sobota, 21. julij 2018

Ida Kravanja (Ita Rina)

Ida Kravanja, 1910. [Splet]
O Idi Kravanji (Iti Rini) je bilo napisanih nekaj biografij. Njeno življenje in delo sta verjetno najbolje raziskali Lilijana Nedić(1) (2007) in Petra Testen(2) (2011), na temo njene filmske kariere je bilo napisano tudi diplomsko delo(3) (2010). Posnetih je bilo tudi nekaj njenih dokumentarnih portretov, med njimi Deklica s frnikulami Silvana Furlana (1998), Sećate li se Ite Rine?, katerega avtor je Srb Vladimir Ilja Slani (2007), in nazadnje, do zdaj gotovo najboljši, tisti, ki je bil (2017) prikazan na slovenski nacionalni televiziji(4)
 TV Slovenija
Dokumentarni portret Ite Rine
RTV Slovenija, 2017.
Predvsem iz obdobja pred njenim vstopom k filmu je v biografijah Ite Rine kar nekaj pomanjkljivosti. Tudi netočnosti. Nekateri zapisi za njeno rojstno hišo še vedno povzemajo Škrateljnovo domačijo v Divači, s katero pa sta se dejansko “našli” šele leta 2010, ko so ob 103. obletnici Itinega rojstva združili dve “divaški ikoni” in v prenovljeni, sicer etnološko zelo bogati, domačiji odprli Muzej slovenskih filmskih igralcev ter ga posvetili v Divači rojeni igralki.

Idi Kravanji je takratno dnevno časopisje zelo podrobno sledilo. Predvsem slovenski novinarji (pa tudi tuji) so njeno, tako zasebno kot javno življenje, še posebej v letih 1926 - 1939, spremljali sproti in temeljito. Nekateri članki so sicer že bili povzeti, številni pa so bili spregledani in jih, kolikor mi je znano, v tem zapisu prikazujem prvič. Ker sem želel ujeti utrip časa, sem  članke povzel v izvirniku. Tako kot so bili zapisani. Čeprav je filmska kariera Ite Rine začela strmo naraščati predvsem po vlogi v filmu Erotikon (1929) je iz novinarskih člankov mogoče razbrati tudi, da je svoje tekmice presegla s samozavestjo, znanjem plesa, veščino igranja, razumom, vljudnostjo in seveda tudi lepoto. Imela pa je še eno lastnost. Rada je zamujala.

Med najboljše Itine filme so filmski kritiki uvrstili naslednje: Erotikon (1929) — Andrea; Pomlad se budi (1929) — Ilse; Sramota (1929) — Marta Holanová; Obešenjakova Tončka (1930) — Tonka Šibenice; Kralj valčka (1930) — hči Zajna; Valovi strasti (1930)  — hči Betty; Fantom Durmitorja (1932) — Jela Gruić; A življenje teče dalje (1935) — Marie; Princesa koral (1937) — Anka Vuković; Trgovci z dekleti (1939) — Chiquita Salieri; Vojna (1960).

V svoji karieri je Ita Rina zavrnila kar tri ponudbe iz Hollywooda. V zadnji so ji ponudil celo "bianco" ček, na katerega bi lahko vpisala znesek po lastni presoji, vendar se za odhod v Ameriko ni odločila. Tako je ves čas ustvarjala le v Evropi. Ne glede na to Ita Rina ostaja zapisana v svetovni filmografiji kot največja, če že ne kot prva(4a), slovenska (in jugoslovanska) filmska zvezda.


OPOMBE:
1 Lilijana Nedić: Ita Rina. Prva slovenska filmska zvezda / The first Slovenian film star. Slovenska kinoteka, 2007. 
2 Med domom in svetom [urednik Igor Grdina] - Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011. (Zbirka Življenja in dela VIII, Biografske in bibliografske študije 5). Ida Kravanja, strani 81-106.
3 Kaja Bohorč: Ita Rina - prva in edina “prava” slovenska filmska zvezda ali le ime za v križanke. Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Diplomsko delo, 2010.
4 Ita Rina: Filmska zvezda, ki je zavrnila Hollywood, Dokumentarni film RTV Slovenija, 2017.
4a Prva Slovenka, ki se je uveljavila v filmskem Hollywood-u, je bila Rozalija Seršen (1897-1967) - Zalla Zarana. Rojena je bila 16. julija 1897 v Žužemberku 143, v Avbljevi hiši, sodnemu uradniku Matiji Seršenu (1864-1940) in gospodinji Rozaliji (1864-1941), rojeni Zoran. Leto kasneje je Rozalija dobila brata Stanislava (1898-1974), ki je postal lesni trgovec. Novembra 1898 je oče hišo v Žužemberku, v kateri sta bili dolgo let mesarija in krčma, ponudil v prodajo in družina se je preselila v Vipavo, kjer sta se rodili še dve hčeri. Tisti, rojeni leta 1902, so dali ime Matilda. Oče Matija pa je imel težave tudi z alkoholom. Leta 1905 se je zaradi tega (tožba zaradi razžalitve) celo zapletel v sodni spor, ki ga je na koncu izgubil. Verjetno leta 1907 (Rozalija je v Vipavi opravila tri razrede osnovne šole) se je družina preselila v Ljubljano, kjer se je oče Matija zaposlil kot knjigovodja (Adresar Ljubljane 1912). Še pred začetkom prve svetovne vojne se je Rozalija, takrat še ne 17-letna, odpravila v Francijo in 21. februarja 1914 iz pristanišča Le Havre z ladjo La Caroline odplula proti Ameriki. V pristanišče na Ellis Island je prispela 11. marca 1914. Pot je nadaljevala do San Francisca, kjer je živela njena teta. Pri njej je hodila v večerno šolo, se učila angleščine, knjigovodstva, osnov trgovine in stenografijo. Rozalija, ki je bila nemirna duša, pri teti ni ostala dolgo. Z nemško prijateljico Isabelle Grenner sta se leta 1917 odpravili v Los Angeles, da se poskusita v filmu. Rozalija je svojo prvo filmsko vlogo dobila leta 1918. Dne 15. decembra 1920 je vložila prošnjo za ameriško državljanstvo in 27. januarja 1928 to tudi postala. Leta 1921 je bila pri svoji družini v Sloveniji nazadnje. Ko se je 18. avgusta 1921 vračala je k sebi v Ameriko vzela tudi svojo sestro Matildo. Takrat je prevzela umetniško ime Zalla Zarana. Matilda je postala odlična šolana plesalka. S plesom je očarala tudi Chaplina, ki ji je ob neki priložnosti poslal šopek. Ker pa je Matilda bolehala, verjetno za astmo, je kariero v Ameriki zaključila, se vrnila v Slovenijo in se poročila z bogatim italijanskim trgovcem. Rozalija pa je ostala v Ameriki. Staršem je na Jezerski cesti v Kranju kupila hišo, ki je postala "Vila Zala". Rozalija (Zalla Zarana) je med leti 1918 in 1930 igrala v vsaj dvajsetih nemih filmih. Prijateljevala je z več takratnimi filmskimi zvezdami, tudi z Oliverjem Hardyjem in s Stanom Laurelom. Leta 1930/31 se je poročila z 28 let starejšim bogatim trgovcem z železnino Theodorom Lohmanom (1869-1944). Otrok nista imela. Umrla  je 12. julija 1967 na svojem domu v Ameriki. Njeno ime (Zala Zorana) je vklesano tudi na družinskem spomeniku na ljubljanskih Žalah. [podrobneje o njenih filmih pa morda kdaj drugič]

OTROŠTVO


Ida Kravanja (vpis rojstva). [Krstna knjiga Divača. Splet: Kinoteka]
Ida Finzi Haydée (1867-1946)
Iz krstnega vpisa(5) je razvidno, da se je Ida rodila 7. julija 1907 v Divači 9. Krščena je bila 18. julija 1907, krstil pa je divaški župnik(6) Filip Jakob Sedmak (1868-1909). Krstna botra pa sta bila materin svak Karl Cuder (1875-1954) iz Bovca in pisateljica in novinarka judovskega rodu Ida Finzi Haydée iz Trsta. Pri krstu ju je zastopal Mario Vouk. Babica pri porodu je bila Marija Štok.

Ida je torej svoje ime dobila po judovski pisateljici iz Trsta(7).

Družina Kravanja je v družinski knjigi (Status Animarum) župnije Divača vpisana med najemniki. Iz vpisa je mogoče razbrati tudi, da sta bila očetov oče Josip Kravanja iz Bovca 355, materin pa Josip Marka iz Gornjega Loga pod Mangartom.

Hiša številka 9 v Divači ni bila Škrateljnova, temveč številka hiše pri Skokovih, nekdanji mizarski delavnici družine Skok(8), ki je v času Idinega rojstva kot začasno bivališče služila številnim delavcem na železnici. V tej hiši sta se tako železničarskemu sprevodniku (conduct. c. r. ferrov.) Josipu Kravanji (1881-1926) in Mariji Marka(9) (1886-?) rodili dve hčeri: Ida in Danica Jožefa(10).

Družina Kravanja. [Družinska knjiga Divača, 1903-inq]
Kmalu po izbruhu 1. svetovne vojne se je Idina družina preselila v Ljubljano. V tem času je za svoj 8. rojstni dan (1915) v dar dobila knjigo Otroški oder(11), ki naj bi imela pomemben vpliv na njeno poznejšo usmeritev.

Družina Kravanja (Prvo obhajilo - Ida je na levi), okoli 1917. [TV Slovenija] 
Družina je sprva živela v Zgornji Šiški, kjer je Ida obiskovala III. mestno ljudsko šolo(12). Menda leta 1919(13) so se preselili v Rožno dolino in 16. maja 1921 je v ljubljanski stolnici - cerkvi sv. Nikolaja - opravila sveto birmo.

Danica in Ida pri birmi, 1921. [TV Slovenija]
Po končani osnovni šoli so starši Danico, verjetno pa tudi njeno sestro Ido, vpisali na gimnazijo. Kot je razvidno iz šolskega poročila(14) sta v šolskem letu 1925/6 obiskovali Tehniško srednjo šolo(15) v Ljubljani, smer: Ženska obrtna šola. Danica je v šolskem letu 1924/5 obiskovala I. letnik oddelka za šivanje, v šolskem letu 1925/6 pa sta Danica (kot redna slušateljica) in Ida (kot izredna slušateljica - hospitantka) na isti šoli skupaj obiskovali II. letnik oddelka za perilo.

Ida je bila v tem času kot računovodkinja zaposlena v banki na današnji Cankarjevi cesti in je v svojem prostem času menda zelo rada obiskovala tudi gledališke in filmske predstave(16). Hkrati je bila tudi včlanjena v “Akademsko športno društvo Primorje”, katerega predsednik je bil Ivo Sancin(17), oče njenega dobrega prijatelja in študenta rudarstva Sava Sancina(18). Udeleževala se je sokolskih nastopov in se izpopolnjevala tudi v plesu, ki ji je glede na to, da je v svojih zgodnjih filmih dobivala predvsem plesne vloge, gotovo predstavljal dobro referenco. V okviru Sokola se je znotraj kroga prijateljic, v katerega je bila vključena tudi njena sestra Danica, družila tudi z ljubljanskimi študenti, med katerimi sta bila vsaj Savo Sancin in Miron Bleiweis(19), verjetno pa tudi Daničin kasnejši mož Miodrag Brašić.

Ženska obrtna šola. Oddelek za šivanje (na sliki bi utegnili biti tudi Ida in Danica). [Izvestje 1926/27]
Dne 1. maja 1926(20) so pokopali Idinega očeta, kar je v družino prineslo številne spremembe. Oktobra 1926 je Slovenski narod objavil natečaj za izbor najlepše Jugoslovanke in izbranim ponujal službo pri filmu. Prijateljice so Ido, menda brez njene vednosti, prijavile na tekmovanje in zraven priložili njeno fotografijo. Danica pa se je zaljubila in se 28. decembra 1926 tudi uradno zaročila s Srbom iz Trstenika Miodragom Brašićem, študentom medicine v Ljubljani(21), ter z njim odšla v Srbijo. Njuna mati Marija, ki je tako rekoč čez noč ostala brez družine, se je lotila oddajanja sob študentom. Še leta 1928(22) je kot zasebnica živela doma, na naslovu: Cesta v Rožno dolino 43, leta 1933(23) pa je kot vdova po železniškem sprevodniku živela na drugem naslovu: Predjamska ul. 2.

Ida (levo) in Danica z mamo pri pletenju, 1926. [TV Slovenija]

OPOMBE:
5 Krstna knjiga Divača, zvezek III, stran 101 zaporedna številka 18.
6 Divaška duhovnija je bila povzdignjena v župnijo 3. februarja 1892.
7 Ida torej ni bila krščena kot Italina Lida, kot je kasneje govorili Ita in njena hči Tamara.
8 Družinske knjige Divača 1834, 1849, 1868, 1903 (hš. 32/9: Skok): Prvi lastnik Anton Skok (1783-1853), za njim sin Josip Skok (1808-1855) tišler (mizar). Po Skokih je delavnico okoli 1884 prevzel mizar Jernej Mlakar (1857-1915) iz Goropek pri Žireh. V začetku 20. stoletja pa so se v hiši pogosto menjavale družine železničarjev: Josip Kravanja (1906 - družina vpisana med tujci, str. 278), Karl Kranjc (1909), Anton Srebot (1914), Adolf Rebec (1936), ..., idr. Vsaj Josip Kravanja in Karl Kranjc sta bila strojevodji.
9 Josip Kravanja in Marija Marka sta se poročila 22. septembra 1906. Ženin oče je bil Josip Kravanja iz Bovca 355, nevestin pa Josip Marka iz Gornjega Loga pod Mangartom. 
Danica Kravanja in Milorad Brašić, 1926.
10 Danica Kravanja se je rodila 30. julija 1908.
11 Marica Gregorič: Otroški oder. Igrice za mladino otroških vrtcev in ljudske šole. Natisnila „Učiteljska tiskarna“. V Ljubljani 1910. Knjiga je leta 1920 doživela ponatis.
12 Verjetno gre za stavbo, ki je delovala v okviru III. mestne šole in jo je leta 1908 občina Zgornja Šiška kupila kot staro šišensko šolsko poslopje. V njem so ob začetku šolskega leta 1908/09 odprli dvorazrednico za vasi Zgornja
Šiška in Koseze. V letu 1909 je ta postala trirazrednica, od leta 1913 dalje pa so na njej za učence tretjega in višjih razredov uvedli obvezen pouk nemščine. [Andrej Vovko: O osnovnem in srednjem šolstvu v Ljubljani v obdobju 1848-1941, Kronika, 1981]
13 Družine Kravanja v popisu prebivalstva Ljubljane za leto 1921 [Sistory. Zgodovina Slovenije. Popisi prebivalstva Ljubljane (http://www.sistory.si/popis)], kot bi pričakovali, ni zaslediti.
14 Tehniška srednja šola v Ljubljani. Izvestje za šolsko leto 1924./1925. in Izvestje za šolsko leto 1925./1926. 
15 Leta 1920 so državno obrtno šolo spremenili v državno Tehniško srednjo šolo, (pod njenim vodstvom so delovale delovodska ter moška in ženska obrtna šola). Najprej je gostovala v stavbah I. gimnazije (na Beethovnovi?) ter tehniške srednje šole, leta 1934 pa je dobila lastno stavbo.[Andrej Vovko: O osnovnem in srednjem šolstvu v Ljubljani v obdobju 1848-1941, Kronika, 1981]
16 Intervju z Itino hčero Tijano Đorđević.
17 Ivo Sancin (1872-1954). Adresar Ljubljane 1928: Kmetijska družba za Slovenijo: Predsednik: Sancin Ivo, šef. kmet. oddelka v p.; Akademski športni klub Primorje. Predsednik: Sancin Ivo. 
18 Savo Sancin (1900-1974). [1] Popis Ljubljane 1931: Savo Sancin, roj. 2.10.1900 Italija, akademik. Oče Sancin Ivo, državni uradnik v pok., mati Antica (Antonija), gospodinja. [2] Nova Doba, 9. november 1931: Službene objave sodniškega zbora Jugoslovenskega Lahkoatletskega Saveza za dravsko banovino Na ustanovni glavni skupščini zbora sodnikov JLASa za dravsko banovino, dne 16. oktobra 1931., ki se je vršil s odobrenjem JLASa, je bil za prvo poslovno dobo izvoljen sledeči upravni odbor; Predsednik: g. Slamič Lavoslav, tajnik: Sancin Savo, blagajnik: g. Luin Mirko, odbornika: gg. Vidic Ciril in Stepišnik Mirko, revizor g. Keber Herman. Službeni naslov zbora je: Sodniški zbor JLASa za dravsko banovino, tajnik Sancin Savo, Tavčarjeva ul. 1. [3] Adresar Ljubljane 1933: Sancin Savo, trg. uradnik, sin ...
19 Dr. Miron Bleiweis Trsteniški (1907-1987), odvetnik. V študentskih letih odličen tenisač.
20 ZAL LJU630 Komunalno podjetje Žale Ljubljana. [Ancestry.com: Slovenia, Ljubljana, Funeral Accounts, 1937-1970  Index (Indeks) 1925-1926 vol 294-1027 page 45]
21 Slovenski narod, 28.12.1926: Zaroka Danice Kravanja.
22 Adresar mesta Ljubljane, 1928.
23 Adresar mesta Ljubljane, 1933.

IZBOR NAJLEPŠE JUGOSLOVANKE


Ameriški filmski producenti po Evropi iščejo dekleta za film in oktobra 1926 prijateljice Ido prijavijo na lepotno tekmovanje v Zagrebu.


[IŠČE SE NAJLEPŠA JUGOSLOVENKA, Slovenski narod, 26. oktober 1926]

Ida Kravanja, 1926. [TV Slovenija]
Velikim filmskim podjetjem dela kakor gledališčem največ preglavice vprašanje naraščaja. Publika zahteva nove obraze, nova imena in nove talente. Prvih in drugih ne manjka, pač pa je tretje — talente — težko najti. Posebno žensk je malo, ki bi združevale vse pogoje za filmsko karijero. Poleg talenta mora biti ženska tudi lepa, lepe postave in lepega obraza, sicer si teško pridobi simpatije kinopublike. Sedaj so velika filmska podjetja razpisala poseben natečaj, da odkrijejo take lepotice Znano filmsko podjetje Fanamet. ki združuje tri svetovne filmske velefirme, je razpisalo mednarodno konkurenco lepotic. Te konkurence se lahko udeleže vse ženske evropskih držav. Podjetje ima v vsaki državi svoje zastopstvo, ki vodi akcijo za dotično državo. Pri nas se nahaja filijalka v Zagrebu. Pri tej podružnici se bo izbrala najlepša Jugoslovenka. Izvoljenka bo nastavljena pri imenovani firmi kot fimska diva, kar bo seveda združeno s prav čednimi dohodki. Vsaka, ki se hoče udeležiti te konkurence, mora vposlati na podružnico Fanameta v Zagrebu svojo sliko. Slike bo pregledala posebna komisija strokovnjakov. Da pa bo soodločevanje omogočeno tudi širšim krogom, se bodo slike najlepših kazale skozi štirinajst dni v vseh kinih, tako da bo lahko občinstvo samo izbralo najlepšo, ki bo reprezentirala Jugoslavijo v filmu. To je prvi slučaj, da išče ameriško podjetje v Jugoslaviji filmsko divo. Upamo, da tekmovalk ne bo manjkalo. Kakor poročajo listi, bo odločitev padla že pred božičem, tako da bo izbrana lepotica z novim letom že nastavljena.

[TEKMA FILMSKE LEPOTE, Slovenski narod, 29. oktober 1926]

Tekmovalke, 1926. [Splet]
Trust Fanamet, ki zastopa tri največja ameriška filmska podjetja, in sicer Paramount, First National in Metro Goldwyn, išče najlepšo žensko za svoje nove filme in zato je naročil svojim zastopstvom na Češkoslovaškem, v Avstriji, Madžarski, Poljski, Jugoslaviji, Rumuniji, Grčiji in Turčiji, naj razpišejo v omenjenih državah tekmo filmske lepote. Tekme se lahko udeleže vse državljanke navedenih držav in že zdaj sprejemajo zastopstva ameriških filmskih podjetij pismene prijave. Vsaka tekmovalka bo fotografirana, nakar izbere posebna komisija izmed vseh najlepšo. Vse dame, ki so dovolj lepe, da poizkusijo svojo srečo, nastopijo v največjih kinopodjetjih, kjer bo odločala o njihovi lepoti publika. Občinstvo izbere izmed krasotic 5 najlepših in te pridejo pred ožjo komisijo, v kateri bodo upodabljajoči umetniki, filmski igralci in novinarji. Zmagovalka dobi bogato nagrado in filmski angažma v Ameriki. Pošljejo jo v Kalifornijo (Hollywood), kjer se bo učila igrati v filmu. Tekma traja do Božiča. S 1. januarjem 1927 bo zmagovalka angažirana. Našim krasoticam se nudi torej najlepša prilika, da se proslave, poleg tega pa še obogate. Seveda bo, kakor vedno tu, pri tej tekmi mnogo poklicanih in malo izvoljenih, a vendar ne smemo obupavati. Morda se pa le posreči odnesti zmago in sloves filmske dive. 

