Ustno izročilo Jožice Milanović (2003-2011) dopolnjeno z viri iz družinskega arhiva: osebni dokumenti, listine, pisma, fotografije, zapisi ..., in drugimi razpoložljivimi javnimi viri.
 |
| Jožica Kacin Milanović |
Jožica se je rodila 23. avgusta 1920 kot nezakonska in hkrati prvorojena hči sovodenjske trgovke Amalije (Malke) KACIN (1899-1981). Krščena je bila v domači cerkvi sv. Janeza Nepomuka v Novi Oselici. Njena krstna botra sta bila Mihael PETERNEL[1] (1890-1922) in njegova žena Katarina roj. ŠTIBELJ (1883-1962), ki je bila hkrati sovodenjska babica in je pomagala tudi pri rojstvu Jožice. Poroke Jožičinih staršev pa Malkina mati ni dovolila. Od leta 1924 dalje, ko se je Malka poročila z Matijo DEBELAK-om (1897-1991), "Jezerškom" iz Stare Oselice, je Jožica živela z novo materino družino, očimom in šestimi polbrati oz. polsestrami: Nikico (1924-1985), Viktorjem (1926), Srečkom (1928), Francko (1930), Hermanom (1932) in Marijo (1942). Bila je priča tudi dvema v družini umrlima dojenčkoma, šestmesečnemu Cvetku (1929-1929) in komaj rojeni Roziki (1933-1933). Gospodar družine Matija DEBELAK se je kot invalid s Soške fronte (v bitki pri Doberdobu je izgubil desno roko), na Dunaju izučil za fotografa in dobil obrtno dovoljenje. Postal je fotograf trafikant in na Sovodnju odprl fotografski atelje. Bil pa je tudi lovec. Dne 13. junija 1932 je na podlagi dogovora s Francem DOLENC-em iz Stare Loke postal podzakupnik dela lovišča na območju LD Sovodenj. V službi je imel nekaj lovskih čuvajev, ki so skrbeli za njegovo lovišče, skupaj pa so hodili tudi na lov.
Rodbina BEVK iz Laniš "Na Danikovš"
O IZVORU PRIIMKA BEVK - domnevam, da je priimek nastal na kmetiji "Bevšek" pod Bevkovim vrhom nad Jaznami in Otaležem. Bevkov vrh je med okoliškimi hribi najvišji in ga najprej pobeli sneg. Verjetno zato so hribu nekoč rekli Belek (narečno Beuk), kar bi lahko bilo ključno tudi pri nastanku priimka družine, ki je tam živela. Vtis, da je to povsem možen vzrok nastanka priimka mi dodatno potrjuje tudi poimenovanje bližnje kmetije "Mrzlovrških", ki vzbuja podobno asociacijo poimenovanja družine glede na vremenski vpliv v okolici. Kasneje so potomci iz kmetije "Bevšek" priimek Bevk širili v smereh večjih okoliških središč. Na sever proti bližnjem Cerknem, od tu na zahod proti Cerkljanskim Ravnam (in naprej na Tolminsko in Goriško) in na severovzhod proti Novakom in Davči. Na vzhod v Poljansko dolino proti Škofji Loki in naprej proti Kranju oz. Ljubljani, na jug pa preko Idrijce in Bevkove grape proti Idriji. Priimek je pisan tudi kot Beuk, in je morda soroden priimku Bevek. Zgodnji zapisi priimka: WEUK ex Lanische (r.~1700), tudi WEUCK. Leta 2006 je bilo 537 nosilcev priimka: 45% Goriška, 24% Gorenjska, 12% Osrednja Slovenija, 4% Podravska, 4% Obala, 4% JV, 4% Pomurska, 2% Savinjska, 1% Zasavska.
 |
| Hiša "Na Danikovš" z zadnje strani Foto: Fanči Šarf, 1954 |
Hiša "Na Danikovš" (sprva Laniše 21, danes Gornje Jazne 26) leži na pobočju hriba Laniše v župniji Nova Oselica. Čeprav je bil po zapisu v družinski knjigi te župnije Valentin BEVK (1801-1882), ki se je v hišo vselil leta 1836, "novohišar", je bil najverjetneje prvi hišni gospodar Gregor ZAJC (1810*-1836) iz Otaleža 99. Gregor je menda hišo kupil ob svoji poroki leta 1835, a je ta že leto kasneje umrl in njegova vdova Marjana se je 3. novembra 1836 poročila s prav tako vdovcem Valentinom BEVK-om, sinom Jožefa BEVK-a in Jere ERŽEN.
Valentin, ki je s svojo prvo ženo Marjano OBLAK (1803-1831) do takrat živel v hiši ženinih staršev Hobovše 7 "Na Veharše" in z njo imel dva tam rojena otroka: Janeza (1829-1874) in Uršo (1831-?), je s poroko leta 1836 "Na Danikovš" dejansko pristopil. V naslednjih letih se je tam rodilo še osem otrok prve generacije rodbine BEVK: Tomaž (1836-1917), Anton (1838-1905), Neža (1839-1862), Marjana (1841-1902), France (1843-?), Marija + (1844-1846), Valentin (1847-1909) in še en Janez (1849-?).
Hiša, ki je bila revna in, kot je videti s fotografije, še leta 1954 krita s slamo, je takrat v sebi še hranila bogato zbirko etnološke kulturne dediščine predmetov. Ti so se ohranili vsaj v risbah Marjana Vojske, ki so danes na ogled v spletni zbirki Slovenskega etnološkega muzeja[2]: podou'nca (pečnica), kotu (kotel), koza, gajtri (okenska mreža), žitna skrinja, skled'nk (sklednik) in korc. Nekaj predmetov in notranje opreme (Cajn'ce, neške, krošnja za cimpermana in sklednik) je s svojim fotografskim aparatom istega leta zabeležila tudi Fanči Šarf.
Gospodar druge generacije BEVK "Na Danikovš" je postal Valentin BEVK (1847-1909). Leta 1879 se je v Otaležu poročil s Katarino ZAJC (1855-?) iz Jazen in z njo imel sedem otrok. Po vrsti so si sledili: Tomaž (1879-1939), Janez + (1882-1882), Jožef + (1885-1885), Janez (1886-1916*), Francka (1890-1950*), France (1893-1957*) in Jakob (1896-1982). Hišo je dedovala njihova sestra Francka. Poročila se je, ko je imela že preko 40 let, tako, da svojih otrok ni imela. V hišo je takrat pristopil od nje dvajset let mlajši mož France ČEFARIN, ki se je leta 1950* kot vdovec ponovno poročil. Hišo in posest "Na Danikovš" sta dedovala njegova sinova iz drugega zakona: Mirko in Ivan.
Nihče izmed štirih sinov Valentina in Katarine BEVK, vsi so služili vojsko[4] v 1. svetovni vojni, ni ostal doma. Najstarejši izmed njih, Tomaž (1879-1939), ki je bil po poklicu tesarski pomočnik, je postal gospodar "Sredenjske bajte", po novem "Pr' Tomaž" v Lanišah 24/4. Bil je dvakrat poročen. S prvo ženo "Ruparsko.Lesjakovo" Micko TREVEN (1880-1923) je imel šest otrok: Ano (1905-1984) por MEZEK, Angelo (1908-?) por. KRMELJ, Janeza (1910-1940), Franceta (1912-1985), Marijo (1913-?) in Karla + (1919-1920), z drugo ženo "Matješkovo" Francko BAJT (1894-1985) pa še štiri: Francko (1925-Avstralija), Dorico (1927-2005) por. PETERNELJ, Ivano (1931) por. FRELIH in Jožico (1935) por. PRETNAR. Tomaž je imel težave s kolki in je umrl za kostno jetiko, star 59 let. "Tomaževe" hiše danes ni več. Janez (1886-1916*) je umrl v 1. svetovni vojni. France (1893-1957*) je bil rojen 22. januarja 1893. Njegova krstna botra sta bila Janez (Johann) ŠTREMFELJ in Marija SLABE, babica pa Maria STERŠINAR. France z družino ni imel sreče. Najprej je s "Podčrtarsko" Malko KACIN imel nezakonsko hči Jožico (1920-2012), mojo staro mamo, potem pa s "Pagonovo" Ivano MRAK (1900*-1950*) iz Hobovš še nezakonskega sina Franceta (1927-1947*), ki je umrl komaj 20 let star za pljučnico. France, ki je ostal sam, je bil bolehen[5]. Umrl je v Jaznah in je pokopan na pokopališču v Otaležu. Njegovega nagrobnika ni več. Najmlajši izmed sinov Jakob (1896-1982) je leta 1925, po poroki z Marjano DERMOTA (1903-1985), hčero Urbana DERMOTE (1844-1919) in Neže KALAN (1859-1944) pristopil k "Likerču" na Sovodenj. Imela sta štiri otroke: Franceta (1927-Argentina 2001*), Angelo (1931) por. ŠPIK, Rezko (1937) por. NOVAK in Milana (1948). Jakob, ki je imel govorno napako (menda je jecljal), je bil ugleden tesarski mojster, ki je imel več najetih delavcev. Bil pa je tudi Maistrov borec za severno mejo.
 |
| Lončena peč v hiši "Na Danikovš" Risba: Marjan Vojska, 1954 |
Gospodar druge generacije BEVK "Na Danikovš" je postal Valentin BEVK (1847-1909). Leta 1879 se je v Otaležu poročil s Katarino ZAJC (1855-?) iz Jazen in z njo imel sedem otrok. Po vrsti so si sledili: Tomaž (1879-1939), Janez + (1882-1882), Jožef + (1885-1885), Janez (1886-1916*), Francka (1890-1950*), France (1893-1957*) in Jakob (1896-1982). Hišo je dedovala njihova sestra Francka. Poročila se je, ko je imela že preko 40 let, tako, da svojih otrok ni imela. V hišo je takrat pristopil od nje dvajset let mlajši mož France ČEFARIN, ki se je leta 1950* kot vdovec ponovno poročil. Hišo in posest "Na Danikovš" sta dedovala njegova sinova iz drugega zakona: Mirko in Ivan.
 |
[3] Družina BEVK, 1921: z leve stojijo bratje France,
Jakob in Tomaž; sedita mati Katarina in sestra Francka
|
-----
[1] Mihael Peternel je 31 let star v rojah ob Sovodenjskem mlinu padel v vodo in utonil. Pa je bilo res tako? Kasneje se je govorilo, da so ob prekopavanju groba njegovi posmrtni ostanki ležali na boku in ne v legi kot je bil položen v krsto. To je ljudi begalo in predvsem njegova hči Slavica Peternel (1920-2007) je bila zaradi tega vse življenje zaskrbljena, saj jo je preganjal občutek, da so njenega očeta pokopali živega. Še malo pred smrtjo je telefonirala Jožici in jo povprašala, če kaj več ve o tem dogodku.
[2] Popis etnološke zbirke - Teren 11: Cerkljansko, 30. 7. – 31. 8. 1954. Avtor risb Marjan Vojska, akad. slikar in grafik.
[3] Fotografijo mi je za preslikavo posodila družina Milana Bevka "Likerča" iz Sovodnja.
[4] Domoljub 1.4.1915, št. 13, str. 198: "Vdova Katarina BEVK iz vasi Laniše v župniji Nova Oselica ima štiri sinove vojake"
[5] Aleksander ERŽEN (1930) "Boštjanov" iz Mrzlega vrha mi je leta 2006 povedal, kako ga je kmalu po 2. svetovni vojni (1946/7) vozil v bolnišnico v Idrijo.
[2] Popis etnološke zbirke - Teren 11: Cerkljansko, 30. 7. – 31. 8. 1954. Avtor risb Marjan Vojska, akad. slikar in grafik.
[3] Fotografijo mi je za preslikavo posodila družina Milana Bevka "Likerča" iz Sovodnja.
[4] Domoljub 1.4.1915, št. 13, str. 198: "Vdova Katarina BEVK iz vasi Laniše v župniji Nova Oselica ima štiri sinove vojake"
[5] Aleksander ERŽEN (1930) "Boštjanov" iz Mrzlega vrha mi je leta 2006 povedal, kako ga je kmalu po 2. svetovni vojni (1946/7) vozil v bolnišnico v Idrijo.
Spomini na otroštvo in mladost
Zapis se prepleta z blogom Kacinov rod iz Sovodnja.
Najzgodnejši spomini
 |
| Jožica stara 3 leta Foto: Avgust Blaznik, Škofja Loka |
Ko je bila Jožica stara 3 leta sta se s staro mamo Franco KACIN (1875-1954) že potikali po Škofji Loki. Nekega dne sta se ustavili pri škofjeloškem fotografu Avgustu BLAZNIK[6]-u (1883-) in takrat je nastala prva Jožičina fotografija. Stara mama Franca, ki je bila trgovka, je v Škofjo Loko hodila naročati blago za svojo trgovino na Sovodnju, tega pa ji je potem na Sovodenj pripeljal sin Janez (Anžon). Jožico so seveda zanimale druge stvari. Majhni, kot je bila, je pogled silil na kletna okna starih loških hiš tik nad tlemi po katerih sta hodili. Z iztegnjenim prstom proti njim je spraševala: "Do je to najedu, do je to najedu, ...?"[7]. Na te besede so bili vezani najstarejši Jožičini spomini.
 |
| Jožica pri prvem sv. obhajilu, poleg tetka Ivana Štremfelj - Nova Oselica, 3.6.1928 |
Iz Loke tistega časa je Jožici ostal v spominu tudi mlad, in nekoliko duševno zaostal fant, ki je bil tudi grbast. Rekli so mu »Pepek«. Ta je na škofjeloškem placu, ki je že bil tlakovan, ves dan tekal za vozovi in skakal na njih, da se je malo popeljal, potem pa je skočil na drugega, itd.. Vozovi so imeli na kolesih še železne obroče, gume so se pojavile šele kasneje, je še povedala.
 |
| Jožica (desno) z "Mesarjevo" Milko MAROLT in sestro Nikico DEBELAK Sovodenj, 1926 |
Pri 8-9 letih ji je Matija, verjetno iz ljubljanske trgovine Šumi, prinesel čokoladno figurico, ki je predstavljala črnca. Najbolj si je zapomnila to, da je imel v zadnjico do polovice vtaknjen cekin, ki pa seveda ni bil pravi.
Devet ali deset let je imela Jožica, ko sta s svojo »mamico« Franco večkrat hodili peš v Idrijo (2 uri hoje) po opravkih ali obiskih. Ker sta morali čez mejo v Italijo, jo je imela stara mati zapisano v propustnici, da sta mejo lahko prečkali skupaj.
 |
| Spomin prvega sv. obhajila, Kacin Jožefa, 1928 |
1930 - Blagoslov novih zvonov v Novi Oselici in birma
 |
| Notranjost cerkve v Novi Oselici Razglednica, ~1930 |
Jožica K.M. je povedala: "V Sovodenj se je že pred prihodom zvonov pripeljal v imenitni zaprti kočiji, ki sta jo vlekla dva konja. Za njim se je v svojih kočijah peljalo tudi njegovo spremstvo. Ko je škof prispel s kočijo do cerkve, je izstopil. Bil je suh, visok in zelo pomemben mož. Na obeh glavnih vpadnicah v Sovodenj sta bila postavljena visoka mlaja, med njima pa se je razprostiral napis "Dobrodošli". Tudi edini cerkveni zvon je takrat zvonil, kot že dolgo ne. Ko je voz z novima zvonovoma, ki so ga vlekli štirje konji, prispel do mlaja postavljenega nekoliko pod »Mesarjevo« hišo ob vstopu na Sovodenj, so se povorki pridružili tudi domačini. V strnjeni vrsti so sledili vozu vse do cerkve na vrhu hriba.".
"Oselčani so dogodek izkoristili tudi za birmanje svojih otrok, ki so se morali za ta dogodek še posebej dobro naučiti veronauk. Tistega leta je bilo v Novi Oselici birmanih veliko otrok, saj so bili otroci godni za birmo zbrani v razponu kar nekaj let (1919-1926). Tudi ti, med njimi sem bila tudi sama, ki so prihod škofa in novih zvonov pričakali oblečeni v bele birmanske obleke, so se pridružili povorki. Pri cerkvi je že čakal škof, ki je zvonove blagoslovil s sveto vodo. Otroci pa so bili pripravljeni za sprejem svete birme. Škofa je zanimalo koliko otroci znajo. Spraševal jih je škofov pomočnik, škof pa je poslušal. Vsakemu od birmanih otrok je s prstom, ki ga je pomočil v sveto mazilo, na čelo narisal križ. Nato je birmanski boter vsakemu izmed njih preko čela in okoli glave zavezal belo rutico in mu tako vezali birmo. Meni je birmo vezala tetka Ivana ŠTREMFELJ.".
 |
| Prvo sveto obhajilo. Nova Oselica, 3. junij 1928.
Na fotografiji so: 1. Pavel LINDAV (1920) "Mežnarjev"; 2. Janez(?) KLEMENČIČ "Kosov"; 3. Franc ERŽEN (1926) "Bendetov"; 4. Lojze GRUDEN (1923) "Bendetov"; 5. Vinko KACIN (1921) "Podčrtarski"; 6. Barbka KOKALJ "Burjevceva"; 7. Angela BAJT "Matješkova"; 8. Lojzka RIJAVEC (1922) "Macesnovška"; 9. Slavica PETERNELJ (1920) "Babčna"; 10. Minka JERANČIČ; 11. Ivanka TREVEN (1924) "Ruparska"; Pavla BAJT "Sredniška"; 13. Helica ERŽEN "Sovodniška"; 14. Ančka JERANČIČ; 15. Jožica KACIN (1920) "Malkina"; 16. Marjana ERŽEN "Sovodniška"; 17. Pepca PODOBNIK (1923) "Rovtarska"; 18. Marinka TREVEN "Ruparska"; 19. Pavle DEBELAK (1924) "Markovšar"; 20. ŠIFRAR "Sivkarjev"; 21. Mici DEBELAK (1921) "Markovška"; 22. Zofka FRELIH (1920) "Opaltarska"; 23. Milka MAROLT (1922) "Mesarjeva" in 24. Ivanka KACIN (1919) "Podčrtarska". - vir: Jožica Milanović (označena s puščico)
|
Čez drn in strn
Ko je bila Jožica stara 11 let, sta šli z »mamico« Franco KACIN »V Laputn'k« kropit njenega umrlega polbrata Janeza ŠTREMFLJA (1861-1931).
