sobota, 27. april 2013

Z genetiko po poti mojih prednikov

Članek: 
Drevesa: Časopis Slovenskega rodoslovnega društva, leto 2013, posebna številka DNK, stran 38-51.

Zgodba se začne z analizo spletnih virov o sodobnih genetskih raziskavah in se preko znanih zgodovinskih dejstev poveže z zapisi o mojem rodu v  matičnih in družinskih knjigah župnije Lokev.

Ključni zgodovinski dogodki: Afrika (pred 55.000 leti) > SZ Azija (pred 40.000 leti) > Evropa - Cro Magnon (pred 35.000 leti) > Kelti - Latinska Italija (390 p.n.š.) > Fundi (338 p.n.š.) > Sev. Italija - Oglej (181 p.n.š.) - kolonizacija (169 p.n.š.) - Cisalpska Galija (81 p.n.š.) - Regia X. (6 p.n.š.) > Huni in Langobardi (452 n.š., 568 n.š.) > Piran (7. stoletje) - uzakonjeni priimki (1090) - Dominik Fonda (1230) > Dolina - Bazovica (ok. 1450) > Prva beneška vojna (1511) - premirje v Wormsu (1521) > Lokev (1574) > Ljubljana (1950).

Po sledeh kromosoma Y


Z vstopom znanosti v človeški genom smo postali priča skrivnim zapisom narave, ki je vse od nastanka prvih človeških skupnosti v Afriki, pred okoli 55.000 leti, vestno beležila dogajanja v telesu vsakega posameznika. Zmožnost branja teh zapisov je odprla nove možnosti raziskav tako v medicini, kot tudi v antropologiji. Medtem, ko je sodobna genetika v medicini našla svojo vlogo predvsem v odkrivanju vzrokov nastanka in posledično zdravljenja posameznih bolezni, so sodobni antropologi v genetiki odkrili prvovrstno možnost za preučevanje selitev človeških skupnosti. Naključne spremembe (mutacije, v nadaljevanju označene kot M=marker), ki so se skozi generacije potomcev pojavljale na moškem Y-kromosomu služijo kot kažipoti, ki so posamezne človeške skupnosti usmerjali na različne kraje sveta. S preprostim genskim testom, ki ga danes opravljajo številni laboratoriji doma in po svetu, je naši generaciji dana možnost vpogleda v zgodovino selitev moške linije prednikov vsakega posameznika.

POSELITEV SVETA




Haplo-skupina A: Pred več kot 55.000 leti je človeštvo skoraj izumrlo. Preživela je le manjša skupina ljudi v Afriki, menda nekaj 10 posameznikov, ki se je edina uspela prilagoditi takratnim življenskim razmeram. Genetiki so ji dodelili črko A in z njo označili najstarejšo in najbolj razpršeno haplo-skupino v zgodovini sodobnega človeka. V svoji prvotni obliki je prevladujoče prisotna na ozemlju južne in deloma vzhodne Afrike, kjer je njena največja gostota zabeležena med prebivalci Sudana. Verjame se, da ta haplo-skupina pooseblja Y-kromosom Adama, skupnega prednika vseh današnjih ljudi.
Haplo-skupina B (M168) Izvor njenega nastanka je zabeležen v pod-saharski Afriki, posebej v tropskih gozdovih zahodno-sredinske Afrike. Velja za drugo najstarešo in eno najbolj razpršenih človeških Y haplo-skupin. Prevladujoče je prisotna med predniki sodobnih Pigmejcev, predvsem pri plemenih Baka in Mbuti, pa tudi med Hadzabi v Tanzaniji. 
Haplo-skupina F (M89) je domnevno nastala pred okoli 45.000 leti v severni Afriki. Nekateri so mnenja, da predstavlja drugi val izseljevanja iz Afrike. Kakorkoli, izseljevanje je potekalo v smeri proti Indiji oziroma območju južne Azije in srednjega vzhoda; vse njene podskupine kažejo razpršenost bodisi z območja južne Azije (haplo-skupini H in K) ali srednjega vzhoda (haplo-skupini G in J).
Haplo-skupina K (M9) se je pojavila pred približno 40.000 leti na območju Irana oziroma južne Centralne Azije. 
Haplo-skupina P (M45) predstavlja eno izmed podvej haplo-skupine K, tisto ki se je pred 40.000-35.000 leti usmerila na sever proti Hindu Kush-u, v Sibirijo, Kazahstan ali Uzbekistan. Kasneje se skupina razdeli v Haplo-skupini Q (M242), ki se usmeri proti vzhodu in gre naprej v Ameriko in R (M207), ki se usmeri proti zahodu v Evropo.
Haplo-skupina R (M207) se je domnevno izoblikovala na območju severozahodne Azije pred 35.000-30.000 leti. 
Haplo-skupina R1 (M173) je zelo redka. Njene sledi so bile najdene v Evropi, ter v Centralni in Južni Aziji. Morda izvira iz Evrope in se je pred okoli 30.000 leti preselila v Azijo. Razdeli se v dve glavni veji: R1a se je izoblikovala na območju Evrazijskih step, R1b pa v zahodni Evropi.

GENSKI TEST


Ko sem leta 2008 pri Ancestry.com test naročil tudi zase, sem želel z njim predvsem preveriti svoje dotedanje ugotovitve, hkrati pa izvor svojega rodu po moški liniji razširiti kar se da daleč v preteklost. Test je izpolnil moja pričakovanja in pokazal, da pripadam haplo-skupini R1b. To kot prvo pomeni, da so moji neposredni moški predniki do prihoda v Evropo opravili vso pot, ki jo označujejo zgoraj zapisane haplo-skupine, saj R1b v svojem genskem zapisu na kromosomu Y vsebuje vse mutacije, ki označujejo te haplo-skupine.


Raziskava opravljena na mojem Y-kromosomu je pokazala zanimivo pot, ki so jo njegovi prenašalci opravili v zadnjih 55.000 letih. V morda 2500-3000 generacijah moških je prišlo na njem do številnih mutacij, ki danes omogočajo vpogled v zgodovino selitev mojih prednikov.

