Francelj iz Gradišča

Vir: Virgilij Šček: Lokavske starine, 2 zvezek, tipkana verzija, str. 118-120 (zapisano leta 1942)
Ta je berač, invalid z Gradišča pri Škocjanu. Možiček je visok 92 cm in je normalen od glave do kolen, a spodaj ima le nekake izpodrastke. Hodi takole: kolena rabi kot noge, z rokami pa nosi dva lesena "konjička" visoka 10 cm, kot nekake miniaturne berglice. 57 let star. Pred Muhovo hišo sem ga srečal. "Dober dan, gospod".

Potem sem ga izpraševal. Doma je pri Antonovih /pravilno Ivantonovih, moja op./ na Gradišču št. 5. Ko je bil dve leti star je dobil nahod, in noge so se mu sključile. Brati in pisati se je začel učiti, ko je imel 18 let. Pri sestri je bival v Škocjanu in učitelj ga je nekaj mesecev učil. Zdaj bere lahko vsako knjigo. Ker pa dolgo ni pisal, zdaj le težko piše. Laško zna le nekaj. Ker ni imel osebne izkaznice, so ga karabinerji nesli v zapore, že večkrat. Potem si je sam naredil "carta d'identita". Tudi se je sam narisal. "Francesco nato in camera, camera veča, sotto coverte, veče e šporke, statura gobbo, frtajčkat si, špožato no. Viva il Duce, viva il Re.". Potem dodaje sam: "Vivo il Duce, stotavžent se jih joče!" Krščanski nauk je spoznal pri duhovniku Škvarča, učil ga je nekaj mesecev, pripravil ob 18. letu na birmo, spoved, sv. obhajilo. Potem pravi: "Sem šel vsako leto za veliko noč k obhajilu, le zdaj več let ne". Kolne pa rad, pa laško seveda, tudi Boga in Mater božjo, posebno kadar je pijan. Opijejo ga največ drugi, ki mu plačajo. K maši, da gre enkrat na mesec, kadar je maša v Škocjanu. 

Koliko se upa hoditi? V Lokev se vselej pripelje, kakšen voznik ga dene na voz, na drva. Hodil pa je iz Škocjana v Rodik, iz Rodika do Kozine, en poldan, skoro tričetrt dneva. Bil je v Postojni na Binkoštni dan. Rajni Novak iz Vrem ga je nesel na vlak. Zberačil je v enem dnevu sto lir leta 1936. Največ je zaslužil v Trstu pred cerkvijo sv. Antona novega. En mesec je bil v Trstu. Pri "Polški" se je hranil, pri nekem hlapcu pri limadorju je spal. Prihranil si je 2000 lir. Posodil jih je vsakemu, vrnil mu ni. Najboljši ljudje so v Lokvi, potem na Opčinah. Največkrat spi po štalah. 

Babe ga ne marajo. On bi, pa nočejo. Očitali so mi, da je imela Štampinova z mano otroka, pa ni res. Trentov je bil. Štampinova ga je vrgla v prepad nad jamo Vedetta Jolanda, po slovensko so rekli Stephanie warte. Prmejduš, da je taku res. Če bi se poročil, bi rad imel tri otroke, ne več: 2 punčki in enega fantka. Ena bi čuhala /kuhala/, ena umivala, fant bi oral. Če bi bil zdrav, ne bi maral biti ne za učenika ne za zdravnika ne za gospoda. Rad bi bil tišler, tudi pintaršči antracht /sodarstvo/ bi rad znal. 

Prej nisem znal prav pentljat. Gospod Muha me je prav naučil. Prej sem pozdravljal tako (vzdignil sem roko po fašistovsko). Enkrat sem tako pozdravil eno žensko, pa mi je rekla: Sakramenšči ognjusni pozdrav. Bi ti dala eno liro, tako pa nič. Gospod Muha me je naučil tako, da primem za klobuk in ga globoko dol denem. Tako ustrežem vsem, in je prmejduš istina. Največ sem dobil 10 lir, najmanj 5 čentežimov.

