sreda, 25. december 2013

Mičleva hiša ob lokavskem Taboru

Pri Mičlu


Miha Vever (1818-1894)


Miha Vever je bil rojen Pri Peracevih v Lokvi. Danes te družine ni več. V času pod Italijo (1929) se je vsa družina (brata Ivan in Anton z vsemi otroki in tudi vnuki) izselila v Argentino. Peraceva hiša je bila v gornji vasi, čez cesto nasproti lokavske trgovine (Marketa). Miha s svojo družino se je v hišo pri Taboru, od takrat Pri Mičlu, preselil okoli leta 1865. Hišo je kupil od Antona Cerkvenik-a, Martinca iz Prelož, potem, ko je ta vso posest okoli Tabora nedolgo pred tem odkupil od Starca[1]. Virgil Šček-LS-II/__ je leta 1942 zapisal /letnice rojstva, smrti in poroke sem dodal sam/: "Tone Cerkvenik - Martinc Prelože 27 kupi celotno premoženje družine Jožeta Starca (r. 1812), ki je izumrla. Nato ga je prodal naprej. Kupili so Jože Polis (1847-1910,1875), Lovrenc Mirošič (1869-1919,1899) Kaldan, Jurij Pavlovič (1827-1901,1850) - kar je zdaj Pavlovičevo, tam so bivali Kočič.Šenšur, Kaldan in Polisev.Ukov - , Mihael Vever (1818-1894) od Tince, Rešeta in Muha.".

Hiša Pri Mičlu, Lokev 137 (zadaj Brajdnikova hiša, desno hiša Rešete)
fotografija last Anice Pavlovič

Miha, ki je bil poročen s Frančiško Skiafina (Škapin?), je imel v svoji hiši trgovino z živili, prodajal je železnino (kovaške izdelke, verjetno žeblje, žico, ipd..) in imel tudi svojo krčmo. Umrl je leta 1894 za kapjo, star 75 let. Žena Frančiška je umrla 10 let kasneje, stara 78 let.

-----
[1] Jože Starc (1812-?) je bil lokavski krčmar in gvardjan (stražnik). Krčmo in službo vaškega stražnika je nasledil po materini družini, po domače Gvardjanovih, s priimkom Ižanc, ki je imela svojo posest okoli Tabora in je službo vaškega stražnika opravljala skozi več generacij že vsaj od 17. stoletja dalje. Jože, katerega oče Andrej Starc je v Lokev pristopil s poroko leta 1806 iz ene izmed vasi v sežanskem okraju, se je poročil z Merkantovo Marijo, hčero velikega lokavskega trgovca z lesom Andreja Perhavca (1765-1851). Andrej Perhavec je bil tudi sicer ugleden vaški mož, saj je bil 2. januarja 1810 med zastopniki lokavske občine na gradu Školj, ko so vaščani od takratnega lastnika gradu Matije Dolenca odkupili desetino svojih 395-tih lokavskih parcel. O njem je V.Šček_LS zapisal: "Andrej Perhavec Merkant se je rodil 1765 in je prišel od Murca. Bil je lesni trgovec in živel je v Jegričevi hiši, na vogalu nasproti kaplanije in nasproti Milavca. Bil je bogat. Njegova hiša je bila krita s kamni, druge s slamo. Danes /moja op. 1943/ so na njegovem posestvu: Jegričevi, Ostrouška Cingeserjevi, vse Liletovo (bivši Merkantov skedenj in zaloge za les, skedenj in borjaček Mlačev). Umrl je v svoji hiši leta 1851. Cerkvi je podaril (ex dono A. Perhauz) parcelo Viršnico. Imel je 10 otrok. Svojo družino si je ustvarilo 5 hčera. Doma je ostala Katarina, ki se je leta 1833 poročila z Ignacem Križajem iz Matenje vasi. Tastovo trgovino je opustil in kmetoval. Bil je zaupnik sodnije v Sežani in cerkveni ključar. Oba z ženo sta umrla 1892 leta. Za njim je neki Premrl vse zapravil". Rod Jožeta Starca in Marije Perhavec dejansko ni izumrl, kot je zapisal Šček, temveč se je po smrti žene in matere Marije leta 1856 iz Lokve izselil. Jože je svojo posest prodal Antonu Cerkveniku, njegovi otroci pa so se poročili v Vipavo, Padež, Slivje, .... Virgil Šček-LS je tudi zapisal: "Starc je imel gostilno pod Taborom na Lokev 137, kjer je Tinca. Na svojem dvorišču (borjaču) si je v Tabor vsekal prostor za čebelnjak. Tej luknji Lokavci rečejo čebeljnak".

Tinca Frankovič (1863-1940/1)


Tinca je bila rojena 29. oktobra 1863 Pri Peracevih v Lokvi in krščena kot Sancta. Iz tega imena je bila gotovo preko Santine kasneje preimenovana v Tinco. V hišo Pri Mičlu je Tinca prišla, ko je bila stara 2 leti. Imela je več bratov in sester, a so se ti bodisi izselili: v Trst (Jože, Leopold), Bazovico (Marjana) in Indijo (Alojz, umrl v Bombaju) ali umrli. Zelo mladi (2 meseca oziroma 4 leta) sta umrli dve Tincini sestri, starejši Tincin brat, ki je dedoval hišo Pri Mičlu ob lokavskem Taboru, pa je umrl neporočen leta 1899, le 5 let za svojim očetom. V hiši je tako ostala le Tinca. Tinca, ki je bila šivilja in pevka, na prelomu v 20. stoletje tudi članica lokavskega ženskega kvarteta, je bila poročena z Blažičevim Ivanom Frankovičem, žandarjem in lokavskim občinskim tajnikom. Oba sta umrla leta 1940/1. Svojih otrok nista imela, zato je hiša ostala prazna.