NAJSTAREJŠE HAPLO-SKUPINE V EVROPI


V obdobju zadnje ledene dobe pred 15.000-10.000 leti so na ozemlju današnje Evrope obstajale tri glavne haplo-skupine: I, R1a in R1b.

Izvor haploskupin I, R1 in R2 v Evropi
Haplo-skupina I (M170), ki ima svojo predhodnico v haplo-skupini F, zajema 18% delež evropske populacije. Najpogosteje je prisotna v Skandinaviji, na Sardiniji, med Slovani na zahodnem Balkanu in v jugovzhodni Evropi. Izven Evrope je skorajda ni, kar daje slutiti, da je na ozemlju severozahodne Evrope, verjetno pred okoli 23.000 leti, tudi nastala. Tako skupina I, kot tudi I1 (M253, M307, P30, P40) sta prisotni skoraj izključno na tem območju, posebej med potomci Vikingov. V času ledene dobe je populacija prebežala proti jugu na toplejši Balkan. Po otoplitvi pred 15.000-10.000 leti pa sta se izoblikovali dve novi podskupini. Medtem, ko ima podskupina I1a (M21) svoje korenine v severni Franciji in je nastala morda pri populaciji, ki se je z Balkana vrnila, pa je podskupina I1b (M227) prevladujoče zastopana znotraj dežel Balkana. Ta naj bi nastala med tistim delom populacije, ki je po umiku v času ledene dobe s severa na Balkan, tam tudi ostala.

Haplo-skupina R1a (SRY-1532, M17) se je izoblikovala na območju evrazijskih step severno od Črnega morja in Kaspijskega jezera in označuje ti. kulturo Kurgan, znano po udomačitvi konja (približno 3000 pred našim štetjem). Nosilci te kulture naj bi bili prvi nosilci indoevropske jezikovne skupine. Skupina je danes prisotna v osrednji in zahodni Aziji, Indiji in med slovanskim prebivalstvom vzhodne Evrope. Nastala je pred 15.000 leti na območju Ukrajine in se je o tam širila od konca zadnje ledene dobe, pa tudi iz območja step okoli Kaspijskega morja kot posledica migracij kulture Kurgan. Širitev R1a (kot tudi R2) je povezana s širjenjem indoevropskih jezikov. Čeprav se v jugovzhodni Evropi haploskupina R1a pojavlja na samo 16% populacije, analize visoke ločljivosti na Y -kromosomih (Peričić, 2005) kažejo največjo raznolikost R1a med Hrvati in Bosanci. Na okrepljeno prisotnost R1a v regiji bi lahko tako vplivale vsaj tri glavne migracije v preteklosti: zgodnja poselitev iz območja Ukrajine, poselitev iz azijskih step severno od Kaspijskega morja v času med leti 3000 in 1000 pred našim štetjem, pa kot tudi morebito številčno slovansko preseljevanje med 5. in 7. stoletjem. Visoka frekvenca prisotnosti R1a (več kot 40%) je zabeležena na Češkem, okolici gorovja Altaj v Sibiriji in v južnem delu srednje Azije, največja pa na Poljskem in v Ukrajini. Haploskupina R1a, ki je torej razširjena v vzhodni Evropi, osrednji Aziji in Indiji, je tesno povezana z R1b. Oba sta potomki R1, a haploskupina R1a nima M343 označevalca, ima pa označevalec M17, ki ga R1b nima.

Haplo-skupina R1b (Hg1/Eu18, M343) izvira iz svoje predhodnice haplo-skupine R1 (M173). Označevalec M343, ki določa R1b, je nastal pred okoli 18.500 leti in označuje populacijo, ki se je v času zadnje ledene dobe pred 10-15.000 leti usmerila proti zahodni Evropi. Najznačilneje jo opredeljuje t.i. Atlantski modalni haplotip (AMH) z oznako Hg1. Danes prevladuje mnenje, da imajo oznako R1b potomci nosilcev kulture Cro-Magnon, prvih sodobnih ljudji, ki so Evropo poselili pred približno 35.000 leti. Nosilci kulture Cro-Magnon so prvi dokumentirani umetniki, avtorji znamenitih jamskih poslikav: Lascaux v Franciji, Cueva de las Monedas v Španiji in dolina Foz Côa na Portugalskem (največja galerija na prostem v Evropi). Potomci kulture Cro-Magnon, so v času zadnje ledene dobe iz zavetja Iberskega polotoka, poselili vso zahodno Evropo, s čimer so omogočili širjenje populacije R1b, ki še danes prevladuje vse od od Iberskega polotoka do Skandinavije. Domneva se, da so bili Kromanjonci sodobniki evropskih Neandertalcev. Današnji Evropejci z M343 nosijo v svojem Y-kromosomu tudi oznako (P25, M269). Ta določa podrobnejšo podskupino R1b1b2 za katero se domneva, da je nastala na ozemlju južne Francije, kjer je kot genetsko homogena populacija v živela v obdobju zadnje ledene dobe. Danes je haplo-skupina R1b prevladujoče (skoraj 90%) zastopana med moško populacijo pri Baskih (Španija) in v Walesu. Sledijo Irska, Portugalska, španska Katalonija, Škotska in Anglija, kjer odstotek moških z R1b presega 75%, na Nizozemskem pa ta znaša okoli 70%. Precejšno gostoto R1b je zaslediti tudi med Italijani, posebej tistimi na severu države s 50%, na območju meje s Slovenijo se njena gostota giblje okoli 40%, le nekoliko manjša pa je na Primorskem, v Istri in na Krasu. V manjšem obsegu se R1b pojavlja tudi v vzhodni Evropi in v severni Afriki, predvsem v delih Alžirije, kjer odstotek njene prisotnosti dosega okoli 10%.