Tista leta (Jožici je bili 11-12 let) je bil na Ledinici cerkveni semenj in »Kalarjeva« Marija KOKALJ (1903-1945) poročena pri »Andrejcu« na Podjelovem brdu, je hodila »firbca past«. Na poti iz Podjelovega brda se je ustavila tudi v Sovodnju in takrat je s seboj za družbo vzela tudi Jožico. Skupaj sta potem šli skozi Fužine in čez hribe prispeli do Ledinice.
1931 - Mladi Sokoli iz Nove Oselice
Konec leta 1928 je Sovodenj dobil prva denarna sredstva[8] za izgradnjo Sokolskega doma, ki je potem postal dvonamenska stavba. Poleg sedeža sokolskega telovadnega društva je bila v njem tudi druga šola. Pravzaprav so bila sredstva v osnovi namenjena izgradnji šole.
Slovesna otvoritev Sokolskega doma[9] na Sovodnju, ki se je zaključila z javnim nastopom sekcij sovodenjskega Sokola, je bila 9. avgusta 1931. Člani Sokola društva so bili razvrščeni v tri starostne skupine. Najmlajšo so sestavljali učenci nižjih razredov, ki so bili oblečeni v sivkasta oblačila, srednjo učenci višjih razredov, kjer je bila tudi Jožica: "Dekleta smo bila oblečena v modro krilo na harmoniko, belo bluzo, okoli vratu smo imele zavezano rdečo pentljo, obuta pa v bele nogavice in bele športne copate Bata z gumijastim podplatom, fantje so imeli bele srajce in črne hlače", in najstarejšo, kjer so bili odrasli. Vse tri skupine je v Sovodnju vodil učitelj Janko ŠTEFE.
Pogosto so nastopali doma, na Sovodnju (v domu, ki ga danes ni več), z društvom pa so se udeleževali nastopov, kjer so se zbirala tudi sokolska društva iz drugih krajev: v Ljubljani (nogometni stadion ŽAK v Šiški), Žireh in v Preddvoru. Posebno je Jožici v spominu ostalo srečanje leta 1934 v Preddvoru. Velik travnik je bil ograjen z leseno ograjo (latami). Bilo je veselja in na ograji so sedeli vojaki, ki so prepevali: »Mussollini ti si prase, koji misli samo nase. Mi smo željni tvoje krvi …, ipd.«. Ograja se je pod težo vojakov zrušila in ti so popadali na tla. S sokolskim društvom so hodili na nastope tudi v Kranj, Idrijo in še kam.
 |
| Janko ŠTEFE in mladi Sokoli na Sovodnju, 1933
Na fotografiji so: 1. Nikica DEBELAK (1924); 2. Zdravko RIJAVEC (1925), »Macesnovc«, Lojzkin brat; 3. Viktor DEBELAK (1926); 4. Lojze GRUDEN (1923), nezakonski sin Johane, Anžonove žene; 5. Janez GUZELJ, »Preskarjev«; 6. Jožko DRENIK, »Drenikov«; 7. Angela BAJT, »Matježkova«; 8. Marinka TREVEN (1926), »Ruparska«; 9.Fani MRAK, Podlebnovška«; 10. Štefka TELBAN, »Košanceva«; 11. Helica ERŽEN(?); 12. Jožica KACIN (1920); 13. BOGATAJ, »Mostarjeva«; 14. ? BOGATAJ, »Mostarjeva« sestraprejšne; 15. Pavla BAJT, »Sredniška«; 16. Zofka GUZELJ, »Preskarjeva«; 17. Zofka FRELIH, »Opaltarska«; 18. Cilka DRENIK, »Drenikova«; 19. Anica ERŽEN, »Podlebnovška« in 20. DRENIK, »Drenikova«". - Vir: Jožica Milanović (označena s puščico)
|
Pogosto so nastopali doma, na Sovodnju (v domu, ki ga danes ni več), z društvom pa so se udeleževali nastopov, kjer so se zbirala tudi sokolska društva iz drugih krajev: v Ljubljani (nogometni stadion ŽAK v Šiški), Žireh in v Preddvoru. Posebno je Jožici v spominu ostalo srečanje leta 1934 v Preddvoru. Velik travnik je bil ograjen z leseno ograjo (latami). Bilo je veselja in na ograji so sedeli vojaki, ki so prepevali: »Mussollini ti si prase, koji misli samo nase. Mi smo željni tvoje krvi …, ipd.«. Ograja se je pod težo vojakov zrušila in ti so popadali na tla. S sokolskim društvom so hodili na nastope tudi v Kranj, Idrijo in še kam.
1932/7 - Jožičine vragolije
Za praznik dneva mrtvih so otroci hodili po hišah in zbirali prispevke za verne duše v vicah. Tudi k Jožičinim so večkrat prišli in od mamice France dobili kakšen hlebček kruha, ki se je pekel posebno za te namene. Pa se je Jožica odločila, da bo tudi sama šla malo naokoli pogledati, saj ne da bi bila lačna, kar tako. S seboj je vzela bratca Viktorja, ki še ni hodil v šolo, pleteno košaro in sta šla. Kmalu sta se vrnila domov s košaro polno dobrot. Jožici je bilo prav malo mar, če so bili doma premožni, in tudi skrbelo kaj se spodobi in kaj ne, je ni preveč. Ko pa je polno košaro videl Matija je bilo veselja hitro konec. Pošteno prisluženo jima je vzel, za kazen pa sta morala oba doma kar lep čas klečati na tleh, Jožica z rokami naslonjena na klop krušne peči, Viktor, ki je bil mlajši, pa je moral čepeti v kotu sobe.
Nekega dne si je Matija kupil novo kolo. Tudi Jožica se je želela z njim peljati, seveda pa za to ni nihče smel izvedeti. Tako je nekega dne očimovo kolo zajahala pod »štango« in se spustila po strmem sovodenjskem klancu. Nekaj časa je šlo zelo dobro, potem pa je vožnja postajala vse hitrejša in Jožica je nad kolesom izgubljala nadzor. Zapeljala je s ceste in čez skale padla v Sovodenjščico. Vsa potolčena in krvava se je s polomljenim novim kolesom na rami vrnila domov. Matija ni vedel, ali bi se smejal ali jokal. Bil pa je hud, je povedala Jožica.
Lasanje s »Podčrtarjevo« Ivanko KACIN (1919-2009). Ko so po končanem pouku v šoli učenci zapuščali razred, so se morali postaviti v vrsto pred vrati. Takrat je prišlo do otroškega medsebojnega zbadanja. Ivanka je imela zelo svetle, skoraj bele, in na gosto kodrane lase, zato ji je Jožica navrgla, da je Podčrtarska ovca (bila je od »Podčrtarjevih« iz Podjelovega brda), kar je privedlo do tega, da sta se zlasali. Za kazen sta morali ostati v razredu tudi po pouku. Njuna sošolka je bila tudi Jožefa ERŽEN (1920-) »Sovodnikarjeva«. Ker ji je z nosu vedno visel smrkelj, ki si ga je potem brisala v rokav, so jo poznali tudi kot smrkavo Zefko. Kasneje se je poročila s »Kalarjevim« Alojzem TELBAN-om (1907-1991).
Nekega dne, pri svojih 12 letih, se je Jožica s »Košancevo« Štefko TELBAN (1920-Avstrijska Koroška), še enim dekletom in »Preskarjevim« Janezom KLEMENČIČ-em (1920-?) vračala od maše proti domu. Med potjo so se dekleta sprla. Štefka in drugo dekle sta Jožico dražili, zato je ta ob poti na »Sovodnikarjevi« njivi polni sončnic eno od njih odlomila. Odtrgala je tudi cvet in se s palico zapodila proti dekletoma. Štefko je kar pošteno namahala. Takrat se je »Preskarjev« Janez zapodil po hribu navzdol za Jožico, jo dohitel in s pestjo nekajkrat udaril po hrbtu. Štefka je prijokala domov in kmalu se je pri Jožici doma oglasila Štefkina sestrična, »Jožovceva« Angela ŠINK-VIDIC (1903-?), ki je bila precej starejša in že takrat poročena. Jožico je vpričo drugih močno oštela.
Jožice je bilo po Sovodnju povsod dovolj. Januarja 1934 je v Sovodnju umirala »Kovačeva« Marjana MORE (1862-1934). Župnik[10] Ivan PEČNIK in mežnar Damijan SLABE (1902-1982) »Slabetov« iz Podjelovega brda, sta s kadilom prihajala proti »Kovačevi« hiši. Če si v tistih časih na cesti srečal župnika, si moral poklekniti in se prekrižati. Jožici, ki je ravno takrat prišla po cesti, pa to ni bilo po godu in se je hotela srečanju izogniti. Ucvrla jo je čez hrib, da bi presekala cestni ovinek ter župnika in mežnarja prehitela. Ko pa je s hriba pritekla na cesto, sta se izza ovinka že prikazala omenjena dva gospoda. Tako ji ni preostalo drugega, kot da opravi obvezni obred.
Ob neki drugi priliki je Jožico s svojega ganka, balkona polnega rož, opazovala mesarjeva žena Neža MAROLT (1892-1969). Ta je bila nizke postave in med kopico rož je bilo njeno glavo le stežka opaziti. Jožica pa je bila dobre volje, roke je držala na hrbtu in si požvižgavala, ko je hodila po prašni sovodenjski cesti. Takrat med rožami zažvrgolel glas »Mesarjeve« Neže: »Joooožiiicaaa, če boš žvižgala, ti bodo brkiiii zraaaasliiii.«. Sicer pa je bila, kot je Jožica sama povedala, za strica Anžona, tako ali tako vedno le Jože.
Leta 1937 je Jožica učila voziti kolo »Mrzlovrško Katro« Katarino ERŽEN (1911-1997), doma iz velike kmetije »Pri Mrzlikarju«. Katra je bila od Jožice starejša in je v Malkino trgovino pogosto hodila po moko in krzno. Bila je znana kontrabantarica z lisičjim krznom, kolesa pa ni znala voziti in z Jožico sta se nekega dne zmenili, da jo vzame v uk. Vzeli sta Matijevo kolo (seveda brez njegove vednosti) in se odpravili v breg nad »Opaltarsko« hišo. Katra je sedla na kolo, Jožica ga je poprijela od zadaj in spustili sta se po prašni cesti navzdol. Dokler je šlo počasi, jo je Jožica še spremljala, potem pa za kolesom ni mogla več teči. Kolo s Katro vred ji je ušlo izpod rok in Katra je s kolesom sama brzela po cesti mimo mamičine hiše »Pr' Tadebel Franc« in naprej proti »Uštinu«. Kolo je šlo vse hitreje in Katra ga ni zmogla več upravljati. Izgubila je ravnotežje, padla s ceste in s kolesom vred končala na »Uštinovi« njivi med krompirjem. Potem se Katra menda s kolesom ni več hotela voziti.
Jožica je s kolesom prevozila marsikatero pot. Iz Sovodnja se je odpravila tudi do Jesenic in nazaj, kjer je imela prijateljico Veroniko. Sedla je na kolo in se preko Gorenje vasi, Škofje Loke, Jeprce, Kranja, … že zgodaj odpravila z doma. Za popotnico je s seboj vzela 2 dinarja (pa še kakšno malenkost zraven) iz časa kraljeve Jugoslavije, ravno dovolj, da se je med potjo lahko ustavila v kakšni gostilni in si privoščila klobaso, ki ji je vedno nadvse teknila. Na poti proti domu se je ustavila še pri kakšni hiši ob poti, pokramljala s katero izmed starih ženic in spila kozarec vode. Zvečer pa je že bila doma.
1932 - Prvič v Ljubljani
 |
| Gostilna Figovec (levo) in pogled v smeri Gosposvetske ulice |
Ko je bilo Jožici 12 let (leta 1932/3) je bila prvič v Ljubljani. Nadučitelj Janko TUŠAR je svoje učence, katerih starši so plačali 2 dinarja za pot, vodil na izlet v Ljubljano. Razred učencev je s svojim tovornjakom peljal »Kalarjev« Lovrenc TELBAN (1875-1956). Bil je bogat posestnik in trgovec in je bil v začetku 30. let na Sovodnju edini, ki je imel tovornjak s katerim se je vsak dan vozil v Ljubljano po blago. Ko je na izlet peljal otroke, se je ustavil pred gostilno »Figovec«, kjer so učenci izstopili. Dvorišče pred gostilno je bilo polno smrdečih konjskih fig in tudi gostilna je bila precej zanemarjena. Pri "Figovcu« so bili postreženi s kosilom (makaroni s čebulno omako), po obedu pa so se odpravili proti Tivoliju in Šiški. Ogledali so si Tivolski grad in nadaljevali pot proti stadionu tedanjega ŽAK v Šiški. Ravno tedaj je mimo železniške zapornice pred stadionom pripeljal vlak. Jožica se je naslonila na zapornico in občudovala velikansko čudo. Takrat je prvič v življenju videla vlak. Tudi nazaj domov jih je peljal »Kalar« s svojim kamionom, ki ga je kupil leta 1926.
1933 - Umor na Podjelovem brdu
Leta 1933 se je po Novi Oselici veliko govorilo o umoru, ki se je zgodil na 4. marca tega leta. Pri »Jeramovih« na Podjelovem Brdu, kjer je bila gostilna, je bila zabava s plesom. Pijača je napravila svoje in graničar RADIČKOVIĆ je eno izmed treh domačih deklet, v katero naj bi sicer bil zaljubljen, s kopitom puške tako močno udaril po zadnji plati, da se je le to prelomilo.
Graničarji so ga ovadili svojemu komandirju Dragomirju RADOVANOVIĆ-u (1904-1933), ta pa ga je pozval na zagovor v čuvajnico (leseno barako), v kateri je imel svojo pisarno. Ko mu je sporočil, da ga mora prijaviti žandarmeriji, se je RADIČKOVIĆ tako močno ujezil, da je RADOVANOVIĆ-a ustrelil. Po umoru se je oborožen zatekel na podstrešje hiše »Pri Jeramu«. Hišo so obkolili. Prišlo je do streljanja, tako, da je bila obstreljena vsa hiša. Tudi RADIČKOVIĆ je streljal nazaj. Ves dan je trajalo obstreljevanje. Potihnilo je šele, ko je RADIČKOVIĆ-u zmanjkalo streliva. Takrat sta se nekoliko opita na podstrešje hiše odpravila najbolj pogumna Janez KACIN (1895-1964) »Frančn Anžon« in »Opaltarski« Frančišek FRELIH (1907-1977), »Matježkove« Angele mož. RADIČKOVIĆ-a sta našla mrtvega. Ali je bil ustreljen, ali si je sodil sam ni znano.
Jožica je vedela povedala: »Njegovo truplo so zavili v belo rjuho in ga sede, obrnjenega proti cerkvi v Novi Oselici, zakopali v breg hriba blizu Jeramove hiše na Podjelovem brdu. H truplu so priložili steklenico piva s sporočilom, v katerem so opisali dogodek in vzrok njegove smrti. Njegovo truplo še danes leži zakopano nekje v hribu«.
Krsto komandirja graničarjev Dragomirja RADOVANOVIĆ-a so s Podjelovega brda prepeljali na dvorišče k »Opaltarju« v Sovodenj in ga od tam pospremili do pokopališča v Novi Oselici. Na njegov pogreb so prišli tudi sorodniki iz Srbije. Med pogrebnim obredom je, po pravoslavnem običaju, vsakdo iz sklede zajel in pojedel žlico kuhane pšenične kaše.
1933/4 - Bežno srečanje z jugoslovanskim kraljem
Jožica se je že pri 13 letih s kolesom pogosto vozila po blago za mamino trgovino na Sovodnju k trgovcu Rajku JELOVČANU »Boštinu« v Gorenjo vas. Običajno je pri njem nabavljala cigarete, ko jih je v mamini trgovini zmanjkalo. S seboj je imela nahrbtnik in vrečke, ki jih je obesila na krmilo kolesa. Tobak ni bil bil težak in ga je lahko dosti pripeljala. Tako se je z doma odpravila tudi nekega poletnega jutra, leta 1933/4.
Ko se je spustila od Sovodnja po klancu navzdol mimo Fužin in je pripeljala na cesto za Trebijo, ji je nasproti prišla skupina treh odprtih terenskih avtomobilov (džipov). Cesta je bila ozka, eden od avtomobilov pa je namenoma, verjetno bolj iz varnosti, kot zlobe, zapeljal blizu njenega roba, da je Jožico izrinil s ceste in je ta skupaj s kolesom zdrsnila v obcestni jarek. Možje so se ji smejali, Jožica pa je v enem izmed njih prepoznala obraz srbsko-jugoslovanskega kralja Aleksandra KARAĐORĐEVIĆ-a (16. december 1888, Cetinje, † 9. oktober 1934, Marseille, Francija). Vedela je, da je on, saj je njegovo sliko poznala iz šolskih učbenikov in časopisov. Osamljena vrsta vozil je bila gotovo namenjena v Žiri, kjer je imel kralj svojo poletno počivališče. Večkrat je prihajal tja na počitnice, bilo pa je edinkrat, da ga je Jožica videla tudi v živo. Tudi sami verjetno niso pričakovali, da bodo koga ob tako zgodnji uri srečali na cesti.
1934 - Spričevalo višje narodne šole na Sovodnju
V času, ko je šolo obiskovala Jožica, se je šolski pouk na Sovodnju vršil v dveh stavbah.