[ZAKLJUČEK LEPOTNE KONKURENCE V ZAGREBU, Slovenski narod, 20. november 1926]

V Zagrebu je bilo v sredo [17. novembra] zaključeno lepotno tekmovanje za izbor filmske zvezde. Glasovanje, katerega se je v treh dneh udeležilo okoli 8000 oseb, je poteklo precej animirano. Izvoljenih je bilo 15(24) lepotic in krasotic, med temi tudi Ljubljančanka Ida Kravanja iz Rožne doline. Jury se sestane 10. decembra v Zagrebu. Tu bodo izbrane tri najlepše mladenke, slike izbranih pa se pošljejo v Berlin, kjer bo vrhovna juryja izbrala zmagovalko. Izbrana diva bo nato potovala brezplačno v I. razredu na Dunaj, kjer se sestanejo zmagovalke iz vseh 10 držav, ki bodo angažirane kot filmske igralke. 

[TRI 'NAJLEPŠE' JUGOSLOVENKE, Slovenski narod, 21. december 1926]

Tekmovalke (Ida Kravanja zgoraj v sredini), 1926. [Splet]
Zakaj ni prišla v zaključno konkurenco Ljubljančanka gdč. Ida Kravanja. — Kaj pravijo tri izvoljenke o sebi in svojem okusu.

Izbira najlepše Jugoslovenke, ki se ji obeta karijera filmske dive, vzbuja v vseh krajih, zlasti pa v naših glavnih centrih, veliko zanimanje. Zlasti beogradsko časopisje je razpravljalo o tem zelo obširno. Vrhunec je doseglo beogradsko Vreme ki prinaša dolge intervjuje z vsemi tremi izvoljenkami, kot da so se res že proslavile v širnem filmskem svetu. Kakor znano, je razsodišče [10. decembra] izbralo v Zagrebu po eno Srbkinjo, Hrvatico in Slovenko. Glede zadnje je sicer nastal majhen spor, a to prav ni ne zmanjšuje splošnega zanimanja. Bodočo filmsko zvezdo - gospodično so pozdravile že tudi razne filmske veličine. O priliki zadnje tekme v Zagrebu je dospelo na komisijo sledeče pismo: Pozdravljamo bodočo koleginjo iz Jugoslavije in ji želimo, da bi bila še slavnejša kakor smo me. — Pola Negri, Lya de Putti, Mae Muray, Norma Shearer, Gloria Swanson in Corinne Griffith.” 

Uredniku Vremena so se naše bodoče zvezde predstavile takole: Beogradčanka Danica Živanović je rojena 1905. leta v Banji Luki. Ker je bil njen oče često premeščen, je obiskovala šolo v Gradcu, Buenos Airesu, Trstu in Zagrebu, kjer je absolvirala štiri razrede realne gimnazije. Radi bolehanja je morala opustiti študije. Že od nekdaj pa je čutila nagnenje za balet in po dolgem moledovanju je oče končno ustregel njeni želji. Šolala se je pri Weissu in Frohmanu, nakar je dobila mesto pri zagrebški operi. Zadnji dve leti je nameščena pri beogradski operi, kjer je na glasu kot ena najboljših mlajših balerin. Poleg svojega materinega jezika govori tudi rusko, češko, francosko, angleško in nemško. Za film se je zanimila že v svoji zgodnji mladosti. Pri oblekah ni izbirčna in ji je po volji vse, kar ji dobro stoji. Moške ima zelo rada ter pravi, da je v tem pogledu velik lump. Prav rada kroka. Najljubše ji je potovanje in bivanje na morju, najraje pa jé slaščice. Omožila se bo, čim najde svoj ideal, brez ljubezni pa noče v zakon. Doslej še ni bila nikdar zaljubljena, imela je samo par simpatij. Drugače pa je verna, ne kadi, ljubša so ji kratka krila, sicer pa, kakor zahteva moda. Druga kandidatinja za filmsko zvezdo je Zagrebčanka Štefica Vidačić. Pravijo, da je med vsemi najslajša in najbolj ljubka. Rojena je 1909 v Požegi kot hčerka malega trgovca. Ko je bila stara tri leta, se je začelo potovanje Po svetu. Usoda jo je z njeno rodbino vred zanesla na Reko, v Zagreb, razne druge kraje in končno zopet nazaj v Zagreb, kjer je med vojno osnoval njen oče bife, ki ga sedaj ona vodi samostojno. Oče in mati sta izvršila samomor, tako da je že v zgodnji mladosti osirotela. Vendar pa je premagala vse težave in danes se ji smehlja sreča, bodisi pri filmu, bodisi v naročju kakega uglednega moža, saj je pri tekmovanju očarala vse s svojo lepoto. — Naljubša ji je črna barva, kombinirana z rdečo. Zaljubljena je bila, a o tem noče govoriti, ker ji zbuja žalostne spomine. Omožila se bo samo z onim, ki si ga bo sama izbrala, drugače ostane raje dekle. Njen mož mora biti trgovec, industrijalec ali bančni direktor, ker ji ti poklici najbolj imponirajo. Slovenke bo reprezentirala med filmskimi kandidatinjami gdčna. Nada Pogačnik, rojena v Gorici. Že pri prvi priliki je pokazala pravi filmski talent. Na dogovorjeni sestanek z novinarji je prišla — pol ure kasneje in drugam. Oče ji je umrl v zgodnji mladosti, mati pa se je vdrugič poročila z dr. Silobrčićem. Pred petimi leti je prišla v Zagreb. Šolala se je v Gradcu. Za film se je začela zanimati v svojem petnajstem letu, o svojih ljubavnih doživljajih pa noče izdati nobene tajnosti. Omožiti se namerava, čim najde moža, ki bo odgovarjal njenim idealom. Kakšen pravzaprav naj bo, še sama ne ve. Za šport je zelo vneta. Igra tenis, letos pa se je naučila tudi šofiranja: na glasu je kot dobra plavalka, toda letos je šla predaleč in je v Savi skoraj utonila. Želi si mnogo denarja. Žensk ne mora, ker so vse falš, pač pa je rada v družbi moških. Potuje zelo rada, boji pa se potovanja po morju, ker je doslej še vedno podlegla morski bolezni. Kar se tiče ženske mode, je odločno za čimkrajša krila in je tudi sicer vneta pobornica ženske emancipacije.

Kaj je bilo z gdč. Kravanjo? - Povodom zaključnega tekmovanja v Zagrebu, ki je vzbujalo med zagrebško in beogradsko publiko ogromno senzacijo, so zagrebški listi obširno pisali tudi o tem, zakaj je od tekme odstopila Ljubljančanka gdčna. Ida Kravanja, čeprav so jo splošno smatrali za najresnejšo kandidatinio za filmsko divo. Listi so govorili o sramotilnih in grozilnih pismih, ki jih je baje dobivala gdč. Ida od zavistnih ljubljanskih konkurentij, citirali pisma, ki so prihajala baje iz Ljubljane na razsodišče v Zagrebu in trdila, da gospodična Kravanja nikakor ni taka krasotica, kakor si oni mislijo. Listi so celo vedeli o vitrijolu, ki grozi nežnemu Idinemu obrazu, ako se udeleži konkurence v Zagrebu. Zato da je gospodična svojo udeležbo na zaključni tekmi odpovedala. Zagrebški listi so res poročali, da se gdčna. Kravanja tekme ni udeležila, kasneje pa se je zvedelo, da je vendar bila tudi ona v hotelu Esplanadi in da je doživela velik uspeh. Afera je postala s tem zelo zanimiva in tudi v Ljubljani se živahno razpravlja o njej. Zato smo se informirali, kolikor se je pač dalo in izvedeli: Med tisoči fotografij, ki jih je prejelo zagrebško razsodišče, je bila tudi slika gdčne. Ide Kravanje, ki jo je za hec poslala družba veselih deklic. Vse, Ida sama in njene prijateljice, so bile zato presenečene, ko je stala gdčna Ida Kravanja naenkrat v ospredju zanimanja in konkurence. Skromno in mirno, dasi res lepo gospodično, ki živi v Ljubljani tako sama zase, da jo le malokdo pozna, je to razburilo, a na drugi strani bi seveda ne bila ženska, ako ji ne bi laskalo, da sta se ji klanjala tudi tako samoljubna Zagreb in Beograd. Ko je dobila poziv na zaključno tekmovanje v Zagreb, je bila zato v velikih škripcih. Ker pa je filmska karijera baje ne miče in ni hotela da bi se o njej še več pisalo in govorilo, je svojo udeležbo odpovedala in razsodišče je mesto nje pozvalo neko lepotico iz Osijeka. V tem so prispele v Ljubljano vesti o intrigah proti udeležbi gdčne. Kravanje na zaključni konkurenci: neki gospod iz Ljubljane, čegar zaročenka je tudi tekmovala, a propadla, je baje res poslal tudi par protestnih brzojavk proti gdčni. Kravanji in v zagrebških listih, ki so vse to z naslado beležili, je izšla tudi notica o grožnji z vitriolom. Na vse to so prijatelji in prijateljice prisilili Ido, da je na dan konkurence, v četrtek [16. decembra], z večernim brzovlakom le odpotovala v Zagreb. Prispela je v hotel Esplanade že sredi konkurence in je bila od publike burno pozdravljena in aklamirana. Osvojila si je na mah simpatije vseh prisotnih, ki so zahtevali, da mora tudi ona v Berlin. Razsodišče, ki je bilo s svojo sodbo že gotovo, je prišlo v nemilo zadrego. Dasi razsodba v hotelu samem še ni bila razglašena, so jo imele že vse redakcije zagrebških jutranjih listov. Razsodišče si ni vedelo pomagati: iz strahu pred protesti je zato izjavilo, da razsodbe, kdo so tri najlepše Jugoslovenke, ne bo proglasilo, ampak jo bodo lahko čitali zjutraj v listih. In v teh je izšla trojica, ki je bila določena že pred prihodom gospodične Kravanje...

Taka je bila torej ta zgodba. Prijateljica gospodične Ide nam zatrjuje, da je Ida s tem zelo zadovoljna, ker je prav nič ne miče filmska karijera v tujem svetu, ko ima vendar doma v Ljubljani svojo službo, svoj mir, dobro mamico in menda tudi že svojega — A to javnosti ne zanima!

Ključno dejanje, ki je pripeljalo do tega, da so se za Ido začeli zanimati filmski producenti v Berlinu je bilo to, da je Alfred Müller(25), sin enega izmed lastnikov kina Balkan Palace v Zagrebu, Idine fotografije poslal producentu iz Berlina Petru Ostermayr-ju. Kmalu je od njih začela dobivati številna vabila na avdicijo, ki jih je, kolikor je bilo mogoče, prestregala njena mama. Pri zadnjem pismu, ki je prišlo Idi v roke, pa je ta napravila odločilen korak - pred mamo je dobesedno pobegnila v Berlin.

[POBEG V BERLIN, 21. maj 1927]

Ida je pod pretvezo, mami se je zlagala, in ob pomoči družinskega prijatelja Alojza Malote(26) in njegove žene Hedvige r. Karner(27), vdove po Antonu Šarc-u, v soboto 21. maja 1927 stopila na vlak za Prago, tam prestopila, in naslednji dan prispela na železniško postajo Anhalter Bahnhof v Berlinu. Ida: “To je bilo moje najduže i najteže putovanje. Sklupčala sam se u uglu kupea i preplašeno gledala oko sebe. Znala sam tek nekoliko reči nemačkog ...”. Na postaji sta jo pričakala dva filmska producenta in jo namestila v bližnjem hotelu. Vso noč je prebedela. Verjetno v ponedeljek, 23. maja, je imela avdicijo. Producenta, ki sta jo dan prej sprejela na postaji, sta jo prišla iskat in jo pospremila na poskusno snemanje. Ida: “Osvetlili su me reflektorima. Kamere su počele da zuje... Neki potpuni stranci piljili su u mene, došaptavajući se. Govorili su mi da vrištim, da se smejem, da mašem, da plačem. Mislim da sam najprirodnije izgledala u scenama u kojima sam plakala.” 

OPOMBE:
24 Med njimi so bile: Ida Kravanja iz Ljubljane, Marta Kovačević iz Osijeka, Danica Živanović in Leopoldina Nikolić iz Beograda, ter Štefica Vidačić, Božena Jurković, Štefica Konopa in Nada Pogačnik iz Zagreba. Nada Pogačnik je bila sicer rojena v Gorici, a se je po drugi poroki njene mame z dr. Silobrčićem preselila v Zagreb, kjer je živela tudi v času izbora.
25 Adolf Müller (1857–1932), oče: https://en.wikipedia.org/wiki/Adolf_M%C3%BCller_(industrialist); Alfred Müller (1888-1945), sin: https://en.wikipedia.org/wiki/Alfred_M%C3%BCller_(entrepreneur)
26 Alojz Malota (? - 1932), višji častnik in akademski slikar. [1] Jutro, 29. oktobra 1932: Domače vesti ... Novi grobovi ... V Gradcu je umrl upokojeni višji častnik in akademski slikar g. Alojz Malota. [2] Prosveta. Glasilo slovenske narodne podporne jednote, Chicago Ill, 17. november 1932: Vesti iz Jugoslavije. Umrli so: ... v Gradcu akad. slikar Alojz Malota ... 
27 Hedvika (Heda) Karner vd. Šarc, por. Malota (1879-?), trgovka. [1] Letno poročilo uršulinskih dekliških šol v Ljubljani. Izdalo šolsko ravnateljstvo na koncu šolskega leta 1907/ 1908. ... IV. Verzeichnis der Schülerinnen. ... Übungsschule. II. Klasse. ... Šarc Hedwig aus Marburg. [2] Amtsblatt zur Laibacher Zeitung. 9. Oktober 1913. Premembe in dodatki k že vpisanim firmam posameznih trgovcev. Vpisalo se je v register oddelek A: Sedež firme: Ljubljana. Besede firme: Anton Šarc. Izbriše se imetnik Anton Šarc vsled prodaje podjetja. Sedanja imetnica njegova soproga Hedvika Šarc, rojena Karner, trgovka v Ljubljani. Datum vpisa: 2. oktobra 1913. C. kr. deželno kot trgovsko sodišče v Ljubljani, odd. III., dne 1. oktobra 1913. [3] Laibacher Zeitung, 7. Oktober 1915: na Šelenburgovi ulici 5 v Ljubljani imela trgovino s konfekcijo (perilo, krpe, nogavice, brisače, puloverji, rokavice, tapete ...). [4] Laibacher Zeitung, 25. November 1916: ... “Die Spezial-Leinenabteilung im Wäschegeschäft Anton Šarc Inhaberin Hedwig Šarc”. [5] Jugoslavija, 11. septembra 1920: ZAHVALA. Za mnogobrojne dokaze iskrenega sočutja povodom smrti gospoda ANTONA ŠARC-a trgovec v Ljubljani za poklonjeno krasno cvetje kakor tudi za čaščeče spremstvo na njega zadnji poti, izrekamo vsem našo najprisrčnejšo zahvalo. Posebno se pa zahvaljujemo sl. pevskima zboroma Glasbene Matice in Ljubljanskega Zvona za ganljive žalostinke. V Ljubljani, 9. septembra 1920. Žalujoči ostali. [6] Koledar Družbe sv. Cirila in Metoda za navadno leto 1921: ... Redna XXXI. velika skupščina v Ljubljani, dne 19. kimavca 1920. Od zadnje velike skupščine nam je neizprosna smrt odtegnila zopet mnogo prijateljev, sotrudnikov in dobrotnikov. ... 18. Anton Šarc, trgovec v Ljubljani; [7] Adresar mesta Ljubljane 1928: Malota-Šarc Hedvika, trg., Knafljeva ul. 2. [8] Popis Ljubljana 1931: Hedvika Šarc (r. 2.2.1879, Kamnica Maribor), Šelenburgova ulica 5, trgovka. [9] Adresar mesta Ljubljane 1933: Malota Heda, trg., Šelenburgova ul. 5/II [10] Slovenski narod, 2. januar 1942: Seznam optantov. Iz Ljubljane so se priglasili za selitev ... Malota Hedviga. [11] Slovenec, 14. januarja 1942. Seznam ljubljanskih optantov za preselitev. ... Malota Hedvika (2.2.1879, Gams) Ljubljana, Knafljeva 2 ... 

ZAČETEK KARIERE


Ida 23. maja 1927 podpiše dveletno pogodbo s produkcijsko hišo Petra Ostermayr-ja.


[KRASOTICA IDA ODŠLA V BERLIN K FILMU, Slovenski narod, 28. maj 1927]

Gospodična Ida Kravanja. [Razgledi]
V ponedeljek zjutraj so v kontoarju neke efektne banke(28) na Aleksandrovi cesti z začudenjem in presenečenjem pričakovali, kdaj pride krasotica Idica. Zaman! Ni je bilo. Tudi doma v Rožni dolini so bili prestrašeni, kajti Idice ni bilo domu in niso vedeli, kaj je z njo. Krasotica Ida, najnevarnejša konkurentinja zagrebške Štefice, jugoslovenske kraljice lepote, je prejšnjo soboto 21. t. m. smehljaje in kategorično povedala doma in svojim znancem: — Grem na Koroško. Tja sem povabljena na letovišče. Kdaj se vrnem, to je vprašanje; morda v ponedeljek?

Ida pa je namesto tega v soboto [21. maja] napolnila svoj potni kovčeg z najpotrebnejšimi stvarmi in se odpeljala na glavni kolodvor, kjer je vstopila v brzovlak, ki vozi proti Pragi in dalje proti Berlinu. Dva dni je vladalo v Rožni dolini veliko razburjenje. Vsi so se povpraševali: — Kje je naša Idica? Ali se ni mogoče kje na Koroškem ponesrečila? V torek [24. maja(29)] pa je poštni sel prinesel v Rožno dolino materi kratko brzojavko iz Berlina, v kateri pravi Ida: — Sem v Berlinu. Angažirana! Pismo sledi!


Mati se je prekrižala in vznevoljila, kajti odločno je Idici branila, da bi stopila k filmu. Idica, odkar je zaslovela kot krasotica, pa je z neodoljivim hrepenenjem sanjala samo o karijeri filmske zvezde. Baje jo je “Fanamet” sprejel v filmsko šolo, kjer bo tekmovala z zagrebško Štefico ...

Modni atelje M. Šarc je poslal gdč. Idi Kravanja te dni krasno toaleto, ki jo je dobila povodom lepotne konkurence, objavljene nedavno v “Slov. Narodu”. Krasno izdelana obleka ji je bila gotovo dobrodošla popotnica.

[TOALETA GOSPODIČNE IDE, Slovenski narod, 29. maj 1927]

Naša včerajšnja beležka o odhodu gdč. Ide Kravanja v Berlin je v Ljubljani vzbudila senzacijo. Posnemajo jo tudi zagrebški listi, ki dostavljajo, da bo gdč. Štefica Vidačićeva sedaj imela v Berlinu tovarišico iz domovine, a obenem tudi konkurentnijo. Naša želja je, da bi konkurenca obeh mladih in lepih filmskih kandidatinj vodilo k uspehu in karijeri. Da ustrežemo povpraševanju glede lepotne nagrade, ki je bila gdčni Idi poklonjena po lepotnem tekmovanju našega lista, naj navedemo, da je bila od modnega ateljeja Marije Šarčeve(30) obljubljena toaleta izročena gdč. Idi nekaj dni pred odhodom.

Toaleta je prvovrstna kreacija, da jo je vredno omeniti. Model je iz čipk, v bistvu preprost, a obenem nad vse eleganten in efekten. Na koralno rdečem krepu de chinu srebrno siva leskeča čipka. Fazona je ravna, bluzasta: rokavi dolgi, zvončasti, izrez okrogel. Okrog pasu koralno rdeč ozek svilen trak iz ripsa, zavezam ob strani v pentljo. Toaleta dela čast renomiranemu ateljeju gdč. Marije Šarčeve.

[KATERA JE LEPŠA?, Slovenec, 29. maj 1927]

Za prvenstvo v lepoti je poleg drugih gospodičen v Jugoslaviji spočetka tekmovala tudi ljubljanska uradnica gna. Ida Kravanja. Časopisi so že tedaj pisali, da bo ta gospodična imela največ izgledov za prvenstvo. Neznani vzroki so onemogočili, da na izbirno tekmo sploh ni prišla. Sedaj pa je gna. Kravanja naenkrat odpotovala iz Ljubljane in listi poročajo, da je že v Berlinu angažirana pri “Fanametu”, torej pri istem podjetju, kot oficielna lepotica Jugoslavije gna. Štefica Vidačić. 

[PRI MATERI PRVE SLOVENSKE FILMSKE IGRALKE, Slovenski narod, 31. maj 1927]

Kaj pravi ga. Kravanja o svoji lepi hčerki. — Gdč. Ida prejema že zdaj nad 6700 Din mesečne plače poleg vse oskrbe. — Obeta se ji sijajna karijera.

Naš urednik je posetil mamico prve slovenske filmske igralke gospo Kravanjo, ki je bila tako ljubezniva, da mu je dala zanimive informacije o življenju in sanjah svoje lepe hčerke. Ljubljančane in Slovence sploh bo gotovo zanimalo, kaj pravi skrbna mati o svoji nadebudni hčerki in njenih izgledih glede karijere filmske zvezde, saj je gdč. Ida Kravanja prva Slovenka, ki bo nastopala v filmu in ponese slovensko ime tudi na tem polju v širni svet.

