nedelja, 31. december 2017

Rodoslovna zbirka "Kraševci"

ZBIRKA:
Ime zbirke: Krasevci (1600-1900) in seznam oseb (1900-1990)[1]
Zemljepisno območje: Slovenija Kras, Brkini, Vipavska dolina, ....
Čas raziskave: 1997-2017.

PODATKOVNI ATRIBUTI:
Osebni podatek: ime; priimek[2]; datum rojstva-krsta, poroke, smrti-pogreba; vzrok smrti [3]; poklic oz. dejavnost[4]; družbeni status[5]; dogodki, opombe, citati, ...; fotografije, ...
Bivališče: hišne številke, domača hišna imena[6].

VIRI:[7]
Primarni: cerkvene matične knjige (krsti, poroke, smrti), cerkvene družinske knjige (Status Animarum) in civilne domovinske pole, zemljiški urbarji, urbarji cerkvenih bratovščin, ....
Sekundarni: krajevne in družinske kronike, pokopališča in nagrobniki, popisi,  seznami, podatkovne zbirke, spletne digitalne knjižnice (Dlib, Sistory, Ancestry, ....); ..., idr..

Glavno območje rodoslovne zbirke Kraševci
ŽUPNIJE IN PODRUŽNICE (vasi):

AJDOVŠČINA* (Šturje, Planina /Dolenje/, Lokavec, Ustje, Otlica), AVBER* (Avber, Gradnje, Raša, Ponikve), BAZOVICA* (Bazovica, Gropada, Padriče), BREZOVICA (Brezovica, Bač, Povžane, Materija, Rožice, Tublje, Hrpelje, Slope, Artviže, Ostrovica, Padež, Kozjane, Gradišica, Odolina), BUDANJE* (Budanje, Dolga Poljana), ČRNI VRH NAD IDRIJO* (Črni vrh, Zadlog, Idrski log, Predgriže, Lome, Javornik, Kanji dol, Strmica, Mrzli log, Bela), ČRNIČE* (Črniče, Dobravlje, Gojače, Kamnje, Malovše, Potoče, Ravne, Selo, Skrilje, Stomaž, Vrtovin), DIVAČA (Divača, Dolnje Ležeče), DOLINA* (Dolina, Boljunec, Boršt-Jezero, Brce, Brgod, Črni kal, Jelovice, Kastelec, Kroglje, Log, Mačkovlje, Prebeneg, Ricmanje, Socerb, Vodice, Zabrežec), GOČE* (Goče, Lože, Manče), DUTOVLJE* (Dutovlje, Kreplje, Godnje, Skopo, Kopriva, Brje, Krajna vas), ERZELJ* (Erzelj, Branica, Lenivec, Tabor, Mesesneli, Miški, Vovki, Hribi), GABROVICA* (Gabrovica, Coljava), GORJANSKO* (Gorjansko, Nadrožica, Škofi-Kregolišče, Brje, Klanec), GROČANA* (Gročana, Draga, Vrhpolje, Miheli, Nasirec, Lipica), HRAŠČE* (Mali Otok, Zagon, Studenec), HRENOVICE* (Hrenovice, Velika Brda, Goriče, Hruševje, Rakulik, Sajevče, Čermelice, Slavinje, Orehek), KLANEC(Klanec, Beka, Ocizla, Trpce-Petrinje, Prešnica, Podgorje, Černotiče), KNEŽAK(Knežak, Bač, Koritnice, Jurišče, Šembije), KOMEN* (Komen, Volčji Grad, Tomačevica, Sveto, Ivanji Grad, Zagrajec, Mali dol, Preserje), KOŠANA (Dolnja Košana, Buje, Gornja Košana, Kal, Mala Pristava, Nadanje selo, Narin, Neverke, Nova Sušica, Ostrožno brdo, Stara Sušica, Suhorje, Velika Pristava, Volče, Čepno), KREPLJE* (Kreplje, Godnje), LANDOL* (Predjama, Landol, Šmihel pod Nanosom, Stranje), LOKEV (Lokev, Prelože pri Lokvi), OPČINE* (Opčine, Trebče, Bani, Rojan, Ferlugi, Piščanci, Barkovlje, Grljan, Sv. Križ, Briščiki, Kontovel)OTLICA* (Otlica, Predmeja, Kovk)PLISKOVICA* (Pliskovica, Kosovelje, Veliki dol, Tublje pri Komnu), POVIR (Povir, Gorenje, Brestovica, Merče, Žirje, Plešivica), POSTOJNA* (Postojna, Stara vas, Veliki otok, Zalog), RAZDRTO* (Razdrto), REPENTABOR* (Veliki Prepen, Vrhovlje, Voglje, Col-Fernetiči). RODIK (Rodik, Dane, Kačiče, Pared, Podgrad), SENOŽEČE (Senožeće, Dolenja vas, Gabrče, Laže, Potoče, Senadole), SEŽANA (Sežana, Šmarje, Dane, Orlek), SLAVINA* (Slavina, Koče, Žeje, Selce, Nemška vas, Prestranek, Matenja vas, Rakitnik, Grobišče), PIVKA* (Pivka, Petelinje, Gradec, Hrastje, Radohova vas, Klenik, Palčje, Trnje), PODNANOS* (Podnanos, Orehovica, Porečje, Podbreg, Podgrič, Podraga, Lozice /Podbrje, Loka, Otošče, Stajice, Mislejska vas, Lipovška vas, Hrib, Žerjavska vas, Kolona, Renkovska vas, Gorenji Žvanuti, Dolenji Žvanuti/), PREGARJE* (Pregarje, Gaberk, Rjavče, Brezovo brdo, Tatre, Prelože, Huje, Zajelše), PREM* (Prem, Smrje, Dolnja Bitnja, Gornja Bitnja, Čelje, Janeževo brdo, Selce, Turn, Kilovče), SLAP* (Slap pri Vipavi), SLIVJE (Slivje, Loče, Markovščina, Hotična, Skadanščina, Kovčiče, Orehek, Mrše, Ritomeče), ŠTJAK* (Štjak, Selo, Gornja Branica /Koboli, Večkoti, Čehovini, Dolanci, Kodreti, Trebižani/, Krtinovca, Ravnje, Dolenje, Nova vas, Gradišče, Poljane, Štomaž, Razguri, Sela, Raša /Gorupi, Mahniči, Mahorčiči/, Pristava, Bogo, Hribi), TOMAJ* (Tomaj, Križ, Utovlje, Kazlje, Grahovo brdo, Filipčje brdo, Šepulje, Dobravlje), TRNOVO* (Bistrica, Harije, Jasen, Vrbovo, Vrbica, Jablanica, Gornji Zemon, Dolnji Zemon, Mala Bukovica, Velika Bukovica, Koseze, Dobropolje, Zarečje, Brce, Topolc, Šembije, Podstenje, Mereče, Tominje), UBELJSKO* (Veliko Ubeljsko, Malo Ubeljsko, Brezje pod Nanosom, Mala Brda), ŠMARJE-GABRJE* (Šmarje, Lačenberg, Zavino, Branica /Hmeljaki/, Dolnji Lisjaki, Čipnje, Stegovci, Hrastje, Jakulini, Potok, Vrtovče /Gornji Lisjaki/, Gorjani, Vidmarji, Tevče), ŠTANJEL* (Štanjel, Kobdilj, Hruševica, Kobjeglava, Tupelče), ŠTORJE (Štorje, Podbreže, Senadolice, Majcni), ŠTURJE* (Šturje, Žapuže, Kovk), VATOVLJE (Vatovlje, Barka, Misliče, Vareje), VIPAVA* (Vipava, Gradišče, Zemono, Log, Nanos), VRABČE* (Vrabče, Jakovce, Veliko Polje, Griže), VREME (Vremski Britof, Gornje Vreme, Gornje Ležeče. Famlje, Goriče, Škoflje, Zavrhek, Vatovlje, Misliče, Škocijan, Naklo, Matavun, Gradišče, Brežec, Betanja), VRHPOLJE* (Vrhpolje pri Vipavi, Duplje), ZAGORJE(Zagorje, Drskovče, Parje, Šilentabor, Kilovče, Ratečevo Brdo) ... poleg tega: NOVA OSELICA (Podjelovo brdo, Podlaniše, Podpleče, Nova Oselica, Hobovše, Sovodenj, Laniše, Koprivnik),  STARA OSELICA* (Stara Oselica, Hobovše, Fužine, Kladje, Podgora, Trebija) - * v pripravi

-----
[1] Osnovni seznam  (ime in priimek) oseb v zbirki rojenih med leti 1900 in 1990.
[2] Imena in priimki oseb v zbirki so pisana tako, kot so bila povzeta iz vira. Osebna imena prepisana iz matičnih knjig so tako tudi v zbirki sami zapisana v latinščini (kjer je bilo mogoče, je povzet zapis ob krstu). Isto velja tudi za priimke, ki so bili za razliko od osebnih imen v matičnih knjigah pisani v kranjskem jeziku, do okoli leta 1852 sicer praviloma v bohoričici, po tem pa v današnji obliki, s šumniki. Podatki o osebah povzeti iz drugih virov, so pisani tako, kot so bili zabeleženih v teh virih. Izjemoma je zapis v rodoslovni zbirki drugačen, če je šlo pri vpisu podatka v osnovnem viru za očitno napako.
[3] Podatki za 19. stoletje.
[4] Zapisi poklicev (oz. dejavnosti) kot agricola, rusticus, villicus, ..., ki v osnovi označujejo kmeta, so v zbirki praviloma izpuščeni.
[5] Gosposki status osebe (D'nus, D'na, ...), plemiški naziv (Nob., pl. ...), pridevek (Mr'o, Rd., dr. mag., ...)
[6] Od leta 1770 dalje.
[7] Podatki v rodoslovni zbirki so skoraj v celoti povzeti neposredno iz primarnih virov. Izjema so plemiški rodovniki, ki sicer predstavljajo manjši delež zbirke. Ti temeljijo pretežno na sekundarnih virih - rodbinskih kronikah, zbirkah, družinskih genealogijah (Preinfalk: Plemiške rodbine na Slovenskem; ...); prepisih iz matičnih knjig (Schivizhoffen: Der Adel in der Matriken, ...), ... in drugih.

KRAŠEVCI - Kostner, Karstner (Krashauze)


Kraševec, W. Lazius 1561
Beseda Kras (Karst) se prvič omenja v delu “Dvcatvs Carniolae et Histriae vna cvm Marcha Windorvm" Wolfganga Laziusa (1514-1565). Zemljevid je bil natisnjen leta 1545, objavljen pa 1561. Kras (Kars) je leta 1550 kot pokrajino na svojem zemljevidu označil tudi Sebastijan Münster (1488-1552). 

Še pred objavo Lazijevega zemljevida je Kraševce leta 1555 omenil Primož Trubar (1508-1586). V predgovoru v Matejev evangelij iz leta 1555 beremo: "Mi imamo pak tukaj tri riči vom povedati: Na pervu. Kedar ta Slovenski Jezik se povsod glih inu veni viži ne govori, drigači govore zdostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerij inu Dolenci tar Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati."

Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) je v Slavi Vojvodine Kranjske leta 1689 Kras in Kraševce umestil na ozemlje Notranje Kranjske (Innerkrain), kamor je vključil tudi Pivko (tj. Pivško). Ime Notranjci takrat še ni bilo prepoznavno. Nadomeščala so ga ožja imena, Kraševci in Pivčani, tudi Vipavci; jedro današnje Notranjske (Cerkniško in Bloke) pa je bilo takrat umeščeno na Srednjem Kranjskem, ne na Notranjem.

Takole je pisal Valvasor[6] ...

Notranjska je v četrti petini dežele Kranjske. Kot četrti del, ki obsega Kras, Pivko in vse, kar spada zraven, ima štiri vrste prebivalcev: namreč Vipavce, Kraševce, Čiče in prave Kranjce. Te štiri vrste prebivalcev se razlikujejo tako po jeziku kot po noši in skoraj v vsem svojem žitju in bitju.

Četrta petina notranje Kranjske - Kras in Pivka, Valvasor 1689.
Das Virte Fvfftl Das Ist Inner Crain oder Karst vnd Poyg
Valvasorjev opis Dežele Kranjske. Valvasor (1689) deli Kranjsko na pet pokrajin ali na petine (Funfftl), ki niso upravne enote, ampak le zemljepisni pojmi, saj je delitev zasnovana na etnoloških, gospodarskih, kmetijskih, geografskih, hidroloških idr. značilnostih pokrajin. Das Erste Funfftl Das Ist Ober Krain (Gorenja Kranjska). Obsegala je v glavnem današnjo Gorenjsko in Ljubljansko kotlino. Meje tečejo od Ljubljane po Gradaščici, za Bohinjem in čez Triglav na Korensko sedlo, po Karavankah, mimo Motnika in Trbovelj do Save in po njej do Ljubljane. Das Andere Funfftl Das Ist Unter Krain (Dolenja Kranjska). To je ozemlje med Krko in Savo z Žumberkom. Meja je Sava od Ljubljanice do Bregane, odtod do Kolpe ter od Metlike do izvira Krke in do izliva Ljubljanice. Na jugovzhodnem obrobju leži Kostanjevica (Landstrass), še vedno precej odmaknjena od meje. Verjetno se je slovensko ime Dolenjska začelo pojavljati z nemškim poimenovanjem tega ozemlja Unter Krain, kot ga navaja Valvasor, in sicer po kombinaciji Dolenj(ja) (Kranj)ska. Das Dritte Funfftl Ist Das Mitter Krain (Srednja Kranjska). Pokrivala je ozemlje od Laz ob Savi do izvira Krke, po njej do Soteske. Odtod je šla meja na Kolpo pri Metliki in po Kolpi navzgor skoraj do izvira ter proti severu zahodno od Cerkniškega jezera do Vrhnike in po Ljubljanici do Save. Das Vierte Funfftl Das Ist Inner Krain Oder Karst und Poyg (Notranja Kranjska ali Kras in Pivško). Meja je tekla od Vrhnike po Javornikih, čez Snežnik do Voloskega zahodno od Reke. Odtod po Čičariji do področja pred Trstom in na sever proti Vipavi in Idriji ter do Vrhnike. Das Letzte Funfftl Das Ist Histereich  (Istra). - Dolenjski list, 5. februarja 1998, stran 22. (dlib)

KRAŠEVCI in KRAS


Kraševci živijo na Krasu, pri gradu Na Školju, Devinu in Štivanu; imajo pa svoj poseben jezik in posebno nošo. Njihov jezik je precej trd; ponekod govore tako nerazumljivo, da jih človek komaj razume, vendar pa s kranjskimi besedami.

Kraševci in Kraševke, Valvasor 1689
So močni, delavni, večinoma se preživljajo z vinogradi, kjer uspevajo najboljša vina, prosečan, muškat in podobna vina, ki jih vozijo v daljne dežele. Zemlja je pri njih sicer povsod kamnita in je včasih skoraj ni videti, pa vendar rodi najodličnejše vino. In dobro jim uspeva tudi živina, ki je redijo veliko in daje dobro hrano. Nimajo nobenega žita in jedo zelo suh kruh iz napol zmletega žita, podoben holandskemu. Na hrbtih nosijo po deželi cele vreče oljčnega olja in včasih najbrž tudi vina, najbolj v zimskem času. Kajti če tisti, ki to nosi, s to posodo pade, se ne bo kar tako razbila. Te vreče so narejene kot cel kozel ali odrt oven, in v takih kožah nosijo olje. Je pa to potrebno tudi zaradi neravnih poti na Krasu, ki je grozoten, nemil in slab za hojo, ker je skrajno kamnit. Ti dobri ljudje živijo prav revno in so nadvse dobre volje, če le imajo kos surove slanine (ki jim jo neutrudno delo naredi zelo dobro prebavljivo), čebulo in velik kos črnega kruha (iz grobo mlete pšenice ali s črnimi otrobi). Na mnogih krajih jim tudi hudo primanjkuje lesa, posebno poleti pa tudi sveže vode. Vendar jim to pomanjkanje ne jemlje telesnih moči, kljub temu so močni, živahni in zdravi.

V raznih krajih imajo mlake ali luže, ki se natečejo ob dežju; če taka deževnica poleti dolgo stoji, postane krvavo rdeča. Kadar dolgo ni dežja, stoji vedno kmet iz vasi, ki ji pripada luža, na straži ter varuje in brani, da ne bi morda prišli iz drugih vasi in vzeli vodo. Poleg vode manjka Kraševcem tudi lesa in polja. Pomanjkanje lesa in čiste vode pa nadomešča prebivalcem vino. Je najboljše kakovosti, rdeče in belo, vsake vrste; zato tudi gre v daljne dežele. To bo pač najtehtnejši vzrok, da stoji tukaj ne glede na ostalo nerodovitnost toliko prelepih in velikih vasi. V njih imajo večinoma zidane hiše; na njih so nekatere strehe pokrite s ploščatimi kamni. V malo hišah najdemo peči, ampak samo ognjišča.

Burja na Krasu, Valvasor 1689

Če pa vleče veter še malo močneje, potem - čeprav naši ljudje, namreč Kraševci še prav lahko gredo naprej (Česa vsega ne naredi navada?) - se ne bo dalo pregovoriti nobenega tujca več, tudi če bi ga hotel pregovarjati cel svet retorikov, da naj gre kar naprej: obrnil se bo, šel nazaj, se zahvalil za glasbo, noče več poslušati teh Eolovih pozavn in fagotov, ker ima vtis, da bi mu lahko odpihnile dušo iz telesa.

V nekaterih krajih so ti ljudje zelo urni in spretni s pračo, tako da kamen, ki ga zaženejo z zanko, le redko zgreši. Kadar so na potovanju, nosijo namesto orožja v rokah velike dolge čekane.

KRAŠKA NOŠA


Kraška moda
Kar zadeva njihovo nošo, hodijo v širokih ohlapnih hlačah iz debelega grobega sukna, ki spodaj niso zvezane. Zraven nosijo kratke telovnike, na glavi pa velike iz klobučevine narejene kape ali, bolje rečeno, majhne avbe, ženske pa bele peče ali rute, toda ne tako nabrane ali zložene kot sicer drugod. Moški so prav grobi, divjega in zoprnega videza, tudi prav temno porjaveli od sonca; medtem ko so ženske v nekaterih krajih lepo bele in prav čedne; vendar pa jih noša kar precej kazi in zatemnjuje blesk njihove naravne lepote. Vendar pa v nekaterih krajih obstaja še druga ženska noša, zlasti na Bregu (Brech, sicer imenovanem Brščica, Bersziza), ki spada pod gospostvo Socerb (S. Serv) in je precej čednejša od ostale kraške. Tamkaj si namreč mlade kmetice tako spretno ovijejo glavo z dolgo platneno platneno ruto, da naredijo iz nje štiri konce, čeprav ima ruta le dva, v tem ko jo dvakrat dvojno preganejo ter jim tako na vsaki strani visi po en konec, vendar je na levi strani precej daljši kot na desni. Spredaj nad čelom visi le malo, zadaj, proti hrbtu, pa je četrti konec precej širok in dolg. Potem nosijo čez život dolgo črno suknjo brez rokavov, spredaj pa na vsaki strani prsi visi dolg čop ali cof. Ta suknja se spredaj ne zapenja, temveč ostane čisto odpeta in se le s tankim modrim in rdečim pasom opasa k telesu. Pod to suknjo imajo drugo, še daljšo suknjo, iz belega blaga; in iz tega so tudi rokavi. Ta suknja gre spodaj in tudi zgoraj okoli vratu, potem spredaj do pasu, do koder je spredaj izrezana, nato pa od pasu navzdol« kjer pa nima nobene odprtine, vendar pa sega dol trak iz preganjene ali našite kožuhovine; tak kožuhovinast našiv je tudi spredaj na rokavih. Pod to suknjo nosijo dolgo srajco ali haljo, ki je še daljša kot suknja. Taka srajca moli ven spodaj in spredaj pri rokavih, enako pa tudi okoli vratu, tako daleč, da se je dovolj vidi. K temu obuvajo rdeče nogavice in črne čevlje, ki so spredaj čisto okrogli in imajo belo zaplato, kot se vidi na priloženi sliki. Moški pa nosijo tako obleko kot sicer Kraševci in Čiči.

KRAŠEVCI in KRAŠEVKE


Sicer pa precejšnje začudenje zbuja tole: čim bolj grobi in črni so moški v kakšnem kraju, tem bolj bele in lepe ženske najdemo tam, kakor da bi hotela narava primerjati oba spola s svetlobo in senco in tudi postaviti v tako družbo. Zlasti pri Črnem Kalu (Tschernecall) in v njegovi soseščini naletimo na oba spola tako neenake barve, da nosijo moški na obrazu tem več grdote in zoprnosti, čim več miline in prijetnosti imajo ženske. Pa vendar ženske prav enako kot moški vedno delajo na soncu. Moški na glavi ne trpijo las, temveč si jih odrežejo; prav tako tudi ne nosijo dolgih brad. O njihovih opravilih tukaj molčim, ker je bilo v sumarični topografiji o njih že dovolj povedano.

ŽENITVOVANJSKI OBIČAJI


Čeravno pa Kraševci — kot je bilo prejle povedano — nimajo povsod enake ženske noše, tako se tudi v drugih običajih povsod ne skladajo. Ob morju pri Devinu, Štivanu in tam okoli veljajo drugi običaji kot pri Črnem Kalu (Tschernecal); drugi tudi pri Novem Gradu (Castel novo); pri Pivčanih ob Pivki pa spet drugi. Zategadelj naj tu le na kratko omenim to in ono, najprej o ženitovanjih. V večini krajev, zlasti v predelih ob Pivki, z ženitovanji poteka takole: dan pred kopulacijo ali poroko pošlje ženin k nevesti po balo (balla), to je po nevestine mobilije ali premično imetje. Temu odposlancu nevesta ali njeni ljudje dajo faconetelj. Ko pride potem naslednjega dne ženin s starešino (ali mojstrom za gostijo) in drugimi ljudmi iskat nevesto, to poteka skoraj prav tako kot na Gorenjskem in Dolenjskem. Le v tem se tukaj malce spremeni, da sprva sicer pošljejo iz hiše grdo, pozneje pa lepšo. V tretje pa sunejo ali spodijo in tako rekoč poženejo pravo nevesto ven. Starešina ji vrže okoli vratu brisačo in jo tako potegne k sebi. Ko gre nevesta na pot domov, namreč v ženinovo bivališče, vrže majhen kolač (kolazh, to je pecivo okrogle oblike kot venec) čez glavo naprej; to pecivo potem poberejo dečki. Ko pride v ženinovo sobo in se tamkaj usede, ji ženinova mati da fantka na kolena ali v naročje (tako kot se je prej zgodilo tudi pri ženitovanjskih običajih Vipavcev), ki se mu dobrika in ga ljubkuje. Ko hočeta iti v poročno posteljo in skupaj leči spat, on izvleče svojo sabljo ali palaš in ji prereže venec na glavi. Nato se uležeta. Omembe vredno in nenavadno pri tem je, da se mora ženin uleči k nevesti v svojih debelih in velikih hlamudračah. Ali pa jih ponoči sleče, oziroma kako dolgo jih obdrži na sebi, tega ne vem prav točno; kdor je tako radoveden, da si želi natančnejše poročilo o tem, temu bi po mojem mnenju nevesta lahko povedala kaj zanesljivejšega. Kajti ona bo to najbolje in najbolj gotovo vedela. Možno je, da hoče svojo poročno noč najprej začeti z molitvijo in bi rada, da je medtem ne bi motil s svojo prijaznostjo. Samo o tem, ali se morda obrača na slavnega in učenega Hosiusa kot patrona, in sicer prav do svetlega jutra, pa prav močno dvomim. Najbolj verjetno pa se mi zdi, da on obdrži hlače na sebi zaradi sramežljivosti.

poročno gostijo in pojedinami pri tem pa poteka na naslednji način. Prvi dan jedo zjutraj pri nevesti, zvečer pa pri ženinu, in sicer nič prav posebnega, samo kašo. Drugi dan obedujejo pri ženinu. Tretji dan pogosti ženinov oče njegove ljudi, nevestin oče pa njene ljudi. V nedeljo zatem prideta nevesta in ženin k nevestinemu očetu, naslednjo nedeljo pa k ženinovemu očetu. S tem je ženitovanje pri koncu. Drugi dan po poroki gresta novoporočenca v cerkev in dasta brati eno ali dve maši za svoje pokojne starše ali stare starše in sorodnike.