Šola na Opalti z dvoizmenskim (dop. - pop.) poukom je bila v veliki »Opaltarski« hiši. Po smrti gospodarja Valentina FRELIH-a (1879-1925) je njegova žena Neža roj. DOLINAR (1886-1965) v svoji hiši odstopila prostore za šolski pouk: "Oktobra leta 1925 je bila urejena šolska soba v hiši posestnice Neže Frelih, kamor so prepeljali šolsko opravo iz Nove Oselice. 26. oktobra 1925 je bila najprej sveta maša, potem pa vpisovanje učencev. Drugi dan so že pričeli s poukom.". Tja je hodila v šolo tudi Jožica. V prvih letih šolanja jo je poučevala učiteljica Marika RUPAR iz Škofje Loke, katero si je zapomnila tudi po tem, da ji je enkrat prisolila močno klofuto. Glavni učiteljski upravitelj je bil Janko TUŠAR, ki je prišel v Sovodenj poučevat iz Idrije (pribežal iz Italije). Slednji je Jožico učil do leta 1934, ko je šolanje na Sovodnju zaključila.
 |
| Nadučitelj Janko TUŠAR in župnik Aloj TOME z učenci na "Opalti" letniki 1919/23, Sovodenj 1930
Na fotografiji so tudi naslednji učenci in učenke iz Sovodnja, Koprivnika, Podjelovega brda, Hobovš in Javorjevega dola: 1. Janez KLEMENČIČ, »Kosov«; 2. Lojze GRUDEN (1923), nezakonski sin Johane GRUDEN, Anžonove kasnejše žene; 3. Vinko KACIN (1921), »Podčrtarski« iz Pb; 4. Slavko PODOBNIK (1921), »Prapretnikov« iz Pb; 5. Francelj ŠIFRAR, »Uštinov« s Sovodnja; 6. Vilijem ŠIFRAR, »Sivkeršk«, bratranec Franclja; 7. Pavle LINDAV (1920),»Mežnarjev« iz Pb; 8. BOGATAJ, »Mostarjeva«; 9. Ivanka KACIN (1919), »Podčrtarjeva« s Pb; 10. Lojzka RIJAVEC (1922), »Macesnova« s Sovodnja; 11. Rozinka PAGON, »Jakobova« s Sovodnja; 12. Helica ERŽEN; 13. »Cornova«; 14. Pepca PODOBNIK (1923), Anžonova nezakonska hči; 15. Mici DEBELAK (1921), »Markovška«; 16. Mici VONČINA (1921), »Makucova«; 17. Minka JERANČIČ; 18. Ančka JERANČIČ, sestra dvojčica z Minko; 19. Angelca JELOVČAN, »Mlinarčka«; 20. Milka PIRC, »Dovska«; 21. Justina BEVK, »Tajnikova«; 22. Angela TREVEN (1919), »Ruparska«; 23. Marinka TREVEN, »Ruparska«; 24. Ivanka TREVEN, »Ruparska«, 3 sestrične; 25. Milka KACIN (1923), »Podčrtarska«; 26. BEVK, »Tajnikova«; 27. Fanica MRAK, »Podlebnovška«; 28. Pavla BAJT, »Sredniška«; 29. Zofka FRELIH, »Opaltarska«; 30. Milka MAROLT (1922), »Mesarjeva«; 31. Jožica KACIN (1920); 32. Slavica PETERNELJ, »Babčna«; 33. Mici PIRC, »Dovska« in 34. Angela BAJT, »Matježkova«. Vir: Jožica MILANOVIĆ (4. z desne v prvi vrsti)
|
Šola v Sokolskem domu je bila nižja štirirazredna šola. Obiskovali so jo v glavnem "hribovci". To so bili učenci, ki so prihajali so z okoliških hribov: Hobovš, Koprivnika, Podjelovega brda, Laniš, .... Učil je Janko ŠTEFE iz Kranja, ki je bil strog učitelj. Poleg šolskega pouka je učil telovadbo in vodil Sokolsko telovadno društvo, h katerem je zahajala tudi Jožica. Bil je zagrizen »Sokolovec«. V Sokolskem domu sta učila tudi učitelj Ivan LAMPIČ[11], po letu 1934 pa tudi učiteljica Vilma PETERCA[12] iz Bleda.
Svojo pravo šolo je Sovodenj dobil v letih 1936/7.
 |
| Janko ŠTEFE z učenci v Sokolskem domu, 1931 |
Svojo pravo šolo je Sovodenj dobil v letih 1936/7.
 |
| Spričevalo ob zaključku šolanja na višji narodni šoli na Sovodnju, 1934 |
V šoli je bilo pri predmetu telesne vzgoje pomembno tudi znanje smučanja. Učence je smučanja učil kar nadučitelj Janko TUŠAR[13] sam, sem ter tja ga je nadomeščal sovodenjski financar SIMČIČ, ki je tudi znal smučati. Oba sta imela prave smuči in tudi prave smučarske palice, tiste z obročki spodaj, kot je povedala Jožica. Jožici pa so smuči napravili kar doma. Matija jih je izdelal po naslednjem postopku: "Dve na fino obdelani deski je na eni strani namočil v vročo vodo in ju tam pustil toliko časa, da sta se zmehčali. Potem ju je stisnil eno ob drugo, med zmehčani konici vstavil lesen kvader, ter močno zvezal. Deski je pustil zvezani toliko časa, da sta se konici do konca posušili. Lesena vlakna so se posušila in konici desk sta ostali ukrivljeni. Namesto vezi je namestil dva jermena s katerimi je potem smučki pritrdila na čevelj. Namesto smučarskih palic, pa je odrezal dve ravni veji.". In Jožica je dobila svoje prve smuči.
1935 - Služenje na kmetiji in delo doma
 |
| Hiša "Jezerškovih" v Stari Oselici |
Enkrat letno, na jesen, so "Pri Jezeršku" kosili travo. Takrat je hodila pomagati tudi Jožica. K "Jezeršku" je prišla v ponedeljek ali torek in ostala do četrtka. Jožica kmečkih opravil ni bila vajena, zato ji tovrstno delo ni šlo najbolje od rok in ostali so se, kot je znala sama povedati, na račun njene (ne)spretnosti pri grabljenju sena menda precej zabavali. Tako se je praviloma dogajalo, da se je že v četrtek zjutraj samovoljno odpravila proti domu. Ker doma tega niso smeli vedeti, se je spotoma ustavila še pri »Tajnikovih« na Podjelovem brdu in se tam v družbi vrstnic, sester Justine in Štefke BEVK, zadržala do večera. Pred mrakom pa je le morala domov, do kod je imela še približno ½ ure hoda dolgo pot. Gospodar pri »Tajnikovih« (po starem se je reklo »Pri Šmancinu«) je bil pisar in občinski tajnik na Sovodnju (odtod novo hišno ime) Anton BEVK[14] (1885-1944).
 |
| Jožica na svoj 15. rojstni dan |
V Matijevem fotografskem ateljeju se je 23. avgusta 1935, ravno na svoj 15. rojstni dan, prvič srečala z bodočim možem, ki je bil ravno tiste dni iz Makedonije (Skopje, Veles) kot žandarmerijski kaplar premeščen na žandarmerijsko postajo Fužine. S službenim tovarišem Mato MATANOVIĆ-em sta prišla na fotografiranje. Tistega dneva se je Jožica do potankosti zapomnila. Kako le, da ne saj jo je Dako že na vratih ateljeja ogovoril z besedami: »Mala, gde ti je majstore?«, kar ji sploh ni bilo všeč. Za povrh pa sta ji, navihani kot je bila, delovala kot smešen par, saj se ji je, kot je povedala kasneje, MILANOVIĆ zdel visok in vitek, MATANOVIĆ pa majhen in bolj okrogel. Kakorkoli, Matija jima je izdelal fotografiji, ki se nista ohranili, Jožici, ki se je v ozadju hihitala pa nato navrgel, da pred fotoaparat vskoči še sama, ker je imela ravno rojstni dan. Tako je tistega dne nastala tudi njena fotografija.
1939 - Poskus ugrabitve
Leta 1939, ko je Jožica živela pri materi »V Grapi« je prišlo do incidenta. Vojska je gradila Rupnikovo linijo in na obeh straneh meje so imeli graničarji svojo barako. Na italijanski strani je bila tik meje v »Šinkovem mlinu« gostilna, po novem takrat imenovana gostilna »Pri Jožovcu«, kjer je bila z gospodarjem Jožetom ŠINK-om (1872-?) poročena »Mravljinceva« Frančiška GANTAR (1884-1956) iz Sovodnja. Običaj je bil, da so se vsak s svoje strani meje, srečevali delavci, graničarji in drugi, ter si nazdravljali. Tudi Jožica in njen bodoči mož žandar na Sovodnju Dako MILANOVIĆ (1907-1996) sta bila včasih poleg. Eden izmed delavcev na liniji, MILOSAVLJEVIĆ po priimku, se je v Jožico tako zagledal, da je celo načrtoval njeno ugrabitev. Nekega dne jo je na meji zagrabil za roko in jo hotel povleči k sebi, na italijansko stran. Jožičina tetka Ivana ŠTREMFELJ je takrat zakričala, Dako je vskočil in Jožico potegnil nazaj. MILOSAVLJEVIĆ pa ni odnehal. Nedolgo zatem je s še dvema pajdašema vstopil v Malkino hišo »V Grapi«. Jožico, ki je bila z materjo, so zgrabili in jo želeli na silo odvleči. Takrat je vskočila mama Malka in Jožici se je uspelo iztrgati iz primeža. Bilo je precej kričanja, Jožici pa je uspelo pobegniti na podstrešje hiše, kjer se je skrila. V naslednjih dneh je bil MILOSAVLJEVIĆ premeščen na drugo delovno mesto. A tudi tam na Jožico ni pozabil, saj ji je kmalu poslal razglednico. Jožica je bila pa le vesela, da se ga je rešila.
-----
[6] AVGUST BLAZNIK se je rodil 26. avgusta 1883 v Škofji Loki. Bil je sin Gregorja BLAZNIK-a in Marije SUŠNIK. Dne 18. junija 1913 se je v Ljubljani (c. Marijinega oznanjenja) poročil s šiviljo Antonijo VIŠNAR, hčero tkalca Konrada VIŠNAR-ja iz Škofje Loke in njegove žene Marije JAMNIK. Fotografske obrti se je izučil pri Gustavu Bertholdu v Ljubljani. Berthold je bil sin puštalske graščakinje in je na začetku tega stoletja občasno bival in zahajal v Loko. Tu se je družil z loško inteligenco in umetniki, Jakopičem in Groharjem. V to druščino je spadal tudi Avgust BLAZNIK. Berthold je veljal za imenitnega umetniškega fotografa. Avgust Blaznik je pričel s samostojno obrtjo leta 1905. Prvotno je stanoval na Lontrgu v Konzumu, danes Spodnji trg 35. Okrog leta 1914 se je preselil na Plač h Kajbetu, Mestni trg 5. Tu je imel atelje na hodniku. Leta 1923 je kupil atelje Otona Sadarja (po Sadarja leta 1919 je atelje nasledila hči Ana, ki ga je prodala). Leta 1936 se je pri Avgustu Blazniku za fotografinjo izučila njegova hči Stanka. Vir: France ŠTUKL: PRISPEVEK K ZGODOVINI FOTOGRAFOV V ŠKOFJI LOKI. Rodoslovni podatki: Zbirka Petra HAWLINE.
[7] Moja op.: Kdo je to naredil?
[8] Slovenec: političen list za slovenski narod (21.12.1928); Leto: 21.12.1928, letnik 56, številka 291, piše: »Na seji, dne 19. decembra je ljubljanski oblastni odbor rezdelil sledeče podpore: … v Sovodnju, občina Oslica za novo šolsko poslopje 50.000 din …«.
[9] Mlado jutro, 27.09.1931, številka 39
[10] V 30-tih letih so v Novi Oselici delovali naslednji duhovniki: Alojzij Tome, Valentin Mihelič, Ivan Lončar, Ivan Pečnik-Zajc? in Ignac Brglez. Predvsem Mihelič in Zajc, ki sta bila starejša, sta bila zelo stroga. Mihelič je bil pogosto pijan in je s palico prihajal k pouku, tolkel po mizi in preklinjal tistega, ki ga je poslal v te hribe, kot se je izražal »bogu za hrbtom«. Zajc, ki je s seboj vedno jemal svojo kuharico, pa je od učencev zahteval, da so ob torkih in petkih redno pisali povzetek pridige, ki jo je sam imel v cerkvi. S tem je preverjal njihovo prisotnost pri maši. Kdor naloge ni opravil, je bil pri veronauku slabo ocenjen. Redno je s prižnice v cerkvi krcal tiste, ki v nedeljo niso hodili k maši, ter poudarjal, da nedelja ni čas za delo. Župnik Lončar, ki je prišel iz Horjula je bil mlad in župnikovanje ni bilo zanj. Zaradi tega je bil nesrečen. Rad je pogledal kakšno dekle in po naravi je bil velik veseljak, ki se je udeleževal vseh zabav, kjer se je tako sprostil, da je tudi plesal po mizah. Na njih ni prenesel cvetlic rumene barve, ker njih barva simbolizira ljubosumje. Med poukom, kjer so pogosto risali svete dežele, je običajno prisedel h kateri od deklet. Bil je tudi mehke duše, kar se je videlo posebej (šlo mu je na jok), ko se je nadenj fizično spravil Pavle Lindav. Kasneje se je vdal pijači, se prehladil in umrl za pljučnico. Dobra župnika sta bila tudi Tome in Brglez. - povedala Jožica
[11] Slovenski narod (23.02.1935); Leto: 23.02.1935, letnik 68, številka 45: "Izpremembe v učiteljskem zboru. Učitelj Lampič Ivan s Sovodnjega je prevzel mesto šolskega upravitelja v Martinj vrhu. .... Sovodenj je dobilo novo učno moč, učiteljico Grilc Julijano."
[12] Pripoved Jožice se ne ujema s knjigo o Sovodnju, str.143.
[13] Nadučitelj Janko TUŠAR, prebežnik v času italijanske okupacije Primorja, je bil doma iz okolice Idrije. Kot učitelj na Sovodnju je živel v hiši pri »Opaltarju« in si tam tudi ustvaril družino. Njegova žena Pavla je bila doma iz Rakeka, imela sta dva sinova: Tomaža in Matjaža. Po učiteljevanju na Sovodnju je bil premeščen v Senožeče. - povedala Jožica.
[14] Dne 11. novembra 1944 je bil v Tajnikovi grapi, potem, ko se je vračal domov, umorjen. Po umoru se je Stanko ŠUBIC "Ravanjski", doma prav tako iz Podjelovega brda (po vojni je odšel v Kanado), v Gorenji vasi hvalil, da ga je udaril s kopitom puške tako močno, da mu je iz ust izbil protezo.
[15] Matija je uplenjene lisice odrl in kožuh napel na lesen model, da se je koža posušila. Pri tem so mu pomagali tudi otroci, najprej Jožica, kasneje pa tudi Viktor in Francka. Posušen kožuh je nato odnesel bodisi v Žiri ali pa v Ljubljano, kjer ga je strojar obdelal do konca. Ustrojene lisice je Malka preko posrednikov prodajala naprej, tudi čez mejo v Italijo.
Vse od leta 1935 dalje, ko sta se z Dakom prvič srečala, ta Jožice ni izpustil izpred oči. Njej se je, kot je povedala kasneje, vedno nekako čudno zdelo, da se je Dako tako pogosto naključno pojavljal ravno tam kjer je bila v tistem trenutku sama. Sprva »naključna« srečanja so postajala vse pogostejša in Dako je postopoma navezoval stike tudi z njeno družino. Najprej preko Jožičine tetke Ivane ŠTREMFELJ (1904-1972), ki je Daka menda tudi rada videvala, potem pa tudi z Jožičino materjo in Matijo. Dako se je medtem tudi dodatno izobraževal in tako napredoval tudi na svojem delovnem mestu. Z dnem 6.10.1938 je bil imenovan za vodjo patrulje v Kranjski žandarmerijski četi na Sovodnju in pol leta kasneje (dne 10.5.1939) je postal žandarmerijski podnarednik.
Takrat je Dako Jožico povabil na sprehod po stari, predvojni, ljubljanski promenadi. Med nečimrnimi ljubljanskimi damami v klobukih se je sicer kot mlado dekle z gorenjskih hribov, počutila smešno, vendar ji je dan, ko sta se z Dakom sprehajala po nekdanji Bleiweisovi (danes stara Prešernova) ulici ostal v lepem spominu, četudi je bil, kar se je izkazalo kasneje, to njun edini sprehod te vrste. V naslednjih dneh je Dako na Sovodnju vložil uradno prošnjo za poroko in bil zato po pravilih žandarmerije službeno premeščen, najprej na žandarmerijsko postajo Koroška Bela (6.6.1939-21.6.1939) in nato na žandarmerijsko postajo Smlednik pri Valburgi (7.7.1939-25.3.1940). Marca 1940 je bil poslan na dodatno izobraževanje v Sremsko Kamenico, kjer je bila podoficirska šola.
Jeseni leta 1940 se je Jožica na Sovodnju udeležila in decembra istega leta zaključila trimesečni gospodinjski tečaj, katerega sta vodili učiteljici Frančiška KOPRIVEC (kuharski del) in Milena KOMAN (šiviljski del). Udeleženke tečaja, ki so bile razporejene v skupine po tri, so opravljale različna gospodinjska dela: kuhanje, vrtnarjenje, šivanje, pospravljanje in čiščenje obutve. Skupine so se pri opravilih izmenjavale, tako, da se je vsaka izmed obiskovalk tečaja seznanila z vsakim izmed opravil.