Kelti


Zgodnjih haplo-skupin ne gre enačiti s točno določenimi etničnimi skupinami, saj so se prve izoblikovale mnogo prej in se zato pojavljajo tudi v številnih drugih etničnih skupinah. Kljub temu se pogosto navajajo zaključki, ki npr. skupino I1a enačijo z Vikingi, I2a z Iliri, R1a s Slovani, R1b s Kelti, ipd.. Posamezne etnične skupine bo možno natančneje opredeliti šele potem, ko bo bolje raziskana podskupinska struktura posameznih zgodnjih haplo-skupin. Gotovo pa to, da pri potomcih Vikingov prevladuje haplo-skupina I1a,  Ilirov I2a, Slovanov R1a in Keltov R1b, pomeni, da so te etnične skupine s svojimi zgodnjimi haplo-skupinami povezani, da torej od njih izhajajo.

Genski test, ki sem ga opravil pred leti je pokazal, da moj rod izvira iz haplo-skupine R1b, ali so bili moji predniki ravno Kelti, ali je bil torej moj prednik keltski vojak, pa rezultat testa ne pokaže, saj za tak zaključek rezultat ni dovolj  natančen. Ko bo keltska etnična skupina dovolj podrobno raziskana tudi genetsko, bom lahko test ponovil in ta bo gotovo pokazal kaj drži. Pa je bil moj neposredni prednik vendarle Kelt? Vsaj dva posredna namiga kažeta, da bi to lahko bilo tako. Oba se skrivata v naslednji postaji mojih prednikov, rimski rodovni skupnosti Fundanijev.

Filogenetsko drevo haploskupine R1b z Italo-Keltsko podskupino, 2012

Gens Fundania


Od 10. do 7. stoletja p.n.š. so ozemlje Apeninskega polotoka poseljevala različna ljudstva. Od prvotnih prebivalcev so bili najštevilnejši Etruščani, v osrednji del polotoka so se naselila italska plemena (Latini, Oski, Umbrijci, Sabinci, Samniti, Aurunci, Volsci), na jugu pa so bivali predvsem Japigi in Grki.  

Leta 753 p.n.š. je na skrajnem južnem robu ozemlja Etruščanov, na meji s posestvi Latincev nastalo Rimsko kraljestvo (Regnum Romanum) in leta 509 p.n.š. je na njeni osnovi nastala Rimska republika. Osnova najstarejše rimske družbeno ureditve je bil rod (Gens). Več rodov je sestavljalo bratstvo in več bratstev pleme ali tribus. Rod je štel okoli 100 ljudi. Sestavljale so ga velike družine - familije. Disciplina, delavnost spoštovanje starejših in druge kreposti so urejale odnose v družini in bile osnova rimske vojske in zakonodaje v času nastajanja rimske države.

Rimska pokrajina Lazio z mestom Fundi

Rimsko kraljestvo in Latinska liga


Mesto Fondi v srednjem veku
Med 7. stoletjem p.n.š. in letom 338 p.n.š. je bilo okoli 30 vasi (prestolnica je bila Alba Longa) in staroselnih plemen v regiji Lazio (med njimi: Tusculum, Aricia, Lanuvium, Lavinium, Cora, Tibur, Ardea in Pometia), povezano v organizirano skupnost (Latinska liga) s ciljem po skupni obrambi pred sovražnimi okoliškimi plemeni. Ta je leta 493 p.n.š. z zgodnjo Rimsko republiko sklenila vojaško zavezništvo in s skupnimi močmi so premagali Etruščane.

Vdori Rimljanom sovražnih ljudstev pa so se nadaljevali. Leta 390 p.n.š. so jih presenetili Kelti (rimsko Gali). Ti so iz srednje Evrope vdrli na Apeninski polotok, prišli do Rima, ga oropali in požgali. A tam niso ostali. Rimljani so si kmalu opomogli. Leta 358 p.n.š. so obnovili pogodbo o zavezništvu z Latinsko ligo, a moč Rima se je večala, kar je postopno privedlo do njegove prevlade tudi v zavezništvu. Vasi, ki so se začele počutiti ogrožene tudi same, so se Rimljanom uprle, sledil je izbruh latinske vojne (343 p.n.š. - 338 p.n.š.) v kateri pa so zmagali Rimljani. Po rimski zmagi, je leta 338 p.n.š. liga dokončno razpadla. 

Rimljani so si sistematično podredili Latince in Samnite. Latinska mesta so preimenovali in tam ustanovili svoje lastne mestne kolonije (municipiae coloniae). Novi in stari prebivalci so postali rimski koloni. Kolonije so postale močne naselbine kmetov - vojakov, in z mrežo cest so jih povezali z Rimom (leta 312 p.n.š. je bila zgrajena Via Appia). V povezavi s temi dogodki je bilo leta 338 p.n.š., ko so njeni prebivalci (skupaj s tistimi iz bližnje Formie) pridobili osnovno rimsko državljanstvo, brez volilne pravice, prvič v pisnih virih omenjeno tudi mesto (municipij) Fundi (danes Fondi).

Patriciji in plebejci


Rimska družba se je razslojila na patricije in plebejce. Medtem, ko so patriciji (po Liviju in Dioniziju) veljali za potomce prvih rimskih senatorjev, ki jih je ob ustanovitvi Rima izbral sam Romul in so ti predstavljali rimsko plemstvo, so plebejci predstavljali ljudstvo tujega izvora, ki je bilo v rimsko družbo asimilirano in so njihovi pripadniki postali rimski državljani z ustanovitvijo kolonij. Preživljali so se kot mali poljedelci, obrtniki in trgovci. Političnih pravic niso imeli. Gospodarsko, družbeno, politično in pravno so bili stoletja zapostavljeni. Prepovedan jim je bil vstop v uradniške službe, na verske položaje, prepovedana je bila poroka med patriciji in plebejci. Sodili so jim patriciji po nepisanih zakonih. Zaradi njihovega postopno naraščajočega števila, svoje vojaške izurjenosti in oboroženosti so sčasoma postali sila, ki je ogrožala stari, vase zaprt rimski populus. Za časa Servija (Servius Tulius) so plebejci uspeli ustvariti močno lastno organizacijo in si z njo leta 287 p.n.š. priboriti enakopravne pravice v rimski družbi. 