Kakor blisk se je raznesla po Ljubljani prva vest, priobčena v Slovenskem Narodu, da je krasotica Ida Kravanja iz Ljubljane odšla k filmu v Berlin. Širša javnost je z zanimanjem čitala tudi vse druge časopisne vesti o njej, ki so vzbudile pri mnogih veselje in radost, pa tudi črno zavist, kakor se to vedno ob takih prilikah zgodi. Saj je za slavne, izvanredne in posebne ljudi preznačilno, da jih občuduje nešteto prijateljev, a tudi sovraži nešteto zavistnikov.

Da bi javnost bila na jasnem in da bi se ne širile po Ljubljani in povsod drugje najpestrejše resnične in neresnične govorice, se je naš urednik včeraj popoldne napotil v prijazno Rožno dolino, kjer stanuje Idina mamica, in jo je pobaral o njeni lepi hčerki in vseh drugih podrobnostih, tičočih se le-te.

Ga. Kravanja ga je sprejela malce začudena in na prvi pogled nejevoljno, a na vse očitke in na ploho, ki se običajno usuje na novinarja v takih slučajih, je bil pripravljen. Zato ni izgubil poguma. Povabila ga je v mali salon in ko jo je zatrdil, da je odhod njene hčerke dogodek, ki upravičeno zanima našo širšo javnost, ga je prijazneje pogledala. V njenih lepih očeh so se užgale tajne iskrice materinske radosti in začela sta kramljati. Ga. Kravanja, ki je še danes lepa ženska, čeprav ji je kruta usoda zarezala že male gubice v njen izraziti obraz, napravi takoj vtis skrbne in dobre slovenske matere. Človek občuti, z njo govoreč, da ima v sebi kar premnogi mladi pogrešajo: življenje.

— Kako dolgo že se gospodična hčerka zanima za filmsko umetnost? — Za naša dekleta, in morda je tudi povsod drugje tako, pomenijo prve plesne vaje najusodnejši trenotek. Ko vstopi mladenka prvič v bleščečo plesno dvorano, ko jo obkoli truma občudovalcev in častilcev in ji razdraži s pokloni in laskavimi besedami njeno spečo notranjost, tedaj se pretrga zastor tajnega sanjarenja, mladenka z vso dušo zahrepeni po resničnem doživetju, po resničnem življenju in če je močna, izrazita osebnost, je ne ustavi več nobena ovira . — Naši Idici je bilo 15 let, ko je prvič od svojih plesalcev in občudovalcev izvedela, da je krasna, temperamentna, polna zdravega življenja in da more le pri filmu uveljaviti vse svoje prirodne darove. Od tedaj ni mogla moja hčerka nikdar več pozabiti filma. Že takrat so jo vabili v Berlin, toda izobraziti bi se morala s svojimi sredstvi, kar je pa bilo nemogoče. Prve plesne vaje so bile torej za njo usodne; sicer pravijo, da se usoda ne da spremeniti, vendar se bojim, da ...

Ga. Kravanja se je zagledala v pusto nedeljsko [29. maja] nebo skozi okno in naš urednik jo je vprašal:

— Kako je bilo v resnici ob priliki lepotnega tekmovanja v Zagrebu? — Naša Ida, je odgovorila ga. Kravanja, — bi se iz srca rada tekmovanja udeležila, toda jaz sem ji to zabranila. Saj veste, prilika in družba človeka pokvari; vse bi žrtvovala, da bi se moji otroci mogli pošteno preživljati; zato sem do zadnjega zadrževala Idino nepremagljivo hrepenenje po svetu, po življenju ... Šele na podle časopisne vesti, da je tako grda, da si ne upa tekmovati, sva se odpravili v Zagreb. Dospeli sva popoldne, ko je bilo tekmovanje že končano; večerne čajanke sva se pa udeležili. Zastopniki Balkan filma so obžalovali, da se Ida ni udeležila tekmovanja in od tedaj so jo neprestano s pismi in brzojavi vabili v Berlin. Marsikatero pismo sem prestregla. Toda bilo je vse zaman.

— Kdo je gospodično hčerko končno le pregovoril, da je tajno odpotovala v Berlin? — je vprašal naš urednik. — Pregovarjali so jo sicer vsi prijatelji in znanci in ji ponujali pomoč. Pred 14 dnevi je pa dobila brzojavko iz Berlina, naj se vendar odloči in pride vsaj na poizkušnjo. Vožnjo do Berlina bi ji plačala filmska družba. Na to vabilo je Ida odgovorila, da pride v Berlin, če ji plačajo tudi vožnjo nazaj. Bom vsaj videla Berlin, je smeje izjavila doma. Ko so ji ugodili tudi ta pogoj, se je odločila. Pod pretvezo, da gre na letovišče in se vrne v treh dneh, se je pretekli četrtek poslovila in se odpeljala naravnost v Berlin. Vse to sem seveda izvedela šele po njenemu odhodu. V torek me je pa presenetila z brzojavko iz Berlina: Sem v Berlinu, dobro angažirana, vrniti se ne morem več, pismo sledi. Par dni nato sem prejela obširno pismo, kjer me prosi odpuščanja in kjer sporoča vse podrobnosti.

— Kako se počuti gospodična v Berlinu in v katerem filmu bo nastopala? — Presrečna je in zdi se ji, da gre novemu življenju nasproti. Že 25. t. m. so začeli izdelovati film: Kaj otroci staršem zamolče?, v katerem ima Ida glavno vlogo, skupno s Harri Pielom. Stanuje v najelegantnejšem penzijonatu pod strogim nadzorstvom. Gaže dobiva 500 zlatih mark (nad 6700 Din) mesečno in vso ostalo oskrbo. Takoj prvi dan je prejela tudi 12 krasnih toalet. Po tem filmu, ki ga bodo meseca avgusta že predvajali, bo nastopila v drugem poizkusnem filmu Žena Berlina. Vse njene nove prijateljice ji prorokujejo srečo in uspeh; imajo jo za slovensko Lio de Putti in Lucy Dovraine.

Temne večerne sence so se vile iz vseh kotov, ko se je naš urednik poslovil. Zdelo se mu je, da je tudi obraz matere prve slovenske filmske igralke potemnil od žalosti in skrbi za svojo ljubljeno hčerko, ki jo je življenje izvabilo v širni svet, nudeč ji slavo, vse sladkosti in grenkobe bogatega umetniškega življenja.

[K FILMU JE ŠLA, Nova doba, 2. junij 1927]

Pred časom smo čitali v zagrebških časopisih, da se je vrnila domov zagrebška krasotica Štefka Vidačićeva, ki je poskušala svojo srečo v Berlinu pri filmu. Toda bila je zelo razočarana in se je vrnila ozdravljena od filmske bolezni domov. Tudi mlada ljubljanska krasotica Ida Kravanja, ki jo je pred kratkim reklama proslavila kot bodočo filmsko zvezdo, je sklenila, da odide k filmu. Pred nekaj dnevi je izjavila svoji materi v Rožni dolini pri Ljubljani, da je povabljena v neko koroško zdravilišče, v resnici pa je odšla naravnost v Berlin, kjer bo poskušala svojo srečo pri filmu.

[Ljubljanska kronika št. 60, 05.1927: Ida angažirana za filmsko igralko v Berlinu]

Tedenske slike (Priloga Domovini), 2. junij 1927. Foto: Anton Uršič. (31)


OPOMBE:
28 Na Aleksandrovi (danes Cankarjevi) cesti v Ljubljani sta bili (1928) dve banki: Zadružna banka v Ljubljani na št. 5 in Prva hrvatska štedionica v Zagrebu, Glavna podružnica za Slovenijo Ljubljana.
29 Po uspešno opravljeni avdiciji je Ida še isti dan [23. maja 1927] sklenila dveletno pogodbo s produkcijsko hišo Petra Ostermayr-ja, 25. maja pa je že začela s snemanjem svojega prvega filma. Prevzeli so jo strokovnjaki, ki so jo učili: igrati, plesati, hoditi, jahati, voziti ...
30 Marija Šarc (7. maj 1886 - 4. september 1959), krojačica, lastnica modnega ateljeja v Ljubljani. Morda sestra pok. trgovca s konfekcijo Antona Šarca (u. 1920) [Trgovski list, Ljubljana, 7. aprila 1936] Modni atelje M. Šarc, umetnostno obrtna delotvorna narodno propagandna trgovska komanditna družba “Dečva” v Ljubljani. Obratni predmet: modni atelje, to je izvrševanje modnih, narodnih in društvenih ženskih in moških oblačil. Propagiranje narodnih likov v svrho narodne samozavesti v širokih masah in za ustvarjanje dela ženske obrti. — Nakup in prodaja in predelava tkanin, tiskanin, pletenin, čipkanin, kožuhovine, klobučevine ter lesenih, kovinskih in keramičnih predmetov. Gojitev, nakup in prodaja ter predelava cvetlic in sadja. Družbina oblika: komanditna družba. Osebno jamčeča družabnica Marija Šarc, lastnica modnega ateljeja v Ljubljani, ki tudi družbo zastopa.
31 Anton Uršič, fotograf, stanuje Frančiškanska ul. 10/II, Ljubljana [Popis prebivalstva mesta Ljubljane, 1928]. ... Včeraj sta bila v ljubljanski stolnici poročena: gosp. Anton Uršič, fotograf z gdčno Adalberto Selak. [Slovenec, 18. maja 1908]

PRVI FILMI


Ida se je preselila v Berlin in stanovanje dobila v elitni palači Charlottenburg. V prostem času se je v prostorih jugoslovanske ambasade v Berlinu redno udeleževala srečanj z jugoslovanskim izseljeništvom in kmalu po prihodu v Berlin v kavarni “König” tudi spoznala študenta elektrotehnike Miodraga Đorđevića.

FILMI:

1927 Franz Osten (Peter Ostermayr Produktion): Kaj otroci prikrivajo staršem (Was Kinder den Eltern verschweigen) [Ilona, sobarica]. Snemanje junija. Premiera: 21 Oktober 1927 (Mozartsaal, Berlin, Nemčija), 13 Marec 1929 (Kino Matica, Ljubljana).
1927 Franz Osten (Peter Ostermayr Produktion): Prebrisana Berlinčanka (Die raffinierteste Frau Berlins) [plesalka statistka]. Premiera: 22 November 1927 (Nemčija).
1927 Paul Heidemann (Paul Heidemann-Film GmbH): Vsakdo mora imeti malo prijateljico (Eine kleine Freundin braucht ein jeder Mann). Premiera: 16 December 1927 (Nemčija)
1927 Rudolf Walther-Fein (Aafa-Film AG): Izgubil sem srce na Savi (Wochenendzauber). Premiera: 1 Januar 1928 (Ljubljana, Jugoslavija)
1927  (): Dunajske luči.
1927 Johannes GuterErnst Wolff (Kulturfilm AG): Dvojica pod nebesnim svodom (Zwei unterm Himmelszelt) [plesalka Blanche]. Premiera: 23 December 1927 (Nemčija)
1928 Carl Froelich (Henny Porten-Froelich-Produktion): Hotelska podgana (Liebe und Diebe). Premiera: 8 Marec 1928 (Nemčija)
1928 Jacob und Luise Fleck (Essem-Film GmbHNero-Film AG). Revica sužnja (Die kleine Sklavin). Premiera: 20 September 1928 (Nemčija) 
1928 Johannes Guter (Universum Film UFA): Plesalec (Der Tanzstudent). Premiera: 7 December 1928 (Danska)
1928 Mario Bonnard (Jakob Karol Film GmbHNero-Film AG): Zadnja večerja (Das letzte Souper) [Maria]. Premiera: 11 Marec 1929 (Finska)
1928 Robinson (Universum Film UFA): Hotel Gavran (Sacha).

***

Kaj otroci prikrivajo staršem 1927 Franz Osten (Peter Ostermayr Produktion):  Was Kinder den Eltern verschweigen. Premiera: 21 Oktober 1927 (Mozartsaal, Berlin); 13 Marec 1929 (Kino Matica, Ljubljana).

Kaj otroci prikrivajo staršem, 1927. [TV Slovenija]
25. maja 1927 je Ida Kravanja začela snemati svoj prvi film Kaj otroci prikrivajo staršem. Film je prikazoval zgodbo dveh hčera obubožanega veleindustrialca, ki sta se soočali z eksistencialnimi in ljubezenskimi težavami in za njune težave nerazumevajočimi starši. Ida je na platnu oživila vlogo sobarice Ilone. Svojega filmskega debija se je še dolgo spominjala na zelo svojstven način - po hoji, ki jo je morala v nedogled ponavljati: 'Vi ne znate hoditi', je vpil režiser, zbrala sem vse moči, da bi čim lepše hodila. V sebi pa sem se spraševala, kako je mogoče, da jaz, ki sem bila trikrat na Triglavu, tukaj kar naenkrat ne znam hoditi.

[Jutro, 13. marec 1929: napovednik] Premiera filma v Sloveniji (Kino Matica)

Prebrisana Berlinčanka 1927 Franz Osten (Peter Ostermayr Produktion): Die raffinierteste Frau Berlins. Premiera: 22 November 1927 (Nemčija)

Detektivski film v katerem je Ida statirala kot plesalka.

Vsakdo mora imeti malo prijateljico 1927 Paul Heidemann (Paul Heidemann-Film GmbH): Eine kleine Freundin braucht ein jeder Mann. Premiera: 16 December 1927 (Nemčija)

Lahkotna komedija, ki jo Ida omenja v svojih spominih(32).

Jutro, 1. januar 1928.
Izgubil sem srce na Savi 1927 Rudolf Walther-Fein (Aafa-Film AG): Wochenendzauber. Premiera: 1 Januar 1928 (Kino Dvor, Ljubljana).

Jutro, 24. december 1927.
V začetku jeseni 1927 Ida hkrati snema drugi film za isto hišo “Izgubil sam srce na Savi”. Gre za komercialno zgodbo s tipično moralistično noto, ki govori o “izgubljenem sinu” Heinzu Sattoriusu, bogatašu, ki najde smisel življenja v ljubezni do revnega dekleta. Ida - njeno ime v špici filma ni omenjeno - je zaigrala eno od spremljevalk rečnega kapitana, Sattoriusovega strica. To je njen najstarejši ohranjen film in se danes nahaja v Berlinu.

[ITA RINA, Jutro 24. december 1927]

Ita Rina, tudi Ida Kravanja imenovana, je naša najmlajša in tako rekoč edina slovenska filmska igralka. Intervjuvarji pa zagotavljajo, da ni več daleč čas, ko bo tudi ona zvezda ali "star", kakor se pravi angleško.


[Dunajske luči] 1927.

Snemali so leta 1927. Drugih podatkov o tem filmu ni. 

Po dveh mesecih dela pri Ostermayr-ju in šestih odigranih filmih, je Ida na prigovarjanje Maxa Picka s to hišo predčasno prekinila pogodbo.


Avgusta ali septembra 1927 je Ida Kravanja podpisala novo filmsko pogodbo. Zavezala se je produkcijski hiši “Kulturfilm”, tam pa so od nje zahtevali, da privzame umetniško ime. Postala je Ita Rina.


Dvojica pod nebesnim svodom 1927 Johannes GuterErnst Wolff (Kulturfilm AG): Zwei unterm Himmelszelt [plesalka Blanche]. Premiera: 23(28) December 1927 (Berlin)

Dvojica pod nebesnim svodom, 1927. [TV Slovenija]
Njen prvi film z novo filmsko hišo je bil “Dvojica pod nebesnim svodom”. Ida v filmu dobi stransko vlogo francoske plesalke Blanche. Film so snemali v studijih Staaken v Berlinu, na terenu pa v Nici in Monte Carlu. Slovesno premiero 23. decembra 1927 je obiskal tudi novinar A. Verbič, ki je 24. decembra 1927 in 1. januarja 1928 v Jutru o Idi objavil dva članka.

[OBISK PRI FILMSKI DIVI IDI KRAVANJEVI (1. december), Jutro, 24. december 1927]

Med gosti našega berlinskega poslaništva, na dan proslave 1. decembra, sem opazil tudi našo filmsko igralko gdč. Ido Kravanjevo, ki ji je dvorila cela truma mlajših in starejših gospodov. Kot rojak in novinar sem jo takoj pozdravil v imenu Ljubljančanov, ki že težko pričakujejo njenega prvega filma in jo naprosil za kratek razgovor o njenem dosedanjem delu in bodočih načrtih. Gospodična Ida Kravanjeva je z veseljem sprejela moj pozdrav in me prijazno povabila, da jo v kratkem obiščem na njenem stanovanju, kjer bova pokramljala o delu in uspehih pod žaročim bleskom ateljejskih obločnic.

Povabilu sem se naglo odzval in posetil gospodično Ido Kravanjevo na domu, ki leži v eni najlepših ulic Charlottenburga — na Kaiserdammu. Najsi je bilo še precej zgodaj zjutraj, je bila gospodična Ida že pri študiranju neke, baš s pošto došle ponudbe za engagement, tako da mi ni bilo potreba nič čakati, kakor je sicer običajno pri intervjuvih z damami. Prešla sva takoj na filmsko polje. Na vprašanje, kako je pričela svojo filmsko kariero, mi je odgovorila z nasmehom: “O tem je bilo že itak toliko pisanja. Spočetka nisem prav nič mislila na film. Preveč sem bila navezana na dom in Ljubljano, po kateri mi je še sedaj večkrat močno, močno dolg čas. Ker sem neprestano sprejemala ponudbe iz Berlina, da naj pridem vsaj na poskušnjo filmanja, sem se končno le odločila, da poskusim svojo srečo in odpotovala sem v Berlin. Pri odhodu iz bele Ljubljane sem imela že v rokah pogodbo z Ostermaierjem. Pri njem sem filmala prva dva meseca. Imela sem kot začetnica najlepše pogoje in kontrakt, ki so se mu čudile že upeljane filmske igralke. Ker sem igrala pri Ostermaierju samo male vloge, sem se jela počasi puntati, in želela nastopati v večjih vlogah. Ostermaier mi je obljuboval, da mi bo v kratkem poveril večjo vlogo in me hotel z ozirom na dve leti sklenjeni kontrakt prisiliti, da bi še ostala v njegovem ateljeju. S pomočjo veščega nastopa mojega mamažerja in dejstva, da sem podpisala pogodbo z Ostermaierjem še kot nepolnoletna, sem prekinila neugodno pogodbo in podpisala novo z ravnateljstvom ‘Kulturfilma’.”

Dvojica pod
nebesnim svodom
“Kulturfilm” je tedaj pripravljal filmanje filma: “Dva pod nebesnim svodom”, po znanem istoimenskem romanu v “Berliner Illustrierter Zeitung”. Za ta film sem sprejela drugo, skoraj glavno vlogo, s partnerjem, priljubljenim nemškim filmskim igralcem Ernestom Deutschem. Igram vlogo francoske plesalke in sem po mnenju kritike s to prvo večjo filmsko kreacijo prav posrečeno vstopila med neme igralce na belem platnu. Dejanje filma se vrši v Nizzi in Monte Carlu, kjer smo tudi filmali. “Film: 'Dva pod nebesnim svodom' je ravno te dni končnoveljavno redigiran in ga bodo v drugi polovici decembra zvrteli v Kapitolu. Zanj interesira za Jugoslavijo ena zagrebških firm in ga bodo potem lahko videli dragi Ljubljančani.”

Med razgovorom naju je zmotil sila razposajeni psiček, ki je nemilo lajal in trgal konce preproge, dokler ga ni gospodična Kravanjeva potolažila s sladolednim bonbonom in mu zagrozila, da ga zapre v predsobo, če ne utihne. Po tem intermezu sem vprašal gdč. Ido kaj da filma sedaj in pod kakim umetniškim imenom.

“Danes je potekel zadnji dan mojega odmora po snemanju “Dveh pod nebesnim svodom”. Jutri pričnem s pripravami za novo vlogo, ki jo igram pri “Ufi” v režiji režiserja Robinsona. Ime filma mi je še neznano(33). Zaposlena pa bom do 20. decembra, nato odpotujem v Ljubljano, kjer mislim prebiti v krogu domačih Božič in Novo leto. Po Novem letu sem že zopet odvezana za igranje pri “Oswald” filmu, kjer bom igrala z v Jugoslaviji posebno popularno Ossi Oswaldovo, ki tudi sama tako rada poseča Dalmacijo.

“Kar se tiče mojega umetniškega imena(34), sem se že nemalo jezila. Hotela sem slovansko ime, pa so mi kar po sili določili sicer lepo zveneče ‘Ita Rina’ in se sklicevali na moj tip, ki me uposablja v prvi vrsti za temperamentne južnjaške vloge. Pri filmu mora človek često popustiti in tako sem tudi jaz pri določevanju svojega umetniškega imena.”

In kake načrte imate za bodoče? “Govoriti o načrtih je težko. Na vsak način ostanem pri filmu, kjer smo Jugosloveni z našim Petrovićem in Vorkapićem pokazali, da imamo za film talent. Ne vem pa še, s katerim ravnateljstvom bom sklenila za bodoče kontrakt. Sedaj študiram pogoje “Gupa filma” in “Španija filma”. Oba mi nudita glavno vlogo. Težava je samo ta, da je doba snemanja pri obeh preko treh mesecev in da se bo vršilo filmanje v Nemčiji, Španiji, Švici, Franciji in Italiji. Pri filmskih snemanjih pa se vrše potovanja skoro vsa v avtu in to ubije človeka nepopisno. Poleg tega imam na vidiku neko ponudbo, o kateri danes še ne morem govoriti, koje perfektuiranje bi me osebno nadvse razveselilo.”