V nekaterih krajih ob Pivki, predvsem okoli Knežaka in Trnovega, imajo poleg prejšnjega pri ženitovanjskih običajih še nekaj posebnosti. Povsod si sicer denar lasti prvenstvo, skoraj na vseh področjih, le v ljubezenskih in poročnih zadevah imajo včasih navado dajati lepoti prednost pred bogastvom. Kajti niso vsi enakega mnenja kot tisti philosophus, ki je tistim, ki so se čudili, da seje poročil z nelepo, grdo žensko, v odgovor dejal, da mora spiti le požirek vina in že v njegovih očeh dobi lepo podobo; mnogi od njih pa hočejo zadovoljiti tudi oči. In marsikatera, ki nosi lepe rože na licih, ima to srečo, da ji lepota služi za doto ali za mrežo, s katero ujame bogatega ženina. Tako tudi nekateri kmetje precej bolj gledajo na lepo, mlado dekle in dobro gospodinjo kot pa na bogato kmetico, ki je revna po lepoti. Nekateri, ki jim je pomembna čast, se za poroko ne ogledujejo toliko po taki, ki je premožnih staršev, če so jo le spočeli ugledni, ali pa jo je mogoče spoštovati in ljubiti zaradi njene spodobnosti in hvalevrednega vedenja. Ampak v teh krajih ne gledajo niti na lepoto niti na rod niti na krepostnost, temveč le na premoženje in sredstva neveste. Lepa postava brez denarja tu velja toliko kot namalana krona in kot telo brez duše. Tista, ki nima denarja, tod v teh krajih obsedi in težko dobi moža. Ne marajo ljubice brez ljube dote. Če pa je dobila dobro doto in lahko ženinu prinese več kot kos mesa, namreč dobre denarce, potem je lahko škilasta ali krivogleda, lahko ima bistre ali krmežljave oči, ali pa celo eno samo, lahko hodi ravno ali pa šepa in šanta, lahko je tako rumena kot vosek in tako grda kot smrt — pa se v očeh mladih snubcev vendarle najlepše lesketa, če le ima doto. Denar ali premoženje je njen okras. Denar jo spremeni iz zamorke v angela, pri katerem upajo, da bodo uživali nebeško življenje v zakonu. Za takšno, ki pride z nabreklo mošnjo, se vsi pulijo in bo imela deset namesto enega snubca, čeravno že lahko vzame le enega.

Kadar pa zares pride do obljube ali zaroke, se opravi z naslednjimi ceremonijami: ženin po tleh razgrne obleko, ali pa morda odejo, in se uleže nanjo; nevesta pa potem zraven njega. Nato ju okoli stoječi prijatelji pokrijejo a zunanjimi deli obleke. Ko sta tako nekaj časa skupaj ležala na tleh, vstaneta. Ženin pa, ki obstane na obleki, prime nevesto za levico s svojo desno roko in jo trikrat zasuče naokrog. Nato ji trikrat nazdravi, enako pa tudi ona njemu prav tolikokrat. Zatem si oba podata desnici, ki jima ju polijejo z vinom. Na koncu vržejo nevesti nekaj denarja v naročje. S tem je zaroka v skladu z njihovim običajem primerno končana. Razen njenega leganja na tla se sicer ravnajo po splošnih ženitovanjskih navadah.

Ko je minila poroka in ohcet, spremijo novoporočenca v njuno stanovanje skozi tista vrata, skozi katera puščajo živino, ki gre iz hleva; pri tem ženinova mati ali kaka druga bližnja sorodnica pri vratih čaka z vrčem vina in trikrat nazdravi nevesti, ki ji odvrne z enako trikratno napitnico in vrže groš ali podoben kovanec v vino. Zatem omenjena mati vrže obema poročencema ruto (ali brisačo) okoli vratu, jima želi srečo in zdravje ter ju potegne v kuhinjo. Tu potrosi nevesta (ali mlada žena) pri piskrih ali loncih nekaj denarja; potem se usede in obrne hrbet proti iste jam ter vzame v naročje majhnega fantka, počasi tudi drobi pogačo ali gibanico ter podaja koščke nazaj čez rame tistim, ki stojijo za njo; in ti prav poželjivo segajo po njih, ker mislijo, da jim bo nato lan na polju prav lepo uspeval. Ženin in nevesta pri mizi ne jesta z žlico, ker se bojita, da bi pričakovani otrok dobil velike viseče ustnice in velika usta vse do ušes. Ko postavijo na mizo jed iz dobro zabeljenega prosa, začnejo svatje z velikim vriščem vpiti: Nevesta v posteljo! Nevesta v posteljo! Kakor hitro ona to zasliši, vstane, trikrat upogne meč, ki ji ga čez mizo poda ženin, in gre nato v spalnico. Tam ona ženinu, on pa njej sezuje čevlje; medtem ga ona z roko narahlo treplja po rami. Nato se nevesta skloni in ženin ji z mečem (ali sabljo) odreže venec. Naslednje jutro nevesta brž pogoltne nekaj hrane in se medtem nagiba nad posodo, iz katere običajno žro svinje (nad svinjsko korito), povsem prepričana, da se ji zaradi tega sredstva nobena hrana ne bo zagnusila, če bi ali bo zanosila. Za jutrnjino ji ženin ali njegov brat podari vola ali kravo ali ovco. To žival ona prime za roge in jo preda nekomu od svojih sorodnikov, ki jo pelje trikrat v krogu in tako to glavo živine namesto nje vzame v posest. Po vsem tem odpeljejo nevesto k javnemu vodnjaku v vasi, kjer navzočim napije s požirkom vode in vrže v posodo ali vrč nekaj kovancev. Vse te ceremonije pa imajo svoj določeni pomen, Naklonjeni bralec pa bo, upam, potrpežljivo zdržal brez teh skrivnosti ter nam ne bo zameril, če opustimo njihovo razlago, ki se zdi nepotrebna. Toliko o ženitovanjskih običajih na Krasu in ob Pivki!

---
[6] Janez Vajkart Valvasor: SLAVA VOJVODINE KRANJSKE, 1689.V. knjiga. O starih in najstarejših prebivalcih, II. del VIII. poglavje. O jeziku, obleki in običajih tistih, ki živijo na Krasu. Prevod dela: Die Ehre dess Hertzogthums Crain (Doris Debenjak, Ervin Fritz, Andrej Perhaj in Božidar Debenjak]. - 2010).

petek, 10. november 2017

O vaših družinah ve več, kot vi sami

Lea Kalc Furlanič: "Rodoslovec Robert Fonda je po izobrazbi informatik. Nima diplome iz zgodovine, ni študiral latinščine, vendar ima izjemno široko humanistično znanje, ki si ga je pridobil z več kot 20-letnim raziskovanjem predvsem kraških družin in zgodovine. Velja za najboljšega rodoslovca za Primorsko, ki ima v svoji zbirki podatkov obdelanih 150.000 oseb in vse je rodoslovno povezal." [Članek: Primorske novice, 4. november 2017]

nedelja, 05. november 2017

Spomini Viktorja Debelaka

Viktor Debelak (1926-2017). [OA RF]
Viktor Debelak (1926-2017), fotograf in lovec iz Gorenje vasi v Poljanski dolini, se je rodil 25. marca 1926 na Sovodnju, v župniji Nova Oselica. Bil je sin vojnega invalida iz prve svetovne vojne, na Dunaju izučenega fotografa, tudi zakupnika lovišča Oselica, Matije Debelaka in sovodenjske trgovke Amalije (Malke) rojene Kacin. Tudi on, tako kot njegov oče, se je izučil za fotografa in to delo opravljal skoraj vse življenje. Umrl je 6. maja 2017 v Gorenji vasi.

Leta 2010 se je odločil napisati spomine. V njih je povzel nekaj zgodb iz svojega rojstnega kraja Sovodnja in okolice, ki jih je slišal od starejših, nekaj družinskih spominov in kopico lastnih doživetij. Več prostora v svojih spominih je namenil osebnim doživetjem v lovski druščini, s katero se je skupaj z očetom precej družil, največ pa svojemu vojnemu in povojnemu obdobju. 

Posebej zanimive so njegove vojaške zgodbe, polne osebnih dialogov, ki so sicer vseskozi epsko razgibane in ves čas tudi hudomušno norčavo izpovedne, pisane v slogu mladega upornika, a v svojem bistvu nazorno prikažejo vso tragiko vojne, ki jo je na lastni koži kot komaj 18-letni fant doživel tudi sam. Vojaščina, taka in drugačna, je Viktorja z vmesnimi premori spremljala do leta 1953, do njegovega 27. leta starosti. Po drugi svetovni vojni je namreč doživel še tri izkušnje z jugoslovansko vojsko. Do konca je ostal uporniški, težko obvladljiv in pogosto trn v peti svojim nadrejenim. Kljub temu, da je bil zaradi tega pogosto tako ali drugače kaznovan, se je vedno znova tudi izmazal in se s prefinjenim občutkom iz vseh vojska, in nasploh vseh oblik vojaške hierarhije, pravzaprav norčeval. Še najbolj je simpatiziral s Karađorđevićevo kraljevo vojsko v katero pa ni nikoli vstopil, saj je bila ta že med vojno razpuščena. Njegove zelo živo doživete vojne zgodbe močno spominjajo na vsem dobro znane zgodbe Haškovega dobrega vojaka Švejka.

Viktor mi je kopijo spominov na 14 tipkanih straneh, kot je rekel - da se ne izgubijo, predal v marcu leta 2014, ko sva s kustosinjo(1) Muzeja novejše zgodovine Slovenije (eno kopijo je odstopil tudi njej, oziroma MNZS), ki je na to temo ravno pripravljala doktorat, na njegovem domu v Gorenji vasi pregledovala bogato družinsko fotografsko zapuščino. Pri urejanju njegovih spominov sem želel, kolikor je bilo mogoče, ohraniti avtorjev slog pisanja, zato sem pisal pretežno v prvi osebi. Nekoliko sem popravil le slovnico, nekatere besedne izraze in pravilno zapisal kraje, ki jih v spominih omenja. Dodal sem tudi posnetke listin in nekaj fotografij iz osebnih zbirk ali s spleta. Sem ter tja sem dodal tudi kakšno opombo. Posebej zanimiva je tudi pesniška zgodba vojne izkušnje zapisana v verzih, ki jo je Viktor 25. avgusta 1945 v taborišču Tricase spesnil v 28tih pretežno šest-vrstičnih kiticah. Nekaj najzanimivejših verzov sem dodal h besedilu.
---
(1) dr. zgodovine Monika Kokalj Kočevar, kustosinja MNZS. Doktorska disertacija [2016]: Gorenjski mobiliziranci v nemški vojski 1943–1945.

Zgodbe iz Oselice [1900-1914] 


Nova Oselica, cerkev sv. Janeza Nepomuka. Foto: Matija Debelak
Nekatere osebne zgodbe, resnično doživete v oselški fari v letih pred prvo svetovno vojno so ostale v spominu vaščanov. Življenja vaščanov so se medsebojno prepletala. Prizadevali so si za skupni napredek pri delu in gradili odnose na osebnem druženju.

Kraj [Sovodenj] je svoje ime dobil po sotočju, združitvi, treh vodnih potokov. Ti so: Javorjevodolski potok [Javorščica], Podvosojniški potok [Podosojnščica] in Podjelovobrdski potok [Podjelovščica]. Potoki se združijo v vasi Sovodenj, zato je vas imenovana po sotočju teh voda. Ti trije potoki se stekajo v potok Sovodnjišca, ta pa naprej v Poljansko Soro. 

OSELŠKI FRENČKI IN FRANCELJNI


Ob sotočju treh potokov je voda v začetku 20. stoletja naplavila več novorojenih fantov z imenom Frenčk ali Francelj in jih raztrosila po okoliških domačijah. Zapisati vseh nima pravega smisla, vendar tudi škodilo ne bo nikomur, če pogledamo kdo vse so bili ti novooselški fantje. Vsi gospodje Frenčki so bili do prve svetovne vojne poimenovani po takratnih domačih hišnih imenih kmetij: Dermeckov Frenčk, Kalarjev Frenčk, Matevžinov Frenčk, Danikovšk Frenčk, Rovtarsk Frenčk, Lisjakov Frenčk, Kaludrošk Frenčk, Podlednovšk Frenčk, Jakopov Frenčk, Matjaškov Frenčk (tragičen garjav fant). Vsi ti fantje so doživljali različne osebne zgodbe, tragične in zabavne.

Naj pričnem pri gospodu vaščanu, po domače imenovanem Dermekovem Frenčku [Franc Bašelj (1906-?)]. Vse življenje je bil osebno prizadet zaradi njemu odvzete rodne hiše in kmetije, ki je bila po volji očeta za dušno plačilo in srečno pot v večnost podarjena v cerkveno upravljanje Ledinski fari. Bila je manjša kmetija ob gozdu Marušnik, pripadajoča h vasi Koprivnik, z obsegom večjega kompleksa bujnega smrekovega gozda. Pridelek kmetije je bil pičel, zato so se preživljali s sečnjo smrekovega lesa. Čeprav je kmetija obstajala v bližini, na nasprotnem hribu farne cerkve Nove Oselice, je gospodar kmetije zahajal h sveti maši v zelo oddaljeno faro Ledine. S farnim župnikom sta se zelo dobro razumela. Gospod farni župnik mu je za sveto obljubil kmetu, da si bo prislužil vse najboljše ugodnosti v nebeški očetnjavi, če se odloči in podari svojo kmetijo ledinski cerkvi, oz. Vatikanu v Rimu. Gospodar Dermekovega grunta se je uradno odločil in prepisal svojo kmetijo v lastništvo katoliški cerkvi v vasi Ledine. Svoja dva otroka, sina in hčerko je razdedinil. Sin je odšel po svetu neznano kam. Hčerka je bila zelo prikupna deklica in se je poročila z vaškim učiteljem [Štefe], on pa je bodoči ženi za poroko poklonil najlepšo svečano oblačilo in je bila kljub vsemu predhodnemu žalostnemu doživetju videti zelo srečna. Gospod učitelj je bil doma iz Kranja. Toliko v vednost z obeleženim podatkom. Kolikšno je bilo očetovo nespoštovanje do svojih krvnih družinskih otrok in do svojega osebnega dostojanstva. [Moja op.] Pravzaprav ni šlo za očeta, temveč za samskega bratranca (brez svojih otrok) njegovega starega očeta. Zgodba se je dogajala v letu 1914: Duhovska bisaga. Nedavno tega je hvalil “Domoljub”, kako zna ceniti naše ljudstvo duhovnika. Med drugimi pove tudi, da vidimo dandanes povsod duhovnika, pri vseh zadrugah in družbah, ker duhovnik skrbi tudi za telesni dobrobit človeka. Zato pa ljudstvo tudi “gospodu” vse zaupa. — Kako skrbe “gospod” za telesni dobrobit svojih faranov, si vzemimo za vzgled bivšega župnika v Ledinah, Jelenca. Na Koprivniku, fara Ledine, občina Sovodenj živi v hiši št. 22. sedemdeset let star samec Jurij Bašelj, po domače Dermek. Mož živi na svojem samotnem posestvu, ki je vredno kakih šest tisoč kron, popolnoma sam. Opravlja svojih pet živinčet sam, kuha sam, skratka, razun ob košnji in žetvi ni nikogar pri hiši. Njegovo gospodinjstvo pa je tako, da se bogu smili. Slabše je njegovo stanovanje, kot pa v hlevu. Mož živi v popolni bedi, čeravno ima poleg posestva še denar. — Če je res, kar je pisal “Domoljub”, bi gotovo mislili, da se je župnik potrudil skrbeti za tega človeka v toliko, da bo ta na svoje stare dni živel za svoj denar po človeško, ne pa kot kakšno prase v svinjaku. Pa temu ni tako. Župnik se je pa živo zanimal za tega ubožca in ga zvabil celo trikrat v župnišče, pa le toliko časa, da ga je pripravil do testamenta, v katerem prepušča po svoji smrti vse svoje premoženje ledinski cerkvi in pa škofovim zavodom. Tako zvabljajo duhovniki denar nevednega ljudstva v svojo bisago. Mi pa vprašamo, ali ni nikogar v občini Oselica, ki bi se usmilil tega reveža, ter mu pojasnil, da bo imel večje zasluženje pred Bogom, če skrbi zdaj za sebe, kar pa mu ostane po smrti, naj pa zapusti ubogim občanom, ki se ga bodo bolje spominjali v molitvi, kot pa nikdar sita duhovska bisaga. [Sava, V Kranju, dne 27. junija 1914]. 

Prav tako je bil Dermekov Frenčk pregnan od svoje ljubice. Naj opišem potek zgodbe. Oče njegove ljubice je prepovedal fantu dostop k njegovi hčeri. Osebno doživetje: "Ko je oče opazil fanta v hčerkini sobi, je začel robantiti, fant se je skril pod posteljo, oče hčere je vzel v roke kovaške klešče za prijem vročega železa in izpod postelje izvlekel prestrašenega fanta. V jezi je izjavil: preklemanska ušesa Dermekova, da se mi v nadalje ne prikažeš pri moji hčeri in v jezi poklical svojega sina, da ga prepodi in izjavil: Nock zdaj pa le bruni za njim.". Toda starokopitni oče je za njegovo hčerko skrbno sam izbral ženina, možakarja po njegovi volji, tudi starokopitnega tesača smrekovega lesa. Toda zaplet je nastal pri novo poročenem paru, ker leto dni ni bilo naraščaja. Vaški fantje so se norčevali, da ima omenjeni možakar meglo v hlačah. Prizadeti možakar se je odločil, da gre h sveti spovedi in da povpraša župnika, kaj je na stvari, da ni otrok in, da se vaški fantje norčujejo iz njega. Župnik ga je v spovednici poučeval o poteku ljubavnih postopkov. Fantje čakavši na spoved, pa so napenjali ušesa. Ko je bil možakar instruiran glede postopka spolnosti, je zadevo vzel zelo resno. Toda njegova žena je v dveh letih povila tri otroke in živčno obolela.

Okoliški fantje so bili v tistih časih brez redne službe in so imeli čas za potegavščine. Matevžinov Frenčk [Franc Likar (1907-?)] si je privoščil precej domišljavega soseda lovca Loputnkarja. Obvestil ga je, da večkrat vidi, da se okoli polnoči pojavlja lisica v bližini njegove hiše. Lovec je ugriznil v kislo jabolko in se odločil za nočno čakanje. V mrzli zimi se je zavil v kožuh in čakal na lisico. Ko je cerkvena ura odbila polnoč, je lisica že prihajala iz grmovja. Lovec je s puško z vso lovsko strastjo nažgal po lisici, toda lisica je pobegnila v grmovje. Čudil se je, kako lisice ni pokončal s tolikimi naboji. Drugo jutro gre skrbno pogledat, morda je mrtva lisica nekje v bližini, toda ob ogledu je opazil v snegu sled vlečene nagačene lisice in sled vrvi in čevljev.

Tudi novopečenih sovodenjskih lovcev so si privoščili domači fantje in sestavili marsikatero lovsko zbadljivko: “Je oselško jago prevzel Matic, več jagrov, kot zajcev in lisic.”, “Vovšar, Blekovšar, Matora, Laputnkar, Jerič in Makuc, vsi skupaj pa ste lovci od muh.”, “Na vrhu Koprivnika zalaja lisjak, Matija Mataja, ti si bedak. S priimkom Debelak”, ipd..

Vraževernost je bila v tistih časih slabo upoštevana, toda obudil jo je Pavlinski Blaž [Blaž Mlakar (1909-1986)]. Ker ga dekle iz Nove Oselice ni šmirglalo, se je odločil, da ji ponagaja, kakor tudi vaščanom. Domislil si je stare vraže, pravljico o zlobnih duhovih “Vedomcih”, kateri so ob polni luni, točno ob polnoči, strašili zlobne ljudi. Odšel je v Markovške mlake in točno ob polnoči uprizoril orgije. Krožno je skakal po mlaki in v krogu vrtel svetlečo laterno v smislu pravljičnih zlih duhov, kateri prinašajo nesrečo. Drugi dan, v nedeljo, je pri farni cerkvi Blaž razlagal, da je ob polnoči videl, da je po Markovških mlakah čudno svetlikalo, kakor da bi strašilo. Boji se, da to pomeni za hudo nesrečo. Navzoči cerkveni mežnar Kovačev Vencelj [Vinko More (1908-?)] pa je obljubil, da bo molil, da se ne bi zgodilo kaj nepredvidenega.

Zgodbe o novooselških fantih Frenčkih so tako delno že opisane. Novooselški fantje Franceljni, pa so omenjeni z domačim priimkom in rojstnim datumom, rojeni v prvem desetletju po prvi svetovni vojni. Fantje na tem seznamu ne bodo obeleženi zaporedno točno po njihovi starosti: Žagarčkov Francelj Eržen, Uštinov Francelj Šifrar, Sovodnšk Francelj Eržen, Tajnikov Francelj Bevk, Kalarjev Francelj Telban, Košancev Francelj Telban, Ruparsk Francelj Treven, Kosov Francelj Klemenčič, Srabotarsk Francelj Peternelj, Šuštarjev Francelj Jereb, Buckov Francelj Kalan, Likerčev Francelj Bevk, Črtansk Francelj Slabe, Bendetov Francelj Štremfelj, Kovačev Francelj More, Cigarjev Francelj Miklavčič, Brdnsk Francelj Vončina, Mostarjev Francelj Bogataj, Burjev Francelj Slabe, Podlebnovšk Francelj Eržen, Bendetove Maričke Francelj Eržen, Podganov Francelj Kosmač, Podčrtarsk Francelj Jereb, Podrovtarsk Francelj Kumar, Opaltarsk Francelj Frelih, Pintar Francelj in Guzelj Francelj. Omenjene spoštovane Franceljne omenjam samo zato, ker je res čudno, da so tolikim fantom v tem majhnem kraju, v kratkem času izbrali enaka krstna imena! Morda so obujali spomine na avstrijskega cesarja Franca Jožefa Habsburškega.