Med plebejske rodovne skupnosti, ki so v naslednjih letih pridobile rimsko državljanstvo so se uvrščali: Fundani, Formiani, Cumani, Acerrani, Lanuvini, .... Tako ali drugače so bili med polnopravne rimske državljane postopoma sprejeti tudi: Aricini, Cerites, Anagnini, Tiburtes, Praenestini, Pisani, Urbino, Nolani, Bononienses, Placentini, Nepesini, Sutrini, Lucenses, in drugi. Vzporedno s številčnim porastom članov plebejskih rodovnih skupnosti so po drugi strani rodovne skupnosti patricijev postopoma izumirale in z Julijem Cezarjem, ki je to pravilo uvedel prvi, se je pričelo obdobje, ko so nekatere izmed plebejskih rodovnih skupnosti lahko pristopile tudi med patricije (rimsko plemstvo).

Prebivalci mesta Fundi so torej pripadali plebejski rodovni skupnosti Fundanijev (Gens Fundania). Ali je bila ta skupnost keltskega izvora, ali je morda pripadala kateremu izmed starejših italskih plemen, ki so se na Apeninskem polotoku naselila že prej, bo v prihodnje gotovo pokazala podrobnejša genska analiza. Glede na to, da so bila staroselna italska plemena (vzhodno) indoevropskega izvora, njihovi potomci pa imajo danes prevladujočo haplo-skupino R1a, se trenutno zdi verjetnejša prva možnost. Da so bili torej pripadniki rodovne skupnosti Fundanijev keltskega izvora.

Na možni keltski izvor rodu kaže tudi v zgodnji dobi dokaj pogosto uporabljeno ime članov rodovne skupnosti Fundanijev, Gaius (Gallus = Galec, Kelt):

Nekaj najzgodnejših omemb posameznikov rodovne skupnosti:

            243 p.n.š:       Gaius FUNDANIUS Fundulus, rimski konzul.
            195 p.n.š:       Marcus FUNDANIUS, plebejski tribun, omenjen v zvezi z "Opijskim zakonom".
        1. st. p.n.š.:       Gaius FUNDANIUS Gallus, humoristični pesnik in satirik, omenjen v Horacijevih satirah II.8.
            68 p.n.š.:       Gaius FUNDANIUS, plebejski tribun.
         1. st. p.n.š:       Gaius FUNDANIUS, rimski vojak.
  2/3 1. st. p.n.š.:       Decimus FUNDANIUS Primianus, decurion, član rimskega senata.  

Rimskemu konzulu iz leta 243 p.n.š. sta bila posvečena tudi dva rimska kovanca. Oba so skovali leta 101 p.n.š..

1. Srebrnik (Quinarius). Na prednji strani glava Jupitra. Na zadnji prikaz vdaje galskega Karna (vojni ujetnik), ko z vklenjenimi rokami na hrbtu poklekne pred zmagovalca, ki v roki drži palmovo vejico.

C. FVNDA
premer: 13.5-15 mm, masa: 1,75-1,91 g.

2. Srebrnik (Denarius). Na prednji strani prikazana glava Minerve, rimske boginje vojne in zavetnice obrtnikov s čelado s krili. Na zadnji Marius na četverovpregi z lovorjevo vejico in žezlom, skupaj z 8-letnim sinom na konju obeležuje zmagoslavje ob vrnitvi z bojev proti Tevtonom (102 p.n.š.), in Cimbrom (101 p.n.š.).

C. FVNDAN
premer: 19-20 mm, masa: 3,71-3,84 g
---

V času našega štetja je bil leta 116 rimski konzul in leta 131/132 prokonzul Lucius FUNDANUS Lamia Aelianus. Leta 303 pa je bil neki FUNDANUS, škof v Libiji, itd..

Ustanovitev Ogleja (Aquileia) 


Oglej, ok.1570
Pomemben dogodek, ki je rod Fundanijev, tako vsaj kaže, razširil proti severu, se je zgodil leta 181 p.n.š., ko je prišlo do ustanovitve Ogleja (Aquileia). Po vojni zmagi nad Kelti, so Rimljani zasedli področje današnje severo-vzhodne Italije in tam postavili temelje bodoči novi rimski koloniji. V letih 178-177 p.n.š. so si v "Istrski vojni" prisvojili še Istro s severno Jadransko obalo.

V naslednjih letih na zasedena ozemlja naselijo okoli 3000 družin, leta 169 p.n.š. pa, kot je zabeleženo v zapisih rimskega senata tistega časa, še dodatnih 1500 latinskih (iz Lazia) in drugih italijanskih družin iz okolice, ki se pomešajo med obstoječe prebivalstvo: Venete, Histre, Kelte, Japode, ..., idr.. Leta 90 p.n.š. Oglej postane "municipij". 

Cisalpska Galija (Gallia Cisalpina)


Gallia Cisalpina, 81 p.n.š. – 41 p.n.š.
Provinca Gallia Cisalpina je bila uradno ustanovljena verjeto leta 81 pr. n. št.. Njeno glavno mesto je bila Mutina (Modena). Na severu in zahodu je segala do Alp, na jugu do Placentie ob reki Pad, Apeninov in reke Rubikon, na vzhodu pa do Jadranskega morja. Leta 49 p.n.š. so vsi prebivalci Cisalpske Galije dobili rimsko držaljanstvo.

Med leti 18-12 p.n.š. cesar Augustus (Oktavian) priključi ozemlje Istre k Italiji, ki od tega časa z mejo na Raši meji na Dalmacijo. Leta 6 p.n.š. je bila provinca razdeljena med štiri od enajstih italijanskih kolonij: VIII. regijo Cispadsko Galijo (Gallia Cispadana), IX. regijo Ligurijo (Liguria), X. regijo Benečijo in Istro (Venetia et Histria) in XI. regijo Transpadsko Galijo (Gallia Transpadana).

