irena Nemanič, Andreja Peteros. Učiteljica: Slavica Bizjak.

5. RAZRED

ŠOLSKO LETO 1973-74. 5.b razred. Učenci (z leve). Spredaj: Tatjana Stojanovič, Linda Kobal, Bojana Žohar, Mojca Eržen, Lili Žibert, Bojana Rihtaršič, Mojca Šoba, Mateja Peterlin, Lili Zver. V sredini: Robert Kocjančič, Andrej Grenc, Bojan Rošelj, Tomaž Janežič, Bojan Jakofčič, Irena Nemanič, _ _, Jana Pavšek, Andreja Peteros, Tatjana Kosmač, Sonja Korent. Zadaj: Metka Stanovnik, Milan Ostanek, Stanko Podgornik, Hinko Mesner, _ _, Matjaž Štine, Vojko Vrtar, Aleš Pešec, Zdenko Opalički. Razrednik: Vera Blaž-Šturm (ni na fotografiji).

6. RAZRED

ŠOLSKO LETO 1974-75. 6.b razred. Učenci (z leve). Spredaj: Robert Fonda, Milan Ostanek, Matjaž Štine, Stanko Podgornik, Silvo Mesner, Bojan Rošelj, Hinko Mesner. V sredini: Lili Zver, Sonja Korent, Tatjana (Dada?) Stojanovič, Bojana Rihtaršič, Mojca Šoba, Lili Žibert, Bojana Žohar, Mojca Eržen, Tatjana Kosmač, Jana Pavšek. Zadaj: Mateja Peterlin, Irena Nemanič, Metka Stanovnik, Andreja Peteros, _ _, Andrej Grenc, Bojan Jakofčič, Tomaž Janežič, Robert Kocjančič, Aleš Pešec, Vojko Vrtar. Razrednik: Vera Blaž-Šturm.

7. RAZRED

ŠOLSKO LETO 1975-76. 7.b razred. Učenci (z leve). Spredaj: Silvo Mesner, Robert Kocjančič, Mojca Eržen, Bojana Rihtaršič, Mateja Peterlin, Mojca Šoba, Tatjana Kosmač. V sredini: Lili Žibert, Stane Podgornik, Hinko Mesner, Bojan Rošelj, Milan Ostanek, Matjaž Štine, Robert Fonda. Zadaj: Andreja Peteros, Lili Zver, Jana Pavšek, Irena Nemanič, Bojan Jakofčič, _ _, Tomaž Janežič, Vojko Vrtar, Aleš Pešec, Andrej Grenc, Tatjana Stojanovič, Sonja Korent, Metka Stanovnik. Razrednik: Vera Blaž-Šturm.

8. RAZRED

ŠOLSKO LETO 1976-77. 8.b razred. Učenci (z leve). Spredaj: Lili Zver, Tatjana Stojanovič, Tatjana Kosmač, Bojana Rihtaršič, Bojana Žohar, Mojca Eržen, Mateja Peterlin, Mojca Šoba. V sredini: Andrej Grenc, Aleš Pešec, Tomaž Janežič, Tatjana Stojanovič, Irena Nemanič, Lili Žibert, Metka Stanovnik, Jana Pavšek, Andreja Peteros. Zgoraj: Robert Fonda, Bojan Jakofčič, Vojko Vrtar, Milan Ostanek, Matjaž Štine, Bruno Kralj, Hinko Mesner, Silvo Mesner, Stane Podgornik, Robert Kocjančič. Razrednik: Mira Bole.

GIMNAZIJA LJUBLJANA-ŠENTVID


ZGODOVINA


Prvotna stavba Gimnazije Šentvid.
Danes osnovna šola Franca Rozmana Staneta, Prušnikova 85
Poslopje na Prušnikovi 85 je bilo dograjeno 14. oktobra 1911, načrte zanj je izdelal arhitekt Rudolf Petz. Leta 1928 je bila odprta tudi meščanska šola in tega leta so del šole tudi nadzidali. Načrte za nadzidavo je pripravil gradbeni podjetnik Josip Sršen. 

Po letu 1945 je bila meščanska šola ukinjena in je bila namesto nje do leta 1956 v stavbi nižja gimnazija z nazivom XII. gimnazija. 

Nato je bila do leta 1958 v bivših škofovih zavodih, nato pa je dobila novo poslopje ob osnovni šoli. 

Osnovna šola se je po prvi svetovni vojni imenovala Državna narodna šola v Šentvidu nad Ljubljano, nato Osnovna šola Ljubljana Šentvid, leta 1956 pa se je preimenovala v Osnovno šolo Franca Rozmana Staneta Ljubljana Šentvid.