Jožica pri kuhi, vrtnarjenju, šivanju in pospravljanju ni imela zadržkov, uprla pa se je čiščenju čevljev. Učiteljici sta to opravilo namreč omejili na lastno obutev, kar je bilo razumeti kot načrtno ponižanje udeleženk tečaja. Dekleta so jo zatožile in Jožica je tečaj naslednji dan izpustila. Sta se pa tistega dne pri njej doma oglasili učiteljici, Jožico naslovili z »gospodično« in jo vprašali po vzroku njenega izostanka. Po pogovoru z materjo Malko so se strasti kmalu umirile. Učiteljici sta jo opravila čiščenja čevljev opravičili, je pa zato bila deležna zavisti s strani drugih udeleženk tečaja in ob naslednjem obedu jo je v juhi pričakal plavajoči ščurek.
Dako je zaradi bližajoče se poroke dobil nekaj dni dopusta. V Bosni je obiskal svoj rojstni kraj Gustovaro in tam 24. decembra dvignil krstni list. V začetku januarja 1941 sta se z Jožico odpravila v Ljubljano, kjer sta pri znanem ljubljanskem urarju Henriku (Henri Maire) SUTTNER[16]-ju kupila poročna prstana. Tiste dni ju je stric Anžon (Janez KACIN) s svojim zapravljivčkom zapeljal tudi do Dobračeve, da sta pri mizaju POTOČNIK-u naročila novo pohištvo.
Poroka je bila sredi zime, 20. januarja 1941. Dako MILANOVIĆ, žandarmerijski podnarednik, sin pokojnega Jovana MILANOVIĆ-a in Milice roj. KUDRA iz Gustovare pri Mrkonjić gradu, je za ženo vzel Jožico KACIN, nezakonsko hčer trgovke Amalije KACIN iz Sovodnja. V Novi Oselici, v cerkvi Sv. Janeza Nepomuka, ju je poročil domači župnik Ignacij BRGLEZ. Poročni šopek je pripravil »Pavlinski« Blaž MLAKAR[17] (1909-1986) in Malka mu je plačala z velikim hlebcem kruha. Dako je bil pravoslavec in župnik je imel zaradi poroke pomisleke. Tudi sovodenjski fantje so Jožico pred poroko zaradi izbire ženina precej zbadali, tudi žaljivi so bili. Kakorkoli, poroka je bila. Dako je svojo vero obdržal, hkrati pa je soglašal, da so njuni otroci krščeni po običaju rimokatoliške cerkve.
V zimi 1940/1 je na Sovodnju zapadlo dosti snega in na dan poroke je bilo hladno. Do cerkve v Novi Oselici je ženina, nevesto in poročne priče s svojimi sanmi, v katere je vpregel svoja dva konja Šimla in Prama[18], popeljal stric Anžon (Janez KACIN). Še prej pa so pred »mamičino« hišo na Sovodnju napravili spominsko fotografijo. Jožičina poročna priča je bil Jožef DEBELAK[19] (1918-1945), sin Luke DEBELAK-a (1895-1981) »Jezerška«, poleg pa je bila tudi Lukova sestra, »Lanišarica« Marjana URŠIČ roj. DEBELAK (1890-1967), ki je Jožici pridržala torbico in poročni šopek. Ohcet je bila v gostilni »Pri Košancu«. Povabljeni sta bili tudi Jožičini šolski učiteljici Marija MASTNAK por. PETERNELJ in Elizabeta (Betka) POKORN[20] (1907-?). Tudi župnik Ignacij BRGLEZ, ki je Jožici, ko je k njemu prišla po krstni list, poroko odsvetoval, je bil na poročni zabavi v gostilni vso noč zelo dobre volje in je tudi vse do jutra prepeval. Tudi nepovabljeni gostje (šeškarji) se niso pritoževali zastran njene izbire ženina, nasprotno, ko je Jožica vstopila v gostilno so jo zelo veselo sprejeli in tudi celotno svatbo skrbeli za dobro vzdušje. Mati Malka je gostilničarjem naročila, da vsakega, ki je na ohcet prišel postrežejo s hrano, tudi tistega, ki ni bil povabljen.
-----
[16] HENRIK SUTTNER je svojo urarsko obrt začel v Kranju, potem pa se je leta 1906 preselil v Ljubljano, najprej na Miklošičevo 22 in leta 1909 na Mestni trg 25. V reklamni anonsi v naslovniku iz leta 1907 imenuje svojo firmo »največjo ekspertno tvrdko ... ki ima velike zaloge finih švicarskih ur, briljantov, zlatnine in srebrnine ...«. Izdal je v slovenščini velik katalog, opremljen s stotinami fotografij ur, verižic, nakita in srebrnega posodja in v njem omenja »lastno tovarno ur v Švici«. Trgovina je imela svoje prostore v veliki trinadstropni popotresni stavbi na Mestnem trgu nasproti magistrata (danes je to Mestni trg 23). V naslovniku iz leta 1912 se kot novi lastnik te trgovine omenja HENRI MAIRE. Vir: Vesna Bučić: Ljubljanski urarji v 19. in začetku 20. stoletja.
[17] Blaž MLAKAR (1909-1986) je bil nezakonski sin "Ocvirkove" Marije MLAKAR iz Cerkljanskega vrha. Ta se je leta 1920 v Lanišah poročila s Francem GNEZDO in z njim ter sinom živela "Na Pavlinovš". Blaž je bil nežna duša, ki jo je bolj neslo v ženske sfere in je tudi ostal samski. Imel je čudovit vrt z rožami, ki jih je skrbno negoval.
[18] Furmani so imeli pri poimenovanju konj svoja pravila. Večinoma so jih poimenovali glede na barvo dlake. Tako je bil Pram konj rjave dlake, Šiml konj bele barve, Folk konj belo-rdeče barve, Vranec konj črne barve, Fuks konj lisičje-rdeče barve in Sirc konj belo-rjave dlake. Povzeto po: http://www2.arnes.si/~zkolen/furmani.htm.
Po poroki sta se Jožica in Dako preselila v hišo na Sovodenj 8. Dejansko pa sta živela vsak na svojem. Jožica je pogosto zahajala k materi »V Grapo«, kjer je še vedno obratovala trgovina, saj je moral Dako po službeni dolžnosti slediti kranjski žandarmeriji, ki se je ravno takrat naselila v Valburgi, v dvorcu baronov LAZARINI. V času njegovega bivanja v Smledniku ga je Jožica s kolesom pogosto obiskovala. Tudi začetek vojne sta pričakala vsak na svojem kraju.
Nekaj dni pred napadom so doma »V Grapi« brali časopis Slovenski poročevalec. Na prvi strani je bil z velikim črkami pisan naslov »Sklenjen trojni pakt« in v zraku je bilo čutiti začetek vojne. Mati Amalija in domača kuharica Marička ERŽEN (1900-1968) roj. GRUDEN »Bendetova« iz Koprivnika, sta na veliko pekli kruh, ki so ga narezanega na krhlje in posušenega zlagali v velike vreče. Otrokom je govorila, da bodo sedaj beg'nci.
Nekaj dni kasneje se je začelo močno obstreljevanje v smeri proti Podjelovem brdu in Stari Oselici. Takrat so se skrili v klet hiše v »V Grapi«. Obstreljevanje je trajalo vso noč in naslednji dan je na Sovodenj vkorakala italijanska vojska. Jožica je trenutek njihovega prihoda opisala takole: »Vojaki so bili kot majhne kosmate prikazni, temnejše polti s tovornimi mulami, in videti je bilo, da so prišli iz južne Italije, morda celo Abesinije (Etiopije). Bili so tudi raztrgani in razcapani in brez dvoma je bila za njimi dolga in težka pot. Enim so preko rame opletali čevlji, ti so hodili bosi in ožuljenih nog, drugi so se oprijemali mule za rep, da jih je izčrpane vlekla naprej.«.
Prva hiša preko meje je bila ravno Malkina trgovina. Hrupoma so vdrli vanjo, pobrali vso hrano (večinoma kruh), ki so jo našli, jo zmetali v vreče, z njimi otovorili mule in nadaljevali pot proti Sovodnju.
Žandarmerija je bila o vdoru italijanske vojske v Jugoslavijo zelo kmalu obveščena in Dako, ki je bil takrat z žandarmerijo na dvorcu LAZARINI-jev v Valburgi, je poslal Jožici sporočilo, da pride k njemu, kjer je še bilo varno. Jožica se je odpravila na pot s kolesom, spremljal pa je takrat brat Viktor. Peljala sta se tudi mimo Italijanov, ki so bili utaborjeni ob poti. Bili so glasni in Jožica je bila takrat »La bella signorina«, kot je bila tudi vsaka druga ženska, ki je šla mimo njih. Ko sta z Viktorjem prispela do Valburge, se je ta vrnil domov na Sovodenj sam, Jožica pa je ostala pri Daku.
Dako je v Smledniku kmalu uredil vse potrebno tudi za Jožico. Jedla in spala sta pri družini komandirja žandarmerijske postaje Smlednik Antona ZIDAR-ja. Njegova žena Marija jima je večkrat kuhala. Ta sta takrat že imela hči Stano (po kateri sta kasneje Dako in Jožica poimenovala tudi svojo prvo hči), sin pa se jima je rodil kasneje. Jedla pa sta tudi v žandarmerijski kuhinji v dvorcu, ki je poleg dveh družin bratov LAZARINI in njihove služničadi tudi imela v njem svoje prostore. Dako je enega izmed bratov LAZARINI tudi osebno zaprosil za najem stanovanja v dvorcu zanj in za Jožico, vendar ta na to ni pristal.
Plemeniti LAZARINI so se tudi sicer držali raje bolj zase. Služničad in gospoda sta imeli vhod v dvorec na nasprotnih si straneh, tako, da se niso niti srečevali. Le tisti dan, ko je počilo na njihovi strani dvorca, ko so torej Nemci 6. aprila 1941 bombardirali oddajnik v Domžalah, so »dame v imenitnih klobukih« v strahu le pribežale na stran služničadi in z njimi prijazno kramljale. Jožica je sicer barone LAZARINI v letu 1941 opisala z naslednjimi besedami: »Vozili so se s kočijo, moški so imeli hlače čez kolena, obuti pa so bili v rdeče, zelene ali rjave dokolenke. Na glavi so imeli pokrivalo oblikovano v špico in vanj zataknjen šop gamsjih dlak, aufbiks.«.
V tem času so poleg bratov Henrika (1906-?) in Franca Ksaverja (1911-1943) v dvorcu živeli še njuna mati Leopoldina roj. GREGORIČ (1887-1970), vdova po pok. Francu LAZARINI-ju (1873-1926), ter njun stric Henrik LAZARINI (1874-1949) z ženo Gertrudo, roj. KOSLER (1892-1941), ki sta dvorec dedovala, a bila brez otrok. Slednjo so štiri mesece kasneje ustrelili partizani Rašiške čete. Oba brata sta tudi že imela svoji družini. Henrik je bil poročen s Hermino roj. LAPAJNE (1911-?) in z njo imel hči Marlene (1936) in sina Henrika (1940), Franc Ksaver pa je z Ivano roj. BAJEC (1909-?) imel sina Franca (1940-1992). Dve leti kasneje se jima rodila še hči Kristina (1943), pozneje poročena STUPICA.
Nekaj dni kasneje so Italijani prispeli tudi v Smlednik in Valburgo. Tudi takrat so bili glasni in po vaškem travniku so se metali za kokošmi, ki so se tam pasle. In perje je letelo vsepovsod. Italijani so potem Valburgo zapustili, pri cerkvi so zavili desno in nadaljevali pot proti Ljubljani.
Kmalu je iz Beograda prišel tudi ukaz o razpustitvi kranjske žandarmerijske čete in Dako se je vrnil na Sovodenj.
Dogodki tega časa so podrobneje opisani v blogih Zgodba mojega deda in Kacinov rod iz Sovodnja, zato so opisi v nadaljevanju bolj kratki z nekaj dopolnitvami Jožičinih zgodb.
Jeseni leta 1942 je Dako vstopil v nemško žandarmerijo. Glede na razmere, ki so vladale in glede na poklicno vlogo, ki jo je imel v tem času, mu drugega pravzaprav niti ni preostalo. Z ženo Jožico sta dobila tudi novo osebno izkaznico nemškega rajha. Dako je svojo pri begu iz Francije v Jugoslavijo leta 1945 zavrgel in je izgubljena, Jožičina pa se je ohranila.
Družina je postala preganjana in od tega trenutka dalje so začeli odkrito groziti s smrtjo tako Daku kot Jožici. Iz Sovodnja, kjer se jima je bila rodila prva hči Stana, so se morali izseliti. Najprej so odšli v bližnje Fužine, kjer se jima je rodila druga hči Mira, moja mama, kmalu zatem pa v Gorenjo vas. Naselili so se v Sestranski vasi, v hiši »Pri Špendlerju«, ki je bila last Matevža MIKLAVČIČ-a (1905-2004). Družina ni dolgo ostala skupaj. Dako je bil kmalu vpoklican v Mödling pri Dunaj na urjenje žandarmerije. Jožica je ostala v hiši »Pri Špendlerju« s hčerama, zato je prosila svojo mati na Sovodnju, da ji priskrbi novo varuško, ki bi skrbela za hčeri v času, ko bi sama hodila po opravkih. Njuna pestrna je postala »Vrbiška« Marička FILIPIČ (1932-2008) iz Podjelovega Brda.
Življenje v Gorenji vasi je bilo za Jožico zelo stresno. Ob dveh majhnih hčerah ji je bila neprestano ogroženo tudi življenje.
Jožica se je z vlakom zgodaj spomladi skozi predor Karavanke vračala iz Avstrije, kjer je moža Daka pospremila ob odhodu v Francijo. Vlak za Jugoslavijo je v predor vstopil pri kraju Podrožca (Rosenbach) v Avstriji in izstopil v Hrušici. Ko se je ob 9:00 uri iz predora prikazala lokomotiva, so partizani na vlak izvršili letalski napad. Vlakovodja je zavpil, da se morajo vsi uleči na tla. Po prenehanju napada je vlakovodja sporočil, da je lokomotiva močno poškodovana. Vlak poti ni mogel nadaljevati in vsak izmed potnikov se je moral znajti po svoje. Jožica in še dve drugi dekleti z vlaka so se odpravile proti domu peš. Po treh urah beganja po brezpotju jim je uspelo priti do neke gostilne, kjer so prosili za hrano. Gospodar jim je postregel s kosilom, denarja pa ni hotel. Dekleti, ki sta ju do takrat spremljali sta se medtem izgubili, Jožica pa je pot proti domu nadaljevala sama. Čez čas je prispela do železniške postaje (kolodvora) na Jesenicah, in vprašala po prevozu do Kranja. Odgovorili so ji, da čakajo vlak iz Avstrije, ki pa zamuja. Ker je previdnost mati modrosti, Jožica ni rekla nič, si je pa mislila: »Kar naj čakajo, a vlaka ne bo« in se peš opravila naprej proti domu. Po urah hoje skozi gozd, preko grap, močvirij in brezpotij je prispela do kolodvora v Kranju. Tudi tam je vprašala za prevoz, tokrat do Škofje Loke. In tudi tam so čakali na vlak iz Avstrije, ki je zamujal. Ni ji preostalo drugega kot, da se peš odpravi naprej. Prispela je do kolodvora v Škofji Loki in tam tretjič vprašala za možnost prevoza, tokrat do Gorenje vasi. Sledil je odgovor, da prevoza ni, če pa že je, se z njim peljejo delavci. Jožica pot nadaljuje peš, ter po brezpotju in preko Stare Loke proti večeru (18:00 ure) prispe domov, k »Špendlerju« v Gorenjo vas. Po celodnevnem begu je bila povsem izčrpana, le enkrat ji je med potjo uspelo v neki gostilni dobiti nekaj za pojesti. Med potjo je vse kar je prinesla s seboj iz Avstrije odvrgla, le torbico in denar je nosila s seboj do doma. Ta dan je Jožica prehodila najmanj 70 km dolgo pot, a domov je prišla živa. Brez obeda je legla v posteljo in zaspala.
Drugič je bila v smrtni nevarnosti, ko se je nekega dne, kot običajno, odpravila s kolesom v Škofjo Loko po hrano. Ko je prispela v mesto, so se vključile sirene, ki so opozarjale na bližajoči se letalski napad. Trgovci so trgovine zaprli in Jožici ni preostalo drugega kot, da se odpravi praznih rok nazaj proti domu. Ni bila še doma, ko je prišlo do zračnega obstreljevanja. Urno je skočila s kolesa in se skrila v bližnji jarek. Počakala je, da je napad minil, nato pa je pot nadaljevala proti domu.
Enote zavezniških sil RAF so obstreljevanje nadaljevale tudi v Gorenji vasi in ena izmed granat je zadela »Špendlerjevo« hišo, predrla pločevinasto streho, leseno podstrešje in strop, ter padla na tla sredi sobe, v kateri so se tisti trenutek nahajali njeni hčerki Stana, Mira, ter njuna pestrna Marička. Granata na srečo ni eksplodirala. Pri preboju več mehkih plasti je izgubil na hitrosti, tako, da se je od tal le odbila in ostala cela v sobi na tleh. Ko je Jožica prišla domov, ji je Marička povedala kaj se je zgodilo.
Poklicali so žandarmerijo in žandar je eksplozivno telo previdno z dvema prstoma prijel in ga odnesel iz hiše. Tudi tokrat se je končalo srečno, tako zanjo kot njeni hčeri in njuno varuško.
Tretjič je imela Jožica srečo, ko je nekega dne v letu 1944 stala pred odprtim oknom v predprostoru »Špendlerjeve« hiše. Tudi vrata v kuhinjo so bila odprta. Takrat je skozi okno iz smeri opuščene žandarmerijske barake tik nad njeno glavo švignil izstrelek iz ročnega orožja in prebil pločevinasto cev dimnika kuhinjske peči za njo. Z besedami: »Če bi bila malenkost višja, bi ga dobila direktno v čelo«, je obujala spomin na ta dogodek. Jožici ni nikoli uspelo izvedeti, kdo je streljal. Nemcev pa tam gotovo ni bilo, je povedala. Ti so se zadrževali večinoma v hiši »Pri Šorliju« in v hiši, v kateri je bila nekdaj poštna uprava (danes hiša njenega polbrata, fotografa Viktorja DEBELAK-a).