UTRINKI SPOMINI IN PRIPOVEDI IZ RANE MLADOSTI


POPLAVLJENA POLJANSKA DOLINA


Po očetovi pripovedi. Zgodba oz. tragedija, kako je bila leta 1926, avgusta meseca, poplavljena oz. od vodne ujme razdejana Poljanska dolina od Sovodnja in Žirov do Škofje Loke. Tistega leta 1926 sem bil star šest mesecev in so me pred ujmo odnesli na varno, na bližnji Opaltarski hrib. Teden dni je padal dež in lilo je kakor iz škafa. Krajani Poljanske doline so bili hudo prizadeti, saj jim je ujma uničila ali razdejala skoraj vse imetje. Odnesla je vse, kar je dosegla struga. S hriba odplavljeni leseni hlodi in drugi predmeti so zajezili tok vode, ki se je zato dvignila tudi do višine štirih metrov in odnesla vsa poslopja ob vodni strugi, med drugim kmečke žage in mline, ki so predstavljali takratno preprosto podeželsko industrijo. Poplava je odnesla številne žage in mline vse od Podjelovega brda, do 10 km nižje ležeče vasi Fužine. V gornjem delu, sotočju Tajnikove grape, je vodna sila odnesla Gregorcevo in Leskovcovo žago. Ob strugi pod jezom je bil porušen Leskovcov mlin. V vasi Sovodenj je bil odplavljen Sovodnikarjev mlin. Kakšen kilometer naprej ob strugi je vodna sila porušila kovačijo, delavnico s kladivom na vodni pogon. V bližini sta bili porušeni tudi Košanceva in Matorova žaga. Voda je odplavila Blažicov mlin in porušila Buhovčeno in Pajklcovo žago. Dva kilometra nižje ob strugi je odplavilo Cigarjevo in Gladkovo žago. Po vsem takratnem poplavnem razdejanju so obnovili le nekatera obratovalna poslopja.

Voda je z njiv, vse do gramoza, odplavila tudi rodovitno zemljo. Tudi cesta po dolini je bila v glavnem razrušena in neprevozna. Ob neprekinjenem močnem deževju so domačini morali reševati pritikline ob stavbah in jih privezovati z vrvjo. V stanovanjskih hišah v dolini se je voda dvignila tudi preko meter višine. Svoje imetje in hrano so domačini reševali s prenosom na bližnje hribe. Vsega  razdejanja, ki ga je za sabo pustila vodna ujma, ni bilo mogoče v kratkem času nadomestiti, razen njivno in vrtno zemljo za ponovno vrtnarjenje. 

Vaščani so se s svojo marljivostjo po ujmi lotili obnove razdejanih poslopij. Sčasoma so delno obnovili tudi porušene žage in mline, vendar, toliko kot jih je bilo pred letom 1926 jih ni bilo nikoli več.

Cigarjeva [Lovrenc Miklavčič] žaga v Fužinah (Stara Oselica), 30. leta. Foto: Matija Debelak. [OA RF]

ZGODBE IZ VAŠKEGA DRUŽABNEGA ŽIVLJENJA


Kosci in žanjice

Pred prvo svetovno vojno so bili vaščani pri delu na polju, zaradi skupnega ročnega obdelovanja puste kmečke zemlje, med seboj zelo povezani. Za oranje njiv in prevozništvo so bila gonilna sila vprežni konji in govedo. Gospodarska kmečka dela, kot sajenje krompirja in gojitev sočivja, so izvajali ročno. Košnjo trave so izvajali skupinsko: vaški kosci, žanjice in grabljivke sena. Kosci in žanjice so morali imeti stalno ostro nabrušene kose in srpe. Za to so skrbeli klepači. Na posebni pripravi, tako imenovanem klepišču, so s kladivom za klepanje stanjšali ostrino jeklene kose, da so kosci s kamnitim brusilom - oslo, rezilo kose lahko naostrili. Prav tako tudi rezila srpov, za žetev zrelega žita. Med dopoldanskim počitkom za malico, so kosci zapeli tudi kakšno pesem. Npr: “Hladne rose, ostre kose, rada travca se kosi, pridi moja ljuba grabljivka, seno se že suši.”. Ženske v vasi so imele skrb, da bo žito na polju pravočasno požeto in povezano v snope in odpeljano za mlačev žita v skedenj, pa tudi, da sta bila korenje ali pesa opleta plevela in krompir za boljšo rast z zemljo prigreben.

Ženitve

Zavbrna dekleta so v prvo osvajali kmečki fantje, šele nato so revni bajtarski fantje prišli na vrsto o ljubezenski zadevi. Tako pač je obstajala ljubavna hierarhija na deželi. Domišljava dekleta so bajtarskim fantom odgovarjale: “ Ne bom te vzela, ker nimaš grunta.”. Od tega zaničevanja so nastale tudi kakšne vulgarne opazke. O ljubezenskih zadevah v vezi porok, so za kmečka dekleta v glavnem odločali farni župniki. Nevesta pred poroko je morala biti neomadeževana in je morala sprejeti sveti zakrament pred poročnim obredom. Zanj so poskrbeli župniki. Ob rojstvu je bilo treba otroka čimprej krstiti, da mu je bil odvzet izvirni greh, kakršnega sta zagrešila Adam in Eva, ki sta bila za to pregnana iz raja.

Naj pripišem resnično žalostno zgodbo iz daljnih časov v zvezi z zahtevanim svetim krstom. V zimskem času, kljub mrazu, so novorojenčka odnesli v cerkev, k svetemu krstu. Po vrnitvi v vas, so se zaustavili v gostilni, da se po tem mrazu otroček malo pogreje. Otroka, skoraj premraženega, so dali v prostor h štedilniku. Botri so se malo pokrepčali od hoda in mraza in poti v hrib in nazaj, toda počitek se je nekoliko zavlekel. Ko so botri hoteli odnesti otroka domov, je bilo dete v kuhinjskem prostoru negibno. Od vročine štedilnika, je bilo mrtvo. Toda ostal je nepozabni žalostni slučaj.

Šolska izobrazba

V tistih časih se je vršil šolski pouk v farni stavbi v župnišču. Šolski pouk ni bil zakonsko obvezen, vendar je bil vključen s katoliškim verskim poukom.

Kako je Amerika poslala v Evropo pravo kavo

Približno leta 1860 se je govorilo, da so Amerikanci [moja op.: verjetno Brazilci] poslali v Evropo čudežno prehransko poživilo, z imenom kava. Prava kava takrat pri nas še ni bila poznana, zato so si ženske, ki so se družile ob kavi, belile glavo kakšen naj bo postopek priprave tako opevanega napitka. Sprva so si kavo kuhale kot fižol, pa ta ni bila dobra. Ko je sosed Opaltar [Lovrenc Frelih (1879-1925)], gostilničar, nekega dne opazil skupino žensk v bližini, jih je vprašal, čemu so se zbrale v tolikšnem številu. Povedale so mu, da bi rade okusile čudežno in poživljajočo pijačo, pravo kavo. On, ki je bil gostilničar, je že vedel kako bi lahko šlo. Iz gostilne je prinesel pripravo za kuhanje žitne kave. Ko je bila prva prava kava kuhana, so gospe poživilo okušale in se navdušile nad prijetnim okusom in aromo. Tako mi je pripovedovala skoraj stoletna ženica. Opomba: Zadnje dni življenja omenjene ženske sem jo fotografiral v postelji. Po razvitju filma sem ga obesil, da se osuši. V tem času so mi stranke, ki so prišle na fotografiranje, omenjeni film odnesle. Običajno jim je prišel prav za žepni etui.

Družinski spomini [1917-1943] 


SPOMINI NA OČETA


Matija Debelak, 16. junij 1918. [OA VD - dediči]
“V življenju ne smemo nikdar obupati!”, je neštetokrat izjavil moj oče.

Oče Matija je v prvi svetovni vojni na Soški fronti pri Gorici (Doberdob) v zapestju izgubil desno roko [1915. Verlustliste Nr. 345: Debelak Mathias. Lstlnft., IR. Nr. 17, 3. Komp., Krain, Krainbürg, Osslitz, 1897; verw]. Po zdravstveni rehabilitaciji v Budimpešti, je odšel na Dunaj, da se priuči življenjsko potrebne obrti. Postal je fotograf in privadil se je dela z levo roko. Za udeležbo v prvi svetovni vojni je prejel tri (štiri?) odlikovanja: značko, kot ranjenec; bronasti znak za hrabrost, srebrno odličje za hrabrost in ....

Fotografski začetki


Svojo invalidnost je pravzaprav kar dobro vnovčil. Kmalu po prvi svetovni vojni in šolanju na Dunaju se je odpravil na italijansko stran, h sestri [Marjana Debelak (1890-1967) por. Uršič], ki je bila poročena na kmetijo V Lanišah. Tam je s posnetki vojakov italijanske obmejne straže ustvaril svoje prve fotografije, hkrati pa se mu je ponudila tudi možnost dodatnega zaslužka s prenosom morske soli čez državno mejo. Morska sol je bila takrat pod državnim monopolom in zato v Jugoslaviji znatno dražja. Po sprejetju zakona, da bodo vojni invalidi stanujoči v Jugoslaviji upravičeni do prejema državne pokojnine, pa se je preselil čez mejo, v Jugoslavijo. Naselil se je v obmejni vasi Sovodenj pri go. Kacinovi [Franca Kacin (1875-1954)]. Kot vojni invalid je dobil tudi možnost, da zaprosi za prodajo državno monopolnega tobaka. V trgovini pri go. Kacinovi je odprl lokal za prodajo tobaka. [1924] se je poročil s hčerko [Amalija Kacin (1899-1981)] trgovke Kacinove, ki je bila tudi zaposlena v mamini trgovini. Čez cesto smo imeli tudi staro hišo, ki smo jo preuredili v stanovanje. Poleg stanovanjske hiše je bila garaža za vozove. Ob steni garaže je bila postavljena lesena stena, kot ozadje za dnevno fotografiranje. Nekoliko pozneje si je ob stanovanjski stavbi postavil foto atelje, nekakšen zimski vrt, s steklom ob steni in na strehi. 

Export tobak


Kot vojni invalid je dobil oče dovoljenje za prodajo monopolnega tobaka in tudi dovoljenje za prodajo export tobaka v zabojih preko državne meje. Z ženo sta se odločila, da si [1936] v bližini državne meje z Italijo postavita manjšo trgovino z mešanim blagom, s katerim je bila dovoljena prosta prodaja preko državne meje in prodajo export tobaka za katerega je dobil dovoljenje. Prodaja blaga je segala na Primorsko (v Italijo) vse do Idrije. Primorci, ki so za prehod preko državne meje potrebovali osebno izkaznico, so prihajali posamično ali v manjših skupinah. Zaradi vse bolj pogostih obiskov Primorcev v naši trgovini, je trgovec iz vasi iz nevoščljivosti trgovino mojih staršev poimenoval po svoje. Rekel ji je: “Prva lira na foušariji.”.

Export tobak se je čez mejo prodajal ob navzočnosti državno-finančnega uslužbenca, ki je posebej označil, da bo tobak prenešen v drugo državo. S prodajo export tobaka so si zaslužek obetali tudi nekateri Primorci. Ti so export tobak, kupljen v trgovini staršev, na Primorskem začeli preprodajati. Tako je posel tekel nam in njim.

Tihotapstvo


Sčasoma se je poleg dovoljenega blaga začelo skrivoma preko meje prodajati tudi raznovrstno drugo blago, katerega izvoz sicer ni bil dovoljen. Najlažje je potekala prodaja raznovrstne kožuhovine, dlakastih pelcev. Ženske, prekupčevalke s krznom, so preko državne meje sprva prihajale s svojimi pelci krzna okoli vratu in se vračale z isto kožuhovino. Tako so na mejnih postojankah postale prepoznavne kot nosilke krzna. Kasneje pa so v nabavo pričele prihajati po skrivnih poteh in brez krzna, mimo obmejne straže pa so se, kar preko dneva, vračale z novo kupljenim krznom. Zelo cenjeno je bilo krzno srebrne lisice (vzrejal jih je tudi takratni škofjeloški notar g. Šink), ki je veljalo za približno dve visoki uradniški mesečni plači, krzno poljske lisice pa polovico takratne cene govedi.

Drugo prepovedano blago se je preko meje prenašalo v nočnih urah in po skrivnih poteh, kakor npr. substanca mamila kokain, ki so naročali iz bolnišnice v Gorici. Rabili so ga pri zdravniških operacijah. Tihotapci so prenašali preko meje tudi surovo kavo v vrečah pakirano po 50 kg in razne druge substance: saharin, ameriški čaj, kresilne kamenčke, alkoholne pijače, idr.. 

Naj omenim slučaj, ko sva z mamo preko meje prenašala kokain. Do državne meje sva prišla skupaj, jaz pa sem v svojem nahrbtniku imel kokain. Na meji naju zaustavi straža. Imenovani graničar je zahteval vpogled, kaj ima dečko v nahrbtniku. Mama se je začela z graničarjem prerekati, jaz pa sem v tem času pobegnil. Ko je graničar napel puško in jo naperil proti meni, je mama pograbila za cev in zakričala: "Zakaj hočete ubiti mojega sina?". Zahtevala je, da se skupaj odpravita na mejno karavlo, da se zaradi incidenta pritoži komandirju. Medtem, ko se je mama ukvarjala z graničarjem, sem jaz nahrbtnik privezal na vrh smreke in po stranski poti odšel domov. Kasneje smo uredili, da je nahrbtnik prišel nekdo iskat.


Trgovina med vojno


Osnovno šolo sem končal s trinajstim letom [1939] in nastopil vajeniško dobo v domači trgovini. Kot trgovski vajenec sem se ukvarjal z urejanjem živilskih kart, določanjem količine mesečne prehrane za naše stranke. Na podlagi živilskih kart smo v trgovino tudi prejemali odmerjeno mesečno količino hrane. [1941] je naše kraje zasedla Nemčija in kmalu se je pojavilo tudi partizansko gibanje. Ko je naš voznik [Janez Kacin (1895-1964), mamin brat] nekega dne prevažal prehrambene artikle za našo trgovino, so ga med potjo zaustavili partizani in mu odvzeli vso mesečno dobavo. Bilo je ravno v času božičnih praznikov in med našimi strankami je nastal preplah, kaj bodo jedli med prazniki. Kot takratni smrkavec sem se odločil, da grem na Nemški urad za prehrano v Škofjo Loko prosit za ponovno mesečno dobavo prehrambenih artiklov. Predhodno sem vadil, kako naj se pogovarjam v nemščini. Na uradu sem uslužbenki povedal, zakaj sem prišel. Rekla mi je, da ta dan pride šef iz prehranskega urada v Celovcu, in da kar njemu povem celotno zgodbo. Ko sem mu pripovedoval o tej zadevi, je poklical gospo uslužbenko in naročil: "Ker se je ta fant v kratkem času tako dobro priučil nemškega jezika, napišite ponovno vse prejšnje naročilnice, ..." in dodal "... brez kave.". Zadovoljen sem se vrnil domov. Pri razdelitvi hrane pa sem slišal grdo opazko: “A kavo je pa trgovka požrla?”. Takšno je plačilo v naši politično zmešani deželi. Med vojno smo doživljali maščevanja v dvostranski politiki. Od enih in drugih.

V spomin iz Grape (Sovodenj). Družina Debelak, 4. april 1943. [OA RF]
Z leve: starša Amalija in Matija; otroci: Francka, Nikica, Viktor, Marija (v naročju), Srečko in Herman.

Umrli v 2. svetovni vojni


Na Oselškem je med drugo vojno svoja življenja izgubilo dosti mladih fantov. Okoli leta 1980 jih je popisal tudi Viktorjev oče, Matija Debelak. Tako je zabeležil: "Med II. voino 41-45 pobili doma: Jezerškovi Debelak (3), Erženauški Oblak (2), Pastotn Guzelj (1), Gorbunou Mrak (1), Čertanski Jakob Slabe, Jeram Malavašič (1), Za Upalče Rupnik (1), Podroutarsk Mrak (1), Andrečukova Kokalj (2), Šmancinovi Beuk (3), Kalarjev Telban (1), Gragarec Eržen (1), Mecon France Guzelj, Jakopova Pagon (2), Matješkou Bajt (1), Sovodnikarjeu Eržen (2), Maričkin Gruden (1), Johann Kacin, Uštinovi Šifrar (2), Zagarčkou Piuk (1), Opaltarsk Frelih (1), Podlednoušk Eržen (1), Kacjanou Jereb (1), Šuštarjeu Jereb (1), Šuštar u Javor dol Pagon (1), Kusova Klemenčič (2), Merlak Mlakar (1), Laniški Uršič (1), Siukarška Šifrar (2), Oblakou Šifrar (1), Jesenauc Lazar (1), Petelinaušk Podobnik (1), Bardar Šturm (1), Veharčk Šturm (1), Jerič Bogataj (1), Tomaževa Franc Beuk (2), Köbrauc Mezek (1), Priskar Klemenčič (1),  Kovačeu na žagi (1), Bendetou Gruden (1), Bartel Kaučič (1) in Grapar Gantar (1)."

ZGODBE IZ MOJEGA OTROŠTVA


“Če se otroku zgodi krivica, jo ne pozabi v celotnem življenju.”

Bil sem marljiv deček. Že v starosti komaj pet let [1931] so se mi v trajen osebni spomin vtisnila prva neprijetna doživetja. Naj opišem to zgodbo. Stric Tomaž [Tomaž Debelak (1899-1945)] me je takrat prosil, če odnesem pošto oz. pismo uslužbencu vaške mlekarne. Za storjeno uslugo mi je podaril denar, čisto novega desetaka (10 dinarjev). Ves zadovoljen sem se vrnil domov, ko je mama ravno štela svoj v skrinji spravljen denar. Pokazal sem ji kaj sem prvič v življenju prislužil. Ker je mama ravno štela denar, sem vprašal: “Ali je tvoj denar z dvema krogcema več vreden, kakor moj, ki ima samo en krogec?”. Odgovorila mi je: “Saj veš, da je tvoj več vreden.”. Jaz, rojena dobra duša, sem pomislil, kaj če bi mami poklonil moj več vreden bankovec. Ko je mama odšla, sem iz skrinje vzel večji, manj vredni bankovec. Bil sem prepričan, da bo zadostovalo za nakup dolgo želenega poslikanega lončka za kavo. Z zamenjanim bankovcem se odpravim h stari mami [Franca Kacin (1895-1954)] v trgovino kupiti lonček. Ko sem stari mami pokazal bankovec, se je zgrozila in zakričala: “Člou’k božji, kje si dobil tolikšen denar?”. Povedal sem, da sem prvič v življenju prislužil denar. "Mami sem poklonil več vredni bankovec in iz skrinje vzel manj vredni bankovec in s tem prišel po dolgo želeni lonček. Mama je rekla, da je njen večji bankovec manj vreden, kakor moj z enim krogcem.". Ponovil sem: “Tako je rekla mama, tako je rekla mama.”. ... Stara mama me je zatožila, da sem ukradel bankovec za 100 dinarjev. Ko je oče prišel domov, me je kot malega tatiča pretepel skoraj do nezavesti. Poklical je žandarja in pred njim sem moral obljubiti, da v življenju ne bom nikoli kradel. Moram povedati, da so bili tisti krivični trenutki grozni. Ta krivica se mi je vtisnila v spomin za vse življenje.

Nekaj let po opisani zgodbi se je zgodila še hujša. Oče je na lovu v zimskem času uplenil lisico. Ko jo je odrl, mi je naročil, da moram kadaver lisice odnesti v gozd in ga zakopati. Šel sem v Zamelinski breg, toda zemlja je bila tako zmrzla, da kadavra lisice ni bilo mogoče zakopati. Voda v potoku je bila zelo visoka in odločil sem se, da kadaver lisice vržem v deročo vodo, da jo odnese. Toda kadaver je deroča voda zanesla za tamkajšnjo brano jezu sosednje žage. To je opazil mimoidoči cestni uslužbenec. Šel se je pritožiti mojemu očetu, zakaj je vrgel kadaver lisice v vodo. Oče se je razjezil in me v jezi pretepel skoraj nezavesti. Skušal sem pobegniti, toda padel sem nemočen na tla in si mislil: “Naj me ubije, saj ne morem nikamor.”. Na omenjenega cestarja sem bil jezen, dokler je bil živ.

Tudi naslednja pripovedna zgodba je boleča. Zima se je bližala, jaz pa sem si želel imeti smučke za rekreacijo. Oče se je kot mladenič izučil za kolarja, toda, ker je v vojnem času izgubil desno roko, se je priučil za fotografa. S pomočjo ročne proteze je delal vsemogoče. Prosil sem ga, če mi naredi smuči. Ustregel mi je. Smučke so bile gotove, vendar snega še ni bilo. Poskusil sem smučati po jesenski slani. Šel sem v breg nad cestno škarpo, toda smučke so mi zdrknile preko cestne škarpe na makadamsko cesto. Z obrazom sem udaril ob cesto. Ko je oče videl moj krvavi obraz, je pograbil smučke in jih razlomil. To je bila najhujša kazen, ker sem si tako zelo želel smučanja.

Vas Sovodenj (Nova Oselica), pozimi leta 1930. Foto: Matija Debelak. [OA RF]
Čez nekaj let [1936] smo se preselili v novo hišo tik državne meje. Tam je mama odprla trgovino z živili. Nasproti trgovine je bil strmi breg. Oče je dal krojaču sešiti hlače z usnjem na zadnjici, da smo se ob snegu po strmem bregu lahko drsali po riti. Spomnim se hude zime v letu 1936, ko je pri mojih desetih letih zapadlo preko meter snega. Ko sem šel proti hlevu, se je utrgala debela plast snega v strmini in plaz me je stisnil. K sreči sem imel smučarsko palico, da sem z njo predrl zasut sneg in zajel zrak, da sem zadihal. Vso moč sem porabil, da sem se skobacal izpod trdega snega. Tisto zimo mi je izdelovalec smuči napravil lične smučke. Presmučal sem vse okoliške bregove, domislili smo si tudi skakalnico. Sprva smo iz strmine skakali na ravno. Pri doskoku je nastala luknja v snegu in padali smo na zadnjico. Ko se nam je posvetilo, da mora biti doskok speljan v brežini, so nam skoki začeli uspevati. Merili smo dosežene dolžine skokov [Tega leta je v Planici skakal Janez Polda in Sepp Bradel je postavil svetovni rekord 101,5 m]. Poleg šole smo imeli tako tudi obilno zimsko športno zabavo s smučanjem po strmini.

Lovske zgodbe iz moje mladosti [1932-1943]


Matija Debelak, Letna dovolilnica za lov, 1942/43. [OA VD - dediči]
Lovska žilica mi je bila v zibko položena. Verjetno mi jo je podarila boginja Diana. Ali pa je bila kriva očetova lovska žilica. Že v mladosti je bilo preživljanje mojega prostega časa povezano z naravo. Mojemu udejstvovanju pri lovu pa je botrovalo naključje. Oče je imel od leta 1932 do leta 1947, ko so bile ustanovljene lovske družine v današnjem pomenu, v zakupu lovišče na Oselici. Bil je namreč tudi strastni lovec. S pogodbo o upravljanju lovišča je sprejel obveznosti: ohraniti lovišče v najboljšem stanju, upoštevati predpise lovskega zakona, loviti lovsko pravično, krmiti srnjad v hudih zimah in vzdrževati lovsko čuvajsko službo.

.
.
Dogovor o zakupu lova na Oselici med Francem Dolencem in Matijo Debelakom, Škofja Loka, 13. junija 1932. [OA VD - dediči]
V mladih letih sem z očetom rad odhajal na lov in z užitkom opazoval življenje divjadi v naravi. Tudi orožje me je mikalo. Očetu sem moral že v rani mladosti čistiti puške. Prigovarjal sem mu, da bi tudi sam rad poskusil streljati z lovsko puško, pa mi je takrat rekel, da sem še premlad. Da tako mladi še ne smejo streljati s puško. Kljub temu mi je dal puško, da ustrelim v vrh smreke, toda puška me je vrgla na zadnjico. Prosil sem ga, če lahko poskusim še enkrat. Takrat mi je rekel: “Zdaj pa vidim, da te muči lovska žilica.”.