Gornji Brajdnikovi


Jurij (1818-1901) in Katarina (1829-1903) Pavlovič


Brajdnikovi (Pavlovič) so prišli v svojo hišo (poleg Mičleve) ob Taboru v 80. letih 19. stoletja. Hišno ime se je dedovalo po nevesti. Brajdnikova je bila namreč Pavlovičeva žena (Katarina Čok), ki se je v to hišo po sporu z mlajšim bratom zaradi dedovanja, z družino preselila od starih Brajdnikovih (št. 46/60, danes 81). 

Virgil Šček-LS-II/72 je zapisal: "Brajdnikovi so imeli staro številko 46, novo 60. Bili so Čoki. Ostala sta brat Jože in sestra Katerina, rojena 1829. Katerina se je poročila z Jurijem Pavlovičem, ki je služil v Lipici. Ta se je rodil v Selcah (pri Pivki) leta 1827 /moja op. pravilno je 1818/ in se poročil s Katerino 1850. Katerina bi se rada znebila brata, da bi podedovala celo premoženje. Nekoč /moja op. ~1857/ je delal Jože v Obrovniku. Nesla je bratu (ona že poročena) kosilo in kruh. Brat je kruh s fovčem prerezal in opazil, da se blišči v njem. Videl je drobno sesekano zdrobljeno steklo in spoznal, da ga je hotela sestra umoriti. Dala je bila ko pesek stolčeno steklo v testo in kruh spekla. Sodnija je Katerino obsodila na dve leti ječe v Begunjah na Kranjskem. Ko je Jože prišel po kosilu domov je tri Katerinine otroke, ki so bili v hiši št. 46, nesel na gnoj. Brajdnikovo premoženje so razpolovili in pol je dobil Jože (zet je postal Miha Cerkvenik, Martincev s Prelož), polovica pa Katerina in njen mož Juri Pavlovič. Katerina je bila pijanka. Ko je Starec šel na dražbo, so kupili hiše Jože Polis, Kaldan Mirošič, Miha Vever, Rešeta Muha in Pavlovič, od takrat so Pavloviči goranji Brajdnik za Tabrom.".
Johan Pavlovič (1908- u. v Argentini),
birmanski boter Miha Cerkvenik
Lokev, 28. maja 1917

Privzeto hišno ime daje misliti, da je stvari okoli Pavlovičev urejal šele Anton Cerkvenik (1820-1898), potem, ko je ta leta 1885 postal tast pri Brajdnikovih. Staro Brajdnikovo posest je s poroko takrat prevzel njegov sina Miha (kasneje je bil tudi boter Pavlovičem), Katarini in njeni družini pa priskrbel nadomestno hišo ob Taboru. Jurij Pavlovič, Katarinin mož, ki je bil rojen Pri Urbaninih v Selcah pri Pivki, je delal v Lipici. V. Šček-LS: Franc Božeglav Packon je leta 1920 povedal: "Oče od tega gospodarja je prišel iz Selca pri Šentpetru (op.: Pivka). Bil je v Lipici, kjer je brez dovoljenja ovse "izposojeval.". Jurij in Katarina sta imela 8 otrok: Marijo (por. v Lokvi), + Heleno, Franco (por. v Lonjer), Jožefo (umrla stara 21 let), + Luka, Melhiorja (samski), Jožeta (dedič) in Hano (samska). Vsi so bili rojeni pri dolnjih Brajdnikovih.

Posest gornjih Brajdnikovih je zatem dedoval sin Jože Pavlovič (1866-1942). Poročen je bil z Blažičevo Marijo Frankovič (1872-1949), ki je bila šivilja. Imela sta 7 otrok: Marijo, Jožeta (dedoval), Antona (poročen v Trst), Franca (v Argentini), + mrtvorojenega sina, + Ivana in še enega Ivana-Johana (v Argentini). 

Marija, ki je bila najstarejša, je odšla v samostan.

Marija Pavlovič (1895-?)


Marija Pavlovič je šla leta 1920 v Trst in tam vstopila v samostan sester karmeličank na Via Navali. Po šestih letih je postala bolniška strežnica in dobila redovno ime "Suora dulcissima Maria Paoli". Virgil Šček je leta 1942 zapisal: "Tri in pol leta je bila v Gradcu, odkoder so jo poslali v tržaško podružnico. Od 1930 do 1938 je bila v Brixenu na Tirolskem. Leta 1938 je bila v duhovniški bolnici v Arco in leta 1942 v kraju Besozzo pri Vareseju, blizu švicarske meje.".

Dr. Ema Umek je (30.7.2012) povedala: "Okoli 1950 sem bila pri njej na obisku. Pogovarjali sva se skozi majhno okence v vratih samostanske sobe in se med seboj nisva videli. Marija je takrat izrazila željo, da zapusti redovništvo, a ni uspela. Ne ve se kje je umrla. Nazadnje je bila v Torinu."