Leta 1945 so partizani silovito napadli Gorenjo vas in okolico. Želeli so porušiti tudi cerkev, kot so to 12. novembra 1944 storili že tudi v bližnjih Poljanah[21], saj so sumili, da se v njej skrivajo domobranci. Jožica je bila priča, ko so nad cerkev v Gorenji vasi odvrgli 500 kg granato, ki pa je cilj zgrešila. Padla je na bližnjo parcelo »Blate«, danes travnik med cerkvijo na eni in »Špendlerjevo« ter »Stebejlevo« hišo na drugi strani, ter v močvirnih tleh napravila globoko jamo "velikosti ene sobe". Zaradi močvirnih tal, večje škode ni bilo, se je pa »Špendlerjeva« hiša, v kateri je takrat bila Jožica s hčerama, močno zatresla in košček granate je priletel tudi vanjo. Jamo je hipoma zalila voda. Nemci, ki so se morali umakniti iz vasi, so pred odhodom vso težko orožje (topove na dveh kolesih, in drugo mašinerijo) zapeljali v luknjo, ki jo je napravila granata, ter jo zasuli. Vprašanje, če danes še kdo ve, kaj se skriva v zemlji pod travnikom med cerkvijo v Sestranski vasi in »Špendlerjevo« hišo.
Tiste dni je več kot 1000 nemških vojakov, zbranih iz vse Gorenje vasi in bližnje okolice (Dobrave, Trebije, …) skupaj z domobransko vojsko v dolgi vrsti v smeri proti Kranju in proti Avstriji zapustilo Gorenjo vas. Na čelu domobranske čete, je bilo slišati znan glas, ki je poveljeval: »leva, desna, leva desna, ena, dva, …«. Jožica je v uniformi prepoznala Lojzeta ŠTREMFLJA (1923-1947*) »Laputnika« z Laniš. Takrat ga je videla ali slišala nazadnje.
Leta 1945 sta bila na Sovodnju Jožičina mati Malka in očim Matija DEBELAK aretirana. Najprej sta bila zaprta v Žireh, potem pa so ju vodili v Cerkno in Idrijo. Zapečatili so jima tudi hišo na Sovodnju. Takrat je Jožico pri »Špendlerjevih« v Gorenji vasi, kjer je še vedno živela sama s hčerama, obiskala »Tomaževa Ančka«[22] iz Laniš nad Sovodnjem, in jo opozorila naj se nikar ne odpravi na Sovodenj, ker ji tam grozijo z likvidacijo. Kasneje, ko sta bila Matija in Malka izpuščena sta tudi hišo dobila nazaj.
Krajevni NOO Gorenja vas je 9. septembra 1945 izdal sklep o cenitvi, s katerim je prijavo potrdil kot točno. Potrdil je tudi ocenjeno vrednost škode.
Povojna oblast je hišo »Pri Špendlerju« zaplenila. Matevž MIKLAVČIČ (1905-2004), ki je pravočasno zaslutil nevarnost likvidacije, ki mu je grozila, je uspelo skozi okno hiše splezati po žlebu navzdol in pobegniti. Preko Avstrije se je odpravil v ZDA od koder se je vrnil šele v devetdesetih letih 20. stoletja. Njegovo hišo so leta 1949 nacionalizirali in predali v last občini, zato se je družina Daka in Jožice preselila na Trato, v hišo »Pri Jernejcu«, od koder je bila doma prva Matevževa žena.
Na Trati je družina najela tudi kos njive na kateri je sadila krompir. Njena lega ni bila dobra, saj jo je ob vsakem deževju poplavilo.
Na Trati je družino večkrat obiskovala Jožičina stara mama Franca KACIN, ki je iz Sovodnja prinašala hrano: otrokom večinoma suho sadje (krhlje) in sladkarije, staršem pa koruzno moko in druge gospodinjske potrebščine. V to obdobje segajo najzgodnejši spomini moje mame, na dogodek, ko je Franca iz žepa svojega predpasnika jemala bombone.
Na Trati se je Daku in Jožici rodil še tretji sin Miro. V hiši »Pri Jernejcu« je družina ostala do leta 1955, ko se je preselila v Ljubljano.
Dogodki tega časa so podrobneje opisani v blogih Zgodba mojega deda.
Jožica je bila v Ljubljani predvsem gospodinja. Leta 1955 je bilo ustanovljeno Časopisno založniško podjetje Slovenski poročevalec (predhodnica ČGP Dela) in takrat se je Jožica pri njem zaposlila kot raznašalka časopisa.
Delo je opravljala 23 let, vse do svoje upokojitve. Kot je povedala sama, je to delo sprejela zato, ker ji je bilo pisano na kožo. Bila je zelo družabna in rada je navezovala stike z znanimi in neznanimi ljudmi, kjerkoli že je bila. Številni so jo sprejemali in marsikdo jo je vabil v svoje stanovanje, bodisi na kavico ali kratek klepet. Vsem ni mogla ustreči, a tudi v Ljubljani si je znala pridobiti širok krog znancev in prijateljev. Že od mladosti je bila vajena zgodaj vstajati in to, da je bila lahko že do poldneva doma pri otrocih ji je pomenilo več, kot jutranje poležavanje.
Leta 1973 se je morala družina iz svoje hiše, ki je bila postavljena na očinski zemlji, izseliti in takrat je dobilia stanovanje v bloku. Za železniško progo med nekdanjim Litostrojem in nogometnim stadionom ŽAK v Šiški so imeli nekaj obdelovalnega vrta.
Najpogosteje je bila Jožica v stikih z družino Marije (Mary) DOLINAR (1888-1980). Mary je bila rojena kot Marija TOLAR, pri "Laputniku" v Lanišah št. 6. Njen oče Janez (Johann) TOLAR (1863-1940*) je bil iz Davče 25, mati "Laputnikova" Marija ŠTREMFELJ (1857-1935), pa je bila po očetu Tomažu ŠTREMFLJU polsestra sovodenjske trgovke France KACIN (1875-1954). Janez TOLAR je potoval v Ameriko dvakrat. Prvič, 26. avgusta 1899, je šel skupaj s svakom in Francinim možem Antonom KACIN-om (1869-1902) "Podčrtarjem", a se je kmalu vrnil in leta 1901 odpotoval v Ameriko ponovno. Takrat je s seboj vzel tudi svojo 13-letno hči Marijo, žena (oziroma mati) Marija in njun sin Franc (1891-1931*) pa sta ostala doma. S seboj sta želela takrat vzeti tudi Malko KACIN (1899-1981), a se njena mati Franca s tem ni strinjala. Marija TOLAR in Malka KACIN sta si bili sestrični.
Pri "Podčrtarjevih" na Podjelovem brdu, župnija Nova Oselica, so se Matevžu in Uršuli rodili štirje sinovi in vsi so odhajali v Ameriko. Anton KACIN (1869-1902), Jožičin ded in mož kasnejše sovodenjske trgovke Frančiške KACIN, je bil najstarejši. V ZDA je odšel že 26. avgusta 1899, le mesec in pol zatem, ko se mu je rodila hči Amalija (Malka). Leta 1900 je živel v mestu Penn Township, Allegheny, PA, a se je s prijateljem Jakobom PODOBNIK-om, s katerim sta v Ameriko potovala skupaj, kmalu prijavil za delo v rudniku na Aljaski. Le dobro leto zatem so domači prejeli sporočilo, da je 17. aprila 1902 umrl v Montani. Pravega vzroka njegove smrti menda niso izvedeli, a se je kasneje govorilo, da naj bi delal v rudniku zlata, kjer ga je zasulo.
V Ameriko so odšli tudi vsi trije njegovi bratje: Jakob, Franc in Johann. Vsem je bila začetna destinacija država Pennsylvania. Johann se je potem, ko se mu je v Pittsburghu rodila hči Marija, z ženo in hčero vrnil domov in nasledil kmetijo na Podjelovem brdu, Jakob in Franc pa sta v Ameriki ostala in si tam ustvarila številni družini, Jakob v St. Louisu (MO), Franc pa v Pittsburghu (PA). Ker je njun brat Anton umrl zelo zgodaj, družina doma verjetno ni čutila potrebe po ohranjanju stikov z njegovima bratoma v ZDA, tako, da do njih ni nikoli prišlo.
Jacob KACIN (1876-1933), ki je imel že od doma s "Špikovo" Marjeto PODOBNIK nezakonsko hči Marijo (1896), je prišel v ZDA 21. maja 1899 in leta 1900 je živel v mestu Plum, Allegheny, PA, kjer je delal kot rudar v rudniku. Tam se je leta 1902 poročil z Ano MURGEL, po rodu iz kraja Hudo pri Novem mestu. Ana je prišla v ZDA 29. oktobra 1900 za služkinjo. Do leta 1908 je družina živela v kraju Turtle Creek, PA. Leta 1910 je družina že živela v kraju Poplar Bluff, Butler, MO, Jakob pa je bil po poklicu kmet. Kmalu zatem so se preselil v prestolnico St. Louis, St. Louis, MO, kjer je bil Jakob zaposlen kot tesar, žena Ana pa je bila doma gospodinja. Leta 1917 sta prevzela ameriško državljanstvo.
Rodilo se jima je sedem (leta 1905 sta imela otroka, ki je kmalu umrl) otrok: Jacob, Jane, Charles, Mary, Anne in Albert. Jakob je umrl 14. avgusta 1933 v mestu, St. Louis, MO, Ana pa 25. septembra 1961.
Frank KACIN (1878-1926) je imel pred odhodom v ZDA, 28. marca 1903, prav tako kot tudi vsi njegovi bratje nezakonskega otroka. Z "Makucevo" Rozalijo VONČINA (1876-?) je imel sina Ignaca (1896). Po prihodu v Pittsburgh, Allegheny, PA je bil v letu 1903 zaposlen kot zidar, leta 1909 (in 1920 še vedno) pa je delal v rudniku premoga kot miner. Leta 1905/6 se je v Pittsburghu poročil z Ano MIRT (1882-1964), ki je v ZDA prispela 22. decembra 1904 in je bila doma iz kraja Veliki trn pri Krškem. V ZDA se je preživljala z oddajanjem sob.
Rodilo se jima je osem otrok: Pauline, Frances, Ann, Frank, Stanley, Victoria, Veronica in Alvin Richard. Najmlajši Alvin Richard KACIN (1919-2013) je v Pittsburghu leta 1960 skupaj z bratom Stanley-em ustanovil gradbeno podjetje[23] "Builder/Developer Kacin Industries", ki ga je uspešno nasledil njegov sin Richard Alvin KACIN. O tem mi je pred leti nekaj povedala tudi njegova sestrična: "Richard Kacin is my cousin. He is two years younger than I am, and we grew up together. He has been a successful builder of homes and commercial buildings in the Pittsburgh, Pennsylvania area for many years. He learned the business from his father Alvin and our uncle Stanley, who were both in the construction business in the same area for a long time. - Joanne Coach, 2004".
Tudi Frank KACIN je, tako kot njegov brat Jacob, umrl mlad, 9. aprila 1926, ko je imel le 48 let. Njegova žena Ana je umrla 22. junija 1964.
Jožica je gojila stike v Ameriki tudi z družino "Cigarjeve" Matilde MIKLAVČIČ (1919-2013) iz Fužin. Matilda, ki se je leta 1940 poročila s "Kamnškovim" Ignacijem TAVČAR-jem (1912-1988) se je po letu 1945 izselila v ZDA. Imela sta štiri otroke: Marijo Majdo (1942), Ivo (1943), Franca (1946) in Lenči (1950*).
Matildina sestra Pavlina (1921) se je poročila TRČEK v Toronto, Kanado. Ker z možem Viktorjem, miličnikom, doma iz Sovre pri Žireh nista imela svojih otrok, jima je Matilda v posvojitev prepustila svojo najstarejšo hči Majdo. Majda je imela v Kanadi z Jernejem AMBROŽIČ-em tri otroke, a je še ne 30 let stara umrla v prometni nesreči. Po smrti moža, Matildinega očeta, Lovrenca MIKLAVČIČ-a (1893-1955) je tudi Matildina mati Marija (roj. VIDMAR), "Cigarjeva" iz Fužin, prišla živeti h hčeri v Ameriko, a je že leta 1959 umrla za kapjo.
Ignac je umrl 9. septembra 1988 v Pensilvaniji, Matilda pa stara 94 let pred kratkim, 16. marca 2013 v Severni Karolini.
-----
[21] Župnijska cerkev sv. Martina v Poljanah je služila svojemu namenu do konca leta 1943. Takrat so Nemci iz Poljan pregnali tamkajšnjega župnika Mateja Tavčarja, župnišče in cerkev pa spremenili v nemško žandarmerijsko postojanko. 28. oktobra 1944 so partizani požgali župnišče, nato pa v noči z 12. na 13. november minirali še cerkev. Ob tem je bil popolnoma porušen zvonik, velik del prezbiterija skupaj z glavnim oltarjem ter velik del svoda in strehe nad cerkveno ladjo. Uničena je bila tudi večina notranje opreme. Cerkev je bila tako poškodovana, da so jo morali leta 1954 porušiti. [Jože Štukl: Temeljni kamen baročne cerkve sv. Martina v Poljanah nad Škofjo Loko, Loški razgledi, 2012]
[22] Ana MEZEK (1905-1984) roj. BEVK, hči Tomaža BEVK-a iz Laniš nad Sovodnjem, je bila dejansko Jožičina sestrična po očetu. Jožičin biološki oče France BEVK je bil Tomažev brat.[23] KACIN Inc. http://www.kacin.com: Since Richard Kacin started the company in 1960, KACIN has built more than 700 commercial and industrial facilities, including office buildings, auto dealerships, warehouses, country clubs, hospitals, houses of worship, manufacturing plants, and research & development complexes.
Moje zanimanje za njen rod je Jožico pri njenih 80-tih vzpodbudilo, da je tudi sama ponovno pokazala željo za obnovitev stikov s svojim rojstnim krajem. Redno, enkrat letno, se je sicer skozenj vozila, ko je na Novi Oselici obiskala grob svoje mame, a z nekaterimi Sovodenjčani je sedaj želela obnoviti tudi osebne stike in jaz sem se ji z veseljem ponudil za voznika. Načrtov je imela še več, a je obiske zaradi različnih vzrokov prestavljala. Je pa bila, če že ne osebno, s posameznimi v stikih vsaj po telefonu, ali kako drugače, preko pisem oziroma priložnostnih voščil. Tisto kar si je želela najbolj, pa mislim, da je vendarle izpeljala.
Septembra leta 2000 (morda kakšno leto prej ali kasneje), bilo je že precej hladno, sva se odpravila na obisk v Sovodenj k "Lekerču", Jožičinem bratrancu po očetu, a sva z avtom zašla na Koprivnik in prispela na "Škrpetovše", kjer se je cesta končala. Znašla sva se na dvorišče in pred vrati hiše je stala bosa in revno oblečena ženska z vidno utrjenimi podplati. Jožica jo je vprašala kje sva in ženska je povedala. Predstavila se je kot "Matičkova" Milka iz Fužine. Jožica je kasneje povedala, da je bila Milka VIDMAR por. BAŠELJ (1932-2006) pestrna moji mami in Stani, ko so leta 1943/4 živeli na Fužinah. Bila je zelo presenečena in tudi šokirana, kje si je Milka ustvarila družino.
V drugem poskusu tistega dne sva le prispela tudi do "Likerča" in tam bila zelo lepo sprejeta. Zadržala sva se kar nekaj časa. Milan BEVK je imel doma uokvirjeno družinsko fotografijo družine BEVK "Na Danikovš", kjer sta bila rojena njegov in Jožičin oče. Tistega dne je Jožica prvič v življenju na fotografiji videla svojega očeta. "Likerčevi" so nama sliko posodili, da sva si jo lahko dala preslikati.
Leta 2001 sva se z Jožico zapeljala do "Podčrtarjevih" v Stražišču. Tam sta vsak v svoji hiši in vsak s svojo družino živela Franc KACIN (1917) in njegova sestra Milka RIHTARŠIČ (1923), sin in hči Johanna KACIN-a (1881-1933), najmlajšega izmed bratov "Podčrtarjevih" iz Podjelovega brda in njegove žene Ivane BAŠELJ (1886-1973).
Družina je imela nekatere stike s sorodniki v ZDA in z Jožico sva si izborila preslikavo fotografije družine "Podčrtarskega" Matevža KACIN-a (1845-1933) in njegove žene Urše roj. ERŽEN (1846-1917). Izvrinik pa menda hranijo v Ameriki.
Tretja Jožičina želja je bila obiskati hišo njene mame "V Grapi", ki je edina od nekdaj treh domačih hiš v Sovodnju še ostala. Njeno rojstno hišo, torej hišo njene stare mame France KACIN v Sovodenj.7, so podrli leta 1968, ko so poleg nje postavili samopostrežno trgovino ABC Loka (danes Mercator), in na mestu hiše asfaltirali parkirišče za avtomobile, staro mamičino hišo v Sovodenj.8 pa so podrli leta 2002. "V grapo" smo se odpravili novembra istega leta.
Tretjič se nama je na obisku Sovodnja pridružila moja hči. Odpravili smo se do "Markovške" Mici, ki smo jo zmotili sredi klekljanja. Marija (Mici) DEBELAK por. ŠIFRAR (1922-2006) je bila doma iz Koprivnika in se je v Sovodenj ob poroki s Feliksem ŠIFRAR-jem (1916-1986) primožila v nekdanjo "Uštinovo bajto".
Sprejela nas je na leseni klopi pred hišo. Bilo je prijetno toplo in z Jožico sta obujali spomine.
Jožičina sestra Marija KRAJNIK iz Reteč je izdala knjigo o družini svojih staršev in njunih prednikih v Sovodnju in Stari Oselici. Med zbiranjem gradiva se je obračala tudi na sestro v Ljubljani. Jožica je bila dobrih 20 let starejša in je poznala marsikatero družinsko zgodbo, ki je Mariji, kot najmlajši izmed otrok Malke DEBELAK, ušla.