Poleg šole in orodne telovadbe sem iskal razvedrilo v naravi, oziroma v gozdu. Potreboval sem sebi primerno druščino. Skupaj s fanti smo uživali v naravi. Privajal sem jih na lovske veščine in druga opravila na lovišču. Razlagal sem jim kako narava vodi življenje divjadi. Spomladi smo plezali na visoke smreke za vranjimi gnezdi in trgali hlače. Po naši strokovnosti smo preurejali stare jazbine. Pozimi in v visokem snegu pa smo pomagali lovcem krmiti srnjad.

Vidra

Spominjam se zgodbe svojega sošolca, ko je nekega dne ves preplašen prišel v šolo. Povedal nam je, da je med potjo videl hudiča ob vodi, ko je lezel v obcestni jašek. Prav na tistem kraju, kjer so nekoč stari ljudje videli hudiča, ko je hlače pral. Med šolskim odmorom je to povedal tudi učitelju. Obvestili smo mojega očeta in šli pogledati, kaj je na stvari. Takoj smo ugotovili, da se pod veliko skalo nahaja neka žival. S palico sem želel ugotoviti, kam vodi rov in že se iz rova požene jezna vidra. To sem ponovil nekajkrat, oče pa jo je medtem pokončal. Pregnali smo velik strah in dobili dokaj vreden kožuh vidre.

Lisica

V zimskem času smo šli z očetom obiskati bolnega strica. Med potjo smo opazili svežo lisičjo sled. Vodila je v eno naših prenovljenih jazbin. Očetu rečem naj pripravi puško. On me nezaupljivo pogleda, jaz pa odkrijem jazbino in v njej zagledava lisico. Oče jo ustreli. Ko si ogleduje lisico, mi pravi: “Daj jo udari ob drevo, da bo zagotovo mrtva.”. Ko je lisici pritekla kri iz gobčka smo ugotovili, da lisica ni bila ranjena, ampak je od strahu izgubila zavest.

Jazbec

Pri obhodu lovišča smo opazili, da se v neki jazbini nahajajo jazbeci. Domislil sem si, kaj če bi jazbeca izkopali iz jazbine brez očetove vednosti. Nagovoril sem brata [Srečko Debelak] in sosedovega Vinka, da gremo v akcijo na jazbece. S seboj smo vzeli domačega lovskega psa. Ko smo ob jazbini predolgo tuhtali, kaj nam je storiti, je pes nas najstnike zapustil in nam pobegnil domov. Šli smo h sosedovemu kmetu po pomoč. Na kmetiji so živeli trije fantje. Takoj smo se dogovorili, da gremo izkopati jazbece. Ugibali smo, kako se zadeve lotiti. Pes nam je pobegnil, zato sem moral v jazbino zlesti sam in ugotoviti kam vodi rov. Koi smo začeli s kopanjem, se je pred nami pojavil očetov lovski pomožni čuvaj. Ko je opazil na drevesu visečo lovsko malokalibrsko puško, nam je pobral naboje. Rekel je: “No, zdaj pa lahko streljate jazbece, ... mulci.”. K sreči sem imel v žepu še tri naboje, kar naj bi zadostovalo za naš lovni načrt. Ko smo jazbino prekopali do vhoda v rov, smo prehod zaprli z lopato, skozi odprtino pa opazovali jazbece. Prvega sem ustrelil v glavo. ker se drugi ni hotel obrniti, sem iztegnil proti njemu roko, pa me je takoj šavsnil. Čez čas pa se je le obrnil, da sem ga pokončal. Nastopila je nova težava. Kdo bo jazbece odnesel domov? Njihova teža je bila približno 20 kg. Pripravili smo močno palico in nanjo obesili jazbece. Med potjo sem glavno breme nosil sam. Bil sem najmočnejši. Pred vasjo pa sem fantoma naročil naj onadva nosita jazbece, jaz pa bom šel zadaj s puško na rami. Ko je oče izvedel za naše početje, se je hudo razjezil. Rekel je: “Če bom imel zaradi tvoje oslarije sitnosti z žandarji, te bom kaznoval.”. Na koncu se je vse izteklo v redu.

Še ena kratka zgodba o lovu na jazbeca. Domačini so se pritožili, da jazbec uničuje koruzo. Odločili smo se, da ga poiščemo. Našli smo njegovo jazbino in spustili psa vanjo. Iz rova je takoj pritekel jazbec. Prav očetu med noge. Zgrabi ga za dlako, sede nanj in oddrsala sta se v dolino. Tekel sem za njima in z malokalibrsko puško jazbeca pokončal. 

Lisjak

Vaščani so prosili lovce, naj pokončajo lisjaka, ker jim je stalno odnašal kokoši. Z očetom sva šla pogledati, kje se nahaja ta grešni lisjak. Za vasjo sva opazila sled v brlog. Votlina je bila zgoraj preraščena s koreninami in mahovjem. Šel sem v votlino in ugotovil, kje ima lisjak svoje bivališče. V stranski rov sem pomaknil palico in lisjak je ugriznil vanjo. Zaprl sem prehod rova in odšel v bližnjo hišo po orodje. S sekirico sva odstranila korenine in odprla rov do lisjaka. Oče ga je pokončal s sekirico, jaz pa sem mu zvezal zadnji nogi. Odnesel sem ga proti domačiji. Med potjo je lisjak oživel in me ugriznil v roko. Znova sva ga umirila in odnesel sem ga v hišo. Ko sem ga položil  na tla, da si obvežem rano na roki, je lisjak ponovno oživel in se splazil pod kmečko peč. Odnesel sem ga na dvorišče in udaril s palico po vratu, toda palica se je prelomila. Končno smo tudi to ubogo živalco pokončali.

Lovski krst


Moj prvi lovski plen [1939] na brakadi [način lova, pri katerem sodelujejo najmanj trije lovci z več kot dvema lovskima psoma goničema, ki divjad dvigata in ji glasno sledita]. Bil sem navzoč na skupnem lovu. Na stojišču sem stal poleg pomožnega lovskega čuvaja, Krtovec so ga imenovali. Ko sva zaslišala, da psi gonijo lisico, mi je lovec ponudil svojo puško in rekel: “Daj vzemi puško in ustreli lisico.”. Ko sem opazil lisico na strelni daljavi, sem ustrelil in lisica je obležala. Po končanem lovu pravi lovski gost dr. Demšar [zobozdravnik Ernest Demšar (1902-1944)]: “Fantje zdaj bomo krstili trinajstletnega lovca.”. Krst so opravili po lovski šegi in navadi. Dobil sem jo s palico trikrat po zadnjici: prvič v imenu boginje Diane, drugič za lovsko čast in poštenje in tretjič v imenu bratovščine za složno življenje. Bil sem ponosen, da so lovci tako mladega fanta vzeli v svoje vrste. Fotografija mi je v spomin na ta dogodek in je na častnem mestu moje zbirke. 

Nočna preža na lisice

Za nočno čakanje lisic je oče svojo puško šibrovko prilagodil, da je bila ciljna mušica osvetljena. V kopito puške je vložil baterijo, med cevmi napravil luknjico in pod cevjo pritrdil škatlico z žarnico, ki je osvetljevala ciljno mušico. Ko so v nočnih urah lisice iskale nastavljene vabe, smo na ta način uplenili kar precej lisic. 

Tudi stare vraže nekaj pomenijo

Ob novozapadlem snegu sva se z očetom odpravila na lov za lisicami. Med potjo sva srečala g. babico [Katarina Štibelj (1883-1962) por. Peternel], ki je ravno prihajala od nekega poroda. Zaustavila naju je in rekla: “Raje se vrnita domov. Ker stare vraže pravijo: če srečaš v jutranjih urah babico ali, če ti črni maček prekriža pot, ta dan ne bo srečen.”. Oče ji je odgovoril: “Jaz se ne menim za stare vraže.”. Odšla sva naprej, lovski sreči naproti. Kmalu sva v strmem bregu opazila lisičjo sled. S smučmi sem preko ledene struge zagazil v strmi breg. Opazil sem, da se lisica nahaja v strmi melini pod skalnim robom. Ko sem se ji približal, se je utrgal snežni plaz in me odnesel v dolino. K sreči je tam stoječe drevo gmoto snega presekalo, mene pa je ob drevesu potisnilo v vodno strugo. S palico sem predrl sneg, da sem dobil zrak. Skušal sem se izkopati iz snega, pa me je oviral nahrbtnik. V njem sem imel past za lisice. S težavo sem snel nahrbtnik in odpel smučke. Zaslišal sem, da voda vdira v snežni plaz. Zbal sem se, da me bo zalila. Na srečo sem se iz struge, ves premočen od potu in vode,  še pravočasno izvlekel. Razjokal sem se. Oče me je čakal ob cesti in ni vedel kaj se dogaja z mano. Takrat je do njega pritekla lisica. Ker jo je sprva zamenjal za psa jazbečarja, je za strel zamudil, tako, da mu je pobegnila. Očetu sem povedal kaj se mi je zgodilo. Odšla sva domov in razmišljala kaj nama je babica zjutraj svetovala. Ugotovila sva, da kdaj je le dobro upoštevati stare vraže.

Zastrupitev

V zimskem času smo lisice lovili na cianovodikove ampule, ki smo jih nastavili v vabo, običajno v jabolko ali meso. Običajno smo jih nastavili na polje, ob kup hlevskega gnoja. Ob visokem snegu so tam lisice pogosto iskale hrano. Bil je slučaj, da sta se na eno vabo ujeli tudi dve lisici. Spomladi smo nastavljene ampule pobrali in jih shranili za naslednjo zimo. Nekoč se mi je ob odstranjevanju ampul iz vab zgodil neprijeten slučaj. Cianovodikova ampula se mi je v roki zdrobila. Nos sem sicer imel zaščiten z mokro krpo, a ta ni dovolj tesnila. Plin mi je udaril v pljuča tako močno, da sem padel na tla in kriknil. Oče, ki je ob vsakem nevarnem početju bdel v bližini, je takoj priskočil in mi začel izvajati umetno dihanje in masažo, da sem zopet zadihal. K sreči se je dobro končalo, posledice pa sem občutil še dlje časa. 

Lisice tudi grizejo

Imel sem tudi nevšečnosti pri zalezovanju lisice v starem in opuščenem rudniku. V svežem snegu smo ugotovili, da je lisico zaneslo v rudnik. S svetilko sem šel za njo in ob robu zasutega rova opazil njene svetleče oči. Plazeče sem se približal in ji svetil v oči, da sem jo lahko zgrabil za gobček. Skala pred njo mi ovirala izvleči lisico iz rova, zato sem gobček za trenutek izpustil, da skalo izrujem. Takrat pa me je lisica zgrabila za zapestje. Zaradi bolečine sem izgubil moč v rokah. Kljub temu sem lisico ponovno zgrabil in navzočega brata [Srečko Debelak] prosil, da mi jo pomaga izvleči iz rova. Pri lovu na lisice smo imeli srečo, da takrat ni bilo bolezni in lisičje stekline.

Srebrne lisice

Še v predvojnem času (30. leta) je škofjeloški notar g. Šink gojil srebrne lisice v obori [ogradi]. Nekaj lisic mu je iz obore pobegnilo in se parilo s poljskimi lisicami. Tako smo uplenili več lisic z bolj črno-srebrno dlako. Uspešno smo lisice lovili tudi s pastmi na dvig, imenovanimi dvigalke. Past, velikosti 50 cm, je imela vpete čeljusti v močno jekleno vzmet. Pri dvigu nastavljene vabe, so se čeljusti sprožile in lisico zadavile. Lisice dobro vohajo železo v zemlji, zato smo pasti nastavljali na sveže razoranih njivah. Po njivah so ležale od pluga pokončane miši, ki so bile za lisice prave vabe. Imel sem tudi nezgodo z nastavljanjem pasti. Ob nastavljanju se je vzmet sprožila in me zgrabila za roko. V dosegu sem našel kos lesa, podstavil pod past in s težavo odprl čeljust in izvlekel roko. 

Spominjam se, kako smo lovili lisice tudi v Cerkljah, na gradu Strmol, pri grofu Hribarju. Tam je bil lovski čuvaj moj prijatelj Francelj iz naše vasi. Nastavljala sva pasti po razoranih njivah in ujela v nekaj nočeh osem lisic.

Vztrajnost lovskega psa brak jazbečarja

Med skupnim lovom se pes brak jazbečar, ki je gonil lisico, po končanem lovu ni vrnil. Ob pregledu jazbin smo ugotovili, da je pes v skalni jazbini. V pozni večerni uri ga še nismo mogli izvabiti iz jazbine, ne s klici ne s streljanjem. Tudi naslednji dan se pes ni vrnil. Domnevali smo, da je ukleščen med skale. Na klice se je odzival z laježem. Sklenili smo, da ga gremo naslednjega dne v zgodnjih jutranjih urah izkopati. Pripravljeni smo bili tudi na možnost razstrelitve vhoda jazbine. Ko smo se z vsem orodjem zbrali pred jazbino, pa je pes prišel iz jazbine sam. Takoj je odtekel h potoku piti vodo, nazaj grede pa sem ga prestregel in dal na povodec. Mnogo dela nam je bilo prikrajšanega. Pomožni lovski čuvaj je nekoliko zamudil akcijo in se čudil, kje so lovci s katerimi je bil dogovorjen. Šel je h jazbini in videl, da je ta zaprta. ker je slišal zvoke je  rov odprl in v njem videl v past ujetega lisjaka. Tako se je končala tridnevna zgodba zaradi preveč vztrajnega lovskega psa.

Petje divjega petelina

Slišal sem starejše lovce, kako so hodili v zgodnjih jutranjih urah poslušati velikega trubadurja. Melodijo oz. petje petelina mi je oče razlagal kar z drgnjenjem po glavniku. Šlo je nekako tako: najprej prvi udarci petja “Klonk - klonk”, sledilo je “štrlonk - štrlonk” in naprej do brušenja in “senk - senk”, ter nazadnje, stresanje biserov. To razlago petelinjega petja sem si želel čimprej slišati tudi v naravi. V zgodnjih jutranjih urah, bil je še mrak, sem se odpravil na petelinje rastišče. Prvo sem slišal skovikanje sove, kmalu za njo pa že tudi prve udarce petelinjega petja. Nadaljevala se je čudovita melodija, vendar sem želel slišati tisto čudo, stresanje biserov. Približeval sem se neslišno in slišal sem tudi tisto zadnje čudo. Bil sem presenečen, da v naravi doživiš kaj tako lepega. Bilo je še temno in petelina na drevesu ni bilo videti. Toda petelin je svojo melodijo izvajal na tleh. Ko sem skoraj stopil nanj je odfrfotal. Tako sem se ustrašil, da sem padel na zadnjico. Melodijo oz. petje velikega divjega petelina sem si želel poslušati še večkrat.

Druženje s starimi lovci

V mladosti sem se rad družil s starimi lovci. Rad sem prisluhnil njihovim lovskim zgodbam. Sčasoma so me na skupnih lovih določali za vodjo psov goničev. Psi so mi bili bolj poslušni, kot svojim gospodarjem. Lovci so si me sem ter tja želeli tudi privoščiti s kakšno lovsko latinščino, vendar mi je bila ta že v mladosti dobro poznana. Rad bi postal pravi lovec in nosil lovsko puško, vendar sem bil takrat še premlad. Večkrat sem poslušal hvalisanje lovcev kako dobri strelci so. Spominjam se dogodka, ko so se lovci zbrali na dopoldanskem prigrizku in šilčku kratkega. Mimo njih priteče zajec in nanj sprožijo pravi rafal. Pokalo je kakor na fronti, toda zajec je svojo kožo odnesel v varno zavetje. To je bilo preklinjanja in izgovorov, toda kriva je bila nervoza lovske žilice, ker ona večkrat onesposobi lovčevo zbranost. 

Pogon na lisice v visokem snegu

Lovci so se postavili na stojišča, jaz pa sem šel po lisičjih sledeh. Opazil sem lisičjo sled preko grabna po podrtem drevesu. Sled je vodila v melino [melišče] pod visečo rušo. Tudi midva s psom sva preko drevesa prečkala graben. Pod visečo rušo posvetim z lučko in opazim štiri svetleče oči. Spustil sem psa, da je lisici pregnal proti lovčevemu stojišču. Po strelih iščem lovce, toda lovcev nikjer. Šli so po sledi za pobeglo lisico in ugotavljali po snegu, če je lisica ranjena. Vprašal sem lovca, kako to da je dvakrat streljal. On odgovori: “Pri prvem strelu je lisica izginila in se zopet pojavila. In zgleda, da jo je strel zgrešil.”. Povedal sem, da sta bili lisici dve, zato poglejmo še za drugo lisico. Kmalu smo jo res našli, mrtvo v grabnu. V takih slučajih ustreljena divjad dostikrat razpade v gozdu.

Lov na lisice v Kranjskem brdu

V času lova smo pogrešali psa brak jazbečarja. Nadejali smo se, da je pri gonji lisice šel za njo v jazbino. Pri pregledu jazbin smo zaslišali globoko v jazbini lajež psa. S klici in streli ga nismo izvabili iz jazbine, toda pes je vztrajal pri lisici. Ure in ure smo čakali, ko je lajež prenehal. Čez čas smo zagledali psa, ki je iz jazbine izvlekel lisico. Ovito okoli vratu jo je držal za grlo. Ko smo lisico pokončali, se je pes vrnil v jazbino in prinesel še košček pri rebrih odtrgane lisičje kože. Gledal nas je, toda ni znal povedati: “Tu imate kompletno lisico.”.

Zimska vaba za lisice

Pri konjaču sva z očetom kupila starega mršavega konja in ga odvedla v dolino Povhovca za hrano lisicam v visokem snegu. Pri obhodu lovišča sva opazila, da kadaver konja dobro obiskujejo lisice. Nastavila sva jim vabe s cianovodikovimi ampulami. Tako sva ujela kar nekaj lisic. Za skrbnika nastavljenih vab, se je ponudil stric iz sosednje kmetije. Spomladi sva pri odstranitvi kadavra konja opazila, da tam drvarji Primorci pripravljajo kopo za kurjenje oglja. Povabili so naju na dobro zakusko. Rekli so, da imajo izvrstno pečeno jagnjetino in nama ponudili porcijo. Oče pokliče psa, da povoha pečenje, toda pes je odvrnil glavo proč. Oče pravi, če ni za psa tudi za naju ni dobro. Primorci so z nasmehom povedali, da je ponujena porcija pečen maček. Oni pa so ga slastno pojedli in zalili z vinom. 

Zgodba o modrasu

Na skupnem lovu ob pregledu jazbin smo ob robu neke jazbine opazili velikega spečega modrasa z rdečim repkom. Lovec je streljal nanj a zgrešil in modras se je zavlekel v jazbino. Pogovarjali smo se, kako nevarno je, če modras piči človeka. Malce kasneje smo izvedeli, da je na tistem kraju modras pičil neko staro ženico, doma iz Fužine, medtem, ko je nabirala borovnice. Prišla je do bližine ceste in tam umrla. Omenjene smrti je bil kriv lovčev zgrešeni strel. 

Premeten zajec

Po večkratnem lovu na istega zajca na istem kraju, je ta vedno izpuhtel v zrak, skratka pobegnil. Gonja psov za zajcem ni bila uspešna. Končno sem skušal ugotoviti, kaj je na stvari. Preiskal sem goščavo, za zajcem pa nobene sledi. Tudi psa sem ščuval naj poišče zajca. Pes je lajal, toda zajca nikjer. Malo za šalo, malo zares sem si rekel. Morda je pa splezal na drevo. In res, zagledal sem ukrivljeno vejo in pri vrhu opazil zajca, ki ogleduje psa pod njim. Nameril sem puško in ga poslal v večna lovišča. Oziroma psu prav v gobec. 

V kletkah sem imel razne vrste ptic pevk in tudi papige. Učil sem jih izgovarjati besede. Vzrejal sem zajce z modrimi očmi in kratko dlako, za ovratnike, pa tudi dolgodlake angora zajce, s katerih sem dlako česal za izdelavo ženskih jopic.

Potem pa je prišla vojna in nemška okupacija, ter z njo tudi prepoved gibanja in prehodov v nočnih urah. Od tu naprej se začenja nova zgodba.

Vojna leta [1943-1946] 


MOBILIZACIJA v R.A.D. (Deutsches Reich Arbeitsdienst)


Viktor s sestro Nikico in mamo Malko, 1943.
[7. avgust 1943]

V avgustu 1943 je nemška vojska izvajala vojaško ofenzivo na partizanske enote v Poljanski dolini, na Žirovskem vrhu in okolici. Padlo je mnogo partizanskih borcev in tudi nemških vojakov. Glavnina partizanskih enot je prebegla skozi bližnjo vasi Fužine in Selo pri Žireh, ter se umaknila na osvobojeno ozemlje na Primorskem. V času ofenzive je nemška državna oblast "Staatsgewalt" med Gorenjci, tudi v vasi Sovodenj, izvedla mobilizacijo.

Za okraj Kranj je objavila javni razglas, ti. "Bekanntmachung proclamation: Der Chef Herrn Gauleiter Reichsstatthalter", vpoklic slovenskih fantov v nemško vojsko. V objavi je bilo določeno: “Vsi moški rojeni v deželi Kranjski, letniki 1920 do 1925, bodo mobilizirani v regularno nemško vojsko (Wehrmacht) v mesecu februarju 1943. V vojaško delovno službo (Deutsches Reich Arbeitsdienst) bodo obvezno mobilizirani tudi mladoletniki, rojeni leta 1926.”.

Mladoletne fante, stare 17 let, med katerimi je bil tudi Viktor, so odpeljali pred naborno komisijo na nemški okrožni urad "Landratsamt" v Kranju. Viktor se je dogodka spominjal: "Med vožnjo z oklepnim vozilom smo poleg razpela na travniku, med vasema Fužine in Trebija, videli na tleh zložene v ofenzivi padle partizanske vojake. Poleg njih je stala nemška vojaška straža.". 

Viktor Debelak, Büschendorf, 30. januar 1944. [OA VD - dediči]
Na naboru so odrasle nabornike potrdili v nemško vojsko in jih razporedili v vojaške enote, nedorasle fante pa poslali domov. Vojaška komisija je potrjene fante spraševala v kateri rod vojske si želijo vstopiti. Viktor pripoveduje: "Oče, ki je prišel za mano, me je čakal na hodniku. Ko sem mu povedal, da sem se javil za letalstvo, mu ni bilo prav. Pristopil je h nemškemu oficirju in ga prosil, da me prepišejo v topniško artilerijo. Oficir je očetovi prošnji ugodil.". Ob ponovnem pristopu h vojaški komisiji, da naredijo popravek, mi je tamkajšnji oficir zabrusil: “Du Landschtreiher, wass wilst? - Ti potepuh, kaj hočeš?”. Takoj mi je postalo jasno koliko Nemci cenijo Slovence. Po vojaškem naboru so nas odpeljali na železniško postajo v Kranj. Tam so nas strpali v vagone in zaplombirali vrata. Ugotovili smo, da vlak pelje proti Celovcu in naprej proti kraju Rottenmann. Od tam smo pešačili do vasi Büschendorf, kjer so nas namestili v delovnem taborišču: Reich Arbeitslager K4-363 Büschendorf bei Rottenmann

MOBILIZACIJA v WEHRMACHT


Odiseja tlačana,
pač pozna jo marsikdo.
Komur ta povest ni znana,
slično zdajle slišal bo.

[18. februar 1944]. Artelerie abb 3 batt 8 reg err. alt X5013 FeldNo 30634 D.

