Mičleva hiša ob lokavskem Taboru

Pri Mičlu

Miha Vever (1818-1894)

Miha Vever je bil rojen Pri Peracevih v Lokvi. Danes te družine ni več. V času pod Italijo (1929) se je vsa družina (brata Ivan in Anton z vsemi otroki in tudi vnuki) izselila v Argentino. Peraceva hiša je bila v gornji vasi, čez cesto nasproti lokavske trgovine (Marketa). Miha s svojo družino se je v hišo pri Taboru, od takrat Pri Mičlu, preselil okoli leta 1865. Hišo je kupil od Antona Cerkvenik-a, Martinca iz Prelož, potem, ko je ta vso posest okoli Tabora nedolgo pred tem odkupil od Starca[1]. Virgil Šček-LS-II/__ je leta 1942 zapisal /letnice rojstva, smrti in poroke sem dodal sam/: "Tone Cerkvenik - Martinc Prelože 27 kupi celotno premoženje družine Jožeta Starca (r. 1812), ki je izumrla. Nato ga je prodal naprej. Kupili so Jože Polis (1847-1910,1875), Lovrenc Mirošič (1869-1919,1899) Kaldan, Jurij Pavlovič (1827-1901,1850) - kar je zdaj Pavlovičevo, tam so bivali Kočič.Šenšur, Kaldan in Polisev.Ukov - , Mihael Vever (1818-1894) od Tince, Rešeta in Muha.".

Hiša Pri Mičlu, Lokev 137 (zadaj Brajdnikova hiša, desno hiša Rešete)
fotografija last Anice Pavlovič

Miha, ki je bil poročen s Frančiško Skiafina (Škapin?), je imel v svoji hiši trgovino z živili, prodajal je železnino (kovaške izdelke, verjetno žeblje, žico, ipd..) in imel tudi svojo krčmo. Umrl je leta 1894 za kapjo, star 75 let. Žena Frančiška je umrla 10 let kasneje, stara 78 let.

-----
[1] Jože Starc (1812-?) je bil lokavski krčmar in gvardjan (stražnik). Krčmo in službo vaškega stražnika je nasledil po materini družini, po domače Gvardjanovih, s priimkom Ižanc, ki je imela svojo posest okoli Tabora in je službo vaškega stražnika opravljala skozi več generacij že vsaj od 17. stoletja dalje. Jože, katerega oče Andrej Starc je v Lokev pristopil s poroko leta 1806 iz ene izmed vasi v sežanskem okraju, se je poročil z Merkantovo Marijo, hčero velikega lokavskega trgovca z lesom Andreja Perhavca (1765-1851). Andrej Perhavec je bil tudi sicer ugleden vaški mož, saj je bil 2. januarja 1810 med zastopniki lokavske občine na gradu Školj, ko so vaščani od takratnega lastnika gradu Matije Dolenca odkupili desetino svojih 395-tih lokavskih parcel. O njem je V.Šček_LS zapisal: "Andrej Perhavec Merkant se je rodil 1765 in je prišel od Murca. Bil je lesni trgovec in živel je v Jegričevi hiši, na vogalu nasproti kaplanije in nasproti Milavca. Bil je bogat. Njegova hiša je bila krita s kamni, druge s slamo. Danes /moja op. 1943/ so na njegovem posestvu: Jegričevi, Ostrouška Cingeserjevi, vse Liletovo (bivši Merkantov skedenj in zaloge za les, skedenj in borjaček Mlačev). Umrl je v svoji hiši leta 1851. Cerkvi je podaril (ex dono A. Perhauz) parcelo Viršnico. Imel je 10 otrok. Svojo družino si je ustvarilo 5 hčera. Doma je ostala Katarina, ki se je leta 1833 poročila z Ignacem Križajem iz Matenje vasi. Tastovo trgovino je opustil in kmetoval. Bil je zaupnik sodnije v Sežani in cerkveni ključar. Oba z ženo sta umrla 1892 leta. Za njim je neki Premrl vse zapravil". Rod Jožeta Starca in Marije Perhavec dejansko ni izumrl, kot je zapisal Šček, temveč se je po smrti žene in matere Marije leta 1856 iz Lokve izselil. Jože je svojo posest prodal Antonu Cerkveniku, njegovi otroci pa so se poročili v Vipavo, Padež, Slivje, .... Virgil Šček-LS je tudi zapisal: "Starc je imel gostilno pod Taborom na Lokev 137, kjer je Tinca. Na svojem dvorišču (borjaču) si je v Tabor vsekal prostor za čebelnjak. Tej luknji Lokavci rečejo čebeljnak".