Po tem filmskem razgovoru sva se z gospodično Ido pomenila še marsikaj drugega o življenju naših v Berlinu, Ljubljani in končno tudi njenih eventualnih ženitvah, ki pa jih je prav odločno zanikala in izjavila, da še dolgo ne misli na kak tak “nesrečni korak”.

[ITA RINA NA PLATNU IN V POMENKU, Slovenski narod, 13. december 1927]

Berlinski dopisnik beograjske “Politike” opisuje filmsko udejsvovanje Ide Kravanja takole: Lepega dne je Ida pobegnila v Berlin, kjer ji je impresarij za 10 odst. od njene bodoče plače našel takoj mesto pri nekem filmskem podjetju. Ugajala je vsem, samo upravnik podjetja je bil nezadovoljen z njenim imenom. Težko je bilo za jezik in za spomin. Toda hitro so našli za Ido lep psevdonim: Ita Rina, tako se sedaj piše. Ni vsakomur dano, da bi takoj zasijal kakor zvezda. In zato Ida ni odklanjala niti najmanjše vloge. Tako je Ida že v kratkem času imela sedem vlog v raznih nemških filmih. In vsaka vloga, to je treba priznati, je bila za dva do tri metre daljša od prejšnje. V zadnjih filmih je imela že tako velike vloge, da je prišlo njeno ime na lepake, poleg imen Margarete Schleglove, Ernesta Deutscha in Jana Angela. Najnovejši njen film je: “Njih dvoje pod nebeškim obokom” po romanu Ludvika WoIfa. Film so večinoma snemali na francoski Rivijeri in radi tega je tudi gdč. Kravanja prebila več lepih tednov v Južni Franciji.

“Veselila sem se” pripoveduje, “da si bom prihranila 100 dolarjev, da si kupim obleko v Parizu. In nakupila bi jo, če ne bi filmali v Monte Carlu”. Če bi čuli, kako ta mala Ljubljančanka govori, bi bili iznenađeni. Ne govori srbski, temveč pravcato palilulsko narečje. “Čudite se,” se smeje ona. “Pa moja sestra je poročena v Trsteniku. Tu sem se srbski naučila.” - “Tako torej! In pojdete li skoraj domov?”
“Za božične praznike. Prav tedaj bo dospel v Ljubljano moj novi film 'Njih dvoje ...'.” - “A vaša gospa mama?” “Dobra je moja mama! Oprostila mi je, ker sem pobegnila. In nič več se ne jezi name, niti tedaj ne, kadar pišejo o meni v novinah. Prej ni mogla zaradi tega niti jesti ...”

A njeno ime so novine prvikrat omenjale, ko je bila izbrana izmed 10 najlepših in se je pojavila na ožji tekmi, da si pridobi prelep naslov “miss Jugoslavija”. 

[NA POČITNICAH V LJUBLJANI  - 1]

Dne 16. decembra 1927 se je Ita, prvič po odhodu v Berlin, vrnila v Ljubljano. Privoščila si je dvajsetdnevne počitnice in božične praznike, ki jih je preživela v krogu družine: mame in sestre. V kinu Dvor si je ogledala premiero svojega filma

[NAŠA PRVA FILMSKA IGRALKA, Slovenski narod, 17. december 1927]

Snoči se je vrnila Ida Kravanja v Ljubljano. - Kaj pripoveduje o Berlinu in prvih korakih na poti k svoji karijeri.

Ita Rina z Bobijem, 1929. [Splet. Foto: Waroline]
Snoči je dospela v Ljubljano iz Berlina Ita Rina, naša mlada filmska igralka Ida Kravanja. Kakor blisk se je razširila po mestu vest, da pride; kakor takrat, ko jo je odkurila v Berlin. Takrat je pospravila na skrivnem kovčeg in izginila. Bilo je to letos 28. maja(35). Naš urednik se je tedaj oglasil pri njeni skrbni mamici v Rožni dolini. Naši čitatelji se gotovo še spominjajo, kako žalostno se je Idina mamica razgovarjala z našim urednikom. Kako ji je bilo težko za izgubljeno hčerko, ki je šla v svet iskat sreče in slave brez njenega dovoljenja. 

Po sedmih mesecih se je Ida vrnila. Na kolodvoru so jo snoči sprejeli novinarji in številno ljubljansko občinstvo poleg njene mamice in sestre. Dne 28 maja, ko jo je odkurila, ni bilo nikogar na kolodvoru. Sama se je poslavljala od Ljubljane, bogve s kakšnimi občutki. Tesno ji je bilo gotovo pri srcu, polnem upanja in nad. Danes dopoldne se je pri nji oglasil naš urednik, da jo pozdravi in izve, kako se je v Berlinu počutila in kaj je počela tam. Pridružil se mu je še kolega, dopisnik zagrebških listov. Sneg je pokril Ljubljano in okolico, nastalo je pravo božično razpoloženje. Hišica ge. Kravanje je kukala nasproti iz snega. Potrkala sta in vstopila.

Sama mamica ju je sprejela z žarečim obrazom: — Ah, sta že tukaj ! Ida še spi. Izvolita!
Sedla sta v majhnem salonu in Idina mamica jima je nalila kozarček dobrega likerja. V kotu sta stala dva elegantna potna kovčega.
— Gospa, gotovo ste danes srečnejši, kakor takrat, saj se spomnite, je vprašal naš urednik.
— Malo mi je že lažje, je odgovorila Idina mama, toda še vedno sem v skrbeh; saj veste, samo dekle v tujini. Niti verjela nisem, da pride. Na kolodvoru še govoriti nisem mogla, ko je Ida izstopila. Tako sem bila presenečena in vesela. Oprostita gospoda, Ida pride takoj.
Tedaj je nekaj popraskalo za vrati in zacvililo je. Gospa je odprla duri in v sobo je pritekel — Bobi, majhen, srčkan, bel kužek, črnih oči in temnega gobčka. Živahno je vohal po sobi, kakor živo srebro je tekal po preprogi in skočil našemu uredniku na kolena. Dobrikal se mu je in ga začudeno gledal. Gotovo je bil v Berlinu vajen drugačnih novinarjev. Skočil je s kolen in se poigraval s preprogo, raztrgal je zagrebškemu kolegu robec, s katerim ga je dražil in načel je tudi njegove galoše.
— To je Idin Bobi iz Berlina, je pojasnila gospa.
Bobi je zacvilil in skočil k vratom. Zavohal je svojo lepo gospodarico. In res je vstopila. Lepa, elegantna v sivem krilu in svetloplavi bluzi. Pozdravili smo se.
— Zaspana sem še, oprostita, dolga je vožnja in še obisk smo imeli snoči. Kaj bi rada zvedela?
Ita Rina se je prisrčno igrala z Bobijem, ko je to govorila. Skakal ji je po naročju in se ji dobrikal.
— Toliko razgovorov sem že imela, ne vem kaj bi vama povedala, da bi bilo zanimivo.
— Le ne govori preveč, se je oglasila njena mama in grdo pogledala našega urednika — Takrat, ko si jo popihala, je bil tudi pri meni in vse je napisal, kar sem rekla. Kako sem se jezila nanj potem. — Jaz jih imam pa rada, te novinarje, je vzkliknila Ida. V filmu je reklama važna
in reklamo pa znajo delati, ti novinarji.
— Kar ni mi ne gre danes, je dodala. Še nimam zbranih misli. Tako velika sprememba vpliva močno. Pred dnevi v ateljeju, danes pa že v tej ljubi hišici, mojem domu. Igrala sem v sedmih filmih. Najboljše je izpadel zadnji Dva pod nebesnim svodom, kjer sem imela za partnerja Ernesta Deutscha. Kritika se je zelo pohvalno izrazila in 28. t. m. bo uprizorjena v Berlinu premiera. Oprostita, grem pogledat, če je kaka cigareta v hiši, je dejala Ita Rina in odšla ter prinesla cigarete. Prižgala si je eno.
Pri premijeri bi se morala predstaviti občinstvu, pa sem se odločila, da grem domov. Saj me v Berlinu že vsi poznajo. Oh, grozne cigarete imate tukaj, strašno, je vzkliknila zopet in ugasnila komaj načeto jugoslovensko cigareto.
— 5. januarja moram že zopet v Berlin. Igrala bom v treh filmih glavne vloge. Meseca marca pa odidem v Španijo, na rivijero in v Madrid. Igrala bom Španjolko.
— Kako ste se privadili Berlinu, je vprašal naš urednik.
— Tam me imajo za Srbkinjo ali pa za Balkanko. Sploh si čudno predstavljajo Balkan. Človeka z revolverjem in bombo. Večkrat smo tudi politizirali. Privadila sem se pa hitro. Vsi so mi šli na roko in me imajo sploh radi v Berlinu. Marsikaj bi vam povedala, toda ta Ljubljana! Kaj so vse govorili, ko sem pobegnila. Ravno s tem sem si naredila veliko reklamo. Človek mora riskirati v življenju
— Dolgčas ji je bilo po domu, je posegla vmes njena mama, vsaka ptička se rada vrne v svoje gnezdo. — Dom je dom, je prikimala Ida.
Bobi je postal nestrpen. Užaljen je bil, ker ga je Ita Rina zanemarila in se pogovarjala z novinarjema. Ljubosumen je bil gotovo. Skočil je na lonce z rožami in jih s vso silo trgal.
— Bobi miruj, mu zažuga Ida, če ne, te bo mamica poslala nazaj v Berlin. Bobi je užaljen legel na preprogo.
— Kako nameravate preživeti počitnice v Ljubljani?
— Prišla sem, da vidim zopet svoje domače in kar je glavno, da se odpočijem. Petnajst dni bom uživala zlato prostost, potem pa zopet na delo.

Naš urednik se je poslovil od simpatične Ite Rine in njene mamice. Obljubila mu je, da mu ob priliki še pove kako dogodivščino iz pestrega berlinskega življenja. 

Na prvi dan novega leta 1928 si je Ita v kinu Dvor ogledala premiero svojega filma “Izgubil sem srce na Savi

[ODHOD IZ LJUBLJANE - 1]

Dne 5. januarja 1928 se je Ita vrnila na delo v Berlin, kjer jo je čakalo snemanje novih filmov.


Hotelska podgana 1928 Carl Froelich (Henny Porten-Froelich-Produktion): Liebe und Diebe. Premiera: 8 Marec 1928 (Nemčija)

Lahkotni film z dogodivščinami baronice Anne von Belling, ki jo obdolžijo kraje draguljev in mnogomoštva.

Revica sužnja 1928 Jacob und Luise Fleck (Essem-Film GmbHNero-Film AG). Die kleine Sklavin. Premiera: 20 September 1928 (Nemčija)


Tragikomedija z zgodbo nesrečne rejenke, ki jo dobijo v svoje kremplje trgovci z dekleti, pri gledalcih ni bil dobro sprejet. Ita Rina nastopi kot kabaretna plesalka.

Plesalec 1928 Johannes Guter, Robinson (Universum Film UFA): Der Tanzstudent. Premiera: 7 December 1928 (Danska)

Film o življenju mladega obubožanega lastnika plantaže. Ita Rina nastopi v vlogi plesalke.

Zadnja večerja 1928 Mario Bonnard (Jakob Karol Film GmbHNero-Film AG): Das letzte Souper [Maria]. Premiera: 5 November 1928; 11 Marec 1929 (Finska)

Po nekaj vzporednih vlogah v drugih filmih, Iti Rini 1928. ponudijo vlogo Marije u filmu “Zadnja večera”. Zgodba se vrti okoli opernega dirigenta Stroganoffa, ki se kot velik zapeljivec zaljubi v pevko in svoje osvajalske podvige plača s smrtjo.

[Hotel Gavran] 1928 (Sacha), Robinson (Universum Film UFA):

O tem filmu ni, razen omembe v časopisnem članku, nikakršnih podatkov.

V času snemanja filma “Zadnja večerja” so Ito obiskali producenti “Ostermayr” filma in ji ponudili glavno vlogo v filmu “Volga, Volga”, filmskem spektaklu, zasnovanem na ruski pripovedki o kozaku Stjenki Razinu, ki se zaljubi v perzijsko princeso. Ita ponudbo zavrne. 

Hkrati dobi tudi dve ponudbi iz Hollywood-a, kjer jo snubijo pri Paramount in pri Universal.

[ITA RINA POJDE V AMERIKO, Slovenski narod, 10. september 1928] 

Beograjsko Vreme priobčuje daljše poročilo o naši filmski igralki Slovenki Iti Rini - Idi Kravanji. Članek ima naslov: Naša največja zvezda Ita Rina - Ida Kravainja je angažirana pri Paramountu in pride v Beograd pred odhodom v Ameriko. Lepo in popolno fotogenično obličje te naše mlade filmske zvezde Ite Rine - Ide Kravanje je nedvomno eden najlepših filmskih obrazov sploh. Ima izredno blag, miren in odkrit slovenski izraz, ki pride najbolj do izraza v lepih velikih očeh. Do tega zaključka je prišel te dni tudi manažer filmskega podjetja Paramounta, ki išče med mladimi evropskimi filmskimi igralkami krasotice za ameriške filme. Ta je videl Ito, odločil se je in ji ponudil angažma. Bilo je jasno, da naša rojakinja ne bo odbila ponudbe, za katero jo zavida na stotine njenih tovarišic. Ona je pristala in položila izpit iz mimike pred amerišikim režiserjem. Izpit je položila s tako dobrim uspehom, da je bil manažer ves vzhičen, kakor tudi ostali člani umetniškega razsodišča. Manažer Filips je priznal, da že dolgo ni videl tako dobre in nadebudne igralke. Ita Rina sedaj končava svojo veliko vlogo v filmu Zadnja večerja s partnerjem Marcelom Albanijem. Nato bo še odigrala v Sacha-podjetju vlogo v filmu Hotel Gavran. Tako ji bo mogoče odpotovati v Ameriko šele koncem oktobra. Preden pa odpotuje čez veliko lužo, kjer bo morda ostala za vedno, se vrne v Ljubljano, da se poslovi od rodbine in znancev. Koncem septembra pride Ita Rina v Ljubljano, odkoder odpotuje za nekaj dni v Beograd, kjer bodo predvajali film, v katerem igra večjo vlogo.  

OPOMBE:
32 Marija Majdak: Ita Rina o sebi, Ljubljana, 1961.
33 Morda gre za film Dunajske luči.
34 Mnogo kasneje je Ida o nastanku svojega umetniškega imena povedala povsem drugačno zgodbo: “Ob krstu sem po starem rimokatoliškem običaju dobila dve imeni. Poimenovali so me Italina Lida. Pozneje so filmski uredniki zahtevali, da svoje ime zamenjam. Svoje ime Italina sem razdelila na dve besedi, črko l pa zamenjala z bolj zvenečim r. Tako sem postala Ita Rina.”. Njena hči Tijana Đorđević pa je v intervjuju [Tijana Đorđević: “Mama je bila zelo preprosta ženska!”, 2014] gornjo zgodbo preoblikovala še nekoliko bolj po svoje: “Poreklo njenega umetniškega imena izvira iz rane mladosti. Botra – menda je bila židovskega porekla – ji je pri birmi “dodelila” ime Italina. Ko je menedžer v Nemčiji iskal primerno ime za mlado igralko (Ida Kravanja se mu nikakor ni zdelo dovolj filmsko), je ta naziv razdelil in iz “line” naredil Rino.”. V dokumentarnem filmu [Ita Rina: Filmska zvezda, ki je zavrnila Hollywood, TV Slovenija, 2017], pa so povzeli naslednjo zgodbo: “Med tremi ponudbami za umetniško ime Medi Mer, Evi Colin in Ida Savina si je [Ida] izbrala četrto, Ita Rina.”.
35 V resnici je odšla en teden prej, torej 21. maja.

NA VRHUNCU KARIERE


Ida Kravanja, zdaj že Ita Rina, zavrne ponovno sodelovanje z Ostermayr-jem in Hollywood. Sprejme pa ponudbo, do takrat še popolnoma neznanega Gustava Machaty-ja, ki ji v svojem prvem(!) filmu ponudi glavno vlogo.


FILMI: 

1929 Gustav Machatý (Gem-Film): Erotikon [Andrea]. Odlomki: 13 Marec 1929 (Ljubljana), Premiera: 28 April 1929 (Beograd); 17 Maj 1929 (Ljubljana); Avgust 1929 (Pariz); 8 Oktober 1929 (Zagreb).
1929 Josef Medeotti-Bohác (Koop-Film-Co. GmbHStarfilm): Sramota (Hanba) [Marta Holanová]. Premiera: 13 December 1929 (Češkoslovaška)
1929 Artur Berger: Divja poroka (Wilde Ehen).
1929 Richard Oswald (Hegewald FilmRichard-Oswald-Produktion)Pomlad se budi (Frühlingserwachen) [Ilse]. Premiera: 14 November 1929 (Nemčija); 11. Maj 1930 (Zagreb).
1930 Karl Anton (Karel AntonAB): Obešenjakova Tončka (Die Galgentonitonischka) [Tonka Šibenice]. Premiera:  8 Julij 1930 (Ljubljana)
1930  Manfred Noa (Merkur-Film GmbH): Kralj valčka [hči Zajna]. Premiera: 27 Februar 1931 (Ljubljana)

1930 Richard Oswald (Merkur-Film GmbH): Svatba v Valeni (Die Hochzeit von Valeni).
1930 Wladimir Gaidarow (Vladimir Gajdarow Film): Valovi strasti (Wellen der Leidenschaft) [hči Betty]. Premiera: 17 Oktober 1930 (Nemčija)
1930 Boško Lulić-Luligarg (Hrvat): Negrita.

1931 (): Ljubezen je v vseh jezikih enaka (Liebe ist in allen Sprachen gleich)

***

Erotikon 1929 Gustav Machatý (Gem-Film): Erotikon [Andrea]. Premiera: 27 Februar 1929 (Pasagge, Praga); 17 Maj 1929 (Ljubljana); Junij 1929 (Berlin); Avgust 1929 (Pariz); 8 Oktober 1929 (Zagreb). 

Ita Rina in Olaf Fjord v filmu Erotikon. Pozdrave Jutru. Praga, 2. november 1928.

Erotikon
To je bila glavna vloga v filmu “Erotikon”, zgodbi o zapeljevalcu in njegovi žrtvi, hčeri nekega železničarja, ki se po mnogih letih znova srečata in se ona, očarana nad njim, odloči zapustiti svojega moža. Idi je bil scenarij všeč in odločila se je, da ponujeno glavno vlogo sprejme. Snemanje filma se je začelo pet dni po podpisu pogodbe. Film je posnel češki režiser nemih filmov Václav Vích in pri njem prvič uporabil z elektromotorjem vodeno kamero in posebne objektive.

Čeprav je film pri stroki in češki javnosti prejel odlične ocene, ga je distribucijska hiša “Slavija film” na svoj program uvrstila šele 3. januara 1930. Film se v prvotni obliki ni ohranil. Ekipa Narodnega filmskega arhiva iz Prage ga je ob stoletnici filma restavrirala in rekonstruirala na osnovi izvorne cenzurirane češke neme kopije in še obstoječih zvočnih kopij iz leta 1933. Novo spremljevalno glasbo za orkester je napisal Jan Klosak.

[NA POČITNICAH V LJUBLJANI -  2]

Po napornem snemanju se je Ida marca 1929 vrnila na daljši oddih v Ljubljano. Njena slava je rastla, oblegali so jo novinarji, tudi tisti iz rumenega tiska. In dnevno časopisje je lahko poročalo tudi o prvem škandalu. Udeležila se je tudi premier svojega filma “Erotikon” v Beogradu in Ljubljani.

Jutro, 13. marec 1929.
[KAJ OTROCI ZAMOLČIJO STARŠEM, Jutro, 13. marec 1929] 

V ljubljanskem kinu Matica so premierno prikazali film Kaj otroci zamolčijo staršem. Filmu je sledil, prav tako premierno, prikaz odlomkov iz filma “Erotikon”.

[Novosti, 14. marec 1929] Ita Rina: “Pred nekaj meseci sem dobila ponudbo od Paramounta, a sem odbila, ker sem privatno zelo vezana na Berlin. Iz istega razloga sem zavrnila tudi ponudbo Universala, ki mi jo je osebno izročil predstavnik tega podjetja. Mlada sem še, če bo priložnost, bom še vedno lahko šla v Ameriko.”

Ljubljanski novinar Oton G. Ambrož(36) je v beograjskem časopisu Vreme objavil članek o domnevni ljubezenski aferi Ite Rine.