REGENSBURG (Nemčija)


Po končanem urjenju v nemški državni delovni službi RAD (Reichsarbeitsdienst), so nas 18. februarja 1944 vključili v nemško regularno vojsko (Wehrmacht). Namestili so nas v vojaške kasarne v mestu Regensburg. Razporejen sem bil v Artillerie-Ersatz-Abteilung Regiment 8, 3. Batterie, Feldpost 30634 D.
Viktor Debelak, osebni karton ob sprejemu v Wermacht, 18. februar 1944. [OA VD - dediči]





Prejeli smo vojaške uniforme s pripadajočo opremo in nas seznanili z našimi vodilnimi oficirji. Prva in najnujnejša zadeva je bila svečana vojaška zaprisega, ki se je vršila v veliki artilerijski dvorani s razstavljenimi topovi (Havbice 150 mm kalibra) in nemškimi državnimi svečanimi zastavami. Svečanost vojaške zaprisege vojakov Grenadirjev se je glasila: "Ich schwöre bei dem Gott und Gehorsam leisten unserenem Führer Adolf Hitler und unseren Reich" - Prisežem pri Bogu zvestobo našemu voditelju Adolfu Hitlerju in zvestobo našem rajhu. Natančno besedilo prisege je bilo naslednje [moja op.]: Ich schwöre bei Gott diesen heiligen Eid, daß ich dem Führer des Deutschen Reiches und Volkes Adolf Hitler, dem Oberbefehlshaber der Wehrmacht, unbedingten Gehorsam leisten und als tapferer Soldat bereit sein will, jederzeit für diesen Eid mein Leben einzusetzen. - Sveto prisežem pri Bogu, da bom brezpogojno služil vodji nemškega rajha in ljudstvu Adolfa Hitlerja, glavnemu poveljniku Wehrmachta, in bil za to kot pogumen vojak pripravljen kadarkoli žrtvovati svoje življenje.

Dnevno smo izvajali vojaške vaje na merilnih napravah na topovih. Paradno korakanje smo vršili skozi mesto Regensburg. Dovoljeno nam je bilo prepevati slovenske koračnice. Naš glavni poveljnik je bil star avstrijski oficir, vojak in poveljnik slovenskim fantom v prvi svetovni vojni. Bil je zelo eleganten mož, ki je do nas kazal spoštovanje. Neprestano bombardiranje nemških mest in rušenje vojaških zgradb in tovarn nas je spravljalo ob živce. Gledal sem, ko so težki ameriški bombniki rušili tovarno letal Stuka (Sturzkampfflugzeug) in kako so strmoglavljala sestreljena letala. Pri rušenju vojašnic je bilo ubitih več vojakov. Težko smo čakali kdaj nas bodo premestili iz tega pekla. Najprej so se odločili, da nas pošljejo na rusko fronto. Že smo prejeli zimsko uniformo, ko so načrt spremenili in se odločili, da nas pošljejo v južno Francijo. Vrnili smo zimske uniforme in prejeli letne, z vso pripadajočo vojaško opremo. Na železniški postaji v Regensburgu smo natovorili topovsko opremo in konje. 


CANNES (Francija)

Kmetom mule smo pobrali,
pač vojaška organizacija.
Otročje smo vozičke krali,
pač motorizacija.

Vlak je krenil v smeri kraja Mühlhausen proti mestoma Dijon in Marseille. Transport se je zaustavil v južni Franciji, v zaledju mesta Cannes ob Sredozemski obali, kjer so določili položaje (Feuerstellung) za postavitev celotne topovske baterije in poiskali zaščitni prostor za bivanje vojakov. Topove smo pred preleti letal maskirali s travnato mrežo. Kasneje smo, zaradi močnega povratnega udara ob izstrelitvi granat, podstavke topov utrjevali z betonsko podlago. Topovi havbice 150 mm so stali na meter visokih kolesih z jeklenim obročem. Za prevoz štirih topov smo imeli štiri pare konj. Ker so ti stalno bivali v staji so bili zelo neokretni, vendar brez njih ni bilo mogoče menjavati pozicij. Konjske staje in prostore za vojsko smo v bregu hriba izkopavali skupaj s Francozi, ostrešje pa zakrili z zemljo in vejevjem. Tudi skladišča topovskih granat, ki so bila nameščena v gozdu, smo prekrili z vejevjem. S francoskimi delavci (ujetniki) smo se Slovenci dobro razumeli. Povedali smo jim tudi, da smo prisilni mobiliziranci v nemško vojsko. To druženje nemškim oficirjem sicer ni ugajalo, a so bili zaradi skupnih del strpni.

Od vodstva postojanke sem prejel naročilnico, da v mestu Cannes poiščem šoferja za dostavo vojnega materiala v našo postojanko. Orožje za postojanko smo nabavili v pristaniščih Saint-Tropez, Saint-Raphaël in Nice. Med vožnjo po sredozemski obalni cesti smo na skalnem delu ceste naleteli na dve skupini francoskih partizanov. Sedel sem na kabini avtomobila, ko je iz skupine francoska partizanka proti meni uperila brzostrelko. Tisti trenutek je nekdo iz njene skupine zakričal “non tirer”, in partizanka je brzostrelko spustila. Nekdo, ki je pri nas postavljali konjušnice, me je prepoznal in mi rekel: “Ti si naš. Ko se bo pričel napad postrelite oficirje.”.

Pri vojaških vajah streljanja v tarčo sem naredil veliko napako. Kot izurjeni lovec, sem se pohvalil, da na 100 m prostoročno zadanem v sredino tarče. Oficir mi je, če mu dokažem, obljubil izredni dopust, ko pa sem s prvim strelom res zadel v sredino (12), me je hotel poslati v šolo za ostrostrelce. Tega sem se ustrašil, saj bi to pomenilo, da me pošilja na fronto. Zato sem svoj načrt spremenil. Ob vrnitvi v postojanko, so mi ponovno pripravili strelno tarčo, a sem tokrat nalašč streljal slabše in si tako prislužil kazen. Postavili so mi topovsko merilno napravo in določili nalogo: izmenično bi moral opraviti dvesto počepov in streljanje. Temu sem se uprl. Izgovarjal sem se na bolečine v kolenih in se pritožil nad poniževanjem vojaka. Podoficir je poklical namestnika in mu predal izvedbo moje kazni z besedami: “Goni ga toliko časa, da bo crknil.”. Podoficir se je umaknil v svojo sobo, jaz pa sem stekel v svojo, kjer sem napolnil puško, da ga ustrelim. ... No, strasti so se kmalu pomirile.

Italijanska utrdba, Cannes de la Bocca. [splet]
Med nalogami smo imeli tudi redno opravljanje nočnih obhodov vojaških objektov ob morju, do ladjedelnice v mestu Cannes de la Bocca. Ob neprestanih obhodih nočne straže in brez spanja sem bil dodobra utrujen, zato sem razvodnika straže zaprosil, da me za nekaj časa oprosti tega opravila. Dobil sem kazen: mesec dni stanja na straži za opazovanje nočnih alarmov v obliki svetlečih izstrelkov, ki so prihajali s kontrolnih postaj ob morju. Nekega dne, okoli polnoči, sem zaslišal rafale. V jutranjih urah sta se iz mesta Cannes de la Bocca vrnila oficir in vojak ter povedala, da so tisto noč (francoski) partizani napadli nemško patruljo v pristanišču. Obdolžili so me slabo opravljene straže in posumili na moje zveze s Francozi, kar pa takrat ni bilo niti mogoče. Ker sem bil od neprestanega straženja res utrujen, sem se pritoževal, kar pa ni pomagalo. Naslednja noč je bila deževna, zavil sem se v plašč in zaspal. Sredi spanca me je prebudil dežurni oficir in v nemščini zavpil: “Kaj delaš tukaj, ti svinja?”. Povedal sem, da sem zaradi utrujenosti zaprosil za počitek in premestitev, kar pa ni bilo uslišano. Oficir je moje besede potrdil in določil: “Zaprli te bomo v bunker.”, jaz pa sem to pospremil s komentarjem: “Končno se bom lahko naspal.”. Oficir me je takoj postavil na realna tla: “Ne, delal boš.”. Določil mi je izkop strelskih jarkov. Rekel sem mu, da grem raje na minsko polje kot, da bi kopal nesmiselne jarke. Ta večer je oficir odšel poslušati Hitlerjev govor, jaz pa sem samovoljno odšel v zdravniško ambulanto - na spanje.

Kmalu so mi določili novo nalogo. Z uradnim vojaškim poročilom so me poslali na nemško vojno komando (Feldkommandantur) v 10 km oddaljeno mesto Grasse. Ko sem se vračal sta padala dež in toča. Bil sem popolnoma premočen in premražen, zobje so mi šklepetali, da sem moral čeljusti z rokami držati skupaj. Po nekaj dneh so se mi vneli zobni živci in v obraz in čeljust sem zatekel. Zobozdravnik mi je do obolelih živcev izvrtal nekaj zob. Kar nekaj časa me je bolelo. 

Utrjevanje postojanke

Na "Landekopf" smo pricapljali,
v mišje luknje skrili se.
Granate so po nas kapljale,
mi pa v rokah flintice.

V naši artilerijski enoti smo utrjevali betonske topovske podstavke. Okolica terena je bila razkopana. Po videzu je spominjala na njivo preorane zemlje. Maskirne mreže nad topovi so pobarvali na zeleno. Podal sem opazko, da so izvidniška letala postavitev naših topov in postojanke gotovo že prej fotografirala in se zato lahko nadejamo skorajšnjega bombardiranja. Oficirji so me zaničevalno pogledali. Bili so zelo resni. Po nekaj dneh so določili premestitev celotne topovske posadke v bližnji gozd za vaškimi stavbami. Telefonsko in obveščevalno postajo smo postavili v klet hiše ob robu gozda in ju zaščitili z močno leseno oblogo. Tam smo uredili tudi zaklonišče za vodilne oficirje. V novo postojanko smo namestili topove in jih usmerili v borove korenine. Ob zidovih stavb smo izkopali strelske jarke in se zaščitili pred preleti nizko letečih dvotrupnih letal oboroženimi z eksplozivnimi izstrelki. Na opuščeni postojanki smo za kamuflažo napravili topove iz borovih debel in desk. Nekaj dni kasneje se je res zgodilo. Bombardirali so našo prejšnjo postojanko. Kmalu smo ugotovili, da smo v stari postojanki pozabili solne vložke, ki so služili za zakritje svetlobe pri nočnih topovskih izstrelkih. 

Dobil sem novo nalogo. V staro postojanko so me poslali po solne vložke. V pomoč se mi je ponudil prijatelj Janez in z naperjenima puškama sva se odpravila na pot. Ob križišču glavne ceste sva opazila francoskega partizana na straži, z brzostrelko v rokah. Ustrašil se naju je in se skril v bližnjo koruzo. Nekaj časa sva čakala v zaklonu, če se pojavijo še drugi partizani. Ker jih ni bilo, sva šla v porušeno postojanko. S solnimi vložki sva, kolikor je bilo mogoče, napolnila nahrbtnika, konzerve s hrano (Eiserne Ration), ki so ležale vse naokoli pa sva morala pustiti. Raje bi sicer vzela konzerve, a jih nisva smela. S polnima nahrbtnikoma solnih vložkov sva se vrnila v postojanko.

ZAVEZNIŠKO IZKRCANJE v NORMANDIJI - D-Day


Šli smo v Nico,
na Francosko.
Res sem se veselil,
da živel bom gosposko.

Pa sem grenko kavo pil.
"Knäckebrot",
kruh neslan,
dajali enkrat so na dan.

[6. junij 1944]

V noči začetka invazije je zavezniška vojska v zrak spustila lebdeče balone, s katerimi so osvetljevali okolico napada. Slišati je bilo šuštenje ob spuščanju padal z vojaško pehoto in lahko motorizacijo.

Prihod angleške vojske v Cannes, 6. junij 1944. [splet]
Pri urejanju nove postojanke smo zaslišali grmenje ladijskih motorjev. Upali smo, da nas bodo zavezniki osvobodili, a je bila to le pobožna želja. Začeli so se peklenski dnevi, z obstreljevanjem obale, zaledja in vojaških postojank. Prejeli smo novico, da je pri bombardiranju obalnih bunkerjev naš visoki oficir g. Green izgubil obe nogi. Ameriško vojno ladjevje, ki je priplulo iz vojaškega morskega oporišča med Sardinijo in Korziko, je začelo z bombardiranjem južne francoske obale. Vse je bilo v ognju in dimu. Prve dni ameriške invazije je skupina nemških letal napadla ameriško ladjevje v bližini Korzike. Američani so na ogenj odgovorili. Iz flote ameriških ladij so se nad nemška letala, kot žareča zavesa, vsuli svetleči izstrelki. V nekaj minutah je strmoglavilo šest nemških letal. Videli smo, kako so se letala v zraku preobračala in goreča strmoglavljala v morje. Ameriška vojna mornarica je bombardirala vzdolž vse južne obale, od Cannesa do Marseille-ja. Civilne ladje, usidrane ob obali, so bile v ognju. Gorele so številne hiše. Vse je bilo v dimu, obale ni bilo niti videti. Izstrelki iz ameriških ladij so kot jeklena toča padali okoli nas. Ameriška letala so bombardirala okolico in stavbe so gorele, kot škatlice vžigalic. Pohištvo iz porušenih hiš je ležalo vsevprek. V strahu smo opazovali, kako so težke bombe padale čedalje bliže nam. Po vsaki eksploziji smo ugibali, če smo še živi, ali morda že na drugem svetu. V strelskih jarkih smo se tiščali, kot se tiščijo koruzna zrna v storžu. Tudi bližnji bazen z vodo za zalivanje dišečih rož je bil uničen. Sčasoma pa smo se tudi na to peklensko zabavo privadili. Ko je bombardiranje prenehalo, sva šla s prijateljem Viktorjem pogledati, kaj se nahaja med povsod razmetanim pohištvom. Tudi nekaj srebrnine je bilo. Prijatelj je hotel vzeti velik srebrnik s podobo papeža. Ker sem se z njim ponorčeval, da papeža ne smeš ukrasti, ga je na koncu pustil tam. Jaz sem vzel majhno denarnico, kot spomin na vojne čase.

Ker nas je skrbelo, da bi odkrili našo topniško postojanko, smo se pritajili in občasno nismo streljali. Neprestano nas je preletavalo izvidniško letalo (Aufcklerer). V strahu, da nas opazijo, smo prosili nam predpostavljeno kontrolno postajo ob morju, da nam določi meritve za njegovo sestrelitev. Podatke smo dobili in letalo tudi uspešno sestrelili, da je padlo v morje. V naši bližini je ponovno začela streljati tudi četrta topniška enota, a so jo le nekaj minut kasneje z ladij napadli z zažigalnimi granatami. Posebej so nas vznemirjala in strašila nizko leteča dvotrupna letala z eksplozivnimi izstrelki. Nočno topovsko streljanje (Feuerberfall), po dvanajst zaporednih rafalnih strelov, je odrejala naša opazovalna služba ob morju.

Topovi uprti v drevesa borov so se začela nagibati in topove je bilo treba večkrat premeščati in na novo utrjevati. Zračne amortizerje topovskih cevi smo vzdrževali z zračno tlačilko. Zgodilo se je, da sem pri nočnem obstreljevanju dajal močnejše polnjenje in je izstrelke metalo dlje v morje. Naša obalna opazovalna služba ob morju je takoj javila, da naš top strelja predaleč. Zagovarjal sem se, da sem napačno polnjenje dajal pomotoma, čeprav sem le hotel omiliti "masaker" na ameriške vojake ob obali. 

Pri dnevnem komandnem streljanju sem imel hudo osebno nepriliko. Pri bojnem streljanju sem moral od topovske cevi odstraniti zaščitne veje. Nisem se še uspel umakniti od konca topovske cevi, ko je topničar že sprožil strel. Od zračnega pritiska so mi počile ušesne opne in padel sem na tla. Bil sem ves omotičen in nisem mogel nadaljevati z delom. Še dolgo časa skoraj nisem slišal. Imel sem občutek, da imam ušesa zamašena z vato.

Nekega dne, ko sem imel vsega dovolj, sem ob izkopanih jarkih zložil kamenje v pravokotno obliko groba in legel v sredino. Rekel sem, da sem legel k zadnjem počitku. Navzoči oficir mi je zagrozil: “Če ne boš delal, boš ustreljen.”. Ko sem mu odgovoril, da on čaka v isti vrsti kot jaz, mi je odgovoril: “Ti si pa res nemogoč človek.”.

Ko so v bližini naše postojanke (Feuerstellung) porušili visokonapetostni daljnovod, je gozd in okolico naše postojanke zajel požar. 

Iz neke zidanice ob koncu vasi so nas z vsemi vrstami orožja obstreljevali francoski partizani. Namerili smo top z eksplozivnim nabojem proti zidanici in po izstrelitvi granate je streljanje prenehalo.

Ker je bila zaradi odprte fronte dobava hrane zelo otežkočena, smo bili z njo zelo slabo preskrbljeni. Za silo smo imeli pakirani suh kruh (Knäckebrot). Edina možnost dobave hrane je bila med deveto in deseto uro zjutraj, ko je imela ameriška mornarica malico.

LE CANNET (Francija)


Dobili smo novo povelje, takojšen umik celotne topniške enote (baterije) s topovi, konjenico in orožjem. Dva topa, brez posadke in nekaj streliva smo pustili v gozdu. Za prevoz slednjega in za prenos vojaške radijske postaje smo uporabili konje. Iz frontnega obroča smo se izmuznili skoraj neslišno, na prehodu preko hriba pa nas je napadla ameriška mornarica. Izgubili smo dva vojaka in konja. Umaknili smo se do mesta Le Cannet. V gozdu smo za vso posadko poiskali začasno zaklonišče. Z vojakom iz Poljske sva se odločila, da se rešiva težke strojnice - brede. V gozdu sva jo potopila v blato. Poljak je verjetno izčvekal kje je strojnica in naslednje jutro sem dobil nalogo, da se vrnem v prejšnjo postojanko in ugotovim, če je mogoče od tam prinesti še kakšno orožje. Premišljeval sem o smislu tega ukaza in ugotovil, da se me hočejo zaradi opuščenega mitraljeza znebiti. Povelje sem ubogal in se odpravil nazaj proti mestu Cannes. Preobrazil sem se v francoskega partizana, kapo sem dal za pas in puško začel nositi po partizansko. Kmalu sem opazil premik ameriških oklepnikov. Vrnil sem se nekoliko nazaj in preusmeril proti Nici. Najraje bi prebegnil h Francozom, toda to tam ni bilo mogoče saj je bila vas prazna domačini pa izseljeni. Ob cesti sem opazil razstreljeno vojaško opremo. Odvrgel sem tudi svojo plinsko masko in pot nadaljeval do reke Brague. Most čez reko je bil delno porušen. Odšel sem po dolini in prispel do vinograda. Najedel sem se grozdja in zaspal. Prebudilo me je grmenje ameriške letalske eskadrilje in bombniki so porušili še preostali del stoječega mostu. Čez nekaj ur so prispeli nemški vojaški avtomobili in nas prepeljali preko reke. Tam sem znova srečal meni znane vojake topničarje. Njihov oficir je želel, da ostanem pri njih in pomagam pri prevozu streliva na fronto. Ni šlo.

Nemški vojni ujetniki, Saint-Tropez, 18. avgust 1944 [splet]
Vrnil sem se v Nico in tam srečal naše vojake pri nabavi hrane. Pridružil sem se jim v novi postojanki v Nici, pod mostom, v smeri proti hribu Menton. Tam je bila nameščena naša enota, s kuhinjo, skladiščem in konjušnico. Kuharja sem zaprosil za hrano, a mi je ni hotel dati. Rekel je, da sem že odpisani vojak. Da sem že več dni brez hrane sem povedal še oficirju, ta pa je rekel, da me mora najprej zaposliti. Določil me je za kurirja na konju. Tega nisem hotel, zato me je nagnal v konjušnico čistiti konje. Ko je oficir odšel, sem legel na klop in zaspal. Prebudil me je višji oficir, me porinil s klopi in rekel: “Ti si pravi za odstrel.”

V tem času je prišel naš podoficir po hrano za osebje naše enote. Z njim sva imela že v prejšnji postojanki osebni spor, ko mi je navrgel, da sem: “Lovec iz katakomb.”. S tukajšnjim višjim oficirjem se je spustil v daljši pogovor in posumil sem, da mu razlaga najin spor iz preteklosti. Na koncu sta se odločila, da se lahko z njim vrnem v novo postojanko pri hribu Menton in tja skupaj odpeljeva hrano za vojake. Opazil sem, da je podoficir prevzel pismo in si ga zataknil za manšeto rokava. Znova sem prosil za hrano. V manjši škatli sem dobil nekaj hrane, višji oficir pa mi je spotoma navrgel: “Saj je ne boš potreboval.”. V strahu sem bil, da mi odvzamejo puško, a sem vseeno odgovoril: “Potem pa tudi puške ne potrebujem.”. Rekel mi je, pa še kako jo boš potreboval, saj so partizani na več krajih zasekali cesto. S podoficirjem sva se podala na pot. Ko sva se nekoliko oddaljila od mesta, je podoficir odprl škatlo z mojo hrano in začel jesti. Nekaj časa sem ga opazoval in tuhtal kaj naj storim, potem pa sem ga strogo vprašal: “Zakaj jeste mojo hrano?”. Ponovil je besede višjega oficirja: “Saj jo ne boš več potreboval!”. Takrat se mi je posvetilo. V trenutku sem vanj uperil puško in zahteval, da dvigne roke, kar je v strahu tudi storil. Rekel sem mu, da imam njegovih nesramnosti dovolj. Spomnil sem ga na fotografije njegove družine, ki mi jih je pred časom pokazal. Da ima lepo ženo in otroke od katerih naj se zdaj tiho in za večno poslovi. Prestrašen mi je začel pojasnjevati, da ni tako zloben človek, da bi se pobijala. Odgovoril sem mu, da imam tudi jaz starše, sestre in brate, pa se je vseeno odločil, da samovoljno in mimo zakona obračuna z mano: “Zdaj pa je igre konec. Sami ste se odločili za tako usodo. Vprašanje je samo odločitev, kdo bo koga. - Borba za človekov obstoj”. S solzami v očeh je ponovil, da ni tako zloben človek, da bi se pobijala med sabo, saj sva oba le uboga "soldata". Zahteval sem, da mi izroči pismo. V njem je bil zapisan predlog, da naj me zaradi prejšnjih pogostih incidentov obsodijo na smrtno kazen. Na to je podoficir rekel: “Obljubim, da dopisa ne bom nikomur omenil. Saj nisem tako zloben človek.”. Rekel sem mu, da mu ne verjamem. Vseeno sem se obrnil vstran in mu rekel: “Če ste tak prasec, me ustrelite v hrbet.”. Pristopil je k meni in se opravičil. Tiho sva nadaljevala pot v hrib do naše postojanke. Ob prihodu v postojanko sem fantom povedal svojo kalvarijo.

Ameriški tank, Marseille, 23. avgust 1944. [splet]

NICE - NICA (Francija)


Kmalu sem se naveličal
zmagoslavne vojske te.
Da bi se prekmalu ne zveličal,
sem odnesel brž pete.

In tako - Hitlerju sem dal slovo.

[25. avgust 1944]

Naslednje jutro podoficir znova pride do mene. Napolnil sem puško in mu šel naproti. Nakazal mi je, da ni nič povedal in mi naročil, da moram znova v Nico [Nica v avgustu 1944 - Youtube], po hrano. Lahko sem si izbral spremljevalca, a se ni hotel nihče javiti. Pošalil sem se: “Ne bojte se fantje, saj niso dvakrat še nikogar ustrelili.”. Potem se je znova javil tisti Poljak, s katerim sva že skupaj hodila. Ko sva se oddaljila od enote, sem zahteval, da izprazni puško. Naboje in bombe sva stlačila v moj nahrbtnik in se odpravila naprej. Predlagal mi je, da greva v partizane.