Deseta rimska kolonija (Regia X.)


Obsegala je ozemlje današnje Benečije in Istre in se je obdržala skoraj 3. stoletja. Njeno glavno mesto je postalo Oglej. Da je v tem času v Ogleju ali njegovi okolici živela tudi družina iz rodu Fundanijev, potrjuje vpis v "Corpus Inscriptionum Latinarum, volume V", kjer je bil v tistem času kot član oglejskega senata "decurion" omenjen neki Lucio FUNDANIO Rufo.

C.M. Fundanus - bronasti odlitek
Dokaj verjetno, glede na čas in območje njegovega delovanja, je na prelomu iz 1. v 2. stoletje n.š. na območju Ogleja, znotraj desete rimske kolonije - Regia X, živel tudi Caius Minicius FUNDANUS, gotovo ugleden predstavnik rodovne skupnosti Fundanijev. Bil je rimski tribun v Kapadokiji (Turčija), konzul v Dalmaciji (107) in v času Hadrijana (122/123) prokonzul v Aziji.

Veljko Paškvalin, sodelavec Akademije znanosti in umetnosti iz Bosne, je leta 2007 objavil izjemno zanimiv članek o odkritju rimskega epitafa z zapisom C. M. Fundanija in bronastega ulitka, zelo verjetno Fundanijevega portreta, v kraju Štipovo v Bosni. Paškvalin trdi, da obstajajo zanesljivi arheološki dokazi, da so meščani rimske Baloie (Šipovo) epitaf in bronasti odlitek portreta postavili v čast svojemu patronu C. M. Fundaniju. To naj bi se zgodilo najverjetneje leta 107 n.š., ko je bil C.M. FUNDANUS konzul v Dalmaciji in je Štipovo, očitno po njegovi zaslugi, pridobilo status municipija. Paškvalin to odkritje uvršča med pomembno odkritje pri preučevanju krajev rimske province Dalmacije.

Epitaf iz Štipovega - C. M. L. FVNDANO

D.M.Miniciae Marcellae Fundani f.
v(ixit) a(nnos) XII, m(enses) XI, d(ies) VII

C.M. FUNDANUS je bil poročen s Statorio M. f. Marcellino in z njo imel dve hčeri. Mlajši, Minicii Marceli, ki je umrla leta 105 ali 106, stara komaj 12 let 11 mesecev in 7 dni, je dal postaviti spomenik.

---

Med upravnimi reformami cesarja Dioklecijana, začetimi leta 297, je bila na osnovi Regije X. v nekoliko večjem obsegu ustanovljena provinca VENETIA ET HISTRIA. Njeno središče je bilo še naprej mesto Oglej.

---

Nadaljnji zgodovinski viri beležijo številne vdore tujih plemen. Predvsem Huni (leta 452) in Langobardi (leta 568) so s svojimi vdori v rimske province povzročali Rimljanom nemalo težav, prebivalci pa so se bili zaradi njih prisiljeni ponovno seliti. Zgodovinski viri beležijo, da so se leta 452, ko so Huni, pod vodstvom Atile zavzeli in izropali Oglej, prebivalci razbežali na vse strani. Domneva se, da je del njih prispel do severne obale Jadranskega morja, kjer so se vkrcali na čolne in pripluli do istrske obale, ki je bila takrat del province Venetia et Histria, in tam ustanovili tudi, danes slovenska mesta: Koper, Izolo in Piran. 

Piran


Piran
Družina iz rodu Fundanijev, vsaj tista iz katere se je kasneje razvil priimek FONDA, se je očitno naselila v Piranu, saj se je v naslednjih stoletjih ta priimek razvil ravno tam. Prvi priimki v današnjem pomenu besede so začeli nastajati med 9. in 11. stoletjem, a kljub temu, da so se najprej pojavili ravno na območju Beneške republike, kjer so bili že leta 1090 tudi uzakonjeni, je priimek FONDA danes le eden izmed priimkov, ki so se razvili iz rodu Fundanijev.

Na območju današnje Italije obstajajo še številni drugi priimki, katerih izvor je prav tako v rodovni skupnosti Fundanijev. Najpogostejši je priimek FONDI, katerega razpršenost se širi iz središčne točke blizu Rima (mesto Fondi leži le dobrih 100 km južneje). Isti priimek ima še dva nekoliko manjša, pa prav tako omembe vredna centra s povečano gostoto naseljenosti v Italiji, enega v okolici Firenc in drugega v okolici Milana. Iz istega rodu gotovo izvira tudi priimek FONDACARO, katerega razpršenost na ozemlju današnje Italije pa je spet drugačna, kar pomeni, da se je izoblikoval na drugem kraju. Tudi na ozemlju današnje Slovenije je tako. Ob zahodni meji, predvsem na Goriškem, se pojavlja priimek FUNDA. V Sloveniji sta znana tudi priimka FUNA in FON, ki imata gotovo tudi izvor v rodu Fundanijev.

Prve pisna omemba priimka - 1230


Prva pisna omemba priimka FONDA je zabeležena v Piranu. V "Chartularium Piranese" je bil kot priča pri dogovoru o oddaji velike količine olja odjemalcu iz Caorla 7. maja 1230 omenjen Dominik (Dominicus) FONDA. Isti je leta 1261 skupaj s še 4 Pirančani sprejel za dobo 6 mesecev od koprskega kreditorja posojilo za Piran. V zapisu z 29. maja 1255 je omenjen Papon (Paponus) FONDA iz Pirana, Dominikov sin, ko je od Koprčana Vercija Almergiotija sprejel v fevd pol donosa od piranskega območja Kalčinar za ceno vazalske prisege zvestobe. 24. aprila 1268 je nastopil kot priča, ko se je vrsta uglednih Pirančanov (4 konzuli in 24 piranskih velikašev) s koprskim kreditorjem dogovorila o najemu posojila. 