[NOVE SENZACIJE O LJUBAVI SLOVENAČKE FILMSKE ZVEZDE ITE RINE, Vreme, 15. april 1929] 

Ita Rina. Berlin, 1929. [Foto Alex Binder]
Nove senzacije o ljubavi slovenačke filmske zvezde Ite Rine. Ljubljana, 13. aprila. - Ljubljanski novinari počeli su da stvaraju sami senzacije. Posle automobilske nesreće Ite Rine u kojoj je zadobio slovenački šampion tenisa g. Miron Blajvajs(37) teške unutršanje povrede i čije je stanje još uvek u neizvesnosti, jer postoji krvarenje u trbušnoj šupljini, slovenačka se zvezda iznenada povukla iz ljubljanskog društva i u gradu se više ne viđa. Mnogi su poverovali da se ona vratila u Beč gde je angažovana za Saša Film, ali je ona uporno ostala u Ljubljani i nikako neče da otputuje u Beč. Ovo tajanstveno držanje Ite Rine dalo je povoda ljubljanskim novinarima da se ozbiljno zainteresuje njome. ... Desilo se ono što se dešava svakoj šiparici: strašno se zaljubila u jednog vrlo simpatičnog mladića. Taj mladić, g. S. S. [Savo Sancin, moja op.] student je rudarstva i ugledan je član akademskog sportskog društva “Primorje”. Ita Rina se stalno nalazi u njegovom društvu i ne radi ništa bez njegove dozvole. Uzaludno su pokušavali svi njeni prijatelji, a najviše novinari prema kojima je ona uvek bila ljubazna da je odvrate od ove fatalne ljubavi i da joj posavetuju da se vrati na put slave a isto su to učinili i kod g. S. S. umoljavajući ga da pusti zvezdu da ide putem koja joj je namenjena. Ova idila postala je predmet živih komentarisanja u Ljubljani. 

[ODPRTO PISMO UREDNIŠTVU VREMENA, Slovenski narod, 17. april 1929] 

Ita Rina. Berlin 1929. [Foto: Alex Binder]
Na članek se je Ita odzvala nemudoma in na beograjsko Vreme odposlala odprto pismo: Cenjeni g. urednik! Vsikdar sem bila ljubeznjiva napram g. dopisniku Vašega lista. Želela sem na ta način izražati simpatije, ki sem jih gojila do “Vremena”. Toda nežentlementski dopis Vašega dopisnika od 15. t. m. je zlorabil to mojo ljubeznivost in me prisilil, da Vas naprošam zaradi istine za uvrstitev naslednjih vrstic: Prišla sem domov na oddih, da se pripravim za bodoče delo, ne pa da se zaljubljam kakor goska. Zaradi tega ne potrebujem nikakih senzacij, zlasti pa ne senzacij, ki gredo preko meja dopustnega. Čudim se prostosti, ki si jo jemlje g. Ambrož, da izmišlja kar imena mojih idealov. Prava senzacija bi bila šele, ko bi g. Ambrož nekoliko srečneje uganil moje ideale. Kar pa piše g. Ambrož, je bilo doslej meni in vsem mojim znancem docela neznano. Odpotovala bom tedaj, ko me pokliče novo delo. Senzacijonalni odhod avtomobilov itd. je prosta glupost. 

Da končam. Žal mi je, da se je edini g. O. Ambrož smatral za najpametnejšega od vseh tukajšnjih novinarjev in da je segel po tako nehvaležnem poslu. Naši javnosti je treba servirati resnico o mojem delu in moji osebi, ne pa glupih izmišljotin. Prejmite g. urednik izraze itd. Ita Rina.

[EPILOG AFERE AMBROŽ - SANCIN, Slovenski narod, 18. april 1929] 

Sancin in Rita na Šelemburgovi (današnja Slovenska) v Ljubljani srečata Ambroža in Savo Sancin mu primaže klofuto: Izmišljene ljubavne afere naše prve filmske igralke Ite Rine, o katerih je prineslo beograjsko “Vreme” izpod peresa svojega stalnega ljubljanskega dopisnika g. Otona Ambroža daljši članek, ki smo ga s primernimi komentarji in s povdarkom, da gre za izmišljotino ponatisnili, so vzbudile v Ljubljani splošno zanimanje. Vse mesto je šušljalo samo o tem, širile so se fantastične vesti, vse seveda plod bujne fantazije. Za Ljubljančane je bilo to zelo hvaležno gradivo in zato ni čuda, da so postali vsi trije glavni junaki te afere, Ita Rina, Savo Sancin in Oton G. Ambrož predmet splošne pozornosti. “Kdo pa je ta Savo Sancin?” so radovedno vpraševale Ljubljančanke in se zanimale tudi za Ambroža. Ito Rino itak poznajo in zato jih ni toliko zanimala. Če je na stvari kaj resnice ali če gre zgolj za zlobna natolcevanja jih ni zanimalo. Včeraj se je situacija že preokrenila Iti Rini v prilog. Naša filmska diva je namreč v “Slovenskem Narodu” naslovila beograjskemu “Vremenu” odprto pismo, v katerem je označila vse te vesti kot glupost in bedasto izmišljotino samega g. Ambroža. In tako bi se morda vse poleglo in bi bil v blaženi dolini šentflorjanski zopet mir, da ni snoči dobila afera svojega epiloga. G. Savo Sancin si je namreč snoči za vse proti njemu naperjene klevete poiskal zadoščenja. Okoli 18. so bili Ljubljančani na promenadi priča obračuna med gg. Sancinom in Ambrožem. Okoli 18. jo je mahal g. Ambrož v spremstvu nekega gospoda proti pošti po Šelenburgovi (danes Slovenska, moja op.) ulici. Od nasprotne strani sta prišla Savo Sancin in Ita Rina. G. Ambrož je pozdravil, toda Savo Sancin je pristopil k njemu in kvitiral pozdrav s krepko zaušnico tako, da so se mimoidoči kar spogledali. Baje je Ambrož na zaušnico reagiral. Kako bo končala ta najnovejša afera, ni znano, govori se pa po mestu o vseh mogočih stvareh, o odvetnikih, kolkih itd. ...
Ita Rina na počitnicah doma v Rožni dolini. [Ilustracija, 1929, številka 5 (maj)]

Ita Rina se je za pomoč obrnila tudi na odvetnika dr. Draga Marušiča(38) in Ambrožu zagrozila s tožbo v primeru, da se ji javno ne opraviči. Ambrož se je opravičil. Njegovo opravičilo so objavili v beograjskem časopisu “Vreme”, Ita pa je tako odstopila od tožbe. Istočasno sta se Ita in njena mama udeležili premiere filma Erotikon v Beogradu. Na železniški postaji so ju pričakali številni mladi Beograjčani, ki so od Ite želeli avtogram.


[PREMIERA FILMA EROTIKON V BEOGRADU, Vreme, Beograd, 27. april 1929] 

Svetovna premiera filma Erotikon v Beogradu. [Ilustracija, 1929, številka 5 (maj)]

Nočas u pola jedan Ita Rina u društvu svoje majke Orient Expressom polazi za Beograd. U nedelju (28. aprila, moja op.) u veče kot Kolarca i Koloseja daje se premijera senzacionalnog filma Erotikon.

Sledile so premiere filma v Ljubljani, Berlinu in Parizu.

[PREMIERA FILMA EROTIKON V LJUBLJANI, Jutro, 17. maj 1929] 

Slavnostna premijera dolgopričakovanega erotičnega filma Erotikon. [Jutro, 17. maj 1929]
Dne 17. maja 1929 je bila v kinu Ljubljanski dvor slavnostna premiera filma Erotikon (Erotikon, Gustav Machatý, Češkoslovaška, 1929), ki se jo je udeležila tudi Ita.

Slavnostna premijera! Jutro, 17. maj 1929.
[ITA RINA IN NJEN PRVI FILM, Slovenski narod, 21. maj 1929] 

Prišel je v Ljubljano zaželjeni film “Erotikon” v katerem igra glavno vlogo prva slovenska filmska igralka, Ljubljančanka Ida Kravanja. Zavrtel se je film in obrnil nos marsikateri ljubljančanki. Daleč so znani strupeni ljubljanski jeziki, ki ne puste človeka v miru in tako so na debelo opravljali tudi gdč. Ido Kravanjo, češ, njen neuspeh je zagotovljen. Precejšen del publike so dobili na svojo stran in jo preslepili z različnimi lažmi, kakor, da sploh ni pri filmu itd. S premiero “Erotikona” pa so njeni sovražniki povesili nosove in klaverno odšli iz dvorane, zakaj uspeh je bil kolosalen. Nisem kritik, zato ne bom kritiziral tega filma. Rečem pa samo to, da se vsi gledalci čudijo igralski zmožnosti in lepoti Ite Rine, kar svedočijo inozemske kritike. V imenu treznih Ljubljančanov želimo gdč. Idi Kravanji čim večji uspeh v nadaljnjih filmih, tako, da bo tudi v tej panogi umetnosti slovenski narod častno zastopan. J. D.

[ODHOD IZ LJUBLJANE - 2]

[PREMIERA FILMA EROTIKON V PARIZU, avgust 1929] 

Ita Rina. Pariz, 1929. [Studio Waroline]
Ita Rina pride v dvorano tik pred koncem projekcije. Potem se prižgejo luči v dvorani. Reflektorji so usmerjeni v njen obraz. Nasmehne se. V dvorani odmeva od ploskanja. Ovacije. Obiskovalci se drenjajo okoli nje, prosijo za avtogram, fotografije. Množica jo dvigne na ramena in odnese iz dvorane. V Parizu so razglasili film Erotikon za finančno najbolj uspešen film sezone, saj so ga po letu dni prikazovanja še vedno vrteli v kar petdesetih kinematografih Pariza(39).

Ita Rina. Pariz, 1929 [Studio Waroline]
[Cinemonde, 13. oktober 1929]: Francoska javnost je nad filmom navdušena. Neka novinarka je zapisala: “V tem filmu potrjuje Ita Rina upe ki smo jih stavili v Erotiko in vanjo. Ne interpretira, ampak ustvarja. Ena izmed najboljših med veliki umetniki. Že poldrugi mesec je minil kar polni ta najboljša produkcija sezone dvorano kina Kapusin, odkar je bila Ita Rina osebno v dvorani, kjer so jo po izpovedi največjih filmskih revij videli vsi najodličnejši kritiki, so njihove laskave kritike privabile vedno nove gledalce. Bila je predmet spontanih ovacij, kakršnih je vredna tako ženska dražest njene osebe in njenega talenta. Nekakšna Gabriele D'Annunzio, Eleonora Duse ali Sarah Bernhardt.”. Nekoliko kasneje zapišejo še: “Ni pretirano če trdimo, da uspešno tekmuje z igralkama kot sta Greto Garbo in Marlene Dietrich. Njene oči izražajo naivno nedolžnost. Njen pogled sega v naše misli, naše skrbi, naše veselje in žalost. A sega globoko.”.

[GLASBENA MATICA IN DRUGI NAŠI V GOVOREČEM FILMU, Jutro, 20. december 1929]

Ita Rina. Cinemonde, Paris, 29. maj 1930.
Zelo posrečeno prednašanje v pariških in drugih kinematografih. Prvi v govorečem filmu so bili Blejci — Velik uspeh Ide Kravanje. [...] Posebno pa se je seveda izmed Slovencev postavila doslej v kinih v Parizu gdč. Ida Kravanja. Saj imenuje kritik revije "Gringoire" njen film "Erotikon" poleg filma "Chanteur de Jazz" ki se daje že dvanajsti mesec nepretrgoma v Parizu, vsaj kot finančno najuspelejši film sezone. Erotikon so predvajali pod imenom "Seduction" (Zapeljevanje) dva meseca v kinu Imperial, nasproti kinu, kjer se igra "Chanteur de Jazz" ter Paramountove palače, sedaj ga pa igrajo po kakih petdesetih drugih kinematografih Pariza istočasno. Napravil je menda največ zaradi naslova precej haloja, sicer pa je bila kritika zelo ugodna za celotni film in tako za češko filmsko produkcijo ter za češke igralce, med katere seveda prištevajo tudi Ito Rino, kakor je to bilo svoječasno in je še danes z Lidijo Vizjakovo. Kar se tiče zgoraj omenjene ugodne kritike glede filma Erotikon in Ide Kravanje, naj samo pripomnim, da je kritik Deval dokaj avtoritativna osebnost in da izhaja beletristično-kritična tedenska revija "Gringoire" v nakladi 230.000. D. O.

Po drugi strani pa je film “Erotikon” vznemiril tudi moralne čistune, med njimi še posebej francoskega katoliškega teologa, opata Bethléem-a(40), ki si je film, očitno zelo podrobno, ogledal tudi sam. Zapisal je: “... Ita je poželjiva in hitro opazimo dva mlada človeka - kako naj se izrazim? - ki skupaj ležita v ozki Georgijevi postelji. Najprej ležeta en poleg drugega, nato en na drugega ... Obraza obeh igralcev filmska kamera pokaže povsem od blizu, še posebej Itinega, v katerem gledalec brez dvoma prepozna vzburjenje, nato strast pomešano s poželjenjem, bolečino in na koncu ... Zardevam, ko opisujem te prizore”. 

[FRANCOSKI PATER PROTI EROTIKONU, Jutro, 26. avgust 1930] 

Češkoslovaški film “Erotikon”, v katerem nastopa v glavni vlogi naša rojakinja Ita Rina, predvajajo te dni nekateri pariški kinematografi. Lepaki, ki vabijo Parižane, da si ogledajo to delo češkoslovaške filmske industrije, so tako razjarili patra Bethléema, da jih je začel v sveti jezi trgati. Stražniki so gorečega patra pozvali na stražnico, kjer so ugotovili njegovo ime, nakar so ga izpustili. Omenjeni pater je znan borec proti javnemu pohujšanju in kakor izgleda, mu posla v Parizu ne bo zlepa zmanjkalo. Pater Bethléem se je moral že često zagovarjati zavoljo podobnih dejanj, ali njegovi nastopi so vselej vzbudili le zanimanje za predmet, ki je vzbudil njegovo ogorčenje. Mož je tudi s svojim najnovejšim izpadom napravil veliko reklamo za “Erotikon” in podjetniki si manejo roke, veseli te nenadne, učinkovite ter brezplačne reklame.

Še pred premiero filma “Erotikon” v Parizu so Ito Rino vabili tudi na premiero filma v Zagrebu.

[OSEBNO PISMO DIREKCIJE BIOSKOPA KOLARAC, Beograd, 12. septembra 1929] 

Osebno pismo Iti Rini: Poštovana g-djice Ita. Prilikom Vašeg boravka kod nas u Beogradu, obečali ste mi da čete, ako Vam je ikako moguče, prisustvovati premijeri Vašeg filma Erotikon u Zagrebu. Kako je u Zagrebu premijera filma Erotikon 8. oktobra o. g., to Vas umoljavamo da nastojite da na svaki način prisustvujete premijeri. Ovo je potrebno iz više razloga jer bi Erotikon uz Vašem prisustvu imao mnogo veči uspeh, te bi njime i Vi stekli u Zagrebu i njegovoj okolini onu popularnost, koju ste več postigli u Beogradu. Pored toga, ovim bi učinili i jednu uslugu g. F. Mülleru u čijem bioskopu će se prikazivati film Erotikon ...

Ita se premiere filma v Zagrebu ni udeležila. Že dan po premieri filma v Parizu, je zgodaj zjutraj sedla na vlak za Prago, kjer jo je čakala nova vloga v filmu “Sramota”.

Sramota 1929 Josef Medeotti-Bohác (Koop-Film-Co. GmbHStarfilm): Hanba [Marta Holanová]. Premiera: 13 December 1929 (Češkoslovaška)

Sramota (Hanba). December, 1929.
Film, v katerem je imela Ita glavno vlogo, so snemali januarja in februarja 1929 v najstarejšem praškem studiu AB na Vinohradih. Ita je igrala ženo sodnika Holana, ki zaradi neutemeljene obtožbe nezvestobe zapusti moža in pod lažnim imenom nastopa kot plesalka v nočnem klubu, kjer jo neke noči prepozna izgubljeni mož. Film, ki ni požel večjega uspeha, je danes ohranjen le v fragmentih.

Otroci pred sodiščem 1929

Snemanje filma je bilo zaključeno pred oktobrom 1929.

[Divja poroka (Na koruzi)] 1929 Artur Berger (Europäische Film-Produktion Willy Lehmann): Wilde Ehen.

Dne 5. julija 1929 je Ita Rina podpisala pogodbo s podjetjem Europäische Film-Produktion Willy Lehmann iz Berlina(41). V filmu, za katerega ne obstajajo nikakršni podatki in ni znano niti, če je do snemanja sploh prišlo, naj bi imela vlogo žene.

Pomlad se budi 1929 Richard Oswald (Hegewald FilmRichard-Oswald-Produktion): Frühlingserwachen [Ilse]. Premiera: 14(16?) November 1929 (Stella-Palast, Berlin); 2 Marec 1930 (Ljubljana); 11 Maj 1930 (Evropa Palace, Zagreb).

Septembra 1929 je Ita Rina v Berlinu, v režiji Richarda Oswalda, najuglednejšega nemškega režiserja s katerim je imela priložnost sodelovati, snemala film “Pomlad se budi”.

Pomlad se budi, november 1929. [TV Ljubljana]
[POMLAD SE BUDI, Jutro, 2. marec 1930] 

Premiera filma Pomlad se budi v Ljubljani [Jutro, 2. marec 1930]
Premiera filma v Kinu Dvor. Film, prosto po Wedekindu! Memento in glasen opomin vsem onim, katerim je poverjena vzgoja doraščajoče mladine. Starši, varuhi, učitelji, očetje in matere vam je namenjen ta film, prodrite v srce in dušo svojih otrok z ljubeznijo in dobroto! Kako zgrešeno je načelo naših vzgojiteljev, ki skušajo z večnim kaznovanjem, s trdo roko in brezsrčno strogostjo vladati v srcih naše mladine. Mlada, nežna duša mladeniča ali mladenke potrebuje pouka in ljubeznive podpore, rabi prijateljstva in razumevanja, kako drastično nam prikazuje to baš ta film! Mladenič, star kakih 16 let! Njegov oče strog in zaprt sam vase, ga naganja zgolj k učenju in knjigam. Za sinovo zabavo, za pouk njegove v dvomih se nahajajoče duše nima niti najmanjšega smisla. In tako tava ubogi mladenič brez pomoči in podpore v temi nevednosti, išče resnice po zabranjenih, slabih knjigah in brošurah, ki mu jih nudijo tovariši dokler ne pade kot žrtev svojih dvomov v prerani grob! Nič manj tragična ni usoda mlade Wendle. V srcu se ji je prebudila pomlad ljubezni. Po vsem telesu, po vseh žilah čuti njen utrip. Srečna je — saj ljubi fanta in tudi on ljubi njo! Kako rada bi zavriskala od veselja, kako rada bi govorila o svoji ljubezni in zaupala svoje tajnosti materi ...! Pa nima človeške duše, ki bi jo razumela! In vendar potrebuje baš v tem času človeka, ki bi jo z ljubeznivo besedo poučil in opozoril na vse opasnosti ki preže nanjo na tej poti. Toda nikogar ni, ki bi jo razumel. In tako se je zgodila nesreča. Življenje je zahtevalo novo žrtev, žrtev, ki je padla v najlepšem cvetu pomladi, žrtev nevednosti in zlobnega mazaštva. Film je tedaj zelo instruktiven, za nas pa še posebno zanimiv, ker igra v njem Ita Rina, gospodična Ida Kravanja. Nima sicer glavne vloge, toda tudi vloga Wendline sestre Ilze je dovolj velika, da se more v njej uveljaviti. Ljubljana se bo mogla tudi to pot prepričati, da je njena Ita velik talent. Kakor smo zvedeli, je nastopila v predvajanju Itinega velikega filma “Obešenjakova Tončka” mala zamuda in to vsled tega ker bo film napravljen kot zvočni film; baje bo v njem Ita Rina govorila nekaj dialogov celo v srbohrvaščini, kar bo za nas še prav posebna senzacija! Bomo torej videli! Sicer pa je naša Ita zelo marljiva in silno zaposlena. V kratkem bo izgotovljen poleg že omenjenega filma “Obešenjakova Tončka” še njen film “Svatba v Valeni” v katerem bo igrala Ita Rina glavno vlogo in kreirala vlogo lepe mlade ciganke; tudi ta film izide kot zvočni film in bo dogotovljen v najkrajšem času. Trenotno se nahaja Ita v Parizu na povabilo francoskih filmskih krogov, ki so postali nanjo pozorni po velikem uspehu, ki ga je imela v Parizu s svojim filmom “Eroticon”. Naša filmska reprezentantinja se tedaj prav čedno uveljavlja v svetu in smo Slovenci nanjo lahko ponosni. 

Po zaključku snemanja filma “Pomlad se budi” se je Ita vrnila v Prago in oktobra istega leta zaigrala v filmu “Obešenjakova Tončka”.