Kmalu sva preko vrtnega zidu opazila partizane s puškami. Z obema rokama sem dal pomirjujoč znak. Ko sva pristopila, so vprašali: “Yu kamerad?”. Odgovoril sem: “Uj-uj, Jugoslav - Polone, kamerad”. Vprašali so za cigarete. Dala sva, kar sva imela. Na “Aleman pa boun?”, sva odgovorila nikalno. V napol francoščini in napol nemščini so nama povedali, da so obvestili svojo komando. Naročil je, da naju nižje ob cesti pričaka dekle, ki naju bo pospremila do štaba. Srečanje s partizani je bilo dokaj prijetno. Postregli so naju s hrano in vprašali, če svojo vojaško uniforma zamenjava za civilno, kar sva tudi storila. Kmalu je partizanska straža obvestila, da se je na cesti znova pojavil nemški vojak. Bil je moj prijatelj Janez. Ko me je zagledal v civilni obleki, je puško takoj ponudil partizanu. Nagovoril sem ga: “Janez, kaj počneš?”, on pa je rekel: “Pa sva spet skupaj. Morda se bova srečno rešila Wermachta”. Naše osebne dokumente so prevzeli partizani. Mama komandanta partizanov me je solznih oči opazovala kako vneto imam kožo na obrazu. Pojasnil sem, da je to od topovskega smodnika zaradi izstreljenih granat. Jokala je in z zdravilnim oljem mi je mazala obraz, ter se spraševala, zakaj morajo ubogi otroci toliko trpeti. Domačinke so nas pripeljale do zaklonišča in nam postregle s hrano. Opravičevale so se, da tudi njim hrane primanjkuje. Partizanskega komandanta sem prosil, da ne streljajo na nemške vojake, ki prihajajo izpod hriba Menton, če bi se ti predali. Ni pa se predal vojak, nemški telefonist, ki je na komandanta partizanov streljal in ga ranil v roko. Tega nemškega vojaka potem nisem več videl.

Cannes, 26. avgust 1944. [splet]
Na partizanski komandi

Med tem časom so me francoski partizani odpeljali na partizansko upravo v Nico. Ker nismo imeli osebnih dokumentov, te so nam namreč odvzeli, smo bili kot civilisti v zelo težkem položaju. V garaži za avtomobile smo čakali na prihod ameriške oklepne vojske. Do mene je pristopil italijanski častnik in izustil: “Ta civilist blondinec je Nemec”, ter mi prilepil krepko klofuto. To sem povedal partizanskemu komandantu, ta pa je določil partizana, da je Italijanu klofuto vrnil. V garažo sta prišla dva Francoza in povprašala po Jugoslovanih. Bila sva samo midva z Janezom. Pristopila sta in povedala, da sta po rodu Dalmatinca, ki že 20 let živita v Franciji, ter poudarila, da je Tito njihov Bog. Povabila sta naju na razdelitev hrane in na pijačo: liker in češnjev sok. Kmalu so prišli ameriški vojaki in nas odpeljali do ameriške postojanke na hribu Menton. Tam so nam pretresli žepe in nam pobrali, kar je bilo vrednega. Odvzeli so mi tudi dve ženski ročni uri, kupljeni za sestri. V jezi sem raztrgal nemške marke, kar sem jih imel, in jih zagrebel. Ameriški vojak je to opazil in mi zažugal, da me bo ustrelil. Ker sem bil v civilu, tega ni storil. 

V tem času so s hriba Menton okoli nas padali nemški granatni izstrelki. Kmalu so prišli ameriški vojaški kamioni in nas vkrcali. Znova se je pojavil zgoraj omenjeni ameriški vojak, ki me je hotel poriniti s kamiona. Močno sem se držal in prosil vojake, da so ga odgnali. Kamioni so nas pripeljali v Nico in namestili so nas v stavbo gimnazije. Pročelje stavbe je bilo vso obstreljeno. V sobo je vstopil francoski paznik in zahteval deset (10) mož. Ker sem mislil, da gremo po hrano, sem se javil. Odpeljal nas je v klet, kjer sem videl strašen prizor. Po vsej dolžini stavbe so ob zidu ležala trupla ustreljenih ljudi. Izpod njih je še tekla kri. Ustreljene ženske so bile ostrižene na balin. Usmrčeni so bili Francozi, ki so služili v nemški vojski. Paznik je določil, da trupla odvlečemo do dvigala in jih zunaj naložimo na kamione. Spet sem se uprl. Rekel sem: “Vi ste jih pobili, pa jih še sami prelagajte.”. Paznik me je grobo porinil med trupla. Pri padcu sem z roku udaril nekega mrliča pod brado, da mu je izpadla proteza. Ko sem se pobral, me je paznik zagrabil za vrat in me porinil nazaj v sobo. Zame je zahteval zamenjavo. Navzoči so spraševali kaj se dogaja, jaz pa sem povedal, da je v kleti polno ustreljenih ljudi. To jih je še dodatno prestrašilo. V roke so jemali rožne vence in začeli moliti.

[Osvobojena francoska mesta: Toulon, Marseille, Lyon - Youtube]

Nica na dan osvoboditve, 28. avgust 1944 [Best of Nice Blog]
[Osvoboditev Nice] 28. avgusta 1944 so francoski partizani osvobodili Nico. Operacija francoske gverile se je začela ob 6. uri zjutraj z napadom na nemško skladišče streliva v bližini Gambetta-Cessole. Število upornikov se je kmalu povečalo na 1500. Proti večeru, ob 19. uri, so Nemci zapustili svoje utrdbe v Chateau in ob 21. uri so zavezniške ladje bombardirale nemško postojanko na Promenade des Anglais. Ob 23. uri je bilo vsega konec: 2000 nemških vojakov je zapustila Nico v smeri proti Villefranche. V bitki je padlo 31 upornikov, 280 je bilo ranjenih. Nemci so izgubili 25 ljudi, 105 pa jih je bilo ujetih.

Po mojem prebegu iz nemške vojske, je nemška komandna uprava na domači naslov: Hernn Debelak Matija, Sovoden Nr. 8 12B Oberdorf über Laak, Oberkrain, Deutschland, poslala uradno obvestilo o pogrešanosti. Staršem in družini so izrekli globoko sožalje.

Obvestilo staršem o pogrešanem Viktorju Debelaku, 8. oktober 1944.
Pisno sožalje, poslano z enote na Trati se je v prevodu glasilo: "Velecenjeni gospod Debelak! Žal vas moramo danes obvestiti z žalostno novico, da je vaš sin od 25. avgusta 1944 pogrešan. Med težko bitko na jugu Francije se ni vrnil v svojo enoto. V imenu okrožja Trata bi radi Vam in Vaši družini izrekli iskreno sožalje. V upanju, da je bil vaš sin Viktor ujet in se bo po koncu težke vojne lahko varno vrnil domov, k svoji družini in krasni domovini, vas z globokim sočutjem pozdravljam. Vodja lokalne enote. Na Tratah, 8. oktobra 1944.".

TOULON (Francija) - pristanišče

Amerikanci so nas sprejeli
in nam stiskali roke.
Francozi so nas kar objeli,
zamorci kazali zobe.

Toulon, avgust 1944. [Foto: Milton W. Sherman (1919-2010), splet]
Kmalu so prišli ameriški vojaki in nas s kamioni odpeljali v ujetništvo. Vožnja je bila nemogoča. Voznika sta bila dva črnca, ki sta vozila tako divje, da smo z nizkega kesona skoraj popadali na cesto. Ves čas sta se krohotala. V večernih urah smo prispeli v pristanišče Toulon. Namestili so nas v ograjen vinograd. Ponoči je bila huda nevihta. Vsepovsod je grmelo. Bili smo premočeni do kože. Ko je prenehalo deževati smo zbrali odpadno embalažo, izruli trto in zakurili ogenj, da smo se vsaj nekoliko posušili.

Toulon pristanišče, avgust 1944. [Foto: Milton W. Sherman (1919-2010), splet]
Še nekaj dni so nas redili,
pa na ladje vkrcali.
Tri dni po morju smo brodili,
v Neaplju se izkrcali.

Pri razdeljevanju hrane smo spoznali Slovenca, ameriškega vojaka. Njegovi starši so bili Štajerci. Vprašali smo ga, zakaj so črnci na fronti tako divji, tu pa tako prijazni. Odgovoril je, da so tu črnci Američani. V pristanišču Toulon smo se vkrcali na tovorne ladje, konvoj je štel dvajset ladij, ki so bile namenjene proti Italiji, do pristanišča Napoli. Konvoj je varovala ameriška topovska križarka. Pri Korziki nas je napadla nemška podmornica. Ena ladja je bila zadeta. Blizu Sardinije nas je zajel močan morski vihar. Morski valovi so bili visoki kot gore. Zaprli smo se v palubo. Premetavalo nas je sem ter tja, da smo dobili morsko bolezen. Bruhali smo v prazne konzerve. Tja smo vršili tudi nujno potrebo. Ko se je morje umirilo, smo konzerve sprali in jih shranili za kasneje. V času plovbe smo se sprli z ujetimi nemškimi oficirji. Oni so še naprej poveličevali Nemški Rajh, mi pa smo jim dopovedovali, da jim je odklenkalo. 

AVERSA di NAPOLI (Italija) - ameriško taborišče


In spet so tedni vkraj bežali,
mi pa za žico obup'vali.
Slovo, da žici kdaj bi dali,
nismo se več nad'jali.

[1. september 1944] - PW lagere US 326, štev. 816 279443 H

Aversa di Napoli, 30. leta. [splet]
Septembra 1944 je v taborišču bivalo 426 oseb. [splet]

Po izkrcanju v pristanišču Napoli so nas odpeljali v taborišče Aversa di Napoli. Med vožnjo so nas Italijani obmetavali z vsemogočim, tudi s sadjem. Posrečilo se mi je ujeti debelo hruško, ki mi je potešila žejo in lakoto. Taborišče je bilo postavljeno na njivah vinogradov. Topoli so bili prepleteni z vinsko trto, in obdano je bilo z visoko žičnato ograjo in stražarskimi stolpi. Postavili smo nizke šotore. Dve šotorski krili smo speli v okoli meter visok šotor. Na vsak šotor nas je prišlo 5 oseb. Spesnili smo verz: “V šotorih po pet se stiskamo. To ni spalnica, to je stiskalnica.”. Sčasoma smo pri kuhinji zbrali deščice embalaže in ležišča poglobili. Višino šotora smo povečali toliko, da smo lahko igrali karte. Moje osebno imetje je bilo: odeja, porcija hrane, zobna ščetka, kopalke, čelada in odmerjena količina vode. Civilno obleko so mi ukradli na ladji. Dobili smo še mazilo proti garjam in posip "pantakan" proti ušem in bolham.

V času taborjenja smo bili povsem umazani od prahu, skoraj neprepoznavni. Hrana je bila zelo pičla, komaj za preživetje. Štruco belega kruha dnevno si je delilo deset oseb, ob nedeljah pa so jo rezali na osem rezin. Bili smo podhranjeni in nezmožni za vsakršno delo. Nam, Slovencem, je bil za vodjo, ti. komandant, določen vrstnik g. (Franček) Bolte, doma iz Prlekije. Vsako jutro se je oglašal: “Fantje pejte dejlat. Če naute šli dejlat, noute jejsti dabili, to je ankat ana de. Ordnga pa desceplina mare bet. Če naute ubovgali, bom Amerikanci povjedav.”

V jesenskem času je postala zemlja vlažna in vlažne so postale tudi naše odeje. Nabrali smo kartone in jih v šotoru položili na zemljo. Ko je to opazil komandant taborišča, je ukazal kartone znositi na kup in zakuriti. Zaradi samovoljnega početja smo tisti dan ostali brez kosila. Z njim je postregel nemške vojne ujetnike. Ves popoldan smo tudi morali stati zunaj na dežju, on pa nas je opazoval iz svoje pisarne. Če je bil kdo nemiren, je prišel ven in ga z bičem (bič je imel na koncu leseno kocko) usekal po glavi. Komandant taborišča je bil neki rdečelasec, Nemec po rodu. 

V naše taborišče so privedli skupino italijanskih ujetnikov. Vse, kar je bilo uporabno, so jim odvzeli. Za urejanje skladišča so določili nas, desetino Slovencev. V predalih sem opazil zelenkasto športno obleko. V naglici sem jo oblekel. Nek Slovenec, tudi skladiščnik, je opazil in mi jo hotel s silo odvzeti. Medtem, ko sva se ruvala, je prišel šef skladišča, Američan, in vprašal, kaj se med nama dogaja. Povedal sem, da sem v skladišču vzel obleko in mu pokazal, da nimam ne spodnjega perila, ne srajce, samo že tudi preperelo bluzo. Šef skladišča vpraša skladiščnika, Slovenca: “Je on tvoj brat?”. Slovenec je odgovoril nikalno, šef pa ga je vprašal ponovno: “Je on Yugoslaw?”. Ko je skladiščnik na vprašanje odgovoril pritrdilno, mu je šef prilepil krepko zaušnico. Šef skladišča je šel do regalov in mi prinesel vojaški plašč s kapuco. Rekel je: “Vzemi, to je zdaj tvoje in lahko greš.”. Lepo sem se mu zahvalil. Omenjeni Slovenec, skladiščnik, je v oficirski menzi hrano, ki je ostajala, potresal s klorovim apnom tako, da ta ni bila več užitna. V zabojih za odpadno hrano smo iskali zavržene konzerve z ostanki hrane, jo prekuhavali in jedli. Oficirji so nas, delavce, tudi večkrat povabili na hrano s pretečenim rokom. V zimskih hladnih dneh je bil edini topel prostor skupinsko stranišče. Če si imel srečo priti vanj.

V taborišče je prišla visoka ameriška vojaška komisija. Višji oficirji so izdali povelje: “Celotno taborišče, mirno!”. Pri obhodu taborišča so spraševali ujetnike, kako preživljamo v taborišču. Povedali smo, da je premalo hrane, da smo lačni in, da dobimo premalo kruha. Komisija je poklicala policijo, ki je vodjo taborišča odpeljala. Izkazalo se je, da je ta hrano prodajal Italijanom in si v Ameriki zidal hotel. Določili so nam novega upravnika taborišča. Ta je povedal, da je bil v civilni službi profesor na univerzi v New Yorku. Bil je prijeten človek. Življenje v taborišču se nam je spremenilo. Kruh ni bil več rezan na desetino, ampak sta štruco kruha dobila dva. Hrana je bila obilnejša. Pod ležišča nam je bilo dovoljeno polagati kartone proti vlagi in kuriti odpadno vejevje trte, da smo se greli in si sušili oprano perilo. Nestrpno smo čakali na konec agonije, saj smo bili vsi polni revme od taborjenja na goli zemlji. Posebno v dolgem in mrzlem zimskem času.

GRUMA, BARI (Italija) - britansko taborišče

Pretolkli smo vso hudo zimo,
neprestano tuhtali.
Kako bi našli kakšno rimo,
v tej dolgočasni pesmici.

[21. februar 1945] - British Lager L 207-320008

Z ujetništva so nas premestili v angleško civilno taborišče Gruma pri Bariju. Tam smo bivali v visokih šotorih, v prostoru s štirimi posteljami. Tudi hrana je bila obilna. Lepo povedano, imeli smo počitnice. Ustanovili smo pevski zbor, ki ga je vodil vrstnik iz Jesenic. Prepevali smo jugoslovanske državne in narodne pesmi. Gromko je donelo po okolici, ko se je oglasila tisoč glava množica pevcev. Peli smo pesmi: "Od Urala do Triglava; Krkonošev do Balkana, čuvaj narod majka Slava; ...," in druge. Takrat se je okoli taborišča nabralo polno domačinov, Italijanov. Pridružili so se tudi jugoslovanski borci, ranjenci iz bolnišnice v Grumi. Med njimi je bila tudi neka partizanka, ki je dvignila krilo, spodaj je bila gola, in zakričala: “Nečete ju, nečete, pička vam Četniška.”. To nam je bilo v smeh in zabavo. 

Prišli so rdeči spet junaki,
da bi nam razjasnili.
Da le v zvezdi petokraki
up je naših srečnih dni:

"Taj, ko neće, da to shvaća,
sad mu saobštava se.
Dozvoliti mu neće braća,
posle rata kući vratit se."

Komandant taborišča je večkrat, tudi v nemščini, pozival Slovence, da imajo možnost vstopiti v Jugoslovansko armado (JA): “Jeder Jugoslawo, kann zu seine Jugoslawische Armee einzutreten!”. Bilo nas je Slovencev preko tisoč ujetnikov. Večina je odgovorila, da ima vojne dovolj, javilo se je le približno 120 fantov. Ob predaji prostovoljcev za Jugoslavijo je bil navzoč tudi jugoslovanski vojaški ataše, ki je pojasnil: “Taj koji neče, da to shvaća, sad mu se saobštava: posle rata ne sme kući, da se vrati, kikiriki po svetu prodavat će!”. Fantje, ki so se prostovoljno javili v JA, med vojno gotovo niso okusili gorja. Ćez dva dni so jih v JA pospremili starejši angleški vojaki.

Še šest tednov smo čakali,
z vojno pa je h kraju šlo.
Ker mnogi so že obup'vali,
v kotu zavrgli puške so.

Obup presegel je že mero,
ko prišel je kapetan.
Ta nam spet je vzbudil vero,
da blizu je rešitve dan.

Zares PW* smo kmalu slekli,
pa v civil smo uskočili.
[PW - Prisoner of War]

V noči na 10. maj 1945 smo v okolici našega taborišča začuli zavijanje siren. V temni noči sem skočil na plano iz zakričal: “Vojne je konec!”. Zavijanje siren je bilo slišati po vsej okolici in trajalo je vse do jutra. Prišlo je obvestilo o koncu vojne. Napisali smo plakat: “Dučeja in Fürerja, prav v teh dneh, odrli so na meh.".


SANTA CESAREA (Italija) - jugoslovansko taborišče


[10. maj 1945]

Santa Cesarea – CAMP 36: manjše prehodno taborišče. [splet]

Iz angleškega taborišča pri Bariju so nas premestili v južno Italijo, v mesto Santa Cesarea, novo ustanovljeno jugoslovansko taborišče. Tam so nas sprejeli jugoslovanski, ameriški in angleški oficir. Kmalu so nas poslali na vojaške vaje. Po obalni cesti nas je korakalo približno tisoč. Vaje so spremljali domačini in občudovali naše petje. Ta vojska je trajala zelo kratek čas.

TRICASE (Italija) - prehodno begunsko taborišče

Tako v Tricase zdaj vedrimo,
da nebo se razjasni.
Nazaj, da gremo v domovino,
da nas sonce zablesti.

[Slovenska odiseja: Viktor Debelak, spisal v taborišču Tricase, 25.8.1945] 

Tricase - CAMP 39: srednje veliko begunsko taborišče, ki ga je leta 1944 ustanovila zavezniška komisija. Med zadnjim obiskom, opravljenim januarja 1946 je UNRRA, ki je konec leta 1945 prevzela vodenje kampa, ugotovila, da Tricase v zimski sezoni ni mogel namestiti več kot 800 oseb. V dvorcu so bivali mladi judovski kibuci. [splet]
Tricase, dvorec, 1946. [splet]
Kmalu so nas premestili v bližnje mesto Tricase. Tu smo bili slabo preskrbljeni s hrano. Nič več nismo s petami treskali (korakali). Zaradi pičlega odmerka hrane smo iskali druge možnosti. V zapuščeni kinodvorani nam je v oči padla lepa gledališka oprema. S pohištva smo odtrgali dekorativno blago in ga prodali Italijanom. Z izkupičkom smo si kupovali zelenjavo in jedilno olje, ter si tako pripravili okusno jed. Spet smo pesnili: “V Tricasah zdaj vedrimo, da nebo se razvedri. Da gremo v domovino, ko spet sonce zablesti.”. Kako nam življenje tu utripa, tega pravil vam ne bom, ker teta UNRRA "The United Nations Relief and Rehabilitation Administration" nam vse skrbi stran spodi. Toda, imeli smo srečo. Uprava taborišča je nas, Slovence, izbrala za stražarje v kampu. Sam sem dobil delovno mesto v pisarni, pri oficirju Slovencu.

Tricase, Viktor prvi z desne, 1945. [OA VD - dediči]
Tricase, Viktor Debelak, 1945. [OA VD - dediči]
Nekega dne so v naše taborišče pripeljali slovenske oficirje Rupnikove bele garde. Z njimi je bil tudi zloglasni komandant, general Rupnik. Oficirje so po hitrem postopku poslali nazaj v Jugoslavijo, na sojenje. 

Kmalu za njim je prispela tudi večja skupina jugoslovanskih četnikov, ki so se obnašali zelo ošabno. Iz Jugoslavije je prispelo uradno pismo z zahtevo po izročitvi četnika, vojnega zločinca, oficirja Hleba. Ta pa si je pred tem že priskrbel dvojnika, nekoga z istim priimkom. Omenjeni visoki oficir Hleb je poleg tega v taborišče dal prepeljati tudi svoji dve lepi hčerki, da sta se družili z našimi vodilnimi oficirji. Tako je uprava taborišča uradno zasliševala samo dvojnika četnika Hleba. Na koncu so v Jugoslavijo poslali poročilo, da Hleb v tem taborišču ni tisti, ki ga iščejo.

Tricase, Viktor Debelak, na desni sliki desno, 1945. [OA VD - dediči]
Nekega dne v nočnih urah se je v pisarni pojavil pijan četniški oficir. Začel je kričati na slovensko policijo: “Ajde švabsko deco, odmah na spavanje.”. Pristopil sem do njega in ga, ker je bil čas za spanje, skušal pomiriti. V tem trenutku je vstopila desetina slovenskih paznikov z lesenimi pendreki. Četnik je zagrozil: “Ja ću vas pucati, ako odmah ne idete na spavanje.” in dvignil pištolo. Zavpil je “Svi dva koraka nazad, inaće pucam.”. Skočil sem nanj in mu zvil roko. Pištola se je sprožila in ga ranila v nogo. Naši fantje so skočili nanj in ga s pendreki krepko pretepli. Takrat se je prikazal upravnik oficir in rekel: “Navežite mu kamen okoli vratu in ga potopite v morje.”. Čez čas je začel četnik kričati: “Ubili ste me, ubili ste me, ...”. Poklicali smo rešilni avto, da ga je odpeljal v bolnišnico v Brindisi.

Tricase Terme, Viktor drugi z desne, 1945. [OA VD - dediči]
Bivanje v mestu Tricase nam je bilo, kljub vsemu, prijetno doživetje. Tam je bil izvir žveplene vode [toplice] in kopanje v njem nam je prijalo. Osrečevala so nas tudi tukajšnja lepa dekleta.


CANCELLO di NAPOLI - britansko taborišče


[20. september 1945] - British Camp No. 3 Sub Depot. 114 M.U. -RAF -OMF

Viktor Debelak, 1946. [OA VD - dediči]
Angleška letalska uprava je določila, da manjše število Slovencev iz taborišča zaposli na stražarska mesta po raznih letalskih skladiščih. Iz taborišča Tricase so nas premestili v mesto Cancello di Napoli. Naslov taborišča: British Camp No. 3 Sub Depot. -RAF (Royal Air Force) -OMF (Overseas Missionary Fellowship = Prekomorska bratovščina). Dobili smo letalsko uniformo in razporedili so nas na delovna mesta. Moje mesto je bilo v foto laboratoriju. 