Pred letom 1300 sta večkrat med leti 1284/92 (prvič že tudi pred 28. majem 1281) omenjena brata, sicer sinova Mengarde, prav tako Pirančana, Ivan (Iohanes) in Peter (Petrus) FONDA. Ivan se pojavlja kot priča ob zadolževanju in nakupih na kredit. V piranskem območju Liminjan je imel vinograd, na kredit je prodajal vino. Peter se omenja kot priča v raznovrstnih zadolžnicah, darovnici, zapisih o prodaji premoženja, oporoki. Na kredit je kupoval žito in sukno. Bil je lastnik plovila, ki ga je oddajal v najem za potrebe trgovanja.

Tristo let kasneje, okoli leta 1600, je največ družin FONDA v Piranu živela v hišah južnega piranskega obzidja iz 7. stoletja (označeno rdeče). V Vicedomnih knjigah (VK) za Piran so v tem času omenjene naslednje osebe:

VK165 (1585-1592) + VK167
      - Georgio FONDA q. Andrea (f.30)
      - Ielmi (Valenghi?) FONDA q. Donati (f.88)
      - Agata FONDA uxor Dominici (f.177)
      - Donati FONDA q. Valenghi (f.201)

VK167 (1592-1600)
      - Andrea FONDA q. Ioannis (f.39)
      - Francisci FONDA q. Donati (f.48)
      - Georgii FONDA q. Andrea (f.82)
      - Michael FONDA q. Pappi (f.92) - Porta Misana
      - Petri FONDA q. Valenghi (f.123)
      - Donati FONDA f. Francisci (f.137)
      - Donati FONDA q. Valenghi (f.139)
      - Ioannis FUNDA q. Georgii (f.227)
      - Ielmi FONDA q. Donati (f.239)

VK 168 (1600-1661) + VK 167
      - Francisco et Andrea (fratelo) FONDA q. Bartholomeio (f. 20)
      - Eufemia FONDA uxor q.Georgii (f.25)
      - Francisco FONDA q. Donato (f.47), sosed na jugu Petro FONDA
      - Francisco FONDA q. Antonio (f.54)
      - Donati et q.Hieronimi frater (f.140)
      - Girlanda FONDA uxor q.Hyeronimo
      - Andrea FONDA q. Francisci (f.159)

Družine Fonda v Piranu ok. 1600
V letu 1616 je v kapeli župnijske cerkve Sv. Jurija v Piranu za duhovno baročno glasbo skrbel organist in domači duhovnik, Papo FONDA. Ob popisu nepremičnin v Piranu leta 1626 je imelo v samem mestu svoje nepremičnine 11 družin FONDA (2,4% od vseh 463 popisanih družin; le štirje priimki so se med lastniki nepremičnin pojavljali pogosteje). Z ocenjenim premoženjem v višini 5.190 dukatov se je Zan Paulo FONDA z 12. mestom uvrščal med najpremožnejše meščane Pirana tistega časa. Poleg njega sta kot sorazmerno premožna meščana omenjena tudi Nicolo FONDA q. Hieronimo (700 dukatov) in Isabella FONDA rel. q. Piero (400 dukatov).

Nikolaj Fonda - diploma 1682
Hieronimus Fonda
Škofovski grb
Konec 17. stoletja sta bila ugledna Pirančana tudi oče Nicolai (Nikolaj) in njegov sin Petro (Peter) FONDA, oba farmacevta. Ohranjeni sta njuni lekarnarski diplomi opravljeni na univerzi v Benetkah: Nikolaj je diplomiral leta 1682 z naslovom: "Aprobatio D. Nicolai Fonda in arte aromataria" in Peter leta 1721: "Niuersis, & singulis has nostras uisuris, & lecturis, Nos Iustitiarij Veteres, pro Serenijsima Venetiarum Republica significamus, & harum serie fidem facimus, qualiter, sub die infrascripta dataru praesentium conuocatus fuit. Magistratus aedicto Aromatariorum huius Inclitae Ciuitatis Collegium sicut moris est, requirentre Dno Io Petro Fonda q Nicolai Piranense.".

Poleg njiju sta, slednja na univerzi v Padovi, visoko  izobrazbo dosegla tudi v Piranu rojena Donato FONDA di Giovanni Pietro "dottorato in utroque iure in S.C. il 4. Jun 1695" in Hieronymus (Girolamo) FONDA (26.5.1686 Piran - 30.11.1754 Trogir) duhovnik-trogirski škof, literat in filozof "dottorato in utroque iure in S.C. il 17. Feb 1707".

Porazdelitev priimka


Da je priimek FONDA res nastal v Piranu dokazujejo tudi tri opravljene statistične raziskave: prva je nastala s pomočjo telefonskega imenika in interneta (Labo.net) in velja za današnji čas, druga se opira podatke, ki jih je svoji v knjigi "Piran, mesto in ljudje pred sto leti" zbrala zgodovinarka Darja Mihelič in obsega obdobje med leti 1889 in 1892, tretja pa predstavlja številčno stanje družin Fonda na ozemlju Italije leta 1945.

1. Piran je bil do 2. svetovne vojne del Italije, večino časa svoje zgodovine pa del Beneške republike. Po 2. svetovni vojni, ko je bil Piran priključen k Jugoslaviji, pa se je narodnostna struktura v mestu občutno spremenila. Številni Pirančani so se izselili čez mejo, v Italijo, večinoma v Trst in okolico. Raziskava porazdelitve družin FONDA danes kaže na centralno razpršenost družin FONDA z območja Pirana, s poudarjeno naselitveno linijo v smeri italijanskega govornega območja "Italijanska veja". Zanimivo je, da tudi nekateri drugi stari piranski priimki romanskega (beneškega) izvora kažejo podobno obliko razpršenosti. Statistična metoda, ki temelji na podatkih o telefonskih naročnikih po svetu, je pokazala tudi na obstoj "Francosko-španske veje" s precejšno gostoto pojavljanja priimka v vzhodnih Pirinejih (Pyrennees Orientales), "Ameriške veje" v ZDA in "Slovenske veje" z dvema središčema, prvim v Lokvi na Krasu, in drugim, v Latkovi vasi (Savinjska dolina) in njeni okolici.