Tinca Frankovič (1863-1940/1)

Tinca je bila rojena 29. oktobra 1863 Pri Peracevih v Lokvi in krščena kot Sancta. Iz tega imena je bila gotovo preko Santine kasneje preimenovana v Tinco. V hišo Pri Mičlu je Tinca prišla, ko je bila stara 2 leti. Imela je več bratov in sester, a so se ti bodisi izselili: v Trst (Jože, Leopold), Bazovico (Marjana) in Indijo (Alojz, umrl v Bombaju) ali umrli. Zelo mladi (2 meseca oziroma 4 leta) sta umrli dve Tincini sestri, starejši Tincin brat, ki je dedoval hišo Pri Mičlu ob lokavskem Taboru, pa je umrl neporočen leta 1899, le 5 let za svojim očetom. V hiši je tako ostala le Tinca. Tinca, ki je bila šivilja in pevka, na prelomu v 20. stoletje tudi članica lokavskega ženskega kvarteta, je bila poročena z Blažičevim Ivanom Frankovičem, žandarjem in lokavskim občinskim tajnikom. Oba sta umrla leta 1940/1. Svojih otrok nista imela, zato je hiša ostala prazna.

Gornji Brajdnikovi

Jurij (1818-1901) in Katarina (1829-1903) Pavlovič

Brajdnikovi (Pavlovič) so prišli v svojo hišo (poleg Mičleve) ob Taboru v 80. letih 19. stoletja. Hišno ime se je dedovalo po nevesti. Brajdnikova je bila namreč Pavlovičeva žena (Katarina Čok), ki se je v to hišo po sporu z mlajšim bratom zaradi dedovanja, z družino preselila od starih Brajdnikovih (št. 46/60, danes 81). 

Virgil Šček-LS-II/72 je zapisal: "Brajdnikovi so imeli staro številko 46, novo 60. Bili so Čoki. Ostala sta brat Jože in sestra Katerina, rojena 1829. Katerina se je poročila z Jurijem Pavlovičem, ki je služil v Lipici. Ta se je rodil v Selcah (pri Pivki) leta 1827 /moja op. pravilno je 1818/ in se poročil s Katerino 1850. Katerina bi se rada znebila brata, da bi podedovala celo premoženje. Nekoč /moja op. ~1857/ je delal Jože v Obrovniku. Nesla je bratu (ona že poročena) kosilo in kruh. Brat je kruh s fovčem prerezal in opazil, da se blišči v njem. Videl je drobno sesekano zdrobljeno steklo in spoznal, da ga je hotela sestra umoriti. Dala je bila ko pesek stolčeno steklo v testo in kruh spekla. Sodnija je Katerino obsodila na dve leti ječe v Begunjah na Kranjskem. Ko je Jože prišel po kosilu domov je tri Katerinine otroke, ki so bili v hiši št. 46, nesel na gnoj. Brajdnikovo premoženje so razpolovili in pol je dobil Jože (zet je postal Miha Cerkvenik, Martincev s Prelož), polovica pa Katerina in njen mož Juri Pavlovič. Katerina je bila pijanka. Ko je Starec šel na dražbo, so kupili hiše Jože Polis, Kaldan Mirošič, Miha Vever, Rešeta Muha in Pavlovič, od takrat so Pavloviči goranji Brajdnik za Tabrom.".