V prostem času smo lahko zahajali v mesto Napoli. Nekega dne je ob cesti ustavil avto z oznako PW (Prisoner of War) in iz njega je izstopil moj nekdanji nemški oficir. Roke je dvignil v zrak in presenečeno vzkliknil: “Mensch, bist du bestimmt richtig?” - “Človek, si to res ti?”. Ni mogel verjeti, da sem bil še pred časom njegov vojak, zdaj sem pa že v angleški letalski uniformi. Takoj me je označil za Nemcem vrinjenega vohuna, kar so, kot mi je omenil, tako ali tako že prej sumili in mi ravno zaradi tega dodeljevali tvegane naloge. To seveda ni moglo biti res. Povabil sem ga v naš kamp, da mu pojasnim, kaj in kako je na stvari.

Taborišče v Cancellu je bilo med vojno bombardirano in požgano. Stene zidov so bile počrnele od dima. Ko sem stal na straži sem se domislil, da bi kaj narisal. V pepelu sem našel velik žebelj. Ob naslednji izmeni straže sem si priskrbel revijo golih deklet in začel z žebljem prerisavati žensko telo v naravni velikosti. V risanje sem se tako vživel, da sem pozabil na svojo nalogo stražarja. Presenetil me je poveljnik taborišča, ki me na skrivaj je opazoval. Ko sem ga zagledal, sem se zdrznil, zmedeno pozdravil in pričakoval kazen, a me je le vprašal po priimku in odšel. Čez čas se je vrnil v spremstvu svoje žene. Skupaj sta si ogledala moj izdelek in odšla. Takrat sem imel vloženo prošnjo za letni dopust. Dobil sem dovolilnico in brezplačno karto za štirinajstdnevni dopust. Dopust sem izkoristil za obisk svojega dekleta v Tricasu.

Tricase, Viktor Debelak sedi, 1946. [OA VD - dediči]
Na dopustu se mi je pridružil vojak, Štajerec, Smodiš. Ko sva prispela v Tricase, ga dekleta niso več “šmirglala”, zato se je prilepil name in moral sem skrbeti še zanj. Tudi finančno. Zaradi dvojne obremenitve družine Fiore, sem moral celo skrajšati dopust. Po dopustu sem nastopil službo na mestu požarne straže v Cancellu.

Značka RAF [OA VD - dediči]
(Royal Air Force)
Našitek RYF [OA VD - dediči]
(Royal Yugoslav Force)
Po vojni so zavezniki orožje, ki je ostalo po številnih skladiščih po Italiji, dali v uničenje. Tako je bilo določeno po mednarodnem pravu. Tudi Slovenci smo bili vključeni v to. V nekem zaboju smo odkrili tudi svečke za letalske motorje. Pri zlatarju v Napoli-ju smo se pozanimali o njihovi vrednosti. Ugotovil je, da so igle svečk platinaste in bil jih je pripravljen odkupiti toliko, kolikor bi mu jih prinesli. Dokler niso odpeljali zabojev, nam je nekaj igel uspelo odščipniti in prodati. S plačo in izkupičkom od prodaje platinastih igel sem si lahko kupil več oblek, ročno uro in fotoaparat s katerim sem nato fotografiral naše fante.

V fotografskem laboratoriju sem izdeloval osebne portrete, povečave in vse kar je sodilo zraven. Iz odpadnega “pleksi” stekla mi je kolega mehanik izdeloval lična stojala za foto povečave. V angleškem letalskem klubu smo bili dobro založeni s filmi. Letalske filme širine 24 cm smo rezali na širino 6 krat 9 cm in se fotografirali. Za spomin na vojaško služenje pri RAF hranim svojo fotografijo v angleški letalski uniformi. Domov sem prinesel tudi našitek z uniforme RYF in značko RAF [angleški vojak jo je nosil na baretki].

Izbor fotografij

Cancello di Napoli: Yugoslaw Camp. Zadaj grad: San Felice a Cancello (9. stoletje). [OA VD - dediči]
Cancello di Napoli: Yugoslaw Camp. [OA VD - dediči]
Cancello di Napoli: Yugoslav Camp. Viktor sedi 2. z leve. [OA VD - dediči]
Cancello di Napoli: Yugoslav Camp. Viktor stoji 3. z leve. [OA VD - dediči]
Uprava kampa RAF je objavila ponudbo, da se Slovenci lahko prijavimo v regularno angleško vojsko. Tistih nekaj, ki so se javili, so jih poslali v Nemčijo in Anglijo. Ostali smo dobili odpustnico iz vojske RAF z dnem 5. september 1946. Hkrati so nam pojasnili, da nas pošljejo v Argentino. Dobili smo premestitev v civilno taborišče: Persons Lami Camp Pompeia. Sam sem se zatrdno odločil da se, namesto v taborišče, odpravim domov. Pa naj se v Jugoslaviji zgodi karkoli.

Viktor Debelak, odpustnica iz taborišča Cancello di Napoli, 5. september 1946. [OA VD - dediči]


ROMA (Rim) - jugoslovansko prehodno taborišče


[5. september 1946] - Cinecittà Refugee Camp

Pet fantov nas je bilo in šli smo na jugoslovanski konzulat v Napoli. Izdali so nam brezplačno vozovnico do Rima, kjer smo se morali zglasiti v Cinecittà Refugee Camp. Tam so že bili nameščeni tudi jugoslovanski partizanski ranjenci, odpuščeni iz bolnišnice v Grumi. V času bivanja v Rimu smo izvedeli, da so jugoslovanski četniki z železnimi palicami pobili vojnega konzularnega atašeja v Napoli-ju, ker je izvajal selitev v Jugoslavijo. Iz taborišča Cinecittà smo se z odpuščenimi partizanskimi ranjenci odpravili proti Jugoslaviji. 

TRIESTE (Trst) Rižarna - taborišče za politične begunce


Prispeli smo v Trst in tam so nas namestili v taborišče za politične begunce, Rižarno. Od tam smo se po železnici pripeljali do Divače, kjer nas je jugoslovanska oblast sprejela kot sovražnike. Bili so zelo arogantni in odvzeli so nam vso prtljago. Tudi tamkajšnji zdravnik mi je zapičil injekcijo kar v prsi. Ko sem protestiral, da se tako po živalsko z ljudmi ne dela, mi je odvrnil “... tele pride h kravi.”. Prenočili smo v železniškem skladišču. Ponoči so nas ogrizle stenice in še nekaj dni smo se praskali.

ŠENTVID pri LJUBLJANI - Škofovi zavodi


Kot angleške vojake, povratnike, so nas odpeljali v Škofove zavode, v Šentvid pri Ljubljani. Tam so nam temeljito pretresli možgane. Grozili so nam s smrtno kaznijo, ker smo raje služili nemško vojsko, namesto, da bi se priključili partizanskemu gibanju. Povedal sem, da je takrat potekala prisilna nemška mobilizacija in so Nemci v času mobilizacije ravno izvajali ofenzivo na partizanske enote na Žirovskem vrhu. Ko so se odločali kaj mi je storiti, sem jih prosil, da se o meni pozanimajo na upravnem odboru v moji rojstni vasi, na Sovodnju. Po prejetem odgovoru so me spustili domov. 

SOVODENJ


[15. oktober 1946]

Ob prihodu v domačo vas sem se javil pri Krajevnem odboru, kjer sem bil vljudno sprejet. Povedali so mi, da imajo za čas moje odsotnosti od doma o meni dobre vesti. 

Svojih osebnih dokumentov pa na Občinskem uradu kljub temu nisem dobil. Kot tudi ne na vojaškem arhivu v Kranju. Tudi moje človekove pravice niso bile nikjer zapisane. Nisem mogel dobiti ne zaposlitve, ne živilskih kart. Na šolanje nisem mogel niti pomisliti. Vse to je onemogočala moja predhodna prisilna mobilizacija v nemško vojsko v kateri sem brez usmiljenja pretrpel toliko gorja. Bil sem brezpravno bitje. Tudi mojega služenja v angleški vojski v komunizmu ni bilo priporočljivo omenjati. Taka je bila pač usoda mladega fanta, ki je doživel zgodbo človeškega ponižanja.

Povojna vojaščina [1948-1953] 


Jugoslovanska armada (Jugoslovenska armija - JA) je bila ustanovljena takoj po vojni leta 1945 in je pod tem imenom obstajala do decembra 1951, ko se je preimenovala v Jugoslovansko ljudsko armado (Jugoslovenska narodna armija - JNA).

DOPOLNILNI VOJAŠKI ROK V JUGOSLOVANSKI ARMADI (JA)


Viktor Debelak, vojaška knjižica. [OA VD - dediči]
Jugoslovanski vojaški obvezniki, ki so v 2. svetovni vojni več kot dve leti služili v tuji vojski, so bili po vojni dolžni odslužiti še 6 mesecev v jugoslovanski vojski. 

Osnovni podatki iz vojaške knjižice

Viktor (Matije) Debeljak. Postava: srednja; Lasje: rjavi; Obraz: podolgovati; Oči: rjave; Nos: pravilen; Usta: pravilna; Krvna skupina: "0".  Višina: 174; Masa: 77 kg; Obseg (pljuč): 99/95.

Datum rojstva: 25. marec 1926; Kraj rojstva: Sovodenj; Vojaško okrožje: Ljubljana; Vojaški odsek: Škofja Loka; Narodnost: Slovenec; Jezik: Slovenski; Šola: 4 razrede OŠ; Poklic: fotograf.

Rod: Ljudska razredna jedinica 2 leti (popravljeno v 12 mesecev); Enota napotitve: 347. dopunski bataljon.

Služba v rednem kadru JA. Vstopil: 26. marca 1948; Izpisan: 5. oktober 1948. Rod: pehota; Enota služenja: II. četa II. bataljon (18. marec 1948 - 5. oktober 1948). Vojna pošta: VP 88558. Usposobljenost: za strelca (prečrtano), strežnik. Čin ob izpisu: vojak. Demobiliziran iz JLA: 2.11.1976.

Podatki o služenju v [2. svetovni] vojni: Na strani okupatorja: 7. mesecev 26 dni (v nemški vojski); v angleški vojski: 11 mesec 15 dni.

Moja zgodba vstopa v JA je potekala po vzorcu predhodne, okupatorske vojske. Po naboru v Kranju smo se zbrali pred Okrajno stavbo v Kranj in v spremstvu straže so nas pospremili do železniške postaje. Tam so nas, kot pred leti okupator, natrpali v živinske vagone. Vlak nas je odpeljal proti Zagrebu in Slavonskemu Brodu. V Slavonskem Brodu so nas presedli na kamione in nas odpeljali v Banat, v vojaško kasarno Đakovo.

HRVAŠKA


V kasarni so nas preoblekli v staro izrabljeno letno vojaško uniformo. Plašče smo si lahko izbrali po lastni želji: izbirali smo lahko med ruskimi "raševinastimi" in nemškimi "Arbeitdienst". Puške smo imeli nemške, “opasači” pa so bili ruski. 

Đakovo

Vojaške vaje so opravljali s korakanjem po ulicah Đakova, domačini pa so nas opazovali. Kmalu smo morali opraviti vojaško zaprisego, ki se je [1948] glasila približno tako: “Ja, vojnik ... lično svedočim, da ću biti pokoran našoj socialističkoj domovini, pod vodstvom maršala Jugoslavije, druga Tita.”. Po zaprisegi so nas premestili v Bosno. 


BOSNA


Iz Đakova smo se z vso vojaško opremo na tovornem vlaku odpravili proti Doboju, Zavidovićem in Zenici do Lašve. Od tam smo se z ozkotirno železnico zapeljali do Travnika, ker smo se ustavili, da so z vodo ohladili lokomotivo. 

Donji Vakuf

V Donjem Vakufu smo imeli odmor. V gostilni smo se lahko okrepčali. V gostilni so bila tudi lepa dekleta pokrita s feredžo. Pristopil sem in jih vprašal, če lahko vidim njihove lepe obraze. Iz skupine se je dvignil Bošnjak, ki je potegnil bajonet in mi zagrozil, da me bo zabodel. Na srečo, ga je navzoči oficir s pištolo umiril. 

Jajce

Pot smo nadaljevali do Jajca, kjer je bila zbirna postaja za odhod v Črno Goro, v Titograd. V kasarni v Jajcu smo opravili popis vojakov in opreme. Na “politički nastavi” so na učili, kako se mora vojak Titove armade obnašati. Najpomembneje je bilo, da so nas ostrigli na balin. Iz Jajca smo se podali na pot v Črno Goro. 


ČRNA GORA


Nikšić

Krenili smo proti Bugojnu, Jablanici, Mostarju in Metkovićem do Dubrovnika. Od tam so nas z ozkotirno železnico prepeljali do Bileće in Nikšića. V Nikšiču smo morali vso osebno opremo in kovčke zmetati na kup in zakuriti. 

Titograd

Zaradi spora s Sovjetsko zvezo (Stalinom) je bilo takratno vzdušje v popolnem vojnem stanju. Začeli smo s približno 40 km manevrskim vojnim maršom od Nikšića do Titograda. Vsako uro smo imeli 10 minut odmora za previtje prepotenih “šuferic”. Nogavic nismo imeli. Ob prehodu skozi Danilovgrad smo opazovali črnogorsko kmetijstvo: oranje z drevom (leseni plužnim kavljem), ki ga je med skalami in zemljo vleklo govedo.

Podgorićko polje

Po dolgotrajnem maršu smo prispeli v Titograd (zdaj Podgorica) na Podgoričko polje med rekama Zeto in Moračo. Tam smo se utaborili in postavili nizke šotore. Utaborili smo se po enotah. Iz reke Morače smo prinesli raznobarvno kamenje in z njimi napravili simbole po katerih smo se posamezne čete prepoznale. Vreme nam ni bilo naklonjeno, saj je ves mesec deževalo. Med vojaškimi vajami smo bili premočeni od potu in dežja, ko pa je v presledkih posijalo sonce, se je od nas kadila sopara. Nadrejeni so se nam posmehovali: “Gledajte, kako se kali Titova vojska.”.

Preko Morače smo namestili jekleno vrv, da smo lahko dnevno prečkali mrzlo Moračo, ki je pritekala izpod ledene Prokletije. Močnejši vojaki so na ramah čez reko nosili oficirje. Tam smo potem nadaljevali vojaške vaje. Ko sem se javil tudi jaz, mi je oficir rekel: “Nemoj. Ti ćeš me baciti u vodu.”. V mrzli Morači je vojaka Aumajerja zgrabil krč in voda ga je odnesla. Mrtvega so našli v reki Zeti. Oficirjem je bilo zanj mar toliko kot, bi jim bilo mar, če bi jim voda odnesla kapo. 

Tudi med seboj se oficirji niso preveč razumeli. Dva sta se sprla, ker je bil en za Tita in drugi za Stalina. Prišlo je tudi do streljanja in en polkovnik je bil pri tem ustreljen.

Zaradi slabe prehrane sem dobil krvavo grižo. Zdravnika sem prosil za zdravila, pa mi je navrgel: “I ja imam proliv, pa nema lekova.”. Ko sem mu pokazal, da mi po nogah tečeta kri in blato, mi je dal zdravila. Kljub temu sem moral na vaje, na vojaški juriš po Zagorićkem skalovju. Pri jurišu sem izgubil tovariša, ki je nosil mitraljez. Takoj sem obvestil tovariše, da ga pogrešam. Med grmičevjem je bila približno meter široka kotanja in vojak je padel v nekaj metrov globoko luknjo. Iskali so prostovoljca, ki bi ga šel po vrvi iskat, in mu za nagrado obljubili 10 dni dopusta. Javil se je neki vojak iz Trbovelj. Navezali so ga na vrv in spustili v luknjo. Ker je bila luknja zelo ozka, so nastopile težave. Ni bilo mogoče navezati oba hkrati. Najprej so izvlekli ponesrečenca, ob ponovni spustitvi vrvi, pa se je ta med špranjami zapletla in kar nekaj časa smo potrebovali, da smo izvlekli tudi Trboveljčana. Kasneje je vojak rekel, da se za kaj takega ne bi nikoli več javil. Bal se je, da ga z vrvjo ne bodo dosegli in ves čas so ga obletavali čudni ptiči (netopirji?).

Enkrat v tem času sem dobil hudo vročino. Ob jutranji "postrojitvi" vojske me je vrglo na tla in začel sem se tresti. Pospremili so me v ambulanto pod šotorom in mi dali zdravila. Ves sem se preznojil. Bolničarja sem prosil, da mi zamenja perilo, on pa mi je odgovoril: “Ajde ćuti, ja odgovaram ako ti krepaš.”. Ponovno sem dobil vročino in poslali so me peš v kakšen km oddaljeno bolnišnico v Titogradu. Zaradi vročine, zbadanja v prsih in bolečin v sklepih sem hodil več kot eno uro. Ko sem zaznal duh po bolnišnici sem se onesvestil.

Cetinje

Zaradi pogostega prečkanja mrzle Morače, sem staknil sklepno revmo. Roke in noge so mi zatekle, da nisem mogel niti jesti sam. V bolnišnici sem se zdravil tri mesece. Po treh mesecih so me, namesto obljubljenega zdravilišča, poslali na vojaški manevrski marš do 60 km oddaljenega Cetinja. Pešačili smo po gramozu v smeri Skadarskega jezera. Vsako uro počitka smo si previjali zmečkane in prepotene čevljarice in že tako ponošeni čevlji so me na petah močno ožulili. Zaradi mehkejšega koraka sem s pete podplata odbil okovano železno podkev. Od Skadarskega jezera smo v hribu, po neštetih skalnatih serpentinah v smeri proti Cetinjam, izvajali manevrske vaje. Ko smo prispeli do Cetinja, smo se utaborili na muslimanskem pokopališču. V lepem vremenu smo ležali med grobovi, v dežju pa na njih.

Lovćen

Dnevno smo imeli manevrske vaje po skalnatem hribu Lovćena. Ob deževju so bile skale po katerih smo hodili, in se med njimi plazili, mokre in spolzke. Tudi mi smo bili mokri in prepoteni. Mnogi so se prehladili. Ko smo se proti večeru vračali na pokopališče, so nas tam pričakali domačini iz Titograda (Podgorice) in morali smo poslušati njihovo “ukanje” o življenju pokojni. Po zaključku manevrov nas je čakal še marš do Titograda. Zaradi hudih bolečin v sklepih sem se odpravil na komando polka prositi, da me marša oprostijo. Višji oficir mi je ukazal: “Moraš, da ideš, pa makar da krepaš.”. Po daljšem pregovarjanju, da zaradi močnih bolečin v sklepih ne morem in ne, da nočem, so mi dovolili, da me do Titograda prepeljejo s tovornjakom.

Skadarsko jezero

Pri postanku ob Skadarskem jezeru sem v trgovini kupil liter vina, ki smo ga vojaki, vsak po en kozarček, popili skupaj. Ob vrnitvi v Vukovar sem moral na zagovor “raport” ker, da v vojski podpiram pijančevanje. Grešil sem, ker vina nisem ponudil tudi komandirju. V Vukovarju pa sem grešil ponovno. Brez dovoljenja sem zapustil območje vojaškega prostora in si v bližini nabral grozdje. Za storjen prekršek sem bil pred odpustom kaznovan s: “šišanjem kose na balin”.

SRBIJA


Petrovaradin

Našo enoto, ki se je udeležila vojaških manevrov v Črni Gori, so premestili v kasarno utrdbe v Petrovaradinu. Tam smo tudi opravljali vojaške vaje in paradno korakanje proti Sremski Kamenici. Prepevali smo ruske in jugoslovanske borbene pesmi. Ker sem se pretvarjal, da se mi je zaskočilo koleno, so me odstranili iz vojaškega “stroja” in v vojaško knjižico sem dobil negativno karakteristiko. Ocenjen sem bil za najslabšega vojaka v četi. Za kazen so mi dodelili dnevno stražo vojnih skladišč orožja na Vojvodinskem polju. Naša četa kot celota pa je bila za uspešno opravljene manevre v Črni Gori pohvaljena in nagrajena. Nagrada je bila obisk generala Koče Popovića. Ker je general, ko smo izvajali manevrsko predstavitev - bojni napad, spremljal našo vojaško akcijo je četa, namesto strgane in preperele, dobila novo (letno) vojaško obleko.

Vojno-politično usposabljanja smo imeli v “trpezariji” [jedilnici]. Na vprašanje: “Ko zna opisati ratnu borbu dalmatinskih brigada?”, sem se javil. Komandir, ki mi je pred tem v vojaško knjižico že vpisal slabo oceno, mi je z roko nakazal, da naj bom tiho. Jaz pa sem vztrajal. Generalu Popoviću je bilo to všeč in je, ne da bi vedel za mojo prejšnjo oceno, komandirju naročil: “Druže komandiru, piši mu odličnu karakteristiku. Tako treba svaki vojnik, da se ponaša.”.

Popravek vpisa ocene v Viktorjevi vojaški knjižici, 1948. [OA VD - dediči]
Zadnji dan služenja v JA, sem tovarišu vojaku iz pisarne naročil naj pove komandirju, da mu bom v "civilu" z uniforme “skinil” vse zvezdice [ga zatožil], ker ni upošteval ukaza generala Popovića. Čez čas je komandir ves nervozen pritekel iz pisarne in mi rekel: “Viktore, je si li čitao vojnu knjižicu?”. Ker mu nisem odgovoril, je nadaljeval: "Molim lepo dođi mi u kancelariju, da ti ispravim upis.”. Vse besede z negativno oceno je popravil v najboljšo pozitivno.

Iz prvotne ocene, ki se je glasila: "Kao vojnik je dosta slab, nedisciplinovan. Dužnost vrši slabo. U radu je neinicijativan i neposlušan. Odnos prema svojim prepostavljenim starešinama ima slab. Vojnu i političku nastavu savladiva slabo, iako je mnogo puta kažnjavan od starešine.", je nastala nova: "Kao vojnik je dosta dobar. Dosta disciplinovan, dužnost vrši dobro. U radu je samoinicijativan. Dosta je poslušan. Odnos prema svojim prepostavljenim starešinama ima dobro. Vojnu i političku nastavu je savladivao dobro. Kažnjavan nije.".

Po odpustu iz JA sem se preoblekel v novo, civilno obleko, ki sem jo prejel od doma. Ker je bila v Makedoniji revščina in marsikomu civilne obleke niso poslali, se je ta domov lahko odpravil tudi v vojaški uniformi. Ob odhodu mi je komandir [Makedonec?] navrgel: “Zar nije šteta ovakvog odela za na voz?”. Jaz pa sem mu odgovoril: “Ne brinite, imam ja puno toga kod kuće.”.
---
Koča Popović (1908-1992): Konstantin Koča Popović (srbsko Константин Коча Поповић), srbski književnik, pesnik, komunist, španski borec, partizan, generalpolkovnik JLA, družbenopolitični delavec in narodni heroj Jugoslavije. [Wikipedia].

PRVE OROŽNE VAJE (čas Informbiroja)


Vpoklican 15. maja 1950. Kasarna Prevalje Kranj VP 39063.