O tem, da bi dedovala vrt, ki bi ga nato podarila cerkvi nisem našel zapisanega ničesar. Dvomim, da bi to držalo. Župnijski vrt nasproti župnišča (danes ograjen) je bil nekoč last Kaldanovih in je bil cerkvi podarjen že davno. Najstarejša Kaldanova hiša je še po 2. svetovni vojni stala na mestu, kjer je danes pred župniščem manjše asfaltirano parkirišče. In vrt je pripadal tej hiši. Ta vrt (polovico njega) je podaril cerkvi takratni lokavski župan Nikolaj Mirošič (ok.1615 - po 1671) že v 17. stoletju in za to dobil "večno mašo", kot je zapisal V. Šček-LS-II/99: "Nenapisana večna maša. Ustanovnega pisma ni in ga najbrže ni bilo; duhovnik, ki uživa vrt mašuje 6.12. vsako leto sv. mašo za pok. Nikolaja Mirošiča, ki je pred več stoletji podaril duhovniku polovico vrta. Če stopiš v vrt, gre za polovico, ki leži ob Muhovem borjaču. Duhovnik, ki vrt uživa, je v vesti dolžan, maševati za ustanovnika Mirošiča".


Danes sta obe posesti združeni. Obe hiši sta last gornjih Brajdnikovih (Pavlovič).

sobota, 21. december 2013

Peter Lülsdorf (1804-1864) in božično drevesce

Dnevi so ravno pravšnji za naslednjo zgodbico, ki je nastala kot stranski proizvod neke rodoslovne raziskave. Tokrat sem imel za "nalogo" raziskati družino Lülsdorf. Dokaj neobičajen priimek za naše kraje. Neka Katarina Lülsdorf se je namreč poročila z Janezom Trostom, 18. decembra 1828 rojenim trgovcem iz Vipave, za katerega je bilo v vipavski družinski knjigi zabeleženo, da se je 6. januarja 1867 preselil v Ljubljano. Tam piše tudi, da je bila Katarina Lülsdorf rojena v kraju Cveln "Cveln in Porussia".

Joannes Trost in Katarina Lülsdorf - SA Vipava, 1864

Kdo je bila Katarina Lülsdorf?  


1. Na ozemlju današnje Nemčije obstajata tako grad, kot tudi priimek Lülsdorf, ki je po eni izmed rodoslovnih zbirk prav tako umeščen v današnjo Nemčijo. Grad Lülsdorf "Schloss Lülsdorf bei Köln" je bil postavljen ob Renu, na ozemlju, ki je svojčas pripadal nekdanji Renski Prusiji. Zanimiv je zapis naslednje poroke: "1780 Godfried Arnold Frh. von Beveren Regierungs-Präsidenten zu Düsseldorf, Bergischen Marschall, und Oberamtmann zu Löwenberg und Lülsdorf, zu Angermund und Landsberg oo 1780 Balbina Maria Anna Friderica Wilhelmina von Hochsteden, Stiftsdame in St. Marien zu Cöln.", saj poveže obe ključni besedi, priimek Lülsdorf in kraj Cveln (= Cöln). Dovolj za domnevo, da gre v primeru gornje Katarine za grad Lülsdorf in kraj Köln.
Družina Lülsdorf - Ljubljana, 1843

2. Zanimiv vpogled ponuja popis prebivalstva Ljubljane iz leta 1830, ki kot del spletne zbirke Sistory beleži vpise nekje do leta 1869. Na naslovu Poljansko predmestje 42 je sredi 19. stoletja živela družina Lülsdorf, na naslovu Kapucinsko predmestje 30, pa je živel Johann (Janez) Trost. Katarina in Janez v času popisa še nista bila poročena in sta živela v Ljubljani vsak na svojem naslovu, Katarina z družino svojih staršev in bratov ter sester. Iz popisa je razvidno, da sta bila njena starša Peter Lülsdorf, rojen leta 1804/5, in Marija, rojena leta 1802/3. Katarina, ki je bila rojena leta 1841, je imela še sestri Godullo, Wilchelmino, ter brata Heinricha, Petra Josefa. Popisni list družine Lülsdorf v Ljubljani nosi letnico 1843.

3. Katarina je umrla v oktobru 1908. V časopisu Slovenec, z dne 8. oktobra 1908, je bilo namreč zapisano: "Na Rimski cesti št. 23 je umrla gospa Katarina Trost rojena Lulsdorf.".

Kdo je bil Peter Lülsdorf?  


Iz rodoslovnega indeksa porok Slovenskega rodoslovnega društva (SRD) je razvidno, da je bil Peter Lülsdorf poročen z Ano (Ana Marija?), rojeno Ortmann. Nekaj naslednji drobcev spletnih virov, pa dokaj zanimivo predstavi Petra Lülsdorf-a kot osebo.

