torek, 24. julij 2012

Jurij Grando - Vampir iz Kiringe

Članek: 
Drevesa: Časopis Slovenskega rodoslovnega društva, leto 2012, številka 1, stran 52-53.

Juri Grando iz Kringe


Kringa in Brezovica
Ob izidu tretjega dela prevoda Valvazorjeve Slave vojvodine Kranjske so ponovno oživele nekatere zgodbe iz 17. stoletja, ki so se dogajale tudi v naših krajih. Ena takih je zgodba o vampirju iz manjše istrske vasice Kringa, ki jo je Valvasor leta 1689 zabeležil po pripovedovanju takratnih prebivalcev te vasi.

Še 16 let po svoji smrti (domnevno je umrl leta 1656), je do tedaj mirno vasico Kringa teroriziral neki Juri Grando. Vaščane je menda vznemirjal s trkanjem na vrata domače hiše in s tem vaščane obveščal o skorajšnji smrti v družini. Maltretiral naj bi tudi svojo vdovo, ki jo je sicer obvaroval pred smrtjo, a je morala ta redno opravljati svoje zakonske dolžnosti tudi po smrti svojega moža. Po 16. letih je imela vdova dovolj. Pritožila se je vaškemu županu Mihi Radetiću, da jo pokojni mož sredi noči pogosto obiskuje in maltretira. 

Leta 1672 je župan Kringe okoli sebe zbral skupino pogumnih mož, da bi truplo Jurija Grande izkopali, ga prebodli s kolom in se tako dokončno rešili njegovega terorja. Toda, ko je devet vaščanov (Miha Radetić, Stipan Milašić, Matej Hrvatin, Nikola in Jure Mačin, Juraj Žužić, Martin Udovičić, Nikola Krajša in Lupoglavčan Nikola Nyena) prišlo z baklami in križem na pokopališče, in grob odkopalo, so v njem zagledali rumen in nasmejan obraz Jurija Grande. Vaščani so se iz strahu razbežali, a župan jih je ponovno zbral skupaj, za pomoč pa je zaprosil še pavlinskega redovnika patra Juraja. Z njim so se ponovno odpravili k odprtem grobu. Pater Juraj se je grobu približal z razpelom v roki in govoril: "Glej, štrigon, to je Jezus Kristus, ki nas je odkupil pekla in za nas umrl. Ti, štrigon, pa ne moraš imeti miru.". V nadaljevanju je iz grešnika z besedami in gibi izganjal hudiča, eden izmed prisotnih pa je medtem z zašiljenim kolom poskušali prebosti Grandino truplo. Toda kol se je od trupla odbijal in telesa nikakor ni bilo mogoče prebosti. Končno je eden izmed prisotnih, Stipan Milašić, v roke vzel kosir in truplu odsekal glavo. Mrtvec je kriknil in kri je napolnila grob. Preden so se obrnili, so možje grob zasuli in za njim zabrisali sledi, tako, da nihče več ne ve, kje natanko je grob Jurija Grande. Od tistega trenutka dalje Juri Grando ni nikoli več vznemirjal vaščanov Kringe.

Pa je bilo res tako? Je Juri Grando sploh obstajal, ali je bil le plod domišljije vraževernih domačinov? In, ali je ta res umrl leta 1656, kot je zabeležil Valvasor po pripovedovanju ljudi?

Juri Grando iz Brezovice


Zakaj se mi je zdela ta zgodba zanimiva? Pri pregledovanju knjige umrlih duhovnije Brezovica v Brkinih sem našel naslednji zapis: "/Adi/ 21. /8bre 1645/ morse Juri Grando". Torej, v mrliški knjigi Brezovice je zabeležena smrt nekega Jurija Grande, ki naj bi umrl 21. oktobra 1645. Posebej zanimivo je, da je to v župniji edini zapis osebe s tem priimkom sredi 17. stoletja, kar bi lahko pomenilo tudi, da Juri Grando ni bil domačin.

Juri Grando, knjiga umrlih Brezovica (Slivje), 21. oktober 1645

Kasneje se je priimek, sicer v obliki Granda in zelo redko, pojavljal tudi v duhovniji Brezovica. Zanimiv je npr. zapis smrti Uršule, vdove po nekem (drugem) Juriju Grandi iz vasi Brežec pri Divači: "Urschulla vidua def. Georgy Granda ex Breschez", ki je umrla 28. julija 1740, v starosti približno 90 let. V Brežcu se je naziv "Granda" kot hišno ime ohranilo še v 20. stoletju, priimek pa je izumrl že v 18. stoletju.