Razporejen sem bil v protitankovsko enoto. Dnevno smo vadili in preizkušali udarno moč tankovskih izstrelkov. Iz izkušenj, ki sem si jih pridobil v 2. svetovni vojni sem opozoril oficirja, da mora paziti na povratni udarec grla protitankovskega izstrelka. Če izstrelek zadene v trdno stvar (npr. v tank) se zažigalno grlo izstrelka lahko odbije nazaj tudi do 100 m daleč. Oficirju je bilo moje pojasnilo smešno. Ni se umaknil. Po izstrelitvi se je grlo naboja res vrnilo in oficirja zadelo v glavo. Naši oficirji niso imeli znanja o poučevanju vojaških veščin. Prav tako jim ni bilo poznano streljanje s topovi. Razlagali so vsemogoče. Po nekaj tednih poučevanja na topovskih merilnih napravah, sem se javil: “Druže kapetane, to ne ide ovako. Sa meritvama na nišanskim spravama radi se sasvim drukčije.”. Zahteval je, da pokažem celoten potek. Enako je moral pokazati tudi nek drug vojak, ki je svoj čas prav tako služil kot topničar. Nadrejeni je jezen zapustil predavanje in naju pozval v pisarno, na zagovor - raport: “Nikako vama nije dozvoljeno javno, ispred drugih vojnika, usporavati mojoj nastavi.”. Dobila sva kazen. V nedeljo nisva imela izhoda, morala sva čistiti konjske uzde in drugo konjsko opremo. 

Poljče na Gorenjskem


Na strelskih vajah, za vasjo Poljče na Gorenjskem, je bil določen manevrski bojni napad, streljanje z raketometom na goro Stol. 

Pri kosilu je prišlo do “prehrambenega incidenta”. V svoji porciji sem opazil, da se v mastnih krogcih špinače nahajajo bolhe in stonoga. Hrano sem pokazal drugim vojakom in rekel, da pri nas take hrane ne jedo niti svinje. Zraven je sedel desetnik, neki Šiptar, ki je to takoj javil komandirju čete. Komandir je prišel k mizi in izdal povelje: “Četa zbor! U krug!. Neka izađe onaj drug, kako se beše zove, Debelak.” in nadaljeval “Čujte drugovi, ovaj kaže, da u armiji hrana ne valja. Da ovakvu hranu kod njih ni svinje je jedu. Ovaj drug koristi neprijatelju. Treba da bude kažnjen. Drugovi, pitam vas, šta bi vi uradili sa njim?”. Nekateri vojaki bi kar streljali, na kar sem odgovoril: “Da li ste poludjeli? Ova hrana stvarno nije valjala. Ne možete za to kriviti mene, nego samo naše kuhare.”. Komandir zaključi: “Zbog njegove nediscipline u nedelju nemate izlaza.”. Kaznovani so bili vsi. 

V nedeljo sva s prijateljem Cirilom odšla v Poljče na zabavo. Proti večeru sva se vrnila. V službenem vozilu naju je pripeljal neki miličnik. Šofer miličnik je v Radovljici opazil naše oficirja in zaustavil avto. Morala sva izstopiti. Oficirja sva pozdravila in pohitela na zbor “političke nastave”. Kmalu sta za nama prišla tudi oficirja: “Ko je poslednji došao, neka se digne. Ako neče, ja ču ga sam pokazati.”. Ko je obkrožil že vse vojake, sem se dvignil in rekel: “Ja sam bio.”. Vprašal me je, zakaj se nisem takoj javil, jaz pa sem mu odgovoril: “Vi ste rekli, da hoćete sami me prepoznati.”. Odgovoril mi je: “Mi ćemo te udesiti.”. Kar se je tudi zgodilo. Pri večernem razdeljevanju hrane je zmanjkalo luči. Pomislil sem kaj naj bi to pomenilo, saj je zunaj luč svetila. Ko se je ta znova prižgala, sem v svojem krožniku zagledal več črvov, kot makaronov. Pokazal sem vojakom, ki jim je šlo na bruhanje. Tudi v solati je bilo toliko peska, da je škripalo med zobmi. 

V krempljih UDBE


Znova incident. Opazili so karton na katerem je pisalo: “... u Rusiji bolje, nego sad kod Tita. Sad mi se vidi guzica čita ...”. Še nekaj je pisalo, pa sem pozabil. Komanda čete je razdelila liste, da opišemo lastnosti raketometa. Pri primerjanju pisav, so posumili, da sem plakat napisal jaz. Nisem priznal. Naslednji dan me je vojaška policija odvedla na UDBO v Kranj. Pripeljala sta me oborožena vojaka in med potjo sem se malo pošalil, da kakšno častno spremstvo imam. Vojak mi je odgovoril: “Nemoj se šaliti, da te odmah ne ubijemo.”. v Kranju na UDBI sem bil pod stražo kot najhujši zločinec. Obdolžili so me, da sem Informbirojevec, Stalinov klan pač. Pri zaslišanju so mi očitali, da sem Stalinist in da sem na karton opisal pohvalo o Rusiji. Odgovoril sem, da o kartonu ne vem nič in tudi v Rusiji nisem nikoli bil. Na roke so mi nadeli lisice in me s pištolo ustrahovali, da bi priznal. Grozili so mi, da me bodo pretepli. Postavili so me v kot in obrnjen sem bil prosti zidu. Paznik mi je ukazoval, kdaj naj ležim in kdaj stojim. V nekaj dneh sem shujšal za sedem kilogramov. Ko sem rekel, da imam tega dovolj, so mi rekli: “Vidjet ćemo.”. Moral sem podpisati dve obtožnici in mi grozili, da me ustrelijo, če mi dokažejo resničnost obtožb. Po vsem tem cirkusu so me vprašali, če znam igrati šah. Odgovoril sem: “Prilično.”. Postavili so šahovnico in mi za soigralca določili nekega Srba. Po nekoliko potezah sem ga matiral. Ko ga je oficir poklical v pisarno sem slišal, da mu je rekel: “Ništa nije nervozan.”. Prosil sem, da vprašajo zame na Krajevni odbor v Sovodenj. 

Oboroženo spremstvo me je odpeljalo v bunker vojašnice v Prevaljah. Tam je bil zaprt nek Črnogorec, ki mi je rekel: “Ja ću za sat da izađem.”. Rekel mi je, da je priprt, ker je kritiziral Jugoslavijo, in mislil, da mu bom nasedel. V času, ko so mi grozili s streljanjem so menda prijeli odgovor Krajevnega odbora in me izpustili. Preden so me poslali nazaj v četo, so mi rekli: “Mogoče nam boš kdaj lahko v pomoč.”. Odgovoril sem, da se s politiko nisem nikoli bremenil in se tudi v bodoče ne bom. 

Orožne vaje jugo-vojske so se mi vtisnile globoko v spomin.

DRUGE OROŽNE VAJE (Tržaška kriza)


Vpoklican 13. oktober 1953.

Vojaške vaje so bile posledica Tržaške krize, ki se je poglabljala zaradi stopnjevanja napetosti ob dokončni razmejitvi meje med Italijo in Jugoslavijo v conah A in B STO. Zavezniki, predvsem Velika Britanija, so želeli čimprej zapustiti Cono A STO in s tem izsilili londonsko konferenco (3. april 9. maj 1952). Rešitev tržaškega vprašanja je pospešila dokončna odločitev zahodnih sil (ZDA in Velike Britanije) 8. oktobra 1953, da bosta svoje enote iz cone A umaknili in cono predali Italiji, vendar pa pri tem nista določili datuma umika. Ker je bila Jugoslavija s to odločitvijo postavljena pred izvršeno dejanje, je nanjo ostro reagirala. Organizirala je množične demonstracije in v odgovor na italijanske vojaške okrepitve na meji tja poslala svoje. Tito je v govorih v Leskovcu 10. in Skopju 11. oktobra 1953 odločitev zahodnih sil ostro obsodil in predlagal rešitev, po kateri bi Italija dobila Trst, Jugoslavija pa preostali del cone A in cono B. [Povzeto po: Nevenka Troha: Ukrepi jugoslovanskih oblasti v conah B Julijske Krajine in STO in Italijani na Koprskem, Annales, 10, 2000]

Vojni odsek Okrajnega odbora Kranj je zaradi uveljavitve razmejitvene meje z Italijo izdal poziv za mobilizacijo vseh rodov JLA: pehote, artilerije in konjenice. Vladalo je popolno vojno vzdušje. Mene so določili, da od kmetov prevzamem konje. Ob prevzemu smo sestavljali popis in izdajali potrdila. Konje smo gnali na nek vrt, ograjen z živo mejo. Skupina konj je sčasoma postajala nemirna in zgodilo se je, da je konj v glavo brcnil nekega vojaka iz Stare Oselice, ki je leto kasneje za posledicami udarca tudi umrl. Konji, ki jih zaradi nemirnosti ni bilo mogoče nahraniti, smo pustili, da so se z listi žive meje prehranjevali kar sami. Zbrane konje so nato odgnali do železniške postaje in jih z vlakom odpeljali na Primorsko.

Po Kranju so se odvijali množični shodi ljudi, ki so nosili transparente in vzklikali gesla proti Italiji in G. Pelli-ju*, mi pa smo prav tam prevzeli popolno vojaško opremo in se z vlakom odpeljali proti Tolminu.

---
Giuseppe Pella (1902-1981), premier - predsednik italijanske vlade 1953/54

Tolmin


V Tolmin so nam ženske s Kranjskega pošiljale bodrilna pisma, pa tudi alkohol. Nadrejeni so nas poučevali o vrlinah pravih vojakov. Razporedili so nas po četah in nas poslali na vadišče. Sledil je "bojni" pohod na tamkajšnji hrib Mrzli vrh. Na tleh, v zemlji, so bile še vidne kotanje, ki so jih med 1. svetovno vojno ustvarile granate. Tudi moj oče je v teh krajih izgubil roko. Po vzponi na Mrzli vrh smo se spustili na Zatolmin. Konjenico, otovorjeno z raketometi, smo morali po vrveh in preko visokega skalovja spuščati v dolino. Do Zatolmina smo prišli že v noči. Za hrano smo ustavili pri kmetu, ki pa je imel samo sir, kruha pa ne. Podučil nas je, da sira brez kruha ne smemo jesti na prazen želodec, saj ta povzroča trebušne krče. Nismo mu verjeli. Kljub temu smo nekaj sira pojedli in res dobili hude krčne napade.

Volče


V okolici Tolmina smo dnevno korakali in krajanom demonstrirali moč JLA. Kmalu so nas premestili na bojne postojanke ob mostu pri Volčah, kjer smo izkopali strelske jarke in vkopali prostor za vojake, protitankovske mine in ročne minomete, ter čakali na napad italijanskih tankov. Premišljeval sem, da z vsem strelivom, ki ga imamo lahko onesposobimo le peščico tankov. Moj tovariš sovojak, sicer nekdanji partizanski likvidator in podoficir, mi je potožil, da ga je strah, ker ne pozna načina takega bojevanja. Kot stari partizan je imel umazano vest, zato sem se pred njim postavljal in ga strašil. Učil sem ga borbenih veščin izstreljevanja protitankovskih raket in podstavljanja granat pod tanke: “Ko sestreliš raketo se moraš še v dimu, ki pri tem nastane, urno prevaliti v sosednji rov, da ti s tanka ne preluknjajo riti.”. Pripovedoval sem mu o svojih bojnih nalogah med zavezniško invazijo v Franciji. Bil je tako prestrašen, da je v kratkem kar opazno shujšal. Ko je napetost spopada minila, smo se vrnili v kasarne v Tolminu.

Nek podoficir, Slovenec, je na pehotnih vajah dva starejša vojaka, doma iz Kranja tako “zajebaval”, da jih je pripravil do joka. Pristopil sem k njemu in mu rekel, da si zaradi nečlovečnosti zasluži kroglo: “Ko bodo Italijani izstrelili prvo kroglo, bo druga zate.”, sem mu rekel. Hipoma me je šel prijaviti v štab in poklican sem bil na zagovor. Odvzeli so mi puško in mi namesto nje dali cev minometalca s pripadajočim priborom, a naslednje jutro ob pregledu ni bilo ključev. Ker sem zaradi pomanjkljivo opremljenega orožja “koristil neprijatelju”, sem moral ponovno na zagovor. Pred javljanjem na “raport” sem skočil v kovačnico in kolega mi je hitro napravil nove ključe. Tako sem na zagovor prišel s popolno opremo in me niso mogli kaznovati.

Bohinjska Bela


Ko se je vojno vzdušje umirilo so nas premestili v kasarne v Bohinjsko Belo. Kasarna je bila ravno sredi zidarskih obnovitvenih del in hitro so našli delo tudi zame. Zadolžili so me za čiščenje (pometanje) odpadnega materiala. Ker se do 22. ure zvečer, ko je bil čas za spanje, zidarska dela še niso končala, sem se odpravil spat. Takrat je prihrumel v spalnico in do moje postelje dežurni podoficir in zakričal: “Zašto nije dovoljno meteno?”. Ko sem mu odgovoril: “Nemojte stvarati galame. Sad vojska spava.”, mi je rekel: “Sutra u 8. sati, da se mi javiš na raport.”. Na zagovoru sem mu rekel: “Znate druže podoficiru, da noću bez vrhovne komande nije dozvoljeno uznemiravati vojsku?”, on pa je zaključil: “Da li ne znaš, da smo u JNA oficiri Bog Bogova? I, da radimo šta hoćemo.”.

Dobil sem delo v prostem času, odvoz odpadnega materiala z dvokolico. Podoficir pa me je nadziral. Odvažal sem material lenobno počasi, kar je mojega biriča živciralo. Odlomil je šibo in me z njo priganjal z “ajde mulo”. Ko me je enkrat s šibo krepko ošvrknil, da sem zakričal in odskočil, sem ga močno brcnil v koleno. Zagrozil mi je s prijavo, jaz pa sem mu rekel, da ga je udarila mula in ne jaz, ter dodal: “Znate druže podoficiru, u armiji nema tuče.”.

Po petinpetdesetih mesecih služenja v različnih državnih formacijah vojske, so mi te komande segale že do grla. In predvsem stari vojaki smo bili neposlušni. Nekega večera je oficir ukazal: “Nočas u jedionici nitko ne sme da puši!”. Ko je odšel smo vsi prižgali cigarete in začeli kaditi. Kmalu se je vrnil in začel kričati: “Uzbuna, uzbuna!”. Debelo uro smo potrebovali, da smo se postrojili. Nekaj časa nas je ogledoval, potem pa čez čas ukazal: “Momci, voljno! Svi na spavanje.” in nadaljeval: “Slušajte vojnici, to nije bilo u redu. Razljutili ste me. Nemojte, da se svađamo.”, ter zaključil: “Drugovi, kome je noći hladno može dobiti ćebe za spavanje.”.

Čez nekaj dni so nas iz JLA odpustili. S tem je bilo konec moje vojaške službe. Na JLA so mi ostali samo neprijetni spomini.

Lovske zgodbe v lovišču LD Gorenja vas [po letu 1947]


Lov na petelina

Matija Debelak, Letna lovska karta, 1947/48. [OA VD - dediči]
Lov na velikega petelina lovskimi gosti iz tujine. Naj opišem doživljaj o vodenju inozemskega lovskega gosta in Nemčije na lov velikega petelina. Na petelinje rastišče sva prispela nekoliko upehana še v temnem jutru. V smeri velike poseke (vse navzkriž ležečih posekanih drevesih) sva zaslišala prve udarce petelinjega petja in na visoki tanki in ukrivljeni bukvi opazila pojočega petelina. Ob njegovem petju se je tanko drevo zibalo. Ugibala sva, kako čez toliko podrtih drevesnih debel priti do njega preden se zdani. Zaradi precej obilnega nemškega lovca sva se prebijala zelo počasi. Končno pa nama je le uspelo priti na strelno daljavo. Lovca je napadla nervoza, da ni bil sposoben nameriti puško na petelina. Z roko sem segel okoli debele smreke in prijel puškino cev, da je lažje nameril na petelina. Po strelu sta tako petelin kot tudi lovec padla na tla. Z vso vnemo sem mu začel masirati srce in prsi, da sem ga spravil h zavesti. Potem sem poiskal tudi petelina, ki pa je že imel oskubljen vrat. To petelini počnejo v boju s smrtjo, zato ga je treba poiskati takoj po strelu. Lovec mi je povedal, da je srčni bolnik. Čez nekaj let so mi sporočili, da je ta gospod lovec umrl.

Drugo doživetje z inozemskim lovskim gostom ob navzočnosti lovskega vodiča. Po oddanem strelu na petelina, je ta močno trznil in odletel. Lovec vodič je bil prepričan, da je strel zgrešen, jaz pa sem trdil, da je bil strel smrten. naslednje jutro smo šli petelina iskati s psom. Kmali je pes nakazal sled in iz kupa odpadlega dračja izvlekel petelina, toda brez njegove repne pahljače. Ugotovili smo, da je kuna petelina ponoči sklatila s krošnje drevesa in ga raztrgala. Petelina smo odnesli h preparatorju g. Herfortu [Viktor Herfort ml. (1906-1971)] v Ljubljano. On je oba petelina prepariral in njima vrnil normalen izgled.

Lov na petelina z italijanskim gostom. Lovec je hotel streljati velikega petelina z malokalibrsko puško. Tega mu nisem dovolil in mu ponudil šibrovko. Ko pa sem poslušal petelinje petje, je lovec puško znova zamenjal in ustrelil s svojo puško Magnum. Videl sem, da je petelin ranjen in z zlomljeno nogo omahnil. Lovec je trdil, da je strel zgrešil. Čez nekaj dni smo ranjenega petelina našli še živega, vendar močno upadlega. Tako se končuje lovska neposlušnost. 

Žalostna tragedija po končanem lovu na velikega petelina. Na lovu so bili trije lovski gostje iz Milana. Po jutranjem uspešnem lovu so prejeli brzojavko, da se morajo nemudoma vrniti v Milano zaradi nujne operacije uglednega bolnika. Gostje so bili zdravniki kirurgi. Na pot domov so se podali po neprespani noči. Med vožnjo je voznika blizu Milana premagal spanec in treščili so v obcestni jarek. Dva zdravnika sta bila takoj mrtva, eden pa je zaradi hudih poškodb umrl kasneje. V spominu so mi ostale njegove solzne oči ob srečni uplenitvi velikega petelina.

Lov na gamsa v lovišču Rajna peč

Na skalnem robu hriba smo opazili primernega gamsa za odstrel. Lovec si je zaželel gamsovo trofejo in se odločil, da ga odstreli. Po strelu pa je gams zdrknil v skalno ledeno globel. Ugibali smo kako priti v vodno brezno polno ledenih sveč. Zemlja je bila zmrzla in zaledenela. Odločili smo se, da gremo  v brezno po vodnem toku preko ledenih skal. Ko je lovec priplezal do ranjenega gamsa, ga je prijel za roge. Gams, ki je bil še živ, se je dvignil. S smrtnim vbodom smo mu prekinili muke. Škoda, da pri tako enkratnem in nepozabnem lovskem motivu, gamsa med ledenimi svečami, nismo imeli fotoaparata.

Lov na jazbece, toda svoje vrste slučaj

Z lovskim tovarišem sva šla na lov s psi jazbečarji poiskati jazbečevo domovanje. Našla sva kotanjo in v njej sveže razgrebeno jazbino. Psi so šli v jazbino, toda pasji lajež se je slabo slišalo. Odločila sva se, da odpreva stranki rov in ugotoviva, kje se jazbeci nahajajo. H bližnjem kmetu sem moral po potrebno orodje. Med tem časom je lovec pripravljal dračje za kurjavo. Nepazljivo ga je nalagal na kup in zakuril. Ko sem se od kmeta vrnil s potrebnim orodjem sem opazil, da je ogenj nekoliko premočan. Vprašal sem ga kje je moj nahrbtnik, ki sem ga odložil pri tej jazbini. Takrat sva ugotovila, da gori tudi moj nahrbtnik. Toda bilo je že prepozno. Nahrbtnik in vse kar je bilo v njem je že zgorelo. Posebno mi je bilo žal foto-refleksnega aparata. Bil je popolnoma uničen, stekla objektivov so bila razpokana. Najhuje je bilo, da je bil aparat last moje žene. Doma sem se izgovarjal, da sem fotoaparat za nekaj časa posodil tovarišu lovcu, ker mora nekaj zanimivega fotografirati. Lovec se je kasneje z izgovorom opravičil moji ženi, da je fotoaparat izgubil. Ženi sem vrnil nov fotoaparat.

Lov na kune

Ob novozapadlem snegu na že debeli zamrznjeni podlagi, sem se podal na lov za kunami. Sled kune me je vodila v našo prelepo lovišče Zalo. Po nekaj urah hoda sem opazil kuno v veveričjem gnezdu visoki v smreki. Odločil sem se za strel v gnezdo. Po strelu sem v snegu opazil kapljice krvi. Po razmisleku sem se odločil, da splezam na drevo. Ko sem priplezal do prvih drevesnih vej, približno devetih metrov višine, sem zgrabil za prvo drevesno vejo, toda veja je bila krhka, bršljanova, in se zlomila. Ko sem iz višine padal proti tlom, mi je v glavi brnelo nešteto misli in kako se bo padec končal. Na srečo v nesreči je bila pod drevesom debela plast snega, ki mi je ublažila padec. Pred plezanjem sem popil nekoliko tekočine in ob padcu me je tako udarilo v želodec, kot da bi pojedel kamen. Za nekaj časa se obležal v snegu pod drevesom in premišljeval. Na koncu se je vendarle končalo srečno, brez poškodb, in počasi sem brez plena odšel domov. Spomladi sem ta kraj obiskal znova in pod drevesom našel okostje kune.

Lov na kune ob stari zapuščeni bajti

Lovci smo obstopili bajto. Lovec je šel v poslopje in iz njega prepodil kuno. Kuna je pritekla izpod strehe in obstala na vogalu hiše. Streljal sem dvakrat, a se kuni ni zgodilo nič. Imel sem stare italijanske naboje in šibre so se nekaj metrov od cevi razpršile v sneg. Streljal je tudi drugi lovec in znova so ostale na snegu le dlake kuninega repa. Šel sem po sledi bežeče kune v strmi breg. Zemlja je bila zamrzla, spodrsnilo mi je in zdrsnil sem globoko v graben. Pri padcu sem izgubil puško, ki je prišla za mano in me treščila po glavi.

Krivolovčevo maščevanje

Iz lovskih vrst je bil izključen upokojeni miličnik. V jezi je grozil, da se bo za to lovcem maščeval. V večernih urah sva šla s prijateljem na hrib Tabor poslušati petje velikega petelina. Nenadoma med najinima glavama prileti smrekova vejica in kmalu zaslišiva tudi puškin pok. Skušal sem ugotoviti od kod prihaja strel, a me je prijatelj prosil, da se raje umakneva v zaklon. Sumil sem kdo je bil strelec. Zadevo sem prijavil na milico in povedal, da je osumljeni lovcem že prej grozil, da jih bo pobil. Miličnik je po službeni dolžnosti vstopil v njegovo stanovanje in osumljenega našel ležečega pod odejo v postelji. Žena mu je postregla s čajem. Miličnik ni imel toliko korajže, da bi pogledal pod odejo, ker je on tudi miličnikom grozil, kakor lovcem. Kasneje se je norčeval, kako nas je lovce in miličnike nategnil, da smo verjeli njegovi bolezni. Čez približno leto dni je prišel k meni prositi, če ga vzamemo nazaj v lovsko družino. Čudil sem se, da si je drznil po tem pripetljaju sploh priti. Zagrozil sem mu, če ga dobim s puško v gozdu, bom storil isto kot on, brez vsakršnega opozorila ga bom ustrelil. Vprašal je, češ: “Zdaj se bomo pa streljali?”. Jaz pa sem mu odgovoril: “Tak položaj v članstvu Lovskega društva si si sam izbral.”.

---
VIRI:
- Viktor Debelak: Spomini, 2010.
- Viktor Debelak: Osebni arhiv [OA VD - dediči].
- Robert Fonda: Osebni arhiv [OA RF].
- Različni spletni viri.