1. Zgodba Josipine Turnograjske in Lovra Tomana; Contibutor(s): Budna Kodrič, Nataša (author)
Source: Kronika (Ljubljana), 2003, volume 51, issue 2 - ... NUK, Ms 1446, IV. Korespondenca, 5. 3. 1851. NUK, Ms 1446, IV. Korespondenca, 24. 6. 1851. Po Nemško-slovenskem slovarju iz 1860 - božje drevce. To navado je v Ljubljano baje leta 1845 vpeljal Peter Lülsdorf, doma iz Kölna, ki je bil v Ljubljani poslovodja v cukrarni, pozneje lastnik pivovarne na Resljevi cesti.

2. Fidelis Terpinc, Avtor(ji): Andrejka, Rudolf / Švigelj, Cveto - Vir: Kronika slovenskih mest, 1934, letnik 1, številka 2: ... Peter Lülsdorf, roj. leta 1804. v Kelmorajnu, je bil sprva poslovodja stare cukrarne Arnstein in Eskeles na Poljanah. Ko je to podjetje po požaru (1858) in zaradi konkurence čeških tvornic propadlo, si je stvar najbrž premislil in ustanovil rajši okoli l. 1860. pivovarno in pivnico na Sv. Petra cesti (poznejša Hafnerjeva, sedaj Mencingerjeva restavracija).

3. Katja Sevšek: Zgodovinski razvoj pivovarstva v Ljubljani, Diplomsko delo, 2002: "Vrhovnik poroča še o pivovarni, katere ustanovitelj je bil Peter Lülsdorf iz Kölna, po njegovi smrti pa je delovala le še kot pivnica. V njej so točili graško pivo, po katerem se je imenovala Chreiners Bierhalle.".

4. Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (01.05.1926, letnik 7, številka 99): "Jako lepe gostilniške prostore z vrtom je nudila Ljubljančanom pivarna »Schreiners Bierhalle« — sedaj »T. Mencinger Vinska klet in zajutrkovalnica« št. 43. Namesto prejšnje neznatne hiše je sezidal sedanje poslopje krog leta 1860 Peter Lülsdorf, poslovodja v nekdanji cukrarni. Na zadaj dvigajočem se nasipu je namestil paviljon, pod katerim sta bili dve kleti. Ob dvorišču je delovala pivovarna. Kot pivovarnarja je nastavil Peter Lülsdorf, ki je bil rodom iz Kölna ob Reni, svojega sina Josipa. O njegovi radodarnosti priča dejstvo, da je nekoč pogostil domači pešpolk št. 17, ko se je bil vrnil v Ljubljano. Peter Lülsdorf je umrl leta 1864 na Ilovici, kjer je imel posestvo. On je krog leta 1845 prvi vpeljal v Ljubljani božično drevesce (pov. njegov vnuk g. Fran Trost). V »Bierhalle« je bil dne 28. nov. 1880 ljudski shod, na katerem so prvikrat javno nastopili socijalni demokrati z Železnikarjem in Šturmom na čelu in zahtevali splošno volilno pravico.".

4. Časopis Slovenec je 30. januarja 1889 zabeležil tudi naslednje: "Umrli so .... 28. januarija. Ana Lülsdorf, gostija, 89 1/2 let, Gospodske ulice št. 9, marasmus.".

Zaključek


Torej Peter Lülsdorf naj bi bil poleg tega, da je bil uradnik ljubljanske predelovalnice sladkorja in ustanovitelj lastne pivovarne v Ljubljani, tudi tisti, ki je v Ljubljani prvi vpeljal običaj okraševanja božičnega drevesca.

nedelja, 15. december 2013

Plemstvo v naših matičnih knjigah


Schiviz von Schivizhoffen Ludwig; Pravnik, genealog - * 8. maja 1859 Zagreb (Hrvaška), + 28. avg. 1939 Ljubljana - Schiviz von Schivizhoffen Ludwig (v poznejših letih Šivic Ludovik), pravnik in genealog, r. 8. maja 1859 v Zgbu namestniškemu svetniku Jožefu in Barbari pl. Hrvoić, u. 28. avg. 1939 v Lj. S. izhaja iz vipavske svobodniške rodbine (poplemenitena 1754). Šolal se je v Kamniku in Lj., obiskoval gimn. v Lj. (1869), na Dunaju v Terezijanišču in v Gor. (mat. 1879), kjer sta mu bila sošolca K. Štrekelj in pesnik Krilan. Študiral je pravo v Gradcu (1879–83), nato služil kot upravni pravnik pri Kranj. dež. vladi na raznih okraj. glavarstvih in bil na lastno prošnjo že 1900 upokojen kot prov. okraj. komisar. Zadnja leta je preživel v Lj. zapuščen in ob majhni pokojnini. — V pokoju se je ukvarjal z genealogijo plemstva, ki je z njim imel mnogo stika. Zbiral je podatke o rojstvih, porokah in smrti plemstva na Kranjskem, Goriškem in v Gradcu, izpisoval cerkv. matične knjige deloma sam, deloma z najetimi dijaki. Izdal je:

Der Adel in den Matriken der Grafschaft Görz und Gradisca, Görz 1904; 

Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain, Görz 1905; 

Der Adel in den Matriken der Stadt Graz, Gradec 1909. 