Knjigo v katero je vložila precej truda je Marija KRAJNIK predstavila v škofljeloški Kašči Na predstavitev sva bila povabljena tudi midva z Jožico, ki je za knjigo zapisala tudi nekaj svojih verzov.
Leta 2002 je Lojzka Jožici pisala pismo. Pismu je priložila fotografijo sošolk (pridružil se jim je "Podčrtarski" Franc Kacin), ki je nastala na skupnem srečanju leta 1998. Jožica, ki se skupnega srečanja ni udeležila, je dopisala imena.
Prve dni septembra 2008 sva se z Jožico odpravila na pokopališče na Novo Oselico. Bil je ravno pogreb. zato se tam nisva dolgo zadržala. Dogovorjena je bila tudi, da se oglasiva na obisku v hiši pod cerkvijo, kjer je stanovala "Macesnovška" Lojzka. Alojzija RIJAVEC por. JEZERŠEK (1922-2012) je bila vdova po oselškem organistu Petru JEZERŠKU (1912-1995), "Grudnovšku" iz Nove Oselice.
Težko je hodila in v hiši je imela svojo sobo v kateri naju je tudi sprejela. Povedala je, da ravno poteka pogreb "Vrbiške" Marice FILIPIČ, ki je tudi bila pestrna Jožičinima hčerama, tako kot zgoraj že omenjena "Matičkova" Milka, le da Marica v Gorenji vasi.
Pri njej doma ...
[6] AVGUST BLAZNIK se je rodil 26. avgusta 1883 v Škofji Loki. Bil je sin Gregorja BLAZNIK-a in Marije SUŠNIK. Dne 18. junija 1913 se je v Ljubljani (c. Marijinega oznanjenja) poročil s šiviljo Antonijo VIŠNAR, hčero tkalca Konrada VIŠNAR-ja iz Škofje Loke in njegove žene Marije JAMNIK. Fotografske obrti se je izučil pri Gustavu Bertholdu v Ljubljani. Berthold je bil sin puštalske graščakinje in je na začetku tega stoletja občasno bival in zahajal v Loko. Tu se je družil z loško inteligenco in umetniki, Jakopičem in Groharjem. V to druščino je spadal tudi Avgust BLAZNIK. Berthold je veljal za imenitnega umetniškega fotografa. Avgust Blaznik je pričel s samostojno obrtjo leta 1905. Prvotno je stanoval na Lontrgu v Konzumu, danes Spodnji trg 35. Okrog leta 1914 se je preselil na Plač h Kajbetu, Mestni trg 5. Tu je imel atelje na hodniku. Leta 1923 je kupil atelje Otona Sadarja (po Sadarja leta 1919 je atelje nasledila hči Ana, ki ga je prodala). Leta 1936 se je pri Avgustu Blazniku za fotografinjo izučila njegova hči Stanka. Vir: France ŠTUKL: PRISPEVEK K ZGODOVINI FOTOGRAFOV V ŠKOFJI LOKI. Rodoslovni podatki: Zbirka Petra HAWLINE.
[7] Moja op.: Kdo je to naredil?
[8] Slovenec: političen list za slovenski narod (21.12.1928); Leto: 21.12.1928, letnik 56, številka 291, piše: »Na seji, dne 19. decembra je ljubljanski oblastni odbor rezdelil sledeče podpore: … v Sovodnju, občina Oslica za novo šolsko poslopje 50.000 din …«.
[9] Mlado jutro, 27.09.1931, številka 39
[10] V 30-tih letih so v Novi Oselici delovali naslednji duhovniki: Alojzij Tome, Valentin Mihelič, Ivan Lončar, Ivan Pečnik-Zajc? in Ignac Brglez. Predvsem Mihelič in Zajc, ki sta bila starejša, sta bila zelo stroga. Mihelič je bil pogosto pijan in je s palico prihajal k pouku, tolkel po mizi in preklinjal tistega, ki ga je poslal v te hribe, kot se je izražal »bogu za hrbtom«. Zajc, ki je s seboj vedno jemal svojo kuharico, pa je od učencev zahteval, da so ob torkih in petkih redno pisali povzetek pridige, ki jo je sam imel v cerkvi. S tem je preverjal njihovo prisotnost pri maši. Kdor naloge ni opravil, je bil pri veronauku slabo ocenjen. Redno je s prižnice v cerkvi krcal tiste, ki v nedeljo niso hodili k maši, ter poudarjal, da nedelja ni čas za delo. Župnik Lončar, ki je prišel iz Horjula je bil mlad in župnikovanje ni bilo zanj. Zaradi tega je bil nesrečen. Rad je pogledal kakšno dekle in po naravi je bil velik veseljak, ki se je udeleževal vseh zabav, kjer se je tako sprostil, da je tudi plesal po mizah. Na njih ni prenesel cvetlic rumene barve, ker njih barva simbolizira ljubosumje. Med poukom, kjer so pogosto risali svete dežele, je običajno prisedel h kateri od deklet. Bil je tudi mehke duše, kar se je videlo posebej (šlo mu je na jok), ko se je nadenj fizično spravil Pavle Lindav. Kasneje se je vdal pijači, se prehladil in umrl za pljučnico. Dobra župnika sta bila tudi Tome in Brglez. - povedala Jožica
[11] Slovenski narod (23.02.1935); Leto: 23.02.1935, letnik 68, številka 45: "Izpremembe v učiteljskem zboru. Učitelj Lampič Ivan s Sovodnjega je prevzel mesto šolskega upravitelja v Martinj vrhu. .... Sovodenj je dobilo novo učno moč, učiteljico Grilc Julijano."
[12] Pripoved Jožice se ne ujema s knjigo o Sovodnju, str.143.
[13] Nadučitelj Janko TUŠAR, prebežnik v času italijanske okupacije Primorja, je bil doma iz okolice Idrije. Kot učitelj na Sovodnju je živel v hiši pri »Opaltarju« in si tam tudi ustvaril družino. Njegova žena Pavla je bila doma iz Rakeka, imela sta dva sinova: Tomaža in Matjaža. Po učiteljevanju na Sovodnju je bil premeščen v Senožeče. - povedala Jožica.
[14] Dne 11. novembra 1944 je bil v Tajnikovi grapi, potem, ko se je vračal domov, umorjen. Po umoru se je Stanko ŠUBIC "Ravanjski", doma prav tako iz Podjelovega brda (po vojni je odšel v Kanado), v Gorenji vasi hvalil, da ga je udaril s kopitom puške tako močno, da mu je iz ust izbil protezo.
[15] Matija je uplenjene lisice odrl in kožuh napel na lesen model, da se je koža posušila. Pri tem so mu pomagali tudi otroci, najprej Jožica, kasneje pa tudi Viktor in Francka. Posušen kožuh je nato odnesel bodisi v Žiri ali pa v Ljubljano, kjer ga je strojar obdelal do konca. Ustrojene lisice je Malka preko posrednikov prodajala naprej, tudi čez mejo v Italijo.
Priprave na poroko
Vse od leta 1935 dalje, ko sta se z Dakom prvič srečala, ta Jožice ni izpustil izpred oči. Njej se je, kot je povedala kasneje, vedno nekako čudno zdelo, da se je Dako tako pogosto naključno pojavljal ravno tam kjer je bila v tistem trenutku sama. Sprva »naključna« srečanja so postajala vse pogostejša in Dako je postopoma navezoval stike tudi z njeno družino. Najprej preko Jožičine tetke Ivane ŠTREMFELJ (1904-1972), ki je Daka menda tudi rada videvala, potem pa tudi z Jožičino materjo in Matijo. Dako se je medtem tudi dodatno izobraževal in tako napredoval tudi na svojem delovnem mestu. Z dnem 6.10.1938 je bil imenovan za vodjo patrulje v Kranjski žandarmerijski četi na Sovodnju in pol leta kasneje (dne 10.5.1939) je postal žandarmerijski podnarednik.
 |
| Dako in Jožica, Sovodenj 1939 |
1939 - Zaroka
Takrat je Dako Jožico povabil na sprehod po stari, predvojni, ljubljanski promenadi. Med nečimrnimi ljubljanskimi damami v klobukih se je sicer kot mlado dekle z gorenjskih hribov, počutila smešno, vendar ji je dan, ko sta se z Dakom sprehajala po nekdanji Bleiweisovi (danes stara Prešernova) ulici ostal v lepem spominu, četudi je bil, kar se je izkazalo kasneje, to njun edini sprehod te vrste. V naslednjih dneh je Dako na Sovodnju vložil uradno prošnjo za poroko in bil zato po pravilih žandarmerije službeno premeščen, najprej na žandarmerijsko postajo Koroška Bela (6.6.1939-21.6.1939) in nato na žandarmerijsko postajo Smlednik pri Valburgi (7.7.1939-25.3.1940). Marca 1940 je bil poslan na dodatno izobraževanje v Sremsko Kamenico, kjer je bila podoficirska šola.
1940 - Kmetijsko-gospodinjski tečaj
Jeseni leta 1940 se je Jožica na Sovodnju udeležila in decembra istega leta zaključila trimesečni gospodinjski tečaj, katerega sta vodili učiteljici Frančiška KOPRIVEC (kuharski del) in Milena KOMAN (šiviljski del). Udeleženke tečaja, ki so bile razporejene v skupine po tri, so opravljale različna gospodinjska dela: kuhanje, vrtnarjenje, šivanje, pospravljanje in čiščenje obutve. Skupine so se pri opravilih izmenjavale, tako, da se je vsaka izmed obiskovalk tečaja seznanila z vsakim izmed opravil.
 |
| Udeleženke gospodinjskega tečaja na Sovodnju, 1940
Z leve - stojijo: 1. "Prapetenska" Dorica(?) PODOBNIK; 2. ?; 3. "Opaltarska" Hilarijca FRELIH (1924); 4. "Sredniška" Marica BAJT; 5. Jožica KACIN (1920); 6. ? iz Hobovš; 7."Matješkova" Pavla BAJT iz Pb; 8. ?; sedijo: 9. "Šuštarjeva" Vera JEREB iz Laniš; 10." Markovška" Mici DEBELAK (1921-2006); 11. "Rovtarska " Pepca PODOBNIK (1923-2000); 12. "Grudnovška"Lojzka RIJAVEC (r.1922); 13. glavna učiteljica Frančiška KOPRIVEC; 14. pomožna učiteljica Milena KOMAN; 15. "Jakopova" Lojzka PAGON iz Nove Oselice; 16. "Jožetova" Ančka PETERNEL, pozneje kuharica pri župniku BRGLEZU; 17. Anica AMBROŽIČ (?) in 18. "Ruparska" Angela TREVEN. - Vir: Jožica Milanović (označena)
|
Jožica pri kuhi, vrtnarjenju, šivanju in pospravljanju ni imela zadržkov, uprla pa se je čiščenju čevljev. Učiteljici sta to opravilo namreč omejili na lastno obutev, kar je bilo razumeti kot načrtno ponižanje udeleženk tečaja. Dekleta so jo zatožile in Jožica je tečaj naslednji dan izpustila. Sta se pa tistega dne pri njej doma oglasili učiteljici, Jožico naslovili z »gospodično« in jo vprašali po vzroku njenega izostanka. Po pogovoru z materjo Malko so se strasti kmalu umirile. Učiteljici sta jo opravila čiščenja čevljev opravičili, je pa zato bila deležna zavisti s strani drugih udeleženk tečaja in ob naslednjem obedu jo je v juhi pričakal plavajoči ščurek.
 |
| Spričevalo o opravljenem gospodinjskem tečaju, 1940 |
1941 - Poroka
Dako je zaradi bližajoče se poroke dobil nekaj dni dopusta. V Bosni je obiskal svoj rojstni kraj Gustovaro in tam 24. decembra dvignil krstni list. V začetku januarja 1941 sta se z Jožico odpravila v Ljubljano, kjer sta pri znanem ljubljanskem urarju Henriku (Henri Maire) SUTTNER[16]-ju kupila poročna prstana. Tiste dni ju je stric Anžon (Janez KACIN) s svojim zapravljivčkom zapeljal tudi do Dobračeve, da sta pri mizaju POTOČNIK-u naročila novo pohištvo.
 | |
|
 |
| Poročni list Daka Milanović-a in Jožice Kacin, 1941 |
V zimi 1940/1 je na Sovodnju zapadlo dosti snega in na dan poroke je bilo hladno. Do cerkve v Novi Oselici je ženina, nevesto in poročne priče s svojimi sanmi, v katere je vpregel svoja dva konja Šimla in Prama[18], popeljal stric Anžon (Janez KACIN). Še prej pa so pred »mamičino« hišo na Sovodnju napravili spominsko fotografijo. Jožičina poročna priča je bil Jožef DEBELAK[19] (1918-1945), sin Luke DEBELAK-a (1895-1981) »Jezerška«, poleg pa je bila tudi Lukova sestra, »Lanišarica« Marjana URŠIČ roj. DEBELAK (1890-1967), ki je Jožici pridržala torbico in poročni šopek. Ohcet je bila v gostilni »Pri Košancu«. Povabljeni sta bili tudi Jožičini šolski učiteljici Marija MASTNAK por. PETERNELJ in Elizabeta (Betka) POKORN[20] (1907-?). Tudi župnik Ignacij BRGLEZ, ki je Jožici, ko je k njemu prišla po krstni list, poroko odsvetoval, je bil na poročni zabavi v gostilni vso noč zelo dobre volje in je tudi vse do jutra prepeval. Tudi nepovabljeni gostje (šeškarji) se niso pritoževali zastran njene izbire ženina, nasprotno, ko je Jožica vstopila v gostilno so jo zelo veselo sprejeli in tudi celotno svatbo skrbeli za dobro vzdušje. Mati Malka je gostilničarjem naročila, da vsakega, ki je na ohcet prišel postrežejo s hrano, tudi tistega, ki ni bil povabljen.
Jožica je župnika Ignacija BRGLEZ-a ohranila v lepem spominu. Ko je bil iz domače župnije pregnan in se je moral izseliti v Ameriko, je Jožici za spomin podaril mašno knjižico s svojim podpisom. Nazadnje ga je videla nekaj dni preden je odšel. Povabila ga je na čaj, vendar se ji je takrat opravičil, da ne utegne.
-----
[16] HENRIK SUTTNER je svojo urarsko obrt začel v Kranju, potem pa se je leta 1906 preselil v Ljubljano, najprej na Miklošičevo 22 in leta 1909 na Mestni trg 25. V reklamni anonsi v naslovniku iz leta 1907 imenuje svojo firmo »največjo ekspertno tvrdko ... ki ima velike zaloge finih švicarskih ur, briljantov, zlatnine in srebrnine ...«. Izdal je v slovenščini velik katalog, opremljen s stotinami fotografij ur, verižic, nakita in srebrnega posodja in v njem omenja »lastno tovarno ur v Švici«. Trgovina je imela svoje prostore v veliki trinadstropni popotresni stavbi na Mestnem trgu nasproti magistrata (danes je to Mestni trg 23). V naslovniku iz leta 1912 se kot novi lastnik te trgovine omenja HENRI MAIRE. Vir: Vesna Bučić: Ljubljanski urarji v 19. in začetku 20. stoletja.
[17] Blaž MLAKAR (1909-1986) je bil nezakonski sin "Ocvirkove" Marije MLAKAR iz Cerkljanskega vrha. Ta se je leta 1920 v Lanišah poročila s Francem GNEZDO in z njim ter sinom živela "Na Pavlinovš". Blaž je bil nežna duša, ki jo je bolj neslo v ženske sfere in je tudi ostal samski. Imel je čudovit vrt z rožami, ki jih je skrbno negoval.
[18] Furmani so imeli pri poimenovanju konj svoja pravila. Večinoma so jih poimenovali glede na barvo dlake. Tako je bil Pram konj rjave dlake, Šiml konj bele barve, Folk konj belo-rdeče barve, Vranec konj črne barve, Fuks konj lisičje-rdeče barve in Sirc konj belo-rjave dlake. Povzeto po: http://www2.arnes.si/~zkolen/furmani.htm.
[19] Umrl je v Kočevskem Rogu.
[20] Dne 8. februarja 1944 je bila internirana v taborišče Dachau. Osvobojena 16. julija 1945.
Druga svetovna vojna
Po poroki sta se Jožica in Dako preselila v hišo na Sovodenj 8. Dejansko pa sta živela vsak na svojem. Jožica je pogosto zahajala k materi »V Grapo«, kjer je še vedno obratovala trgovina, saj je moral Dako po službeni dolžnosti slediti kranjski žandarmeriji, ki se je ravno takrat naselila v Valburgi, v dvorcu baronov LAZARINI. V času njegovega bivanja v Smledniku ga je Jožica s kolesom pogosto obiskovala. Tudi začetek vojne sta pričakala vsak na svojem kraju.
Prvi dan vojne na Sovodnju ...
Nekaj dni pred napadom so doma »V Grapi« brali časopis Slovenski poročevalec. Na prvi strani je bil z velikim črkami pisan naslov »Sklenjen trojni pakt« in v zraku je bilo čutiti začetek vojne. Mati Amalija in domača kuharica Marička ERŽEN (1900-1968) roj. GRUDEN »Bendetova« iz Koprivnika, sta na veliko pekli kruh, ki so ga narezanega na krhlje in posušenega zlagali v velike vreče. Otrokom je govorila, da bodo sedaj beg'nci.
Nekaj dni kasneje se je začelo močno obstreljevanje v smeri proti Podjelovem brdu in Stari Oselici. Takrat so se skrili v klet hiše v »V Grapi«. Obstreljevanje je trajalo vso noč in naslednji dan je na Sovodenj vkorakala italijanska vojska. Jožica je trenutek njihovega prihoda opisala takole: »Vojaki so bili kot majhne kosmate prikazni, temnejše polti s tovornimi mulami, in videti je bilo, da so prišli iz južne Italije, morda celo Abesinije (Etiopije). Bili so tudi raztrgani in razcapani in brez dvoma je bila za njimi dolga in težka pot. Enim so preko rame opletali čevlji, ti so hodili bosi in ožuljenih nog, drugi so se oprijemali mule za rep, da jih je izčrpane vlekla naprej.«.