Povojno obdobje [Zbornik ob 70-letnici Gimnazije Šentvid (1945 – 2015)]. 

Gimnazija Šentvid je bila ustanovljena 3. septembra 1945 z Odredbo ministrstva za prosveto in se je imenovala Državna nižja gimnazija. Skozi leta se je postopoma razvila v popolno gimnazijo. V šolskih letih 1947/48 do šolske reforme 1957/58 je delovala kot XII. gimnazija Ljubljana-Šentvid. Prostore je imela skupaj z osnovno šolo v poslopju bivše meščanske šole (danes OŠ Franc Rozman Stane). V šolskem letu 1948/49 je šolo obiskovalo že 445 dijakov. Imela je že telovadnico, prirodoslovni kabinet in dijaško kuhinjo. Z novo stanovanjsko gradnjo v Šentvidu se je vpis v gimnazijo povečal in šola je odprla peti gimnazijski razred. Preselila se je v prostore bivše škofijske gimnazije, ki jo je upravljala JLA. V šolskem letu 1955/56 je delovala kot XII. gimnazija Ljubljana-Šentvid. Imela je vseh osem razredov in je bila že popolna gimnazija. V osemnajstih oddelkih je bilo vpisanih 571 dijakov. V stavbi so poleg gimnazije delovale še avtomehanična šola, šolski center za veziste, JLA in Ljudska univerza. 

Gimnazija Ljubljana-Šentvid, Prušnikova 98.
Zaradi prostorske stiske so pričeli [v bližini] graditi novo šolsko stavbo, ki je bila dokončana v letu 1957. V novem šolskem poslopju je prostore dobila tudi Osnovna šola Alojza Kebeta. Z novo šolsko reformo v letu 1958 so bile ukinjene nižje gimnazije in XII. gimnazija Ljubljana-Šentvid se je preimenovala v V. gimnazijo in postala srednja šola druge stopnje. 

Od šolskega leta 1974/75 do 1980/81 je delovala kot Gimnazija Ljubljana-Šentvid

Z uvedbo srednjega usmerjenega izobraževanja se je preimenovala v Srednjo šolo za elektroniko in računalništvo, leta 1988/89 pa v Srednjo šolo za elektroniko in naravoslovje. Gimnazija je ponovno postala 1. 9. 1990. 

Ravnatelji na Šentviški gimnaziji v povojnem obdobju so bili: Janko Černuta (1945–1947), Marija Perko (1947–1948), Janko Černuta (1949–1950), Stane Medved (1950–1969), Rado Jan (1969), Jože Šifrer (1969–1973), Srečko Božnar (1973–1983), Jure Grgurevič (1983–2003) in Jaka Erker (2003-).


IZ PROJEKTNE DOKUMENTACIJE: 
Gimnazija Šentvid, Prušnikova 98, 1210 Ljubljana-Šentvid, 30.3.2016.

Gimnazija Šentvid obsega kompleks objektov, ki so bili zgrajeni v štirih fazah v obdobju 1957-1992. Znotraj kompleksa deluje tudi osnovna šola Šentvid. 

Opis obstoječega stanja:

1. Objekt 1a, 1b – najstarejši objekt Gimnazije Šentvid in Osnovne šole Šentvid je bil zgrajen v letih 1956-1957 po načrtih arhitekta Nikolaja Bežka [1912-1987], učenca Plečnikove šole in je kot stavba z lastnostmi kulturne dediščine uvrščen v skupino varovanih šolskih objektov v Ljubljani. Objekt uporabljata Gimnazija in OŠ Šentvid (večji del), po IDZ pa je predviden samo za osnovno šolo z izjemo drugega nadstropja v objektu 1b, ki je predviden za gimnazijo in predvidoma skupne kurilnice, ki se nahaja v kleti objekta 1b.

2. Objekt 2a, 2b – okrog leta 1965 je bil zgrajen na severni strani dislocirano od glavne stavbe objekt z dvema telovadnicama, bazenom in spremljajočimi prostori. Bazenski trakt je kasneje bil preurejen v predavalnico in učilnico. Objekt je v uporabi Gimnazije in OŠ Šentvid. K temu objektu spada tudi dvoje stanovanj (v lasti MOL in RS), ki sta predvideni za rušenje za potrebe izgradnje novega prizidka Gimnazije. Po IDZ sta objekta predvidena za potrebe Gimnazije, z izjemo večje in manjše telovadnice, ki jih bo uporabljala samo osnovna šola. Gimnazija izvaja športno vzgojo v športni dvorani, ki se nahaja v neposredni bližini.