Obešenjakova Tončka 1930 Karl Anton (Karel AntonAB): Die Galgentonitonischka [Tonka Šibenice]. Premiere: 27 Januar/Februar 1930 (novi kinematograf Alfa6, Praga), 22 Maj 1930 (Moulin-Rouge, Pariz), 8 Julij 1930 (Kino Dvor, Ljubljana)

[ZVOČNI FILM ITE RINE, Jutro, 30. oktober 1929] 

Ita Rina kot Tonka, 1929.
Naša filmska igralka Ita Rina je v Pragi zopet polno zaposlena. Praški dopisnik beograjske “Politike” objavlja o njenem delovanju daljše poročilo, iz katerega posnemamo: Ita Rina je utrujena, toda zadovoljna. Po “Erotikonu”, ki je pri nas dobro znan ter je bil simpatično sprejet tudi v Nemčiji in Franiciji, je dovršila filma “Sramota” in “Otroci pred sodiščem”. Ta dva filma bosta v kratkem vržena na filmski trg. Zdaj glumi Ita Rina glavno vlogo v filmu, čigar sujet je povzet po znanem romanu Ervina Kischa: “Galgen-Toni”. Vse vloge so zasedli prvovrstni igralci. Znani Rovenski igra na smrt obsojenega, a Baranovska, slavna interpretka “Matere” Maksima Gorkega, vlogo Tonijeve matere.
— Vsebina tega filma — pripoveduje Ita Rina — je turobna, toda polna akcije in dramatike. Prepričana sem: vsaka slovita igralka bi bila srečna, ako bi mogla glumiti mojo vlogo. Dogodek je enostaven, toda obdelan tako spretno, da morda nikoli več ne bom igrala slične vloge. To je nota bene prvi zvočni film Ite Rine. Na vprašanje, kakega uspeha se nadeja, je naša glumica odgovorila: “Vsak film je odvisen od raznovrstnih činjenic. V zvočnem filmu se zadeva komplicira še z izbiro glasbe. Galgen-Toni bo film s sinhronizirano glasbo. Pesem, ki jo pojem, naj bo osnovni motiv celotnega filma. Biti mora polna občutja, melanholije in emocije. Silno sem radovedna, kako bo vse skupaj uspelo, ne samo kar se tiče glasu, marveč tudi glede zvočnega efekta. Moj partner me namreč spremlja s harmoniko.”
— Kakšni so vaši načrti za nadaljnjo bodočnost?
— Ta film bomo dovršili v Pragi. Na Slovaškem smo izvršili eksteriterje. V novembru bomo delali v Berlinu, nato pa v Galiciji, kjer bomo snemali film iz židovskega življenja. Nadejam se, da bo to delo do božiča končano in da se bom takrat ob praznikih lahko podala domov in morda tudi v Beograd.
— Kaj mislite glede lzgotovitve kakega domačega filma?
— Da prav povem, s tem vprašanjem ste zadeli v moj živec. Že dolgo mislim, kako bi bilo mogoče ustvariti domač film, v naši prirodi in z našimi divnimi domačimi pesmimi. Toda kako? Napisala sem pismo pisatelju Branislavu Nušiću(42) in ga zaprosila, naj s svojo duhovitostjo in sposobnostjo sestavi osnovo za kak naš domač film. Kako se bo stvar razvila, bomo v kratkem videli. 

Obešenjakova Tončka. Snemalni studio Kavalirka, oktober 1929. [TV Slovenija]
Obešenjakova
Tončka
Film “Obešenjakova Tončka je bil Idin prvi zvočni film. Sama je o svoji izkušnji s tem filmom kasneje povedala: Snemali smo ga v praških ateljejih Kavalirka. Spomnim se, da so za snemanje rekonstruirali ves del stare Prage. Režiser si je želel čim bolj realističen film in zato je v atelje spustil prave prustitutke, pijance in obsojence. Bili so zelo nedisciplinirani, pa smo zaradi njih pogosto prekinjali snemanja. Ko smo nekega dne zjutraj prišli v studio od Kavalirke ni ostalo ničesar. Vse je zgorelo. Časopisi so pisali, da je filmsko mesto zažgal nek pijanec. Vse to je snemanje podražilo in zavleklo. Film so dokončali v Parizu v ateljeju Juanville, kjer so zgradili nov, vendar bolj skromen objekt. Ita je v filmu odigrala vlogo lahkoživke, ki izpolni zadnjo željo obsojencu na smrt, tako, da z njim preživi zadnjo noč pred izvržbo sodbe. Ita v filmu na kratko tudi zapoje.

Praška elitna publika je premiero Obešenjakove Tončke toplo pozdravila 27. januarja 1930. Tej so sledile premiere tudi v drugih delih Evrope, sredi leta tudi v Ljubljani.

[IME IN PRIIMEK, Proletarec, Chicago, Ill., 30. januarja 1930]

Ida Kravanja si je na Dunaju dobila sloves filmske zvezde. Igra pod imenom Ita Rina. Revija "Scherfs Magazin" v Berlinu jo v decembrski številki opisuje za Italijanko. "Jutro" citira iz omenjenega magazina: "Italijanka Ita Rina baš opazuje Valentinovo sliko. Zato sanjavi blesk v njenih očeh ... "Jutro" dodaja: "Prepričani smo, da bo gdč. Ita Rina omenjeni reviji sama pojasnila zmoto in zahtevala popravek. Ali ne bi bilo morda umestno, če bi si Ita Rina spremenila svoj romansko zveneči umetniški priimek v bolj slovanskega? Ni ravno potrebno. Pola Negri ni poljsko ime, pa je vendar ves svet vedel, da je Poljakinja. Naj se še Ito razglasi za Slovenko. Morda pa je zanjo boljše, če jo ima svet za Italijanko? Hrvatski pevec Dragun je pel po hrvatskih naselbinah pod svojim imenom. Ko je dobil angažma nekje na Pacifiku, si je ime spremenil v Dragoni. Narodni Hrvatje so mu to zamerili. "Italijane imajo povsod za pevce in igralce in lahko dobe več denarja, kakor drugi. Sicer pa je kompanija hotela, da imam ime, ki bo 'vleklo'," je pojasnil Dragun Dragoni ... V filmskem svetu v Los Angelesu je nekje Slovenka, ki igra pod imenom Zora Zorana, ali je morda Zala Zorana. Ime je slovensko, ampak Zala mi je znana samo toliko, kolikor je pisal o nji Šubelj.—P. 

[ITA RINA. IGRALKA TRPEČE ŽENSKE MLADOSTI, Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo, februar 1930]

Ita Rina kot Obešenjakova Tončka, 1929.
Nihče si pred tremi, štirimi leti ni mislil, da bo iz mlade, ambiciozne Ide Kravanje — prva slovenska filmska igralka Ita Rina. Mnogo posmehovanja in omalovaževanja, še več zavisti in sovraštva, ko je debutirala v zelo kratki vlogi, a je kino-podjetje v njeno škodo napravilo preveliko reklamo. Takrat so bili težki trenotki zanjo, zakaj prenesti slovensko kritiko, odnosno slovensko natolcevanje je dvakrat težko. Toda Ida je brez strahu, s pogumnostjo šla naprej. Njena odločnost v borbi za svoj cilj je pri nas brez primere. Zlasti če pomislimo, da je vso to pot izvojevalo mlado, slovensko dekle — brez mecenov, brez raznih protekcij. Nekaj amaconskega je v tem, trdega, neupogljivega, in ne mislim napak, če jo v tem oziru stavim za zgled emancipirane moderne žene. Kljub vsemu naprej — v borbi za svoj cilj, za drugo življenje, za umetnost in svobodo. Nihče izmed nas, ki smo jo srečavali po ljubljanskih ulicah, bi si tega ne mislil. Vse to je bilo takrat sen, danes ni več. Njena odločnost, neustrašenost — je znak trdnega, neupogljivega značaja. Zavrnjena je tista možkobna teza, da je ženska samo lahko mehka, in zaradi tega orodje drugih. Časi so se izpremenili in tudi žena gre s časom naprej. Mora, ker sicer propade v toku sodobnosti, ko se ruši tisočvekovna trdnost zakona in družinskega življenja. Najtežja doba za nas dekleta je danes. Ob prelomu dveh svetov smo. Vzgojene v starem, konservativnem, purgarskem svetu — nas sodobnost tira v novo življenje. Primorane smo se boriti za svojo emancipacijo, ker je to borba za materialno neodvisnost, borba za osebno svobodo in svobodo udejstvovanja. Možje sicer s skepso zasledujejo vse to, včasih priznajo in nam dajo prav, v resnici pa je njih svobodoljubnost do žene, priznanje naših pravic — precej, če ne popolnoma, papirnata. 


Tonka Šibenice. Praga, januar 1930. [Splet]
Že v "Erotikonu" smo videli močno igro Ite Rine v vlogi mlade, dobre, neizkušene Ite, ki mora doživeti bridko razočaranje, kakršnega je doživelo že marsikatero dekle. Mož, ki ga ljubi, jo v svoji "svobodoljubnosti" vara, izrablja tako rekoč njeno odkritosrčno ljubezen — in njena težka tragedija je, da mora skleniti življenje z možem, ki ga samo spoštuje in ceni. Tega problema se je občinstvo premalo zavedalo, ko je gledalo "Erotikon". Ali ni to drama moderne žene sploh — drama marsikaterega mladega dekleta? Tako je torej v prvi svoji vlogi podala sliko iz življenja sodobnega dekleta. Pred božičem je bila v Nemčiji premiera filma "Frühlingserwachen", v katerem igra vlogo študentke Elze po znani drami bičarja konservativne in lažimorale Wedekinda. Spet tragedija mladega dekleta ... 

V svojem najnovejšem filmu "Obešenjakova Tončka" igra vlogo bedne, dobre prostitutke, ki jo je brezobzirna družba vrgla na to strašno pot. V povsem drugi luči nam pokaže notranje življenje bedne Tončke, ki se žrtvuje za zločinca, za večkratnega morilca žensk, da mu olajša zadnje trenotke pred obešenjem. Primer ženske požrtvovalnosti, ki ji je težko najti enako. V tem je globoka notranja dramatičnost. Zunanje dejanje je samo površen izraz tega, kar se godi v bedni Tončki. In tu je dobila vloga svoj najmočnejši izraz v Itinih očeh, v igri obraza. Iz njega govori vse doživetje vzdušnega življenja. Ta film je torej nov korak naprej in obenem popolnoma nov donesek k umetniški upodobitvi trpeče ženske mladosti. Od nedolžne, nežne Ite iz "Erotikona" k naivni, v valovih strasti izgubljajoči se Elzi iz Wedekinda k Tončki — ideala ženske požrtvovalnosti, ki kljub težkim udarcem ohrani v sebi najlepše človeško čuvstvo — ljubezen do vsakega človeka, tudi do najhujšega zločinca. 

[V (PARIŠKEM) ATELJEJU PRI ITI RINI, Jutro, 19. marec 1930] 

Pred premiero “Obešenjakove Tončke” v Parizu je Ito v ateljeju Efi v Berlinu, kjer je takrat snemala, obiskal gledališki režiser, igralec, dramatik, publicist in prevajalec Rade Pregarc(43), ki je z njo opravil pogovor: Ni tako lahko izvedeti, kje stanuje ta ali oni filmski zvezdnik. Tudi njegove telefonske številke ne morete zlahka najti. Še manj pa, da bi ga obiskali. Ne zato, ker je ošaben morda, ampak ker ne utegne. Kajti če bi hotel vsem, ki bi radi govorili z njim, ustreči, bi moral od ranega jutra do poznega večera samo sprejemati. Ko sem bil vprašal znanca za Ito Rino, mi je dejal, da bom težko izvedel njen naslov, ker imajo taki ljudje tajne številke telefona, da jih drugi preveč ne nadlegujejo. Našo lto pa še prav radi obiskujejo rojaki, ki jih je usoda zanesla na Nemško študirat ali pa kako drugo srečo iskat. In v hudi stiski jo seveda tudi moledujejo za denar. Pri našem poslaništvu, kamor sem “upučen” na nekega gospoda, ki mu je znan naslov Ite Rine, so tudi mene malo postrani gledali in me naravnost vprašali “po kakvom poslu želim, da razgovaram” ž njo. Ko sem bil razložil, da sem ožji rojak in da nimam niti najmanjšega namena “pumpati” za denar, ampak kvečjemu za kratek interwiew, so mi sicer povedali njeno telefonsko številko, vendar mi namignili naj ne pišem tako, kakor so pisali nekateri, ko se je gospodična mudila v Jugoslaviji, namreč tako zafrkljivo in neokusno, kajti da gospodična Ita stori za nas v tujini veliko, morda več kakor kak diplomat in da je vsesplošno priljubljena in jako spoštovana, da se niti najmanj ne sramuje svojega porekla, kakor nekateri veliki gospodje, ki se prišedši domov z veliko gesto bijejo po prsih, medtem ko se tu izdajajo za — Madžara ali Nemca. Tako prepariran sem plaho pozvonil naši Iti Rini. Nobenega odgovora. Je ni doma, sem bil pomislil. Pozvonil sem drugič, čez poldrugo uro. Nobenega odgovora. Pasja dlaka! In zvečer že malce nejevoljen zvonim v tretje. Mehek, nežen glasek odgovarja v lepi nemščini. Ko izvem, da je naša zvezda osebno pri telefonu, jo skušam v čim milejši slovenščini zaprositi za kratek rendezvous, da bi se pogovorila o filmu, njeni karijeri itd. Pričakoval sem, da se mi telefon zapre in da obmolkne prejšnji glasek, pa se mi je baš nasprotno zgodilo. Gospodična je bila tako ljubezniva, da mi je šla v vsem na roko. Drugi dan sem jo ob določem uri posetil v ateljeju pri Efi.

Čisto drugačen svet nego za kulisami gledališča. Medtem ko občuti človek pri gledaliških igralcih, čeprav jih obišče na odru za kulisami,  torej s tiste ”druge plati”, da njihove duše vibrirajo v igranju, da, v ognju, ki jih preveva, ustvarjajo neko umetnino, pripravljajoč se najprej z detajlnim študijem, da dodajajo scenski obliki umetnine nekaj svoje krvi in mesa, da dopolnjujejo pisatelja, pri filmskih igralcih vsega tega ni opaziti. Tukaj je igralec le figura, ki jo režiser postavlja pred objektiv po svoji volji. V filmskem ateljeju sta tako rekoč samo dva umetnika: režiser in operater. Tretji je navadno doma: avtor manuskripta. Delo: od določene ure do določene ure. Tukaj snemanje ob silni razsvetljavi, zraven nabijanje delavca, ki pripravlja scenerijo za druge slike. Okoli cela četa “igralcev”, ki čaka, da jih režiser postavi pred aparat, jim popravi malce obleko, periko, razloži v dveh, treh besedah, kam jim je pogledati, kako se obrniti, do kod iti ... V delavnici pa ropot in nabijanje in govorjenje in “sviranje na klavir, da pridejo tisti, ki se slučajno nahajajo pred objektivom, v nastroj ... “ Vse se do skrajnosti izkorišča: prostor, čas, luč, kulisa in — ljudje. Posebno ljudje. Zvezdniki — bogati, statisti — reveži. In koliko je teh revežev. Dolge, dolge vrste. V filmu ni strasti po umetnosti; le po slavi in denarju. Odtod strašen boj. In kdor se pretolče do vrhunca, je že zaradi tega zanimiv.

Ita Rina je jako resna. V belem kostumu, s črnimi kodri je zelo prikupljiva. In pa njene oči! Zares lepe oči. Ne samo na platnu, ampak tudi v resnici. Vprašam jo: — Kako se počutite, gospodična? — Oh, pravi, vsa srečna sem in zadovoljna. Imam mnogo opravka. Že za v naprej. In tudi lepe uspehe, čeprav mi v domovini nekaj očitajo zaradi “Erotikona”. Smešno. Tukajšnja kritika me je pa baš v tej stvari zelo pohvalila. Sicer pa, saj ni zameriti. Naši ljudje ne vedo, kako  je pri filmu, kako se dela in kako težko prideš do dela. — Kaj mislite o bodočnosti filma? — Veste, nas filmske umetnike zdaj najbolj zanima zvočni film. Ta utegne napraviti nememu filmu konkurenco. In se bomo morali pripraviti, da tudi mi lahko preidemo k njemu. Vežbamo glas (kdor ga ima, kajpak), se učimo jezikov itd., skratka prehajamo počasi v gledališke igralce, oziroma pevce. Ampak nekaj bi rada: Kak naš sujet spravila v delo. Veste, zdaj namreč močno primanjkuje dobrih manuskriptov. Vse je že filmano. In vrtimo sentimentalne romane, solzne ljubezni, črne strasti.

[ITA RINA V ZAGREBU, Novosti, Zagreb, 11. maj 1930] 

Premiera filma “Pomlad se budi” v Zagrebu: Zagreb, 10. svibnja. Ovacije publike na kolodvoru i pred hotelom Esplanade. Ita Rina daje interview.  Lijepa, šarmantna i proslavljena mlada filmska glumica Ita Rina, dobro nam poznata naša zemljakinja stigla je u Zagreb. [...] Zagreb dočekao ju je oduševljeno, iskreno, s udivljenjem. Istina. Zagreb joj se divio gledajuči je na filmskom platnu, ali taj isti zagreb bio je ugodno iznenadjen i oduševljen njenom ljepotom i ljupkošču sada, kad ju je opet imao prilike da vidi u svojoj sredini. Jer jednom ona je već bila ovdje, da se natjeće za naslov “Miss Jugoslavija”, tek je - zakasnila. Da, i danas je zakasnila! Trebala je stići u podne. Mnogo svijeta čekalo je na peronu. I njena majka gdja Kravanja ju je tada čekala, došavši iz Ljubljane. I u zadnji čas moralo je biti javljeno megafonima, da Ite nema. Zadržana premijerom svog novog filma u Berlinu i nekim neprilikama na putu, mogla je stići tek u 6.30 sati pred večer bečkim brzim vlakom. Cio peron bio je dakako i opet prepun svijeta. Kad je ulazio vlak u stanicu publika je oduševljeno aklamirala mladu glumicu, koja se u društvu novinara pojavila na prozoru. Fotografski aparati nešto su zadržali publiku, ali kad je Ita stigla na peron oko nje je nastala tolika gužva, svak ju je htio da vidi od bliza, da se nikako nije mogla maknuti. Zahvaljujući čvrstom kordonu, koji se oko nje načinili novinari i g. Koch od Pan-filma, te g. Scholz od Evropa Palace kina, koji ju je dočekao dobrodošlicom i lijepom kitom crvenih ruža. Ita je jedva nekako mogla da podje naprijed. Aklamiranju publike nije bilo kraja. Morala se brzo skloniti u blagajnu i onda posredstvom šefa stanice g. Šalića proći kroz njegov ured do automobila. Publika je ubrzo saznala, kamo se smjera, pa je nagrnula oko automobila, tako da se automobil jedva maknuo s mjesta. Cjelim kratkim putem do hotela Esplanade publika je načinila s obe strane pločnika kordon. Pravi triumfalni put umjetnice! Zagreb je pokazao, da je voli. A tek pred Esplanadom! Publika je naprosto htjela da najuri kroz vrata u loyer. Tu se na cijelom prostoru pred hotelom sve više gomilala masa svijeta. Gdjica Ita je pošla na balkon i veselim mahanjem ruku srdačno odzravljala na pozdrave iz hiljade grla. Cvijeće, koja je gdjica Ita bacala publici, bilo je za tren oka razgrabljeno. Publika je zapala u oduševljenje i tko bi to iz prikrajka motrio, morao bi priznati, da je u Zagreb došla kraljica iz priča.

I tada, iako umorna od puta, Ita je na molbu novinara, saradnika zagrebačkih, [...] sijela na stol u salonu hotela pripravna na brojne upite sa svih strana. Svoju kosu zabacila je nehajno rukom. - Čim da vam počnem pričati? - Prije dvije godine. Počnite od tada. - Da bila sam tada u Zagrebu, da se natječem za “Miss Jugoslavije”. Ita je odmahnula rukom. - A kako vam se svida doček? - Ushićena sam. Vesela, da u zemlji svuda sam srdačno primljena u Beogradu i u Zagrebu. No moram priznati, da se nisam nadala, da Zagreb ima toliko simpatija za mene. Drago mi je, da sam se malo prevarila. Zagreb mi je priredio doček, kao malo tko. I tada je na brojna pitanja odgovarala prostodušnom iskrenošću ... - Ipak je išlo relativno ... Nisam se niti nadala da bi tako brzo dospjela do mjesta u filmu, gdje se sada nalazim. Sve što sam postigla, postigla sam svojim radom. - I svojim talenton, svakako. - dobacuje jedan novinar. U razmjerno kratko vrijeme razgovora s novinarima, Ita je dospjela da govori i o svojim ulogama. [...] Glumila je u filmovima “Izgubil sem srce na Savi”, “Dvoje pod nebeskim svodom”, “Erotikon”, “Sramota”, “Kralj valcera” (poslednji film), “Proljeće se budi”, “Galgentoni” itd. - Imate ćete prilike da procijenite koliko vrijedi Tonfilm “Galgentoni”. Ja sam uvjerena, da je to moj najbolji, neobično mi je srcu prirastao, je potvrdila gdjica Rina. Dalje je gdjica Ita pričala kako je u Parizu. Tamo je snimana u filmu kako je pjevala na španjolskom, engleskom, češkoslovačkom i ... jeziku. Iako je tražila i nastojala pjevati i na našem jeziku nije bila doslušana. - Vrlo žalim to. Več sam zamislila tekst, kako ću pjevati ali imala sam nagli odlazak. Čim mi se ponudi prilika pjevat ću na našem jeziku. O svom budućem radu govorila je, da je angažirana za pariški film. Odlazi u Pariz 22. o. m. (22. maja 1930) na snimanje “Galgentoni-a”, a tada će vjerovatno početi i sa snimanjem [...] u četiri tonfilma, koji se snimaju u Berlinu.