Podatki so zbrani po farah in vrstah matičnih knjig, dodana so imenska kazala. Kljub očitkom, da so podatki tu in tam napačno prepisani ali po nepotrebnem označeni kot nečitljivi (neizvežbani zbiralci!), so te zbirke vendar po obsegu in zamisli pri nas edinstvene, pomenljive za pojasnitev določenih pojavov naše gospodarske in družbene zgodovine. Njih pomen in vrednost je priznal in izkoristil za demografsko statistiko ekonomist in statistik Joh. Paul Inama-Sternegg. Povzeto po: Vilfan Sergij, Slovenski biografski leksikon.

Prvi dve knjigi za Kranjsko ter za Goriško in Gradiščansko sta v zbirki DLIB na voljo v digitalni obliki in ju je možno pregledovati tudi s pomočjo iskalnega ključa. Tretjo, za Gradec, pa je po simbolični ceni tudi možno naročiti v PDF obliki.

ponedeljek, 02. december 2013

Dvorca Tukelče in Strane

Primož Polh po e-pošti, 1. december 2013

V bližini Barke, ob reki Reki, sta nekoč stala 2 gradova, eden je bil  grad Tukelče eden pa grad Stranje, to so bili ločeni posesti, kjer naj bi prebivala grofa, oz. neki plemiči. Zgodbe o teh gradovih še vedno krožijo po vasi, osrednja je zgodba o nastanku imena vasi Barka. Prebivalci vasi naj bi hodili na tlako h Tukeljškemu grofu, ki je imel posesti tudi onkraj reke Reke, za prečkanje reke pa so uporabljali splav, Vremci na drugi strani naj bi kričali glejte Barčani gredo, od tod poimenovanje prebivalcev Barčani, vas pa naj bi dobila ime Barka. ... Ve se tudi kje so bile razvaline teh gradov. Celo kje je bila štala in vrt. Nikjer pa nisem našel kakih bolj konkretnih podatkov o teh gradovih, le o gradu Stranje sem zasledil kdo so bili njegovi lastniki. Ve se tudi da sta se gradova izpraznila nekje okrog leta 1800. Saj so nekako takrat Barčani kupili zemljo in si jo med seboj razdelili. Še danes je ob stari barski cesti velik kamen kjer naj bi potekala meja med tema dvema posestvima, tistemu kraju domačini še danes rečemo "pr Komfinu" (pri meji). Zanima me ali si kdaj kje zasledil kak podatek o teh dveh "gradovih"?

-----

Podatkov je res malo. Zabeleženo imam naslednje:

1.
Confini od Schwarzeneske Richte: "Nar poprei je Tabar St. Coziana, catiri leschi uti Richti do Mosta na verchi, na reko pod Naclu, Scofle, Tupelzhe, Strainoch. ...". (1711)

Tupljiče in Strane nista vasi, nego imena posestev, katerih lastniki so sedaj večinoma Barčani, nekaj pa tudi Vremci. Tupliče (Tupelzhe, Tepliče, Toplezach) je imel nekdaj plem. Kupferschein, Tržačan, a Strane (Stranach, Strajnach, Stranoch) pa baron Rizzi.

-----
Vir: Izvestje muzejskega društva za Kranjsko. Uredil Anton Koblar, društveni tajnik. Izdalo in založilo »Muzejsko društvo za Kranjsko". Letnik V. V Ljubljani 1895. Završniška gospoščina na Krasu, Simon Rutar; http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-43C4I8GW/da3fefbf-f40c-425e-a0b7-83a15cd89918/PDF

2.
Gradič Strane (Streinach) - 16. stoletje, Divača, Barka (delni sledovi) - so v 16. stoletju pozidali baroni Neuhausi, sredi 18. stoletja pa dajali z gospoščino vred v zakup številnim plemiškim in meščanskim rodbinam. Leta 1757 je Strane kupil Peter Anton pl. Abramsberg poštni mojster v Vipavi, leta 1766 Maksimilijan pl. Fremaut. Med lastniki je leta 1777 omenjen baron Paskval Ricci, ki je leta 1793 razpadlo poslopje in posestvo prodal komuniteti - vaški skupnosti Barka. Leta 1880 je bil lastnik domačin Dekleva.

Gradič Tukelče - 16. stoletje, Divača, Gornje Vreme (izginuli objekt)

-----
Vir: Gradič Strane: http://www.slosi.info/01gradovi/02podrobnejse/primorska/s-7/strane.php
Vir: Gradič Tukelče: http://www.slosi.info/01gradovi/02podrobnejse/primorska/t-7/tukelce.php

3.
Strane pri Divači // Kronberg, Streinach, Strainoch, Stranach, an der Leyten, Streine // Strane
Tupelče // Tupelitsch, Dublitsch, Toplezach // Tupelce, Duplezze

-----
Vir: Exonyme - Vergessene Ortsnamen NG / Ortsnamen in Europa /   Ehemaliges Jugoslawien v / Österreichisches Küstenland (slowenisches Teilgebiet); http://exonyme.bplaced.net/Board/Thread-%C3%96sterreichisches-K%C3%BCstenland-slowenisches-Teilgebiet