Cestne razdalje med vasmi Kringa in Brezovica je okoli 80 km. Je torej možno, da je bil Juri Grando, kot morda problematičen vaščan, zaradi katerega je potem nastala gornja pripoved, iz Kringe izgnan in se je, kot begunec zatekel v Brezovico, kjer je tudi umrl, ali pa gre zgolj za dve različni osebi z istim imenom in priimkom, ki sta povsem slučajno živeli v istem času? 

Kakorkoli, Juri Grando je dejansko živel, vprašanje je le, ali je bil tisti Juri iz Brezovice pravzaprav vampir iz Kringe.

Članek je bil objavljen v glasilu: Drevesa 2012/1, stran 52


Popisi prebivalstva


Digitalizirani Uradni list Kraljevine Italije (1930-)


Ameriška domovina, Cleveland, January 20, 1942: "Ta splošna gonja za poitalijančenje slovanskih imen je pokazala dokaj uspeha. Samo v Trstu se je priglasilo do konca 128 nič manj kot 7,543 "prostovoljnih" prosilcev za spremembo družinskega priimka. Pa to še ni bilo dovolj fašistom. Zato so poslali na vsako občino listo z imeni, ki se morajo spremeniti, s strogim naročilom, da se morajo priglasiti vsi člani teh družin nemudoma pri oblasti in naj zaprosijo za spremembo imena. S temi sredstvi na razpolago je tržaška prefektura proti koncu leta 1931 bahato izjavila, da je izdala že 15,000 dekretov za spremembo imen, od teh da se jih je priglasilo 10,000 prostovoljno. Zato so oblasti uradno izjavile, da je bilo spremenjenih okrog 50,000 imen. Uradni list "Gazzetta Ufficiale'' je prinašal od leta 1928 dalje vsak dan polne strani imen oseb, ki so spremenile svoja imena. In skoro vsi ti so bili iz Julijske Krajine in Zadra. Časopisje se je bahalo, da ne bo vzelo dolgo in nobena oseba v Italiji ne bq imela drugačno kot italijansko ime. Razumljivo je, da je bilo radi te nasilnosti mnogo protestov, ne samo od strani Slovencev in Hrvatov, ampak tudi od mnogih Italijanov, ki so nosili družinska imena svojih slovanskih prednikov. Gotove odlične osebe niso nikdar zaprosile za spremembo imena, niti se jih k temu uradno ni prisililo, čeprav so bila njih imena na listi za spremembo. Naj samo omenimo imena Fulvio Suvič, podtajnik zunanjega ministrstva, ki je rodom Tržačan in pa splošna znana firma Cosulič, doma iz Istre. Morda se to razlaga iz odloka državnega koncila v Rimu z dne 9. januarja 1932, ki je določilo v pritožbi družine Pavlovič, katere ime je tržaška prefektura spremenila na "Paoli". Družina Pavlovič je z uradnimi listinami dokazala, da je v rodbini to ime že od leta 1798 in da nima prav nikake italijanske ali rimske korenike. S tem je bila razveljavna akcija prefektur v Trstu, Pulju, Gorici, Reki, Zadru in Udini, ki v nobenem slučaju niso mogle dokazati, da so imela spremenjena imena kakršnokoli italijansko koreniko, ali da so bila imena poslovanjena tekom zadnjega pol stoletja. Državni koncil je b'l mnenja, da imajo družine, ki so italijanskega sentimenta, lahko še nadalje slovanska imena svojih prednikov, dočim morajo družine slovanskega mišljenja poitalijančiti svoja. Iz tega se torej sodi, da so ostala še nadalje imena, ki niso v ničemer italijanska, kot: Suvič, Cosulič, Diaz, Gayda, Goidanič itd.".

Je pa to danes odličen vir za rodoslovce z območja koprske škofije. V izdajah uradnih listov tega obdobja je najti popis vseh slovenskih družin z območja nekdanje Kraljevine Italije (Primorska znotraj rapalske meje), katerim je bil priimek v 30. letih 20. stoletja poitalijančen. Rodoslovno zelo bogat vpogled v osebe rojene okvirno med leti okoli 1850 in 1930.

Uradna spletna stran nima vgrajenega iskanja po ključnih besedah, zato je priporočljivo uporabljati Google iskalnik v katerega vnesemo npr. izraz "Gazzetta Ufficiale del Regno d'Italia" in iskani priimek, npr. "Rožanc".