Johan Pavlovič (1908- u. v Argentini),
birmanski boter Miha Cerkvenik
Lokev, 28. maja 1917

Privzeto hišno ime daje misliti, da je stvari okoli Pavlovičev urejal šele Anton Cerkvenik (1820-1898), potem, ko je ta leta 1885 postal tast pri Brajdnikovih. Staro Brajdnikovo posest je s poroko takrat prevzel njegov sina Miha (kasneje je bil tudi boter Pavlovičem), Katarini in njeni družini pa priskrbel nadomestno hišo ob Taboru. Jurij Pavlovič, Katarinin mož, ki je bil rojen Pri Urbaninih v Selcah pri Pivki, je delal v Lipici. V. Šček-LS: Franc Božeglav Packon je leta 1920 povedal: "Oče od tega gospodarja je prišel iz Selca pri Šentpetru (op.: Pivka). Bil je v Lipici, kjer je brez dovoljenja ovse "izposojeval.". Jurij in Katarina sta imela 8 otrok: Marijo (por. v Lokvi), + Heleno, Franco (por. v Lonjer), Jožefo (umrla stara 21 let), + Luka, Melhiorja (samski), Jožeta (dedič) in Hano (samska). Vsi so bili rojeni pri dolnjih Brajdnikovih.

Posest gornjih Brajdnikovih je zatem dedoval sin Jože Pavlovič (1866-1942). Poročen je bil z Blažičevo Marijo Frankovič (1872-1949), ki je bila šivilja. Imela sta 7 otrok: Marijo, Jožeta (dedoval), Antona (poročen v Trst), Franca (v Argentini), + mrtvorojenega sina, + Ivana in še enega Ivana-Johana (v Argentini). 

Marija, ki je bila najstarejša, je odšla v samostan.

Marija Pavlovič (1895-?)

Marija Pavlovič je šla leta 1920 v Trst in tam vstopila v samostan sester karmeličank na Via Navali. Po šestih letih je postala bolniška strežnica in dobila redovno ime "Suora dulcissima Maria Paoli". Virgil Šček je leta 1942 zapisal: "Tri in pol leta je bila v Gradcu, odkoder so jo poslali v tržaško podružnico. Od 1930 do 1938 je bila v Brixenu na Tirolskem. Leta 1938 je bila v duhovniški bolnici v Arco in leta 1942 v kraju Besozzo pri Vareseju, blizu švicarske meje.".

Dr. Ema Umek je (30.7.2012) povedala: "Okoli 1950 sem bila pri njej na obisku. Pogovarjali sva se skozi majhno okence v vratih samostanske sobe in se med seboj nisva videli. Marija je takrat izrazila željo, da zapusti redovništvo, a ni uspela. Ne ve se kje je umrla. Nazadnje je bila v Torinu.". 

O tem, da bi dedovala vrt, ki bi ga nato podarila cerkvi nisem našel zapisanega ničesar. Dvomim, da bi to držalo. Župnijski vrt nasproti župnišča (danes ograjen) je bil nekoč last Kaldanovih in je bil cerkvi podarjen že davno. Najstarejša Kaldanova hiša je še po 2. svetovni vojni stala na mestu, kjer je danes pred župniščem manjše asfaltirano parkirišče. In vrt je pripadal tej hiši. Ta vrt (polovico njega) je podaril cerkvi takratni lokavski župan Nikolaj Mirošič (ok.1615 - po 1671) že v 17. stoletju in za to dobil "večno mašo", kot je zapisal V. Šček-LS-II/99: "Nenapisana večna maša. Ustanovnega pisma ni in ga najbrže ni bilo; duhovnik, ki uživa vrt mašuje 6.12. vsako leto sv. mašo za pok. Nikolaja Mirošiča, ki je pred več stoletji podaril duhovniku polovico vrta. Če stopiš v vrt, gre za polovico, ki leži ob Muhovem borjaču. Duhovnik, ki vrt uživa, je v vesti dolžan, maševati za ustanovnika Mirošiča".

Danes sta obe posesti združeni. Obe hiši sta last gornjih Brajdnikovih (Pavlovič).