[SVEČAN SPREJEM ITE RINE V ZAGREBU, Ponedeljek, 12. maj 1930] 

Zagreb. 11. maja. V soboto zvečer je prispela z brzim vlakom iz Berlina v Zagreb naša filmska umetnica Ita Rina, kamor sta jo povabila dva zagrebška kinematografa, da kot gost prisostvuje premijeri svojega filma »Pomlad se budi«, ki se predvaja v kinematografu Europa Palace. Na peronu in pred kolodvorom je pričakovalo umetnico več tisoč Zagrebčanov, predvsem mladine. Na peronu so čakali nanjo med drugimi direktor kinematografa Europa Palace g. Šolc in številni zastopniki zagrebškega ter beograjskega časopisja. Ob prihodu vlaka je nastala na peronu taka gneča, da so železničarji in stražniki komaj vzdrževali red. Vse je hitelo proti vagonu, iz katerega je Ita Rina mahala z roko publiki, ki je navdušeno klicala: "Živela Ita Rina! Živela naša Ita!« Na stopnišču vagona je filmsko umetnico pozdravil g. Šolc in ji izročil lep šopek cvetic. Ta prizor so izrabili številni fotografi in ga slikali. Spričo velike gneče je komaj uspelo njenim spremljevalcem, da so ji napravili skozi gosto množico prostor do izhoda, kjer jo je čakal avto in jo odpeljal v hotel »Esplanade«. Množica pa se še vedno ni pomirila, nego je hitela za avtomobilom do hotela, kjer je zavzela ves del ulice, pred hotelom in čakala, kedaj se bo Ita Rina pojavila na balkonu. To se je kmalu zgodilo in Ita Rina je na množico, ki jo je znova navdušeno pozdravljala začela metati cvetje. Nato se je Ita Rina podala v svojo sobo, kjer je sprejela novinarje. Z njo je bila tudi njena mati, ki jo je prav tako pričakovala na zagrebškem kolodvoru. Novinarjem je Ita Rina izjavila da je s sprejemom v Zagrebu izredno zadovoljna in da ni pričakovala tolike navdušenosti, zlasti, ker je doslej bila prepričana, da Zagreb ne simpatizira z njo. O svojem umetniškem delovanju in svojih umetniških načrtih je dejala, da je dosegla svojo filmsko karijero sama od sebe brez protekcije. Na vprašanje novinarjev, ali je bila njena lepota njena največja protekcija, je menila, da samo to ne zadostuje. Prav tako je poudarila, da ni nikdar statirala, nego da je že iz početka dobivala samostojne vloge, dasi sicer od kraja male Večje vloge je imela pri filmih »Erotikon«, "Sramota«, »Pomlad se budi«, Obešenjaški Toni« in »Kralj valčkov«. Najljubši ji je "Obešenjaški Toni«. Sedaj je angažirana za leto dni v Parizu od Equitables-filma. V načrtu so štirje filmi, ki se bodo snemali v Berlinu, ker francoske in nemške filmske družbe izdelujejo skupno več zvočnih filmov. Sodeluje sedaj samo pri zvočnih filmih. H koncu je Ita Rina izjavila, da mora biti že 28. t. m. v Parizu. 

[DVA DNI V LJUBLJANI - 3]

Po obisku premiere svojega filma “Pomlad se budi” v Zagrebu, se je Ita Rina za dva odpravila v Ljubljano in se med 15. in 17. majem 1930 zadržala pri mami in sestri.

[ITA RINA JE PRIŠLA ... V LJUBLJANO, Slovenski narod, 16. maj 1930] 

Ita Rina z mamo, 1930.
Ljubljana, 16. maja. Snoči je prispela v Ljubljano, kjer ostane dva dni — Prisrčen sprejem na kolodvoru. Že zadnjič, ko je potovala v Zagreb, smo jo pričakovali na kolodvoru. Pa smo odšli z dolgimi nosovi. Ita Rina se je peljala čez Maribor, Ljubljane še pogledala ni. Šušljalo se je sicer, da pride gotovo tudi v Ljubljano, toda filmski ljudje so kapriciozni in kar lahko bi se zgodilo, da bi se Ita Rina tudi odpeljala nazaj samo mimo Ljubljane. Zato nismo prav verjeli, ko je plakater kina Matice nalepil v izložbah kina v Šelenburgovi ulici plakate: “Ob 8. uri zvečer pride v Ljubljano Ita Rina. Pozivamo občinstvo, naj se udeleži sprejema na kolodvoru!” Matica nas je torej kar pozvala. Vendar se mi zdi, da ne kaže ob takih prilikah ljudi pozivati. To diši nekam uradno. Pozivamo, da se zglasite ob tej in tej uri v tem in tem uradu — Kljub temu se je zbrala na kolodvoru in pred njim množica mladih ljudi; moška mladina je bila bolj častno zastopana, kakor ženska. Pojdimo raje na kolodvor, so rekli vsi, ki so promenirali po Aleksandrovi in šli so. Pa se marsikdo drugi bi prišel, če bi bil pozvan, pa kaj ko so nabili plakate tako pozno in so jih čitali samo oni stalni gostje Selenburgove ulice in Aleksandrove ceste. Pred prihodom vlaka zato ni bilo gneče, pa pa potem, ko smo se vsi zrinili pred vagon, v katerem je bila Ita in pa potem, ko je sedla v avto in smo ga obkolili. Smrtno nevarne pa gneče kljub temu ni bilo. Na peronu smo se spraševali, ali pride ali ne. Celo njena mamica ni vedela, ali pride ali ne pride. V pričakovanju smo bili vsi, čeprav smo skrivali, da nam je vseeno. Končno je prisopihal brzovlak. Kje je Ita Rina? Gneča pred vlakom je bila vedno večja in se je pomikala od vagona do vagona. Potniki so prišli iz kupejev in začudeno gledali množico pred vlakom, ki je imela oči uprte v okna. Tu pa tam je nestrpnež naglo vprašal, kje je Ita Rina. Skušal ga je neki zagrebški Žid in pogruntal, zakaj smo prišli na kolodvor, pa nas je presenetil: Nije došla, nije došla, ostala je v Zagrebu! Obstali smo pred vagonom, ko se je pa sumljivo nasmejal, smo vedeli, da se šali. Tako smo se prignetli do enega zadnjih vagonov I. razreda, kjer je gledala skozi okno Ita Rina in se smehljala s šopkom v roki. Živio Ita Rina! Živio! Segla je najprvo svoji sestrici v roko. Mamica je ni dosegla s tal. Odšli sta v vagon, kjer sta se prisrčno pozdravili z Ito in ji pomagali, da je pobrala svojo prtljago. Ko je izstopila, smo jo obkolili novinarji. Sestra, mamica, prijateljice, vse je moralo v stran. Ita se je obračala in nas pozdravljala. Videti je bila utrujena. Morda bi se pa le kaj razgovorih mimogrede. — Strašno sem utrujena od vožnje, toda jutri se snidemo in se pogovorimo. Jutri, mi bi radi že danes. Med tem so nas že izpodrinili drugi. Njeni prijatelji in prijateljice so jo pozdravljali, dokler je ni prijela sestrica pod roko in jo odpeljala naprej. Mamica je ostala kar zadaj, ni mogla do hčerke skozi gnečo. — Pozno smo dobili brzojavko, da pridete šele ob 5. uri. — Nameravala sem priti juri in bi vam pravočasno sporočila, toda brzojavili so mi, da se moram takoj vrniti. — Kam odpotujete iz Ljubljane? — V Berlin. V Ljubljani ostanem samo dva dni. Tako smo prišli do vratarja, ki pobira vozne listke. Kje je vozni listek? Pred vratarjem nastane gneča. Ita Rina išče nervozno po torbici, pa ne najde listka. Situacijo je rešila neka gospodična, ki je strogemu vratarju zabrusila, da bo že verjel, da se ni pripeljala brez karte. Vratar ne more biti strogo uraden, če pride filmska zvezda. Pobiral je karte samo od tistih, ki so mu jih sami dali. Pred kolodvorom je Ito sprejela druga skupina, ki ni mogla na peron. Živio! Živio Ita! Dokler je ni odpeljal avto v Rožno dolino. 

[PRIJAZEN POMENEK V ROŽNI DOLINI, Jutro, 17. maj 1930] 

Pri Kravanjevih v Rožni dolini je vse čedno in prijazno urejeno. Lepa hišica je umaknjena z bližine glavne rožnodolske ceste, da živi svoje življenje in s široko odprtimi okni vdihuje solnce in pomlad. Trsje, pritlikovje in penjevje se vzpenja po stenah, zadaj za vilo pa je vrt že poln cvetja in zelenja. Tiho je tu in idilično, a živahnejše postane življenje, kadar pride pod svoj domači krov najlepša rožnodolska roža, Ida. Hudo je utrujena po potovanju, toda vesela. In zato neoporečno lepa. To je namreč pri njej najsrečnejše, da v filmu osvaja z žalostjo, v razgovoru in vsakovrstnem kramljanju pa razodeva njen vedno nasmehljani obraz z velikimi črnimi očmi popolno odkritosrčnost. Hvalabogu, ta naša lepa gospodična, ki si je tako pogumno priborila pot k filmu in vedno večjim uspehom, se nikoli ne bo prevzela. A nihče ne bo oporekal, da s svojim slovesom v dokajšnji meri služi tudi splošnemu ugledu domovine. Iz Zagreba in Beograda je Ita Rina prinesla poleg rož celo kopo spominkov. Velikanski šopek rož na mizi daje barvo in vonj vsej sobi, pa je tam pri omari na tleh še posebna ogromna vaza polno natrpana cvetja. Maj! Skromno in zadovoljno pripoveduje Ida:
— Da, bilo je res divno, nepričakovano. Pa kaj bi še pravila! Pritrdili mi boste, da vsako potovanje vendar silno utrudi, šele v maju smo, a če se spomnim na vse letošnje vozarenje, me glava boli. V Parizu, Marseilleu, Alžirju in drugod — lepo, kako pa, — zanimivo, ampak tudi naporno. Ne pretiravam in ne hvalim, rada bi samo dopovedala tistim, ki sodijo filmske igralke samo po nekakšnem blesku in zavidljivi udobnosti, da je treba tudi mnogo delati.
— Saj res — pravim — publika pričakuje od vas samo novih in novih stvaritev, a če si boste privoščili kaj daljši oddih — — ... bo polno podtikanj in sumničenj.
Tako je. Toda dela ne zmanjka. Kakor sem že povedala, me nujno kličejo nazaj v Berlin. Francosko-nemška filmska tvrdka Equitable, ima ateljeje v Berlinu in Parizu. Kak bo novi film? Prav nič natančnega ne morem povedati. Snemanje bo trajalo gotovo do septembra, — da, dnevno od 9. zjutraj do 19. zvečer. Predstavljajte si te vroče poletne ure v ateljeju, dan za dnem, oddiha pa komaj za kosilo v skupni restavraciji.. . Za 22. t. m. sem povabljena v Pariz k novinarski premijeri Tonke šibenice, pa baš ne vem, če bom utegnila.
— Tedaj, pričeli ste z zvočnimi filmi. Vsa sreča. In čujemo, da lepo prepevate, kakor svojčas tu doma.. . Morda si šolate glas?
— Ne, učim se pač pridno angleščine, vežbam se v športu, posebno v tenisu, a prepevam, kakor mi je dano. Mezzospran. V Tonki Šibenice sem zapela v raznih jezikih in je glas bojda prav dober. Sicer pa, ko smo ravno pri tem, — čudno me razne novine in magazini prenarodujejo. Po svoji mili volji me prekrščujejo za Čehinjo, Nemko. Italijanko in tako. Če bi hotela vse sproti popravljati in demantirati, ne pridem nikamor. Pa le verjemite, počasi bodo že vsi vedeli, kdo sem in odkod sem. Te besede je gospodična Ida poudarila prav samozavestno in s prikupno odločnostjo. Nato nam je pripovedovala o naših ljudeh v Berlinu in zatrdila, da pojde morda ob priliki obiskat tudi rojake rudarje na Westfalskem. Nekoliko smo seveda gospodično Ido podražili tudi z ženitvijo, saj so jo zastran te simpatične zadeve tako vneto povpraševali v Zagrebu in Sarajevu. In je mirno odvrnila:
— Vse zavisi od mojega razpoloženja  in še od marsičesa. Zaenkrat ne govorim o tem ... Res pa je, da bom vzela mamo s seboj v Berlin.(44) 


Ita Rina z mamo Marijo Kravanja (roj. Marka). [TV Slovenija]
— O, to je pa gotovo v zvezi s kakimi velikimi dogodki. Pa ne, da bi se za stalno selili?
— Nikakor. Težko pa mi je reči, kdaj se utegnem zopet vrniti v Ljubljano. Hišo bomo tu pridržali, saj biva sestra v njej.
— Nekam nervozni ste, gospodična ...
— Še vedno se nisem dovolj odpočila ...
— Tedaj, v nedeljo zjutraj odpotujete?
— Da, preko Monakova.
Še nam je gospodična Ida postregla s sarajevskimi vardarji in nam poklonila svoje najnovejše slike s prijaznimi posvetili, nato pa nas spremila na vrt, kjer smo se po kratkem razgovoru z vsemi člani družine poslovili. Srečno pot smo voščili tudi gospej mami, ki bo odslej v Berlinu vodila gospodinjstvo svoji pridni in lepi hčerki.
— Dolgčas vam bo po tejle lepi domačiji, gospa!
— Oh, da, hudo mi bo po tem ljubljenem vrtu in po moževem grobu ...
Kaj se hoče, vsak si po svoje gradi bodočnost. Mi smo prepričani, da si jo Ita Rina gradi lepo to močno. Stopa na novo, široko pot življenja. 

[ODHOD IZ LJUBLJANE - 3]

[FILM OBEŠENJAKOVA TONČKA, Slovenski narod, 8. julij 1930] 

Ita Rina v filmu Obešenjakova Tončka (Tonka Šibenice), 1929.
Premiera filma v Ljubljani. Obešenjakova Tončka (Premiera z Ito Rino v glavni vlogi). Prijazno življenje na vasi — tam nekje na Češkem — spomladi! Tončka, krasno dekle iz javne hiše, se je vrnilo domov na dopust. Nihče ne ve, s čim se peča v mestu — niti njena mati ne; slednja uživa zgolj v tem, da se je ljubljena hči po dolgotrajni odsotnosti vrnila lepša kot je odšla. Tudi Jan, Tončkin prijatelj iz otroških let ne ve ničesar o njenih potih v mestu in misli samo na to. kako bi se čim preje poročil s Tončko. Jan in Tončka sta srečna kot dva otroka. Veselita se lepote prirode in njuna sreča ne pozna nobene ovire vso do trenutka, ko stopi Jan pred Tončko in jo vpraša, kdaj se vzameta. V tem hipu zastre črn oblak vedro nebo Tončkine sreče. Ne, ona se ne sme poročiti z Janom in uničiti sreče človeka, ki ne ve, koga ljubi. Zato hiti nazaj v mesto. Brez slovesa zapusti mater in lepo domačijo ter se vrne v blato in mlakužo velemestne javne hiše. Tu, v hiši štev. 13, je ona najlepše dekle, prav posebna atrakcija, ki noč za nočjo privlači moške, željne ljubezni z lepimi ženskami. Nekega večera se pojavita v hiši dva detektiva, ki vprašata zbrana dekleta, če bi bila katera pripravljena ”olajšati zadnje trenutke” na smrt obsojenemu zločincu. Vse odrečejo, le Tončka, v duši nepokvarjena, se usmili nesrečnika in pristane. S strahom v duši stopi v ječo pred strašnega zločinca, ki je zahrepenel še enkrat pred smrtjo po ljubezni. Toda ob pogledu na Tončko, mlado, lepo in usmiljeno dekle, ki mu je prineslo tolažbo v najtežjem trenutku, se trdo zločincevo srce omehča. Pogovarja se s Tončko vso noč kot s sestro, ona ga pa tolaži in bodri za zadnjo, najtežjo pot ... Tončka je tako storila veliko delo usmiljenja, toda po povratku v javno hišo, so se ji vsi rogali in se norčevali iz nje, češ, da je “Obešnjakova Tončka”. Prišlo je tako daleč, da so gostje začeli izostajati iz hiše in Tončki ni preostajalo drugega, kot iti na ulico. Tu jo najde Jan, ki jo je iskal že dolgo in ves srečen jo pripelio zopet domov. Čez nekaj dni bi se imela vršiti poroka. Toda po bivšem gostu iz javne hiše se je zvedelo na vasi za Tončkino preteklost in konec je Tončkine sreče. Mati umre od žalosti, Jan jo ogorčen zapusti in Tončka zbeži nazaj v mesto. Vedno bolj in bolj propada. Za denar pripoveduje gostom v zakotnih krčmah o tisti noči, ko je bila z obsojencem. Ljudje jo poslušajo in se ji rogajo. Tako jo najde Jan, ki je zopet pri hitel v mesto z namenom odpustiti ji vse. Blazna od sreče steče iz krčme po svojo poročno obleko, katero je malo popreje prodala. V tem pa pridrvi voz in Tončka se zgrudi pod konjskimi kopiti. Težko poškodovano pobere Jan: v njegovem naročju zasanja še enkrat o sreči, katere ni nikoli dosegla, potem pa umre ...

Za nas je ta film prav posebno zanimiv, ker igra glavno vlogo Tončke naša filmska umetnica Ita Rina. Izredno težko psihološko in dramatično kreacijo Tončke, podaja Ita Rina nadvse krasno. Njen napredek od “Erotikona” do “Obešenjakove Tončke” je skoro neverjeten. Njena igra je tako naravna in prepričevalna, da vpliva na gledalce z vso silo. Človek kar ne more verjeti svojim očem, da vidi ono skromno deklico, ki nas je nepričakovano zapustila, odšla v Berlin čisto nepoznana in se že ve let tako uspešno uveljavlja na polju umetnosti in filma. Prepričani smo, da bo končno tudi Ljubljana po tem filmu presojala našo Ito Rino in njeno delovanje z istim priznavanjem kot ga je deležna v Zagrebu, Beogradu in inozemstvu. Režija filma v stilu ruskega sovjetskega filma — izvrstni tipi, krasne pokrajinska slike. Tonsko se filmu pozna, da je naknadno sinkroniziran, spojen z godbo in dialognimi prizori v češkem jeziku. Skratka, film je za Ljubljano senzacija prvega reda in zasluži vso pozornost občinstva. V Jugoslaviji je izšel film v nakladi zagrebške izposojevalnice “Panfilm”. 

[OBEŠENJAKOVA TONČKA, Ilustracija, št. 8, avgust 1930] 

Film je bil deležen tudi negativnih kritik. Avtor besedila je bil do Ite sicer blag, vse ostalo je pa skritiziral: Premijera v elitnem kinu Matica. Rol Amuda. Tretji film z našo Ito Rino, ki smo ga videli v Ljubljani - Obešenjakova Tončka - je prišel na spored šele po dolgih napovedih in reklamah in sicer pod značko zvočni film. Ako najprej absolviramo zvočno plat filma, moramo reči, da je bil govor šele naknadno filman ali po novem povedano: sinkroniziran, kar je mogel gledalec spoznati iz tega, da se večinoma nista ujemala zvok glasu, da je na pr. slika igralčevih ust kazala glas v a-legi, zvočni part je pel pa - i. Tudi drugače je bil ta zvočni film produkcija Karla Antona kurijoziteta zase, predvsem po razbijajoči in tuleči spremljavi, sredi katere si si zaželel - starih orkestorv, ki bodo zvočni film najbrž tudi spet spodrinili. Kajti godba tega stila je preprosta barbarizacija, ki se ne more dolgo držati; in zdi se, da je zvočna tehnika za reprodukcijo konjskega rezgetanja, žvižganja in ženskih pretepov do danes baš dovolj zrela, da pa bo za umetniški zvočni film verjetno vselej premalo. Tekst filma je napisal “drveči reporter” Egon Ervin Kisch in ta tekst je kič. Scenarij je iztuhtal Willy Haas, izdajatelj berlinskega tednika Die Literarische Welt, in oba gospoda, zaprisežena naturalista, naj ne mislita, da sta se s tem postavila. Režiral je menda Karl Anton, produkcija je češka in eno vidnejših vlog je igrala Ita Rina.