2. Zgodovinarka Darja Mihelič je raziskovala poroke v Piranu med 1. januarjem 1889 in 31. decembrom 1892, in znotraj tega obdobja zbrala zadostno število podatkov, obdelanih je bilo približno 1/3 vseh hiš v Piranu, na podlagi katerih je bilo moč napraviti uporaben statistični vzorec. Rezultati so pokazali, da se je med vsemi priimki največkrat pojavljal priimek FONDA, ki ga je nosilo 2,7% oseb omenjenih v poročnih formularjih. Prav tako se je priimek najpogosteje pojavljal v povezavi s hišnimi številkami, saj se na vzorcu 1/3 obdelanih družin pojavlja na kar 25 naslovih. 

3. Po podatkih iz leta 1945 je v Piranu živelo 67 družin s priimkom FONDA in je bil tako za priimkom Ruzzier (70 družin) drugi najpogostejši priimek v Piranu. V istem času je po oceni v Trstu živelo okoli 40 družin FONDA in v vsej ostali Italiji še 60 do 70 družin. Po ukinitvi "Cone B" leta 1954 se je večina piranskih družin FONDA izselila v Trst, kjer danes živi več kot 20% vseh družin FONDA na svetu.

Tržaško zaledje


Boršt, Zabrežec in Bazovica - ok. 1450


Družine s priimkom FONDA so se skozi stoletja iz Pirana postopoma naseljevale tudi proti vzhodu, v tržaško zaledje in na del severo-vzhodne Istre, ki je v tistem času prav tako pripadal Beneški republiki. Poselitev je potekala tudi v smeri Črnega kala proti Socerbu, Dolini in Bazovici, O tem pričata dve ledinski imeni "Fonda", eno na območju Socerba in drugo v okolici Boršta oz. Zabrežca, naselij tik Kraškega roba, ki danes pripadata občini Dolina. Že sredi 15. stoletja je priimek FONDA obstajal v Bazovici.



Iz listine z dne 2. januarju 1479, ki je v hrambi Diplomatskega arhiva v Trstu, je razvidno, da je Blaž FONDA iz Bazovice od Valentina Reharja iz Lokve kupil vinograd.

Trieste 1479/01/02  Indizione  XII
negozio giuridico: Compravendita - vigna
esibente: Valente Reichar de Corgnalo / Blasius Fonda de Besoviza
vicedomino: Andreas Ravizza 1479
volume, carta: v. 39, c. 193v (11v)
19166

Slovenska veja priimka - 1521


Nastanek slovenske veje priimka je najverjetneje povezan s spremembo meje med takratno Beneško republiko in deželo Kranjsko, do katere je prišlo v času trajanja 1. beneške vojne (1508-16). Takrat so se Benečani in Habsburžani spopadli za oblast nad nekdanjo Furlansko krajino in severnim Jadranom. Tudi spodnji del dolinske občine, ki je v srednjem veku tvoril upravno enoto imenovano "Vallis Mucho", in je imel vsaj od leta 1173 pa vse do leta 1511 sedež v Muhovem gradu pri Zabrežcu, je pripadal večino tega časa Beneški republiki. Leta 1511 pa je bilo celotno današnje ozemlje Doline, razen Mačkovelj, ki so pripadale miljski občini (torej Beneški republiki vse do leta 1797), po zmagi Habsburžanov priključeno deželi Kranjski. Domnevno v tem času je na Kranjskem ostala tudi do tedaj "Beneška družina" FONDA z območja Doline in se tu prilagodila novi družbeni ureditvi. Nove meje so bile potrjene s premirjem v Wormsu leta 1521, in morda to leto lahko štejemo za začetek "Slovenske veje" priimka FONDA.

Lokev na Krasu


Urbar gospostva Schwarzenegg - 1574


Drugi pisni vir, ki omenja priimek FONDA v povezavi z vasjo Lokev je "Urbar gospostva Schwarzenegg" iz leta 1574. V njem sta zabeležena Urban in Gregor FUNDA, ki v Lokvi sicer nista imela stalnega bivališča, sta pa imela na lokavski gmajni, v neposredni bližini Bazovice, v obdelavi vsak po en vinograd.

Na seznamu najemnikov z dne 31.januarja 1597 je neki Urban FONDA "Urbano Fonda di Corgnal", morda sin katerega od gornjih dveh, zapisan v arhivu župnijske cerkve Sv. Justa (sedaj v Zgodovinskem arhivu v Trstu). Isti se, vedno v skupini s še tremi najemniki iz Lokve: Juri CEPER, Juri JASBEZ in Antonio UMECH, pojavlja tudi v letih 1611, 1615 in 1637.

V zvezi z Lokvijo in priimkom FONDA je zanimiv tudi naslednji vpis v knjigi umrlih. Dne 27. novembra 1647 je duhovnik pri sv. Urhu (S. Vldarici) v Dolini zabeležil, da je umrl 60-letni Andrej FONDA iz Lokve: "27 9bri Andreas fonda de Corgnalo famulus di Parochi annorum 60 munitus Sacramenti obyt in d'no sepultis ad S' Vldaricum".

Vpis v mrliški knjigi Dolina (1608-1652)

V drugem najstarejšem viru župnijskega arhiva v Lokvi, "Urbar bratovščine Sv. Rešnjega telesa", s prvimi vpisi od 31. maja 1652 dalje, je omenjenih več oseb FONDA, članov lokavske bratovščine.