Prva hiša preko meje je bila ravno Malkina trgovina. Hrupoma so vdrli vanjo, pobrali vso hrano (večinoma kruh), ki so jo našli, jo zmetali v vreče, z njimi otovorili mule in nadaljevali pot proti Sovodnju.
in pri baronih Lazarini v Valburgi
Žandarmerija je bila o vdoru italijanske vojske v Jugoslavijo zelo kmalu obveščena in Dako, ki je bil takrat z žandarmerijo na dvorcu LAZARINI-jev v Valburgi, je poslal Jožici sporočilo, da pride k njemu, kjer je še bilo varno. Jožica se je odpravila na pot s kolesom, spremljal pa je takrat brat Viktor. Peljala sta se tudi mimo Italijanov, ki so bili utaborjeni ob poti. Bili so glasni in Jožica je bila takrat »La bella signorina«, kot je bila tudi vsaka druga ženska, ki je šla mimo njih. Ko sta z Viktorjem prispela do Valburge, se je ta vrnil domov na Sovodenj sam, Jožica pa je ostala pri Daku.
Dako je v Smledniku kmalu uredil vse potrebno tudi za Jožico. Jedla in spala sta pri družini komandirja žandarmerijske postaje Smlednik Antona ZIDAR-ja. Njegova žena Marija jima je večkrat kuhala. Ta sta takrat že imela hči Stano (po kateri sta kasneje Dako in Jožica poimenovala tudi svojo prvo hči), sin pa se jima je rodil kasneje. Jedla pa sta tudi v žandarmerijski kuhinji v dvorcu, ki je poleg dveh družin bratov LAZARINI in njihove služničadi tudi imela v njem svoje prostore. Dako je enega izmed bratov LAZARINI tudi osebno zaprosil za najem stanovanja v dvorcu zanj in za Jožico, vendar ta na to ni pristal.
Plemeniti LAZARINI so se tudi sicer držali raje bolj zase. Služničad in gospoda sta imeli vhod v dvorec na nasprotnih si straneh, tako, da se niso niti srečevali. Le tisti dan, ko je počilo na njihovi strani dvorca, ko so torej Nemci 6. aprila 1941 bombardirali oddajnik v Domžalah, so »dame v imenitnih klobukih« v strahu le pribežale na stran služničadi in z njimi prijazno kramljale. Jožica je sicer barone LAZARINI v letu 1941 opisala z naslednjimi besedami: »Vozili so se s kočijo, moški so imeli hlače čez kolena, obuti pa so bili v rdeče, zelene ali rjave dokolenke. Na glavi so imeli pokrivalo oblikovano v špico in vanj zataknjen šop gamsjih dlak, aufbiks.«.
 |
| Heinrich LAZARINI in Gertrud KOSLER |
Nekaj dni kasneje so Italijani prispeli tudi v Smlednik in Valburgo. Tudi takrat so bili glasni in po vaškem travniku so se metali za kokošmi, ki so se tam pasle. In perje je letelo vsepovsod. Italijani so potem Valburgo zapustili, pri cerkvi so zavili desno in nadaljevali pot proti Ljubljani.
Kmalu je iz Beograda prišel tudi ukaz o razpustitvi kranjske žandarmerijske čete in Dako se je vrnil na Sovodenj.
1942/3 - Iz Sovodnja preko Fužin v Gorenjo vas
Dogodki tega časa so podrobneje opisani v blogih Zgodba mojega deda in Kacinov rod iz Sovodnja, zato so opisi v nadaljevanju bolj kratki z nekaj dopolnitvami Jožičinih zgodb.
Jeseni leta 1942 je Dako vstopil v nemško žandarmerijo. Glede na razmere, ki so vladale in glede na poklicno vlogo, ki jo je imel v tem času, mu drugega pravzaprav niti ni preostalo. Z ženo Jožico sta dobila tudi novo osebno izkaznico nemškega rajha. Dako je svojo pri begu iz Francije v Jugoslavijo leta 1945 zavrgel in je izgubljena, Jožičina pa se je ohranila.
 |
| Nemška osebna izkaznica Jožice Milanović |
Družina je postala preganjana in od tega trenutka dalje so začeli odkrito groziti s smrtjo tako Daku kot Jožici. Iz Sovodnja, kjer se jima je bila rodila prva hči Stana, so se morali izseliti. Najprej so odšli v bližnje Fužine, kjer se jima je rodila druga hči Mira, moja mama, kmalu zatem pa v Gorenjo vas. Naselili so se v Sestranski vasi, v hiši »Pri Špendlerju«, ki je bila last Matevža MIKLAVČIČ-a (1905-2004). Družina ni dolgo ostala skupaj. Dako je bil kmalu vpoklican v Mödling pri Dunaj na urjenje žandarmerije. Jožica je ostala v hiši »Pri Špendlerju« s hčerama, zato je prosila svojo mati na Sovodnju, da ji priskrbi novo varuško, ki bi skrbela za hčeri v času, ko bi sama hodila po opravkih. Njuna pestrna je postala »Vrbiška« Marička FILIPIČ (1932-2008) iz Podjelovega Brda.
1943/55 - Življenje v Gorenji vasi
Življenje v Gorenji vasi je bilo za Jožico zelo stresno. Ob dveh majhnih hčerah ji je bila neprestano ogroženo tudi življenje.
 |
| Zaselka Trata in Sestranska vas na razglednici |
1944 - Kalvarija po napadu na vlak
Jožica se je z vlakom zgodaj spomladi skozi predor Karavanke vračala iz Avstrije, kjer je moža Daka pospremila ob odhodu v Francijo. Vlak za Jugoslavijo je v predor vstopil pri kraju Podrožca (Rosenbach) v Avstriji in izstopil v Hrušici. Ko se je ob 9:00 uri iz predora prikazala lokomotiva, so partizani na vlak izvršili letalski napad. Vlakovodja je zavpil, da se morajo vsi uleči na tla. Po prenehanju napada je vlakovodja sporočil, da je lokomotiva močno poškodovana. Vlak poti ni mogel nadaljevati in vsak izmed potnikov se je moral znajti po svoje. Jožica in še dve drugi dekleti z vlaka so se odpravile proti domu peš. Po treh urah beganja po brezpotju jim je uspelo priti do neke gostilne, kjer so prosili za hrano. Gospodar jim je postregel s kosilom, denarja pa ni hotel. Dekleti, ki sta ju do takrat spremljali sta se medtem izgubili, Jožica pa je pot proti domu nadaljevala sama. Čez čas je prispela do železniške postaje (kolodvora) na Jesenicah, in vprašala po prevozu do Kranja. Odgovorili so ji, da čakajo vlak iz Avstrije, ki pa zamuja. Ker je previdnost mati modrosti, Jožica ni rekla nič, si je pa mislila: »Kar naj čakajo, a vlaka ne bo« in se peš opravila naprej proti domu. Po urah hoje skozi gozd, preko grap, močvirij in brezpotij je prispela do kolodvora v Kranju. Tudi tam je vprašala za prevoz, tokrat do Škofje Loke. In tudi tam so čakali na vlak iz Avstrije, ki je zamujal. Ni ji preostalo drugega kot, da se peš odpravi naprej. Prispela je do kolodvora v Škofji Loki in tam tretjič vprašala za možnost prevoza, tokrat do Gorenje vasi. Sledil je odgovor, da prevoza ni, če pa že je, se z njim peljejo delavci. Jožica pot nadaljuje peš, ter po brezpotju in preko Stare Loke proti večeru (18:00 ure) prispe domov, k »Špendlerju« v Gorenjo vas. Po celodnevnem begu je bila povsem izčrpana, le enkrat ji je med potjo uspelo v neki gostilni dobiti nekaj za pojesti. Med potjo je vse kar je prinesla s seboj iz Avstrije odvrgla, le torbico in denar je nosila s seboj do doma. Ta dan je Jožica prehodila najmanj 70 km dolgo pot, a domov je prišla živa. Brez obeda je legla v posteljo in zaspala.
1944- Granata v hiši
 |
| Jožica s hčerama Stano in Miro Gorenja vas, spomladi 1944 |
Enote zavezniških sil RAF so obstreljevanje nadaljevale tudi v Gorenji vasi in ena izmed granat je zadela »Špendlerjevo« hišo, predrla pločevinasto streho, leseno podstrešje in strop, ter padla na tla sredi sobe, v kateri so se tisti trenutek nahajali njeni hčerki Stana, Mira, ter njuna pestrna Marička. Granata na srečo ni eksplodirala. Pri preboju več mehkih plasti je izgubil na hitrosti, tako, da se je od tal le odbila in ostala cela v sobi na tleh. Ko je Jožica prišla domov, ji je Marička povedala kaj se je zgodilo.
Poklicali so žandarmerijo in žandar je eksplozivno telo previdno z dvema prstoma prijel in ga odnesel iz hiše. Tudi tokrat se je končalo srečno, tako zanjo kot njeni hčeri in njuno varuško.
1944 - Na muhi ostrostrelca
Tretjič je imela Jožica srečo, ko je nekega dne v letu 1944 stala pred odprtim oknom v predprostoru »Špendlerjeve« hiše. Tudi vrata v kuhinjo so bila odprta. Takrat je skozi okno iz smeri opuščene žandarmerijske barake tik nad njeno glavo švignil izstrelek iz ročnega orožja in prebil pločevinasto cev dimnika kuhinjske peči za njo. Z besedami: »Če bi bila malenkost višja, bi ga dobila direktno v čelo«, je obujala spomin na ta dogodek. Jožici ni nikoli uspelo izvedeti, kdo je streljal. Nemcev pa tam gotovo ni bilo, je povedala. Ti so se zadrževali večinoma v hiši »Pri Šorliju« in v hiši, v kateri je bila nekdaj poštna uprava (danes hiša njenega polbrata, fotografa Viktorja DEBELAK-a).
1945 - Nemci zapuščajo Gorenjo vas
Leta 1945 so partizani silovito napadli Gorenjo vas in okolico. Želeli so porušiti tudi cerkev, kot so to 12. novembra 1944 storili že tudi v bližnjih Poljanah[21], saj so sumili, da se v njej skrivajo domobranci. Jožica je bila priča, ko so nad cerkev v Gorenji vasi odvrgli 500 kg granato, ki pa je cilj zgrešila. Padla je na bližnjo parcelo »Blate«, danes travnik med cerkvijo na eni in »Špendlerjevo« ter »Stebejlevo« hišo na drugi strani, ter v močvirnih tleh napravila globoko jamo "velikosti ene sobe". Zaradi močvirnih tal, večje škode ni bilo, se je pa »Špendlerjeva« hiša, v kateri je takrat bila Jožica s hčerama, močno zatresla in košček granate je priletel tudi vanjo. Jamo je hipoma zalila voda. Nemci, ki so se morali umakniti iz vasi, so pred odhodom vso težko orožje (topove na dveh kolesih, in drugo mašinerijo) zapeljali v luknjo, ki jo je napravila granata, ter jo zasuli. Vprašanje, če danes še kdo ve, kaj se skriva v zemlji pod travnikom med cerkvijo v Sestranski vasi in »Špendlerjevo« hišo.
Tiste dni je več kot 1000 nemških vojakov, zbranih iz vse Gorenje vasi in bližnje okolice (Dobrave, Trebije, …) skupaj z domobransko vojsko v dolgi vrsti v smeri proti Kranju in proti Avstriji zapustilo Gorenjo vas. Na čelu domobranske čete, je bilo slišati znan glas, ki je poveljeval: »leva, desna, leva desna, ena, dva, …«. Jožica je v uniformi prepoznala Lojzeta ŠTREMFLJA (1923-1947*) »Laputnika« z Laniš. Takrat ga je videla ali slišala nazadnje.
1945 - Aretacija Jožičinih staršev na Sovodnju
Leta 1945 sta bila na Sovodnju Jožičina mati Malka in očim Matija DEBELAK aretirana. Najprej sta bila zaprta v Žireh, potem pa so ju vodili v Cerkno in Idrijo. Zapečatili so jima tudi hišo na Sovodnju. Takrat je Jožico pri »Špendlerjevih« v Gorenji vasi, kjer je še vedno živela sama s hčerama, obiskala »Tomaževa Ančka«[22] iz Laniš nad Sovodnjem, in jo opozorila naj se nikar ne odpravi na Sovodenj, ker ji tam grozijo z likvidacijo. Kasneje, ko sta bila Matija in Malka izpuščena sta tudi hišo dobila nazaj.
 |
| Obrazec, 1945 |
1945 - Prijava vojne škode
Dne 25. avgusta 1945 je Jožica oddala obrazec za povrnitev vojne škode. Milanović, Amalije roj. Kacin, Jožica, gospodinja, stara 25 let, Slovenka, Sestranska vas 6, prijavlja škodo kot oškodovanka. Prijavljena je bila škoda uničenega štedilnika in odvzema dveh paketov, v skupni vrednosti 3000 dinarjev.Krajevni NOO Gorenja vas je 9. septembra 1945 izdal sklep o cenitvi, s katerim je prijavo potrdil kot točno. Potrdil je tudi ocenjeno vrednost škode.
 |
| Jožica (levo), spredaj njeni trije otroci Niko (1.), Mira (3.) in Stana (4.) Gorenja vas, 1948 |
1945 - Dako v Gorenji vasi
Novembra 1945 v Gorenji vasi slavijo padec
kralja. Pred
hišo v kateri danes stanuje Viktor DEBELAK so bile postavljene vislice in do
njih so v samokolnici pripeljali slamnato lutko Petra II. KARADJORDJEVIĆ-a, jo
simbolično obesili, ter pod njo zakurili ogenj. Dogodek je spremljala bučna
zabava. Igrala je harmonika, plesalo se je in prepevale so se partizanske
pesmi.
Ravno takrat se je Dako, še vedno močno shujšan, vrnil v Gorenjo vas. S svojim tovornjakom ga je pripeljal FERLAN, »Drajtlerjev« iz Gorenje vasi. Dokončno so torej "obesili" tistega kralja, ki ga je Dako leta 1940 v Kranjski gori učil smučanja. Družina pa je bila ponovno skupaj.
V hiši »Pri Špendlerju« se jima v naslednjih treh letih rodita dva sinova: Niko in Lado.
V hiši »Pri Špendlerju« se jima v naslednjih treh letih rodita dva sinova: Niko in Lado.
1948 - Vendarle obisk na Sovodnju
Leta 1948 je bila Jožica prvič po 2. svetovni vojni na
obisku pri svoji materi na Sovodnju. Hiša v Grapi je bila povsem
predelana. Iz nekdanje trgovine je nastala hiša z bivalnimi prostori: kuhinjo,
sobo, predsobo, …. Stara mamičina hiša, v kateri je imel Matija pred vojno svoj fotografski atelje je bila prazna in vsa stekla so bila razbita. Še vedno je stala mamičina
hiša, v kateri sta živela stara mama Franca KACIN in stric Anžon, Janez KACIN.
1949 - Selitev družine na Trato
 |
| Jožica in Niko, delo na njivi, ok. 1951 |
 |
| Jožica, ok. 1951 |
Na Trati je družino večkrat obiskovala Jožičina stara mama Franca KACIN, ki je iz Sovodnja prinašala hrano: otrokom večinoma suho sadje (krhlje) in sladkarije, staršem pa koruzno moko in druge gospodinjske potrebščine. V to obdobje segajo najzgodnejši spomini moje mame, na dogodek, ko je Franca iz žepa svojega predpasnika jemala bombone.
Na Trati se je Daku in Jožici rodil še tretji sin Miro. V hiši »Pri Jernejcu« je družina ostala do leta 1955, ko se je preselila v Ljubljano.
V Ljubljani
Dogodki tega časa so podrobneje opisani v blogih Zgodba mojega deda.
 |
| Jožica z vnuki v bližini vrta, april 1975 |
Delo je opravljala 23 let, vse do svoje upokojitve. Kot je povedala sama, je to delo sprejela zato, ker ji je bilo pisano na kožo. Bila je zelo družabna in rada je navezovala stike z znanimi in neznanimi ljudmi, kjerkoli že je bila. Številni so jo sprejemali in marsikdo jo je vabil v svoje stanovanje, bodisi na kavico ali kratek klepet. Vsem ni mogla ustreči, a tudi v Ljubljani si je znala pridobiti širok krog znancev in prijateljev. Že od mladosti je bila vajena zgodaj vstajati in to, da je bila lahko že do poldneva doma pri otrocih ji je pomenilo več, kot jutranje poležavanje.
Leta 1973 se je morala družina iz svoje hiše, ki je bila postavljena na očinski zemlji, izseliti in takrat je dobilia stanovanje v bloku. Za železniško progo med nekdanjim Litostrojem in nogometnim stadionom ŽAK v Šiški so imeli nekaj obdelovalnega vrta.
1964 - Stiki s sorodniki v ZDA
Družina DOLINAR
Sorodstvo po mamini strani
 |
| Mary Dolinar, 1952 |
Marijina mati Marija TOLAR (1857-1935), ki je ostala doma, je imela v Sovodnju, na prostoru poleg mostu čez Podjelovščico, postavljeno leseno barako in v njej prodajala razne okraske, mašne knjige, obeske, ..., idr.. Ker je bila po odhodu moža in hčere v Ameriko, ter smrti sina Franca, ki je umrl pred njo, ostala sama, je pogosto prihajala v trgovino k svoji polsestri Franci KACIN, kjer je bila postrežena s hrano in, še posebej pozimi, tudi s prenočiščem. Ko se je okoli cerkve kaj dogajalo, je svojo kramo naložila v koš in z njim na rami odšla na 'plac' pred cerkev, ter tam na stojnici ponujala svoje artikle. Njena hči Marija DOLINAR se ji iz Amerike menda ni javila nikoli, tako, da je sovodenjska kramarica živela v precejšnji revščini. Umrla je pozimi, 17. januarja 1935.