4.
Vremska fara nastala je leta 1395, kakor je razvidno iz cerkvenega kataloga Ljubljanske škofije. ... Do leta 1830 bila je fara pod Tržaško škofijo dekanije Dolina. Vsled pisma papeža Pija VIII. od dne 3. avgusta 1830. leta spada pa pod Ljubljansko skotijo dekanije Trnovsko-Bistriške. 1. januvarja 1852. leta bila je pa od Trnovsko-Bistriške dekanije ločena ter Postojinskomu dekanatu izročena. Vasi Škofije, Zavrhek in Barka, okraja Sežanskega, bile so vsled pisma nadškofije Goriške od dne 21. februvarja 1850. leta prištete za vse čase tukajšnji fari, ker so bile od fare Rodik preoddaljene. Barčani niso bili zadovoljni s to naredbo, zato ker bi bili imeli radi svojega duhovnika. Uprli so se in niso hoteli nič o fari Vremski slišati, tako, da je prišel ukaz, da naj se boljši posestniki iz Barke s silo v Vremsko cerkev tirajo. Kmalu potem, ko jim je voda most vzela, prosili so sami, da bi radi nazaj v faro Rodik pripadali, ker ne morejo čez vodo. Ljubljanski kapiteljski konzistorij je s pismom dne 17. dec. 1859. leta, št. 2551, prošnji vstregel.

Farna cerkev stoji v samoti na polji. Zakaj se je cerkev zidala tu, pripoveduje ljudstvo to-le: Tam, kjer sedaj cerkev stoji, bil je gozd. Neki pastir pase tu ovce in najde v lesu kip Marije Device. Ko ga pobere, čuje glas: Tukaj hočem imeti svojo cerkev. Najden kip Marije Device postavili so na altar Marije škapulirske, kjer ga je še dandanes videti, vsaj tako ljudstvo trdi. Cerkev zidala se je pa najbrže tukaj zato, ker je bila prav v središči nekdanje stare fare; blizo bili sta grajščini Tukališce in Stranje in ker je tu veliko zavetje.

Cerkev ima tri ladije. Srednja je nekdanja stara cerkev, a stranski ladiji sta prizidani, pa sta tudi že čez 250 let stari, kar svedoči letnica 1633 nad vratmi žagrada. Vnanjost cerkve lepšata zvonika, koja sta bila leta 1805 povišana. Cesar Ferdinand in cesarica Marija Ana darovala sta v to svrho 300 gl. Cerkev ima tudi mnogo dragocenosti, n. pr. šest masivnih, čisto srebrnih altarnih svečnikov, kateri so gotovo darila bivših tukajšnjih grajščin Školj, Tukalič in Stranj, katerih družine večidel počivajo v rakah farne cerkve, kar spričujejo grbi, ki so izsekani na kamenenih ploščah rakov; n.pr. grb družine baron Rosetti-jeve. Pred velikim altarjem sta dva lepo izdelana stola, katera je dobila cerkev od grajščine Stranje. ... Vidi se v Vremski šolski občini tudi staro zidovje mnogih razpadlih grajščin. Tako v Fameljskej občini grajščina Školj (Neukoffel), dalje na levem bregu Reke Stranje, koji posestvi ste sedaj g. Maksa Dekleve.

-----
Vir: Postojinsko okrajno glavarstvo, Založil in tiskal R. Šeber, 1889: 
http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-5IBYD6BJ/d48b148e-4d6b-4fd1-91b7-d86002cea589/PDF

5.
Grobna plošča v cerkvi v Vremskem Britofu
V ladji župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja Pri fari v Vremah je šest grobnic. Samo ena je pri koncu desne ladje, vse druge so v glavni ladji. Približno na sredi glavne ladje je prva grobnica, pokrita z ravno gladko ploščo, dalje proti prezbiteriju sta dve vzporedni grobnici z grbovnima ploščama in tik pred prezbiterijem še dve. Leva izmed njiju je pokrita z grbovno ploščo, desna je gladka. Tudi grobnica v desni ladji ima gladek pokrov. Na grbovnih grobničnih ploščah so v gornjem delu reliefni grbi, v spodnjih delih pa kartuše z napisnimi polji, vendar so od hoje po njih tako zlizane, da se vidijo le osnovne oblike ali obrisi grbov, od napisov pa ni ostalo tako rekoč nič. Samo na eni plošči je še videti nekaj sledi črk napisa, ki je štel približno sedem vrstic. Na gladkih ploščah ni niti najmanjše sledi napisov (več).