3. Objekt 3 – leta 1969 je bil zgrajen objekt z učilnicami med glavno stavbo in telovadnico. Objekt je v uporabi Gimnazije (večji del) in OŠ Šentvid. Po IDZ je objekt predviden za potrebe gimnazije, z izjemo garderob in sanitarij ob telovadnici, ki so namenjeni samo za osnovno šolo.

4. Objekt 4 – leta 1992 je bil zgrajen najmlajši objekt v sklopu kompleksa Gimnazije in OŠ Šentvid. Kletni del se je uporabil kot dvorana, v etažah so učilnice in knjižnica. Objekt je v celoti v uporabi Gimnazije, kar ostane nespremenjeno tudi po IDZ.

Gimnazija Ljubljana-Šentvid danes [vir: uradna spletna stran gimnazije]

Glej tudi:

- Začetki šolstva v Šentvidu pri Ljubljani (Kamra)
- Slovenski šolski muzej (Šentvid)
Zbornik ob 70-letnici Gimnazije Šentvid (1945 – 2015).
- Razpisna dokumentacija projektantske storitve Gimnazija Šentvid (DOC)
- Gimnazija Ljubljana-Šentvid (Uradna spletna stran).
- Astronomija na Gimnaziji Šentvid (KamraZgodovina).

SOŠOLKE IN SOŠOLCI


1. RAZRED

ŠOLSKO LETO 1977-78, 1.e razred. Dijaki (z leve). Spredaj: Alenka Pokovec, Vanja Tominšek, Tomaž Koleša, Marija (Marjana) Hočevar, Andreja Koračin, Mojca Ferjančič, Simona Bobnar, _ _, Mojca Šoba, Alenka Mrak, Polona Ovijač. V sredini: _ _, Vanja Štamcar, Nina Podpečan, Marta Pirc, Mojca Malovrh, Irena Kleindienst, Tomaž Barle, Robert Fonda, Bojan Kadunc (prof. matematike in fizike). Zadaj: Matija Šenk, Spominka Šavor, Stanka Živic, Aleš Pleško, Jurij Jenko, Vojko Kapus, _ Lipič(?), Željko Klobučar, Boštjan Vrabič, Iztok Hrovat. Razrednik: Vera Blaž-Šturm (prof. biologije).

2. RAZRED

ŠOLSKO LETO 1978-79. 2.e razred. Dijaki (z leve). Spredaj: Mojca Ferjančič, Simona Bobnar, Mojca Šoba, Tomaž Barle, Andrej Margetič. Druga vrsta: Vera Blaž-Šturm (prof. biologije, razrednik), Irena Kleindienst, Marija (Marjana) Hočevar, Andreja Koračin, Mojca _, Polona Ovijač. Tretja vrsta: Antonija Kobilica-Krašček (prof. angleščine), Mojca Malovrh, Stanka Živic, Nina Podpečan, Majda Pirc, Vanja Štamcar, Tomaž Koleša, Janez Čuček. Zadaj: Željko Klobučar, Aleš Pleško, Vanja Tominšek, Iztok Hrovat, Robert Fonda, Boštjan Vrabič.

3. RAZRED

ŠOLSKO LETO 1979-80. 3.e razred. Dijaki (z leve). Spredaj: Robert Fonda, Irena Kleindienst, Aleš Pleško, Andreja Koračin, Vanja Štamcar, Mojca Malovrh. V sredini: Jurij Jenko, Vera Blaž-Šturm (prof. biologije, razrednik), Robert(?) _, Spominka Šavor, Mojca Šoba, Majda Pirc, Nina Podpečan, Marija (Marjana) Hočevar, Iztok Hrovat, Andrej Margetič. Zgoraj: Janez Čuček, Polona Ovijač, Simona Bobnar, Mojca Ferjančič, Alenka Mrak, Vanja Tominšek, Stanka Živic, Tomaž Barle, Boštjan Vrabič.

4. RAZRED

ŠOLSKO LETO 1980-81. 4.e razred. Dijaki (z leve). Spredaj: Janez Čuček, Jurij Jenko, Tomaž Barle, Andrej Margetič, Stanka Živic. V sredini: Vanja Štamcar, Mojca Malovrh, Majda Pirc, Andreja Koračin, Marija (Marjana) Hočevar, Polona Ovijač, Spominka Šavor. Zadaj: Tomo Tiringer, Mojca Ferjančič, Simona Bobnar, Mojca Šoba, Alenka Mrak, Aleš Pleško, Robert Fonda, Vanja Tominšek, Boštjan Vrabič. Razrednik: Milko Vratič (prof. telesne vzgoje). Na fotografiji manjkajo: Iztok Hrovat, Irena Kleindienst, Željko Klobučar in Nina Podpečan.

Po maturi, ki sem jo opravil leta 1981, pa je bilo treba iti najprej k vojakom.