Marija TOLAR se je v Ameriki leta 1910 v Pensilvaniji poročila s, prav tako Oselčanom po rodu, rudarjem v rudniku premoga Andrejem (Andrew) DOLINAR-jem. Imela sta 14 otrok: Carolynn (BROWER), Andrew, Mary (WILSON), Julie, Sophie (ROSS?), Frances (CARIANO), Frank, John, Margaret (HRUBY), Charles, Betty, Ann (ELIAS), James. En otrok neznanega imena je umrl zgodaj. Družina je sprva živela živela v kraju Avella, potomci pa so se kasnje razselili po vsej Ameriki.
 |
| Družina DOLINAR - levo sestri in brat, desno sestri in mati Mary (v sredini), 50. leta |
 |
| Frances (v sredini) na obisku v Ljubljani, 1964 z leve si sledijo: Stana, Jožica, Frances, Nataša, Dako in Lado |
Eno zadnjih pisem je bilo odposlano 1. aprila 1980. Dne 26. februarja 1980 je Marija (Mary) DOLINAR (1888-1980) na Floridi umrla. Pokopali so jo v Pensilvaniji, v kraju Avella ob možu Andreju (Andrew) in sinu Karlu (Charles). Njena hči Sofija je o smrti svoje mame s pismom obvestila tudi Jožico v Ljubljani.
 |
| Pismo Sophie J. Dolinar o smrti mame - Apr, 1 1980, Bradenton, FL |
 |
| Mary Dolinar (v sredini) s hčerami - z leve: Carole, Julie, Sohia in Mary - Bradenton, FL, 1979 |
Družina KACIN
Sorodstvo po očetovi strani.Pri "Podčrtarjevih" na Podjelovem brdu, župnija Nova Oselica, so se Matevžu in Uršuli rodili štirje sinovi in vsi so odhajali v Ameriko. Anton KACIN (1869-1902), Jožičin ded in mož kasnejše sovodenjske trgovke Frančiške KACIN, je bil najstarejši. V ZDA je odšel že 26. avgusta 1899, le mesec in pol zatem, ko se mu je rodila hči Amalija (Malka). Leta 1900 je živel v mestu Penn Township, Allegheny, PA, a se je s prijateljem Jakobom PODOBNIK-om, s katerim sta v Ameriko potovala skupaj, kmalu prijavil za delo v rudniku na Aljaski. Le dobro leto zatem so domači prejeli sporočilo, da je 17. aprila 1902 umrl v Montani. Pravega vzroka njegove smrti menda niso izvedeli, a se je kasneje govorilo, da naj bi delal v rudniku zlata, kjer ga je zasulo.
V Ameriko so odšli tudi vsi trije njegovi bratje: Jakob, Franc in Johann. Vsem je bila začetna destinacija država Pennsylvania. Johann se je potem, ko se mu je v Pittsburghu rodila hči Marija, z ženo in hčero vrnil domov in nasledil kmetijo na Podjelovem brdu, Jakob in Franc pa sta v Ameriki ostala in si tam ustvarila številni družini, Jakob v St. Louisu (MO), Franc pa v Pittsburghu (PA). Ker je njun brat Anton umrl zelo zgodaj, družina doma verjetno ni čutila potrebe po ohranjanju stikov z njegovima bratoma v ZDA, tako, da do njih ni nikoli prišlo.
 |
| St. Louis, St. Louis, MO - leta 1930 |
Rodilo se jima je sedem (leta 1905 sta imela otroka, ki je kmalu umrl) otrok: Jacob, Jane, Charles, Mary, Anne in Albert. Jakob je umrl 14. avgusta 1933 v mestu, St. Louis, MO, Ana pa 25. septembra 1961.
 |
| Pittsburgh, Allegheny, PA - leta 1930 |
Rodilo se jima je osem otrok: Pauline, Frances, Ann, Frank, Stanley, Victoria, Veronica in Alvin Richard. Najmlajši Alvin Richard KACIN (1919-2013) je v Pittsburghu leta 1960 skupaj z bratom Stanley-em ustanovil gradbeno podjetje[23] "Builder/Developer Kacin Industries", ki ga je uspešno nasledil njegov sin Richard Alvin KACIN. O tem mi je pred leti nekaj povedala tudi njegova sestrična: "Richard Kacin is my cousin. He is two years younger than I am, and we grew up together. He has been a successful builder of homes and commercial buildings in the Pittsburgh, Pennsylvania area for many years. He learned the business from his father Alvin and our uncle Stanley, who were both in the construction business in the same area for a long time. - Joanne Coach, 2004".
Tudi Frank KACIN je, tako kot njegov brat Jacob, umrl mlad, 9. aprila 1926, ko je imel le 48 let. Njegova žena Ana je umrla 22. junija 1964.
 |
| "Podčrtarjevi" iz Podjelovega brda |
Družina MIKLAVČIČ-TAVČAR
 |
| Ignacij Tavčar, Matildina mati Marija in Matilda - 2.9.1956 |
Matildina sestra Pavlina (1921) se je poročila TRČEK v Toronto, Kanado. Ker z možem Viktorjem, miličnikom, doma iz Sovre pri Žireh nista imela svojih otrok, jima je Matilda v posvojitev prepustila svojo najstarejšo hči Majdo. Majda je imela v Kanadi z Jernejem AMBROŽIČ-em tri otroke, a je še ne 30 let stara umrla v prometni nesreči. Po smrti moža, Matildinega očeta, Lovrenca MIKLAVČIČ-a (1893-1955) je tudi Matildina mati Marija (roj. VIDMAR), "Cigarjeva" iz Fužin, prišla živeti h hčeri v Ameriko, a je že leta 1959 umrla za kapjo.
 |
| Družina Ignaca Tavčarja in Matilde roj. Miklavčič levo, 9.3.1957: Franc, Matilda, Ignac, Lenči in Iva - desno: Majda, Iva, Franc, Ignac, Lenči in Matilda |
-----
[21] Župnijska cerkev sv. Martina v Poljanah je služila svojemu namenu do konca leta 1943. Takrat so Nemci iz Poljan pregnali tamkajšnjega župnika Mateja Tavčarja, župnišče in cerkev pa spremenili v nemško žandarmerijsko postojanko. 28. oktobra 1944 so partizani požgali župnišče, nato pa v noči z 12. na 13. november minirali še cerkev. Ob tem je bil popolnoma porušen zvonik, velik del prezbiterija skupaj z glavnim oltarjem ter velik del svoda in strehe nad cerkveno ladjo. Uničena je bila tudi večina notranje opreme. Cerkev je bila tako poškodovana, da so jo morali leta 1954 porušiti. [Jože Štukl: Temeljni kamen baročne cerkve sv. Martina v Poljanah nad Škofjo Loko, Loški razgledi, 2012]
[22] Ana MEZEK (1905-1984) roj. BEVK, hči Tomaža BEVK-a iz Laniš nad Sovodnjem, je bila dejansko Jožičina sestrična po očetu. Jožičin biološki oče France BEVK je bil Tomažev brat.[23] KACIN Inc. http://www.kacin.com: Since Richard Kacin started the company in 1960, KACIN has built more than 700 commercial and industrial facilities, including office buildings, auto dealerships, warehouses, country clubs, hospitals, houses of worship, manufacturing plants, and research & development complexes.
Molitev k materi Božji
 |
| Molitveniki |
Jožica do povojne oblasti ni imela najboljšega mnenja. Zamerila ji je medvojno preganjanje vse od leta 1942 dalje, ki ga je bila deležna skupaj z možem Dakom, ker je ta (tudi na njeno pobudo) želel le obdržati poklic v katerega je vložil deset let svojega šolanja. Zamerila je nekdanjim sosedom in prijateljem, ki so jo preko noči pustili na cedilu, in ji nekateri celo grozili, čeprav ni nikomur nikdar storila nič žalega. Zamerila jim je preganjanje njene matere, samo zato, ker je bila dokaj premožna trgovka in je svojo obrt želela obdržati. Večkrat so bili tudi v smrtni nevarnosti, njena mati, njen mož, ona sama in vsaj enkrat, tudi njeni takrat eno in dve leti stari hčerki.
Povojna oblast se je vmešavala v zasebno življenje njene družine tudi kasneje, v Ljubljani. Vedeli so kdaj kateri izmed otrok hodi v cerkev in so to tudi povedali. Zato jih tja ni več pošiljala in je svojo potrebo po duhovni hrani javno, pred drugimi, tudi bližnjimi, sčasoma zatrla. Ni dosti govorila o tem, a v sebi je le nosila vero, ki jo je po njenem prepričanju rešila. Vsaj po precej obrabljenem, a ohranjenem zapisu na roko prepisane molitve sodeč, ki ga je vse do zadnjega dne hranila v svoji bližini.
 |
| Jožičina molitev k materi Božji |
2002/8 - Ponovno srečanje z rojstnim krajem
Moje zanimanje za njen rod je Jožico pri njenih 80-tih vzpodbudilo, da je tudi sama ponovno pokazala željo za obnovitev stikov s svojim rojstnim krajem. Redno, enkrat letno, se je sicer skozenj vozila, ko je na Novi Oselici obiskala grob svoje mame, a z nekaterimi Sovodenjčani je sedaj želela obnoviti tudi osebne stike in jaz sem se ji z veseljem ponudil za voznika. Načrtov je imela še več, a je obiske zaradi različnih vzrokov prestavljala. Je pa bila, če že ne osebno, s posameznimi v stikih vsaj po telefonu, ali kako drugače, preko pisem oziroma priložnostnih voščil. Tisto kar si je želela najbolj, pa mislim, da je vendarle izpeljala.
2000 - Pri Likerču Milanu Bevku
Septembra leta 2000 (morda kakšno leto prej ali kasneje), bilo je že precej hladno, sva se odpravila na obisk v Sovodenj k "Lekerču", Jožičinem bratrancu po očetu, a sva z avtom zašla na Koprivnik in prispela na "Škrpetovše", kjer se je cesta končala. Znašla sva se na dvorišče in pred vrati hiše je stala bosa in revno oblečena ženska z vidno utrjenimi podplati. Jožica jo je vprašala kje sva in ženska je povedala. Predstavila se je kot "Matičkova" Milka iz Fužine. Jožica je kasneje povedala, da je bila Milka VIDMAR por. BAŠELJ (1932-2006) pestrna moji mami in Stani, ko so leta 1943/4 živeli na Fužinah. Bila je zelo presenečena in tudi šokirana, kje si je Milka ustvarila družino.
V drugem poskusu tistega dne sva le prispela tudi do "Likerča" in tam bila zelo lepo sprejeta. Zadržala sva se kar nekaj časa. Milan BEVK je imel doma uokvirjeno družinsko fotografijo družine BEVK "Na Danikovš", kjer sta bila rojena njegov in Jožičin oče. Tistega dne je Jožica prvič v življenju na fotografiji videla svojega očeta. "Likerčevi" so nama sliko posodili, da sva si jo lahko dala preslikati.
2001- Pri Podčrtarjevih v Stražišču pri Kranju
Leta 2001 sva se z Jožico zapeljala do "Podčrtarjevih" v Stražišču. Tam sta vsak v svoji hiši in vsak s svojo družino živela Franc KACIN (1917) in njegova sestra Milka RIHTARŠIČ (1923), sin in hči Johanna KACIN-a (1881-1933), najmlajšega izmed bratov "Podčrtarjevih" iz Podjelovega brda in njegove žene Ivane BAŠELJ (1886-1973).
Družina je imela nekatere stike s sorodniki v ZDA in z Jožico sva si izborila preslikavo fotografije družine "Podčrtarskega" Matevža KACIN-a (1845-1933) in njegove žene Urše roj. ERŽEN (1846-1917). Izvrinik pa menda hranijo v Ameriki.
2002 - Pri Matijeviču v Grapi
 |
| V Grapi, november 2002 |
Malkina hiša je bila od 90-tih let prazna in takrat jo je kupil Marjan MATIJEVIĆ z družino. Leta 2002 sva bila njihova gosta in Jožica je bila zadovoljna tako s pozornostjo novih lastnikov, kot potekom obnove hiše. Danes je hiša lepo obnovljena.
Na poti proti domu si je precej otožno ogledala tudi ostanke nedolgo pred tem porušene domače starre mamine hiše, ki bi bila Jožičin družinski dom, če se ne bi tistega leta 1942 stvari odvijale drugače.
 |
| V družbi Markovške Mici in Maje, 2004 |
2004 - Pri Markovški Mici
Tretjič se nama je na obisku Sovodnja pridružila moja hči. Odpravili smo se do "Markovške" Mici, ki smo jo zmotili sredi klekljanja. Marija (Mici) DEBELAK por. ŠIFRAR (1922-2006) je bila doma iz Koprivnika in se je v Sovodenj ob poroki s Feliksem ŠIFRAR-jem (1916-1986) primožila v nekdanjo "Uštinovo bajto".
Sprejela nas je na leseni klopi pred hišo. Bilo je prijetno toplo in z Jožico sta obujali spomine.
2006 - Na predstavitvi knjige Korenine belih brez
 |
| V družbi sester Francke in Marije, pesnice Neže Maurer in povezovalke programa v Kašči, 2006 |
Knjigo v katero je vložila precej truda je Marija KRAJNIK predstavila v škofljeloški Kašči Na predstavitev sva bila povabljena tudi midva z Jožico, ki je za knjigo zapisala tudi nekaj svojih verzov.
2008 - Pri Lojzki Jezerškovi
Leta 2002 je Lojzka Jožici pisala pismo. Pismu je priložila fotografijo sošolk (pridružil se jim je "Podčrtarski" Franc Kacin), ki je nastala na skupnem srečanju leta 1998. Jožica, ki se skupnega srečanja ni udeležila, je dopisala imena.
 |
| Sošolke, 1998 z leve, spredaj: Dovška Mici, Podrovtarska Slavinca, Kacin (Bernard) Ivanka, Andrejčevkna Dorica, Kacin Franc, Kacin (Rihtaršič) Milka, Macesnovška Lojzka; zadaj: Mesarjeva Milka, Kosova Mici, Zagrebeljska Mici, Matješkova, Angela, ?, Andrejčevkna Pavla, Mrkovška Mici in Sovodnikarjeva Žefka. |
Prve dni septembra 2008 sva se z Jožico odpravila na pokopališče na Novo Oselico. Bil je ravno pogreb. zato se tam nisva dolgo zadržala. Dogovorjena je bila tudi, da se oglasiva na obisku v hiši pod cerkvijo, kjer je stanovala "Macesnovška" Lojzka. Alojzija RIJAVEC por. JEZERŠEK (1922-2012) je bila vdova po oselškem organistu Petru JEZERŠKU (1912-1995), "Grudnovšku" iz Nove Oselice.
Težko je hodila in v hiši je imela svojo sobo v kateri naju je tudi sprejela. Povedala je, da ravno poteka pogreb "Vrbiške" Marice FILIPIČ, ki je tudi bila pestrna Jožičinima hčerama, tako kot zgoraj že omenjena "Matičkova" Milka, le da Marica v Gorenji vasi.
2010 - Na 90. rojstni dan
Pri njej doma ...
 |
| Šiška, 23. avgusta 2010 |
in na Blokah.
 |
| Bloke, 28. avgusta 2010 |
Bolezen in slovo
 |
| Pozdrav, 23. avgust 2010 |
Jožica je ostala vedra, do svojih zadnjih dni, kljub težavam, ki so jo pestile predvsem zadnje leto. Umrla je 11. januarja 2012, po tednu dni ležanja na onkološkem inštitutu bolnišnice v Ljubljani. Ob povsem zdravih mislih, a brez možnosti besednega sporazumevanja. Rak na jeziku, ki se ji je razširil v zadnjem letu, je bil neizprosen.
Pokopali smo jo na ljubljanski Žalah,poleg njenega moža in sina. Pogreba smo se udeležili številni sorodniki in znanci. Po mojem spominu 1. Stana Zorčič, 2. Peter Zorčič, 3. Nataša Parapid, 4. Goran Parapid, 5. Itana Parapid, 6. Ema Parapid, 7. Uroš Zorčič, 8. Polona Zorčič, 9. sin Max, 10. hči Klara, 11. Igor Zorčič, 12. Nataša Zorčič, 13. sin Aleksander, 14. hči Nika, 15. Mira Fonda, 16. Janko Fonda, 17. Robert Fonda, 18. Alenka Kikelj, 19. Maja Fonda, 20. Aleš Fonda, 21. Tina Cvetko, 22. Saša Cvetko, 23. Miha Aleš, 24. Milan Vukašinovič, 25. Majda Vukašinovič, 26. Daša Vukašinovič, 27. Silvo Fonda, 28. Sandra Fonda, 29. Sonja Mljač, 30. Ljuban Mljač, 31. Niko Milanovič, 32. Andreja Milanovič, 33. Zoran Milanovič, 34. Barbara Pestotnik, 35. Tadej Pestotnik, 36. Nina Pestotnik, 37. Simon Pestotnik, 38. Miro Milanovič, 39. Zdenka Milanovič, 40. Rok Milanovič, 41. Lara Milanovič, 42. Peter Milanovič, 43. Milan Bevk, 44. Aleksander Eržen, 45. Marija, Aleksandrova žena, 46. Viktor Debelak, 47. Vito Debelak, 48. Lidija Debelak žena, 49. Srečko Debelak, 50. Branko Debelak, 51. Tomaž Debelak ?, 52. Aleš Debelak ?, 53. Francka Šubic, 54. Bojan Šubic, 55. Marija Krajnik, 56. Marjan Krajnik, 57. Rolando Krajnik, 58. Robert Krajnik, 59. Nejc Semijalac, 60. Boža Semijalac, 61. Vili Mak, 62. Tončka Mak, 63. Miro Berčič, 64. Meta Razpotnik. Bilo pa je še vsaj 30 drugih.
 |
| Osmrtnica in Jožičin grob |
Ni komentarjev:
Objavite komentar