Iz vpisov pogrebov v najstarejši ohranjeni vremski mrliški knjigi za leta 1684 do 1780 je mogoče razbrati, da so bile v tej cerkvi grobnice baronov Rossetti z grada Školja, baronov Mordax, ki so imeli nekaj časa v zakupu ta grad in baronov Neuhaus iz dvorca Strane. Poleg njih so še srenjska, duhovniška in bratovščinska grobnica - slednja je po vsej verjetnosti pripadala bratovščini blažene Device Marije v Vremah, ki je izpričana s svojim urbarjem iz leta 1745. Nedvomno so to tri grobnice, ki so pokrite z gladkimi ploščami. Duhovniška je verjetno desna grobnica pred prezbiterijem.
  • V duhovniški grobnici počivajo vremski kaplan Jernej Skrinjar (1687), Janez Jurij Saurer, doktor obojega prava, ki je bil župnik v Vremah kar 54 let (1713), Janez Krstnik Maitti (?), spovednik z grada Švarcenek, ki je sicer cerkvenoupravno spadal pod župnijo Brezovica (1732), in vremski župnik Anton Juliani (1782).
  • V bratovščinsko grobnico je bila prva položena leta 1715 Uršula, vdova po pokojnem Juriju Uršiču iz mlina Strane. Iz vpisa njenega pokopa je razvidno, da je bila grobnica prav takrat narejena. Verjetno sta v njej dobila svoje poslednje prebivališče tudi Marina, hči Jakoba Magajne (Migana) (1717), in Pavel Prelc, župnijski cerkveni ključar, oba iz Dolnjih Vrem (1722). 
  • Srenjska grobnica (Sepulchro Communitatis) se edinikrat izrecno omenja leta 1741, ko so vanjo položili truplo Katarine Dujc s Škofelj. V njej ali v bratovščinski grobnici so bili pokopani še Mihael Maslo iz Dolnjih Vrem (1758), Anton Hrovatič iz Gornjih Ležeč (1768) in Katarina Polh (Puch) iz Vremskega Britofa (1769).
  • V grobnico plemiške družine Neuhaus so bili položeni k večnemu počitku: Renata, hči pokojnega barona Viljema (1689),  Felicita, hči pokojnega barona Vida Otmarja (1689), Klara, žena barona Karla Jožefa, in še istega leta tudi baron sam (1716), ter Ludovika, hči barona Jožefa (1735). Že pred njimi je moral biti v njej pokopan tudi baron Vid Otmar, saj se pri pokopu Felicite omenja, da je bila položena v očetovo grobnico (in paterna Sepultura).
  • V grobnici baronov Rossetti je bil leta 1762 pokopan baron Bernard, ki je umrl pri 82 letih. Že poprej, leta 1738, pa so s privolitvijo Rossettijev položili vanjo tudi plemenito gospo Veroniko, vdovo Marchisetti, verjetno mater vikarja Jakoba Marchisettija, ki je služboval v Vremah v letih 1727 do 1740 in v letih 1753 do 1768.
  • Iz rodu plemenitih Kupfersinov, iz katere je izšel Krištof Tomaž, vremski vikar v letih 1692 do 1713, je bila pokopana v cerkvi samo Maksimila, hči gospoda Janeza Kupfersina. Njeno poslednje počivališče je grobnica baronov Mordax.
V vremski cerkvi je bilo v 18. stoletju pokopanih še nekaj oseb, med njimi tudi Ana, žena Janeza Kumla iz Ljubljane, služabnica na gradu Školj. 

Kuferšinov grb je na grobnici v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Podgradu pri Vremah. Tam je torej grobnica vitezov Kupferscehinov iz Tukeljč.

-----
Vir: Božidar Premrl.

6.
V letu 1756 sta tuštanjska grofica Felicita in njena mlajša sestra Cecilija, pravkar poročena grofica Blagaj, po očetu Vidu Jožefu baronu Neuhausu podedovali gospostvi Strane pri Vremah na Primorskem z deset in enajst dvanajstinama kmetije. ... Oba soproga, Karel Gotfrid in Janez Nepomuk Ursini grof Blagaj, sta gospostvo Strane, seveda v imenu svojih žena, takoj dala v zakup Jakobu Fancoju za šest let za letno zakupnino 500 goldinarjev. To pa gospema ni bilo všeč in sta že naslednje leto gospostvi za 32.000 goldinarjev prodali Petru Antonu pl. Abramsbergu, poštnemu mojstru v Vipavi, in Andreju Premruju.

----
Vir: Kronika, 2009, št. 2 Iz zgodovine gradu Tuštanj pri Moravčah; Lichtenbergi na Tuštanju, Lidija Slana. http://www.sistory.si/SISTORY:ID:4047

7.
Še nekaj zabeležk iz matičnih knjig župnije Vreme

Strane
  • 1689: umrla Srečica, hči barona Vida Otmarja: "Felicitas filia Ill'mi qm. Viti Ottmari Bar'is de Neuhaus ex Arce Strainogh ... annorum circ. 23".
  • 1693: umrla Anamarija, žena Vida Otmarja: "Anna Maria uxor qm. Ill'mi Dni Viti Ottmari lib. Bar. a Noihaus ex Strainoch annorum circiter 50 ... sep. est in cem. eccl. Par. Vrem".
  • 1715: umrla Urša, žena mlinarja Jurija Uršiča  "ex Molendino Strainoh".
  • 1716: umrla Klara, žena barona Neuhausa: "Ill.ma Clara Ba uxor Sebastiani Caroli Josephi lib. Bar'nis de Nahaus ex Arce Strainok annorum circ. 38".
  • 1716: umrl tudi baron sam: "Ill'mus D'nus Carolus Josephus Vid. lib. Bar. a Neuhaus annor 35".
  • 1719: umrl (mlinar?) Martin Obersnel iz Divače "in Strainoh".
  • 1723: umrl otrok mlinarja Jurija Vidigoja "molendino sub Arce Strainek".
  • 1728: Jakob Vidigoj poročna priča mlinarju Simonu Vidigoju "ex Molendino sub Arce Strain".
  • 1729: umrl Janez Podobnik, dvorni pisar na Stranah: "Joannes Podubnick scriba Ill'mi D'ni Lib: OS: Josephi a Nehaus in Arce Strainok .. aeatatis circiter 28 ... sep. in cem. Par. B.V.M.".
  • 1765: umrla Anamarija vdova Castrini: "Anna Maria Vid. Castrini ex Strajn .. ann. 54 circ".
  • 1775: umrla Katarina, žena Jakoba Bajde: "Stragnoch 2, Perittis D'na Catharina conjux D'ni Jacobi Bajde atatis sua Annorum 70".
  • 1807-1814: Gospod Josip Dekleva (1763-1826) upravnik dvorca Strane "Administrator in Strainoch".