Bolan nisem bil dosti. Tifus sem imel. Želodec me ni nikoli bolel. Nikdar nisem bil zaprt, vsak dan grem zjutraj srat, le če sem se preveč opil, ne grem po en ali dva dni, potle pa spet.

Kaj praviš, Francelj, kdo bo v tej vojni zmagal? Tisti, ki bo bolj sit. Italija ne. Je zmanjkala žajfa, naftalina za potrosit po gvantih, pile za žage, cveći /žeblji/ za podkovat konje.

Tudi zidat znam. Doma sem sezidal štalo, pomagal je en fant malovarit. Drva sekam. Pri Čivitnikovih sem drva sekal, dva tedna, žagone brusim na žernadi /dnini/. Tudi harmoniko znam. V Sežani so me zaprli eno noč, ker sem godel slovenske pesmi "Je pa davi slanca pala". Dva karabinerja sta me nesla v pržon. Zakaj da godem slovenske pesmi. "Mia armonika no kapiši ke šlavo" /moja harmonika ne razume drugega kot slovensko/. Oče me je rad imel, mati je umrla, ko sem imel 3 leta. Brat me ima rad.

Pa si bil kdaj lačen? Po vaseh dostikrat, u pržonu mi niso dali 3 dni nič jesti.

Si bil na viziti? Ja, v oni vojski. Peljal me je Štampinov. Zdravnik me je pogledal in je rekel: "Tas is niks, drajmal niks", in sem šel domov. 

Takrat sem bil v Sežani v gostilni od Rajmonta. Sedel sem za klopjo in imel harmoniko in sem godel. Kelnarca me ni poznala, ni videla kakšen sem, ker sem za klopjo, noge sem držal pod ritjo. Prašal sem, če bi šla z mano plesat, ona je mislila, da sem fant, kmet in sem ji rekel, da imam 10 goved doma. Bila je vsa zadovoljna, gvišno je mislila na poroko. Ko pa me je vsega zagledala se je ustrašila.

Francelj pravi: Napoleon je šel v Rusijo in delal vojsko za svojo čast in ljudje so zastran njegove časti strašno trpeli. Hotel je čast tudi po smrti, da bodo o njem pisali in brali.

Francelj Mohorčič je umrl predno sem se rodil. Njemu so rekli: "Brćinski Buh" /Brkinski bog/ in ljudje so ga klicali "ate". Imel je skraja več ko 100 ovac in dosti govedi. Poznali so ga sodniki in vsa gospoda. Poskusil je konja, če ni speljal težkega voza iz Trsta do doma, ga je prodal ali ubil. Ljudem je posojeval denar in če mu niso prinesli vrnit glih ob tisti uri, mu je vzel cel grunt, 30 goldinarjev za grunt. Enemu kmetu iz Mislič je rekel: "Pridi k meni za tri dni kamenje vozit.". Ne morem, moram v Sežano na sodnijo. "Buh" mu je rekel: glih ko greš v Sežano, boš nesel sodniku eno pismo. Dal mu je nemško pismo. Ko se je vrnil, ga ate vidi: Kje pa si bil, da te ni bilo videti? V Sežani sem bil, dal sem pismo, zaprli so me 3 dni. Aha, za k meni nisi imel cajta 3 dni, za bit v pržonu pa si imel čas!

Rodoslovni dodatek

Vir: Rodoslovna zbirka "Kraševci".
Franc Cerkvenik se je rodil 30. aprila 1885 v Gradišču pri Škocijanu (Divača) očetu Petru Cerkveniku in materi Urši Ivančič "Tomažinovi" iz Naklega. Mati mu je umrla, ko je bil star pet let, Oče Peter je bil dvakrat poročen, Urša je bila njegova druga žena. S prvo ženo, Nežo Požar "Hečinovo" iz Gorič je imel 6 otrok: Marijo, Uršo, Jožefo, Antona (dedoval), Ivana in Ivano+, z Uršo pa še tri: Franca, Ivano in Jožefa+. Sestra, oziorma polsestra Jožefa, pri kateri je živel, je bila poročena v Škocijanu pri "Tutlovih". Franc Cerkvenik je umrl 2. julija 1956, star 71 let.