Primer zapisa:

Il cognome del sig. Giovanni Rozanc fu Giovanni, nato a Varea il 5 dicembre 1896 e residente a Varea, 8, è restituito nella forma italiana di « Rosani ». Uguale restituzione e disposta per i seguenti suoi famigliari:
1. Francesca Rozanc nata Stancic fu Giuseppe, nata il 23 dicembre 1899, moglie;
2. Giovanni di Giovanni, nato il 12 settembre 1923, figlio;
3. Antonio di Giovanni, nato il 20 gennaio 1925, figlio;
4. Luigi di Giovanni, nato il 12 giugno 1928, figlio;
5. Emilia fu Giovanni, nata il 30 luglio 1909, sorella.

Il presente decreto sarà, a cura dell'autorità comunale, notificato all'interessato nei modi indicati al paragrafo 2 del citato decreto Ministeriale 5 agosto 1926 ed avrà ogni altra esecuzione prescritta nei successivi paragrafi 4 e 5. - Trieste, addì 18 aprile 1931 - 'Anno IX

Popis prebivalstva ZDA - U.S Census (1940)


Večinoma v zadnjih dveh desetletjih pred začetkom 1. svetovne vojne, nekaj malega pa tudi po njej, tja do leta 1924, se je mnogo Slovencev v iskanju novih življenskih priložnosti izselilo v ZDA. Številni so tam tudi ostali in si ustvarili svoje družine.

Ena zadnjih pridobitev, ki jo je na spletu ponudilo podjetje Ancestry je digitalizacija popisa družin v ZDA za leto 1940. Tega leta so bile številne slovenske družine že ustaljene in vpete v aktivno življenje v svoji novi domovini. Vpogled v popis ponuja sorodnikom izseljencev, rodoslovcem in drugim, ki jih to zanima možnost, da bolje ali na novo spoznajo svoje sorodnike v ZDA in morda tudi navežejo neposredni stik z njihovimi potomci.

Popis za leto 1940 poleg imen in priimka članov družine omogoča tudi vpogled v starost vsakega izmed njih, poklic, ki so ga posamezni člani opravljali in kraj (naslov), kjer je družina v letu 1940 živela.

sreda, 4. julij 2012

Rudnik živega srebra Idrija zapisan na Unescov seznam

Idrijski rudarji - http://www.rzs-idrija.si
Legenda pravi, da je živosrebrno rudo na območju Idrije leta 1490 odkril domači kmet. Ko je v škaf nalival vodo, se je v vodi zasvetlilo. Najdbo je odnesel v Škofjo Loko, kjer so ugotovili, da gre za živo srebro. 

Tako se je v zadnjem desetletju 15. stoletja (domnevno 1492/3) na območju, ki je v tistem času pripadalo Benečanom, začelo z izkopavanjem rude. Od vsepovsod, sprva z beneškega konca (priimek FANTON), po letu 1509, ko so območje dobili Habsburžani, pa tudi z nemških dežel in z vzhoda (priimek KACIN), so prihajali bodisi rudarski strokovnjaki ali preprosto rudarji in okoli rudnika se je postopoma razvilo naselje.

Leta 1500 je bila na mestu, kjer je bilo odkrito živo srebro, postavljena cerkev sv. Trojice. Do leta 1508 rudarji v zemlji niso našli kaj prida živega srebra, tega leta pa so v Antonijevemu rovu odkrili bogate žile živosrebrne rude. Leta 1527 so zgradili idrijski »grad« Gewerkenegg, ki naj bi sicer služil obrambi, a je kmalu postal shramba za živosrebrno rudo ter domovanje rudniške uprave. Leta 1575 je rudnik v celoti prišel pod upravo avstrijske vlade. Ta je bila lastnica vse do leta 1918. Ob koncu 17. in začetku 18. stoletja so rudnik zasedli Francozi, ki so v rudniku predvsem ropali. Po njihovem odhodu se je stanje znova počasi stabiliziralo in doživelo najboljša leta malo pred 1. svetovno vojno. Med vojno je rudnik stagniral. Tudi, ko je Idrija takoj po vojni prišla pod italijansko upravo, je rudnik obratoval bolj slabo. Po drugi svetovni vojni je Idrija leta 1947 prišla pod Jugoslavijo. Takrat se je začela zadnja modernizacija rudnika, ki je vključevala pospešeno mehanizacijo in uvedbo rotacijske peči. Rudnik so začeli zapirati v 80. letih 20. stoletja.

Zgodnja dela na temo idrijskega rudnika: 

 - Balthasar Hacquet (1739 - 1815): Oryctographia Carniolica. Knjiga je temelj slovenske geologije in mineralogije. 
 - Wolfgang J.J.M. Mucha (1758-1826): Anleitung zur mineralogischen Kenntniss des Quicksilberbergwerks zu Hidria im Herzogthum Krain. Wien, Bey Rudolph Gräffer, 1780. Diplomsko delo, študija o mineralih na primeru rudnika Idrija.