Tukelče
  • 1669: Valvasor piše v svoji knjigi, da je neki Ludvik Bottoni, gospod iz Tukeljč pri Vremah tega leta jahal proti Školju in se ponesrečil. Leto pred trem je bil v Lokvi za kaplana Jurij Hanibal Bottoni.
  • 1733: umrla Neža, hči sluge Antona Trebca iz Barke "coloni ex Tupeliz".
  • 1761: Umrl Jernej Ferfila, sluga na Tupeljčah: "Bartholomaeus fil. Josephi Ferfilla Coloni in Tuplez ... annorum 26".
-----
 Vir: Rodoslovna zbirka Kraševci, Robert Fonda


nedelja, 01. december 2013

Tržaški vicedomni arhiv XIV-XV. stoletje

Pravne listine tržaških notarjev: trgovanje z nepremičninami (nakupi, prodaje, darovnice, menjave, najemi, izterjave, zastave), dogovori, arbitraže, sporazumi, sodbe, oporoke, ..., ipd.. Listine, ki večinoma segajo v obdobje med leti 1326 in 1492, in so na voljo tudi v digitalni obliki na spletu, nudijo zanimiv vpogled na življenje prebivalcev vasi in krajev v tržaškem zaledju in na Krasu v srednjem veku.

Listina o nakupu vinograda, 1326
Trieste 1326/11/06  Indizione  IX
negozio giuridico: Compravendita - vigna
sibente: Illisclavus de Corgnalo
vicedomino: Giroldus Rubeus 1326
volume, carta: v. 1, c. 97v visualizza

-----

BAZOVICA - Bisoviça, Bixoviçe, Bissoviça, Bisuiça; BISTRICA - Bistriça, Bistriza; BORŠT - Borst; BRESTOVICA - Bristovica; BREZOVICA - Bresoviça, Bresoviza, Bresoviç; DANE (Sežana)  - Dayna; DIVAČA - Devaço, Divaza; DOLINA - Valle; DRAGA - Draga; DUTOVLJE - Dotoglian; GABROVICA - Gabroviça; GORENJE - Goregnan, Povir Superiori; GORICA - Ghoriçie, Goriça, Goriçia; GRADIŠČE - Gradischa; GROČANA - Gorçana, Grozzana, Gorcane, Garzona, Gorçane; KLANEC - Clana, Claneço, Clanez; KOMEN - Comeno; KONTOVEL - Contovello, Contovelli, Contovelo; KREPLJE - Greplan; KRIŽ - Crisaveç Cris, Sancta Cruse, Sancta Cruce, Crix; LIPICA - Lipiça, Lipica; LOKEV - Corgnallo, Corgnalo, Chorgnalo; MEHOVO - Valle Mocho, Valis Mocho, Castro Mocho, Val Mochoi, Val Mucho; MERČE - Merçano, Marzano; MILJE - Mugla; NAKLO pri ŠKOCIJANU - Nacla; NASIREC - Naserço; NOVI GRAD - Castronovo; OPČINE - Opchina, Opchiene, Opchiena, Opicna, Opchena, Opchene; ORLEK - Orlach; PIVKA - Piucha; POVIR - Povir, Poviro, Poverio, Magno Poverio; PRELOŽE - Preloxe, Prelousan, Prelouxan; PREŠNICA - Presniça; PROSEK - Prosecho, Prosequo; REPEN - Riepnich, Riepncih, Magno Riepnicho, Riepniça, Rimpniça; RICMANJE - Rismagna, Ricmagna, Riçmagna, Rizmagna, Riçcmagna, Rizmegna, Ricemagna, Rissmagna; RODIK - Rodicho, Rodico, Rodicto; SENOŽEČE - Sinosechia, Senoseça; SEŽANA - Sexana, Sesana; SLOPE - Sclopa; SOCERB - Servula, Servola, Servulo, Sancti Servuli; SV. JUST - San Giusto; ŠKOCIJAN - Sancto Canciano, San Canziano; ŠVARCENEK - Svarsenich, Svarsenicho; TATRE - Tater; TOMAJ - Thomaio, Thomai, Tomayo, Thomay; TREBČE - Trebechano, Trebechian; TRŽIČ - Montefalcono; VIPAVA - Vipach, Vipau, Vipavo, Vipago; VOGLJE - Voglan; VOLČJI GRAD - Volcigrat, Vuolcigrat; VREME - Vrem, Vremo, Auremo; VRHPOLJE - Verpoian, Verpoiano; ZABREŽEC - Bresseç, Breiseç, Breisez, Breyseç; ZAZID - Saseda; ZGONIK - Svonich, Svonicho; ŽIRJE - Siria, Xirian, Siriah; ...
--------
Archivio Generale del Comune di Trieste; Biblioteca Civica Attilo Hortis - archivio diplomatico; via Madonna del Mare 13 - piano 3, Trieste, Italia