Do leta 1717 je seznam članov lokavske bratovščine po letih vpisa naslednji:

       - 1652 : +Josephus FONDA & Marina ZHOCOUCHA (8-9), Joannes FONDA (2-7) & Marina MARKOUZHIZ (2-6),
                   +Bastian FONDA (2-9), Michael FONDA vecchio, +Michael FONDA giovene & Helena (2-9), +Stephanus
                   FONDA (2-9) & Marina (2-5)
       - 1663 : Peter FONDA (tudi 1683)
       - 1667 : Thomas FONDA (tudi 1683)

Naslednji člani se pojavljajo tudi že v zapisih "1. krstne knjige" župnije v Lokvi (1664-1733):

       - 1688 : Blas FONDA (tudi 1703,1711,1715)
       - 1699 : Michel FONDA (tudi 1700,1711,1715), Andrei FONDA (tudi 1700,1701,1703,1715)
       - 1703 : Gasper FONDA, Thomas FONDA & Marina (tudi 1707,1715), Chrisman FONDA (tudi 1713,1715)
       - 1711 : Juri (Georgius) FONDA (tudi 1713,1715), Jernei (Bartholomeus) FONDA (tudi 1713)
       - 1713 : Zuan (Janes) FONDA (tudi 1715,1717)

Lokavski rod FONDA se je razvil v dveh smereh.

Rod po Ivanu (ok.1630-?)

Prve hišne številke: 101, 102, 103, 104.
Hišna imena: Babnik, Vršanc, Jurček, Žiber, Merlovec, Pečar (Bognar).


Rod po Tomažu (ok.1640-1706):

Prve hišne številke: 84, 85, 86, 87, 88.
Hišna imena: Čivitnik, Zajec, Tine, Čardo, Čorc, Tabjan, Tonček, Tonjevi, Rožanc.



Na Primorskem je v letu 2004 živelo 25 družin s priimkom FONDA, in sicer v Kopru 5, v Lokvi 3, po 2 družini sta živeli v Sežani in v Ankaranu, po ena pa v Danah pri Sežani, Dekanih in Postojni. Družine v Luciji (5), Piranu (3), Dragonji (1) in Parecagu (1) imajo verjetno italijanske korenine.


Savinjska regija


Na ozemlju Slovenije se je od 18. stoletja dalje razvila močna veja družin FUNDA/FONDA tudi v Savinjski regiji. Na ozkem območju, v pasu med Braslovčami in Latkovo vasjo, je zabeležena ena večjih gostot pojavljanja priimka.
  1. Sredi 18. stoletja je v Vrhovem pri Radečah živel Matej FUNDA (1727-?) z družino.
  2. V letu 1780 je kot poročna priča v Latkovi vasi omenjen Andrej FONDA iz Braslovč, Valentin FONDA iz Grajske vasi pa je bil leta 1790 med cenilci dedne pogodbe neke družine iz Latkove vasi.
  3. Dne 23. januarja 1792 se je v Šmartnem pri Litiji z domačinko Marijo Mandelj poročil Anton FONDA (1757-?).
  4. V Šentrupertu sta imela svojo družino Pankrac FUNDA, rojen v Trnavi pri Šentrupertu, in njegov sin Mihael FUNDA (1840-?). Mihaelov sin Avgust FUNDA se je preselil v Latkovo vas in postal Avgust FONDA (1873-1953). 
  5. Neki Mihael FONDA (ok.1860-?) z družino je živel tudi v Kamenčah.
  6. Leta 1870 je med najemniki kovačije v Latkovi vasi (h.št. 23) omenjen Johann FONDA (1846-1916). Leta 1873 se je poročil z domačinko Lucijo OCVIRK (1835-1914) "Kregarjevo". Po šestih letih prevzameta kmetijo nevestinih staršev.

Po podatkih iz leta 2004 (vir: TIS) je v Savinjski regiji živelo 11 družin s priimkom FONDA, od tega v Latkovi vasi 5, 2 družini sta živeli v Kamenčah, po ena pa v Ločici ob Savinji, Orovi vasi, Preboldu in v Rakovljah.


Literatura in viri:


Arhiv RS: Urbar gospostva Schwarzenegg, 1574
Župnijski arhiv Lokev: Urbar bratovščine Sv. Rešnjega telesa, 1652
Župnijski arhiv Lokev: Matične in družinske knjige župnije Lokev (1664-1896)
M. Bonifacio: I Cognomi di Pirano, Atti e memorie della Societa istriana di archeologia e storia patria 88, Trieste 1988
M. Bonifacio: Cognomi triestini, LINT-Editoriale Associati, Trieste 2004
C. de Franceschi: Chartularium Piranense, Racolta dei documenti medievali di Pirano, I. (1062-1300), 
Atti e memorie della Societa istriana di archeologia e storia patria 36, Parenzo 1924
D. Mihelič: Najstarejša piranska notarska knjiga (1281-1287/89), SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 7, Ljubljana 1984
D. Mihelič: Piranska notarska knjiga (1284-1288), SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 9, Ljubljana 1986
D. Mihelič: Piranska notarska knjiga 3.del (1289-1292), SAZU 2002
F. Mihelič - J. Pocajt - D. Mihelič: Piran, mesto in ljudje pred sto leti, Knjižnica Annales 12, Koper 1996
Veljko Paškvalin: Brončani ulomak antičkog portreta ili statue s Gromila iz Šipova na Plivi, 2007 (članek v zborniku Akademije nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine)
M. Bufon - A. Kalc: Krajevni Leksikon Slovencev v Italiji, Prva knjiga: Tržaška pokrajina - Občina Dolina, Trst 1990
Knjižnica Enciklopedije Slovenije: Ilustrirana zgodovina Slovencev, Mladinska knjiga, Ljubljana 2001
Več avtorjev: Lokev skozi čas, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1987
B. Otorepec: Gradivo za zgodovino Ljubljane V/25, V/61 in V/80
I. Dolinar: Zgodovina Latkove vasi v Savinjski dolini, Prebold občina, 2004
Flavio Bonin: Popis nepremičnin v Piranu in Kaštelu leta 1626; Kronika 53/2,2005
Wikipedia in različni spletni viri o genetiki

Ni komentarjev:

Objavite komentar