Vloga: Dekle Tonka pride z dežele v mesto, postane članica javne hiše; v domači vasi je zaljubljen v Tonko kmetski fant, a dekle ga ne mara osrečiti. Vrne se z dopusta v mesto k obrti nazaj. Ko se pri lastnici podjetja zglasita dva gospoda s kriminalnega urada: Nekemu obsojencu na smrt naj se izpolni poslednja želja. Vse dame se odstranijo. Tonka pa se odloči. Po povratku mora na cesto zaradi “ugleda hiše”, jame propadati in propade popolnoma. Jan, kmetski fant, jo končno po nepotrebnih ovinkih odnese povoženo, blazno ... Tonko igra Ita Rina.
Ita Rina ni Asta Nielsen, zato so v filmu, ki režijsko predstavlja najzakotnejšo kvaliteto, scene, ki so naravnost ordinarne zaradi same diskrepance in naivnosti. Resnica: Ta tekst je Kischev umotvor in zato brez nog in glave in sam na sebi ordinaren, tako zelo ordinaren, da ga Asta Nielsen za nobeno ceno ne bi igrala. Naša Ita Rina je pa, po mnenju teh filmskih podjetnikov, baš dobra umetnica za ta libreto, vendar po našem zakotnem mnenju letita oba: tekst in Ita Rina. Meni postaja te naše sposobne igralke žal, ne morda zaradi kakšnih šentflorjanskodolinskih čednostnih predsodkov, temveč zato, ker pod takimi režiserji in s takimi libreti ter kapacitetami ne bo prav nikamor prišla. Režiser - to je vendar zmožnost in dolžnost, kopirati igralca in ravnati ž njim, tako je vzgojil Lubitsch Polo Negri, ki mu jo je potem Amerika skvarila, tako Stiller Greto Garbo, tako je Joe May iz Amannove napravil naravnost vredno začetnico itd. Tile češki gospodje pa ne vedo niti s kamero kaj začeti, kaj šele z igralcem, niti s prostorom, ki je eden najzabitejših, kar jih poznam iz filma, da o notranji organizaciji scen sploh ne govorim. Botticellijevski naturel Ite Rine absolutno ne spada v zatucani naturalizem Kischevskih fantazij in čeških režij, zato mislim, da si bom oddahnil, ko jo bom videl igrati z Vladimirom Gajdarovim. Bila je tudi v tem filmu kaj simpatična in močna, čim je imela zaigrati kak lirizem, tako na pr. zlasti v končnih scenah, predstavljajočih njen delirij. Ali ni v tem najlepšem delu filma stopil na platno fantazijski svet našega Ivana Cankarja?

[RIO RITA. OBEŠENJAKOVA TONČKA, Mariborski List, 6. september 1930] 

V ponedeljek, dne 8. sept. začne: Obešenjakova Tončka Velefilm z Ljubljančanko Ito Rina v glavni vlogi. Ita Rina poje. Predstave v obeh kinih ob delavnikih ob 17., 19., 21. uri; ob nedeljah in praznikih ob 15., 17., 19. in 22. uri. Predprodaja dnevno od 9. do 12. ure na blagajni.

[KINO. NOVI USPEHI ITE RINE (Ida Kravanja) V PARIZU, Jutro, 28. december 1930] 

Ita Rina. Paris, Cine-Miroir, 1930.
Paris, v decembru 1930. Na velikem bulvarju med Opero in cerkvijo Madeleine se nahaja Théatre des Capucines. Pred leti se je gledališče izbrane pariške publike in diskretni rendez-vous marsikatere evropske kronane glave, moralo ukloniti, kot marsikateri drugi Talijin hram, inflaciji bežnih odsevov projektorjev na belem platnu. Tu živi in umira vsak večer “Tonička” (La veuve de pendu) in vsak večer “jo tiho spremlja tisoče utripajočih src, — resničen dokaz talenta Ite Rine, s katerim nas primora do sočustvovanja — to ubogo prevarano bitje” (tako Yvonne Droux in René Girard v Cinémonde 13. XI. t. l.). In dalje “V tem filmu potrjuje Ita Rina upe, ki smo jih stavili v “Erotikonu” vanjo. Ne interpretira nego ustvarja ... Ena izmed najboljših med velikimi umetniki.”

Ita Rina. Cinemonde, Paris, 13. november 1930.
Že poldrug mesec je minil, odkar polni ta “najboljša produkcija sezone” (René Girard) dvorano Capucines in odkar je bila Ita Rina osebno v dvorani, kjer so jo po izpovedih največjih filmskih revij videli vsi najodličnejši kritiki, so njihove laskave kritike privabile vedno nove gledalce. “Bila je predmet spontanih ovacij”, piše Paul Granet v “Eve”, “kakršnih je vredna tako ženska dražest njene osebe in njenega talenta. Nekaka Réjane, Duse ali Sara Bernhardt platna, izražajoča tako najsilnejše kot najfinejše občutke, za kar ju usposabljajo; gibkost njenega telesa, živost njenega obraza, zgovornost njenih globokih ln nežnih oči, očarajočih in razočaranih, zrcalo duše, v kateri odsevajo barve neba ... “Kar je pri tem najvažnejše, je to, da so se kritiki spričo vtisa njene pojave prepričali, da ni umetno, po svojih režiserjih ustvarjena “filmska zvezda”, temveč rojena, samonikla umetnica. Poznejše kritike že govore o njeni močni osebnosti, ki da je “znala v filmu, strašne in usodne krutosti, podati z njej lastno magijo baš nasprotno, — vtis globokega usmiljenja”.

Ob koncu moramo z neprikritim zadoščenjem omeniti, da je veliko zanimanje in občudovanje, ki ga vzbuja naša rojakinja v Franciji, nemalo pripomoglo, da se z dneva v dan dviga ugled filmske produkcije naših bratov Čehov, kljub temu, da osebne kritike o Iti Rini, govoreč o njenih uspehih po vsej Evropi, govore o Iti Rini, “jugoslovenski filmski veličini” (Tom Hasson v “Pour Yous”). Dore Ogrizek.  

Spomladi 1930 je Ita Rina podpisala enoletno pogodbo s produkcijsko hišo “Merkur-Film” iz Berlina.

Kralj valčka 1930 Manfred Noa (Merkur-Film GmbH): [hči Zajna]. Premiera: 8. maj 1930 (Atrium, Berlin); 27 Februar 1931 (Kino Dvor, Ljubljana)

Ita Rina v filmu Kralj valčka, 1930.
Premiera v Ljubljani. [Jutro, 28. februar 1931]
V februarju 1930 je Ita v studiih Efa posnela film Kralj Valčka, v katerem je zaigrala v stranski vlogi Nataše, hčere kneza Pawlovskega. V filmu je šlo za svobodno upodobitev ljubezenske romance skladatelja Johanna Straussa z dunajsko operno pevko Jetty Treffz. Premiera v Ljubljani je bila skoraj neopažena, brez kritik v dnevnem časopisju.

[Svatba v Valeni] 1930 Richard Oswald (Merkur-Film GmbH): Die Hochzeit von Valeni.

V kratkem bo izgotovljen poleg že omenjenega filma 'Obešenjakova Tončka' še njen film 'Svatba v Valeni' v katerem bo igrala Ita Rina glavno vlogo in kreirala vlogo lepe mlade ciganke; tudi ta film izide kot zvočni film in bo dogotovljen v najkrajšem času. ...” Na pomlad 1930 se je Iti Rini glavna ženska vloga “mlade in lepe ciganke” v nemškem filmu Die Hochzeit von Valeni izmuznila. Zaradi finančnih težav produkcijske hiše so snemanje po 15 dneh prekinili.


Valovi strasti 1930 Wladimir Gaidarow (Vladimir Gajdarow Film): Wellen der Leidenschaft [hči Betty]. Premiera: 10. oktober 1930 (kinematografi Bi-Ba-Bo, Kungla in Rekord, Talin); 17 October 1930 (Germania-Palast, Berlin - film naknadno ozvočen); 3 marec 1931 (Riga, Latvija).

Ita Rina. Valovi strasti, 1930. [TV Slovenija]
Konec junija 1930 je Ita v Talinu (Estonija) snemala v nemško-estonski koprodukciji film Valovi strasti. Režiser Gajdarov je v filmu odigral tudi glavno vlogo novinarja Rexa Ronneya, ki zbira podatke za knjigo o nordijskih tihotapcih alkohola, obenem pa se zaplete z zaročenko kralja tihotapcev, Betty Martens (Ita Rina). Film je bil posnet v studiih Efa v Berlinu, zunanji prizori pa na severu Estonije, v kraju Loksa in na otoku Hara (Talinski zaliv). Filma v Sloveniji niso predvajali.

Ita Rina. Valovi strasti, 1930. [Splet]
Ita Rina. Valovi strasti, 1930. [Splet]
Ita Rina. Valovi strasti, 1930. [Splet]
Ita Rina. Valovi strasti, 1930. [Splet]
Premiera. Valovi strasti (Kire lained). Talin, 10. oktober 1930.
Premiera. Valovi strasti (Kire lained). Talin, 10. oktober 1930. [TV Slovenija]
Ita Rina v filmu Valovi strasti, 1930.
[Negrita] 1930 Boško Lulić-Luligarg (Hrvat).

[Kulisa, 1. december 1930] Luligarg se je z Ito dogovarjal za snemanje filma Negrita, v katerem bi Ita igrala glavno vlogo. Luligarg je za Ito napisal šanson z naslovom Negr'Ita in želel pesem uporabiti za film. Scenarij je poslal igralki in se dogovarjal za snemanje filma v Parizu. Film verjetno ni bil realiziran. Obstajajo le scenarij, Luligargovo pismo in partitura v igralkini zapuščini.

[NOVA PONUDBA IZ AMERIKE

V marcu 1931 je Ita Rina ponovno dobila ponudbo iz Hollywooda. Tamkajšnji producenti so tretjič in zadnjič poskusili srečo pri Iti Rini: Ponudili so mi triletno pogodbo. Bila sem tik pred tem, da ponudbo sprejmem in tam poskusim srečo, pa mi je prijatelj, novinar Jean Thery, svetoval naj pogodbo podpišem za krajši rok, na šest mesec. Američani so pristali tudi na to. Potem sem si spet premislila. Nisem hotela zapustiti Evrope, bližine Jugoslavije, prijateljev. Američane sem zaprosila naj mi plačajo gromozanski znesek za moj polletni anganžma. Mislila sem, da jih bom na ta način odgnala. No, ni mi uspelo. Predstavnik metra Goldwyn Mayerja je iz Evrope poklical Hollywood in vse uredil. Hoteli so, da pridem in denar ni bil noben problem. Nisem se mogla izvleči.(45)”. V Hollywood naj bi Ita odšla z izdelanim projektom za film “Beatrice, moja radost” (Béatrice devant le désir), vendar se za odhod čez lužo ni odločila. Zanimala jo le Evropa, kjer je snemala brez prestanka.

Na koncu se je Ita, namesto za Hollywood, odločila za Beograd: Vse je resnično spominjalo na pravi beg. Ameriški producenti so me čakali v Berlinu. Imeli so že karte za ZDA. Vendar v Berlinu nisem bila sama. Zaljubila sem se. Za to so krivi moji obiski kavarne König v ulici Heidelberg v Berlinu, kjer so se zbirali Jugoslovani. Tam sem spoznala visokega črnega mladeniča, Beograjčana Miodraga Đorđevića. Bil je študent tehnike, tik pred diplomo. Ko je izvedel, da odhajam, ni hotel govoriti z mano. Rekel je, da lahko izbiram: ali on ali Hollywood. Mojemu menadžerju se je skoraj zmešalo. Pustila sem ves silni denar in to mu ni šlo v glavo.  

[Ljubezen je v vseh jezikih enaka] 1931 (Liebe ist in allen Sprachen gleich)

Projekt za prvi naslednji film, za katerega je Ita podpisala pogodbo še pred poroko in v katerem naj bi imela glavno vlogo “jugoslovanskega dekleta”, je zaradi pomanjkanja denarja propadel. V njeni zapuščini se je ohranil le za ta film pripravljen notni zapis naslovne pesmi z glasbo Karla M. Maya in besedilom Charlesa Amberga.


OPOMBE:
36 Oton Gašper Ambrož (1905-1994), novinar.
37 Dr. Miron Bleiweis - Trsteniški (1907, Celovec - 1987, Ljubljana), odvetnik, športnik (teniški igralec)..
38 Dr. Drago Marušič (1884, Opatje selo - 1964, Ljubljana): slovenski pravnik, prostozidar, politik, častnik, partizan in prvoborec.
39 Ita Rina: Filmska zvezda, ki je zavrnila Hollywood, Dokumentarni film RTV Slovenija, 2017.
40 Opat Bethléem se je v slovenskem tisku pojavil tudi že tri leta prej: Apostol morale. Častivredni opat Bethléem, ki vodi že dve leti v Pariz s prižnice in potom tiska ljuto borbo proti pornografiji, se je besedne vojne naveličal in segel po zanesljivejšem orožju. Začel je hoditi na velike pariške bulvarje in čim je opazil v kaki izložbi razstavljene pikanterije, je stopil v trgovino, potegnil iz izložbenega okna pohujšljivo publikacijo in jo raztrgal na drobne koščke. Nato je mirno nadaljeval svojo pot, ne da bi si ga upali prodajalci, ki so imeli večinoma slabo vest, ustaviti ali naznaniti policiji. Še le na osmi ekspediciji ga je doletela usoda v osebi stražnika, ki je duhovnika zabeležil. Afera s trganjem pohujšljivih slik in publikacij se je končala pred sodiščem, ki je obsodilo Bethléema radi poškodbe tujega imetja na 11 frankov globe. [....] Bethléem je zdaj javno pozval generalnega državnega pravdnika, naj hodi sam uničevat nemoralne publikacije in naj čuva javno moralo. Bethléemova afera je dvignila v francoski javnosti mnogo prahu. Socijalistični tisk se je zgražal nad opatovim početjem, češ da je francoska morala dovolj zaščitena. Nasprotno so pa glasila desničarskih strank odobravala boj proti nemoralnosti in pozivala Bethléema, naj svojo akcijo nadaljuje, češ da bo Francijo mogoče ohraniti le, ako bo imela mnogo takih mož, kakoršen je Bethléem. ... [Slovenski narod, 17. aprila 1927] 
41 Iz zapuščine Ite Rine.
42 Branislav Nušić (1864, Beograd - 1938, Beograd), rojen kot Alkibijad Nuša, srbski pisatelj in dramatik, esejist, humorist in komediograf.
43 Rade Pregarc se je rodil v Rojanu, 5. januarja 1894. Šolal se je na učiteljišču in konservatoriju v Trstu. Pred prvo svetovno vojno se je pridružil dramski skupini Leona Dragutinovića, potem pa je kot igralec in tudi vedno bolj uveljavljen režiser začel svojo gledališko popotovanje. Igrati je začel v Slovenskem narodnem gledališču v Trstu (1912-1914), potem se je šel učit k Luigiju Rasiju, pa v Berlin k Maxu Reinhardtu ter v Rusijo k Stanislavskemu in v MHAT. Po vojni je kot publicist in igralec deloval v Ljubljani (1919-1921), tam je ustanovil in urejal prvi letnik revije Maska. Kasneje se je preselil v Split ter tam v novoustanovljenem gledališču postal igralec in glavni režiser (1923-1927). Po vrnitvi v Slovenijo je v Mariboru postal režiser in dramski vodja ter v tem času močno spodbudil preoblikovanje in posodabljanje gledališča v Sloveniji, v mariborski Drami pa je odločilno prispeval k prehodu tamkajšnjega gledališča od amaterstva na višjo umetniško raven. Selil se je še v Beograd (1929-1930), Sarajevo (1930-1936) in Banjaluko (1936-1937), leta 1937 pa je iz zdravstvenih razlogov gledališče zapustil in pričel v Beogradu urejati gledališke revije Mi in vi, Igralska beseda in Igra. Umrl je 29. julija 1952 na Reki, kamor se je preselil z ženo, igralko Drago Stiplošek. [http://sigledal.org/geslo/Rade_Pregarc]
44 Ita je imela stanovanje v palači Charlottenburg.
45 Na Itin naslov so poslali novo pogodbo, ki je bila že podpisana in tudi overjena, samo rubrika s številko honorarja je bila prazna. V posebnem pismu je bila Ita naprošena naj vpiše v pogodbo številko, ki bi jo zanimala.

POROKA


[ITA RINA UDALA SE U BEOGRADU, 13. april 1931]


Slučajni sustret i neočekivani intervju.

Bilo je sasvim slučajno. Desilo se na nogometnoj utakmici Beograd - Budimpešta, na drugi dan pravoslavnog Uskrsa. Zapravo momčadi još nisu nastupale i u publici je vladala velika nervoza. Iznenadno, jedan ljupki glas tiho mi je govorio:
Članek
- Pardon, gospodine, ali to je moje mjesto.
Podigao sam oči i iz grudi mi se ote nehotičen uzvik radosti i iznenadjenja.
- Vi?? ...
Dva krupna, sanjiva oka, za trenut me začudjeno pogledaše, a zatim uz veseli osmjeh ona mi pruži ruku: 
- Gle, Raul! Da ja sam, mali pijatelju, ali strogo inkognito.
Mislio sam, da sanjam. Potrljao sam oči i još jednom pogledao. Jest, to je ona! Tu je preda mnom, to malo okruglo lice uokvireno smedjim talasitim vlasima, te nježno nabubrene usne, boje dozrelih trešanja, te duboke sanjarske oči, všečito vlažne, kao da plaču. Jest, to je bila ona - Ita Rina - za koju sam mislio, da je daleko, tamo negdje u Pragu ili Berlinu, a kad tamo evo je kraj mene, gdje se smjesti i uživa u mojoj zabuni.
- Kako, da objasnim ovaj Vaš neočekivani i tako strogo tajanstveni boravak u Beogradu?
- Nema tu nikakve misterije. došla sam, da se udam.
- Šta kažete ?? ...
- Pa da, da se udam.
Ovo je bila senzacionalna vjest, koja me je više iznenadila, zapravo zvučila je nevjerovatno.
- A šta če biti sa filmom?
- Imam ugovor na godinui dana a za to vrjeme, ako me firma pozove, morat ću da snimam, ali ne bih želila, vjerujte mi, da mi je dosta filma!
A zatim mi je počela pričati, na dugačko i široko ...
Utakmica je otpočela. Gledao sam igru, ali mi je pogled bio rasijan, dok mi je u ušima još zvučila romantična priča, puna vjernosti i ljubavi, koja je toliko sličila nekom filmu.
On, Miodrag Đorđević, bio je student na berlinskom tehničkom fakultetu. Bio je odličan dijak i učio je marljivo, iako je često, sa drugovima Jugoslovenima za stolom zasjedao do duboko u noč ... Ona je bila početnica u filmu. došla je u berlin sa mnogo ambicija i vjere u svoj talenat i svoju sposobnost. U velikoj filmskoj metropoli nije klonula, več sa mnogo nade bacila se u vihor svog poziva. .. I uloge su se redale, znanje, pa sve veće i veće.
A za te male početniške uloge, vezano je i njeno poznanstvo sa mladim Srbinom, studentom na tehničkom fakultetu. Za te male uloge vezana je i njuena prva, velika ljubav, koja eto, poslije četiri godine, dobiva ovih dana i svoj epilog - vjenčanje! Zamislite, četiri duge godine ona je njega voljela, čekala ga da diplomira, a za to vrijeme snimala je.

Milorad Đorđević in Ita Rina. Poročna fotografija. Beograd, 19. april 1931 [TV Slovenija]
Ita se je torej odločila za poroko. V cerkvi Kristusovega vstajenja (Crkva Svetog Vaznesenja Gospodnjeg) v Beogradu se je 19. aprila 1931 poročila s svojim zaročencem Miodragom in postala Tamara Đorđević. Poroki je formalno prisostvovalo ožje sorodstvo, neformalno pa številni oboževalci, ki so od zgodnjega jutra mladoporočenca čakali pred cerkvijo. Še pred uradno poroko je Ita že v Ruski pravoslavni cerkvi v Berlinu prestopila v pravoslavje in spremenila ime: “Hotela sem postati Ljubica, vendar ruski pop tega imena ni dovolil. Predlagal mi je rusko ime — Ljubov. Če nisem mogla biti Ljubica, tudi Ljubov nisem hotela biti. Tako sem postala Tamara. Takrat mi to ni bilo tako zelo pomembno. Vedela sem, da bom do konca življenja Ita Rina.”.

[V VARNI PRISTAN, Jutro, 18. april 1931]

Beograd, 17. aprila. Pred vaznesensko cerkvijo v Beogradu in v cerkvi sami se bo v nedeljo že ob 7. zjutraj trlo ljudi. Boegrajčani res niso med najpobožnejšimi, toda simpatičen firbec pa znajo pokazati ob takih redkih prikupnih dogodkih. V nedeljo zjutraj namreč stopita pred oltar filmska zvezda, naša draga rojakinja gdč. Ida Kravanja in njen izvoljenec inž. Miodrag Djordjević, sin upokojenega generalnega direktorja ministrstva pošte in brzojava, sedaj ravnatelja beograjskega radia, g. Milana Djordjevića. Gospodična Ida Kravanja biva v Beogradu že par tednov in stanuje pri sestri svojega zaročenca ge. Pajevićevi v Malajnički ulici 10. kjer pa so jo kar kmalu iztaknili naši beograjski novinarski tovariši, in ji celo tik pred poroko ne dajo miru. Obiskujejo jo in jo sprašujejo: Tako? — A, torej tako ... Ita Rina, ki je v teku treh let zaslovela v svojih filmih po vsem svetu, pravi in prepričevalno zatrjuje, da jo je izmučilo večno potovanje in da raje zaplove v varni pristan zakona iz ljubezni. Da je spoznala svojega bodočega soproga pred tremi leti na svetosavski proslavi v našem poslaništvu v Berlinu, vam je morda že znano. V atelje se ne namerava več vrniti, ako je k temu ne prisili pogodba, s katero se je vezala, da bo igrala glavno vlogo še v zvočnem filmu Charlesa Amberga: Ljubezen je pri vseh narodih enaka. Če se bo le dalo, se izmuznem pogodbi. Toda ... Ampak, kaj bi vse drugo! Sedmi zakrament ... To! Gospodična Ida iz prijazne Rožne doline je nevesta. Srečna nevesta. Naj ostane tudi srečna ženica, vse drugo ji bo pridejano po sebi. Toplo čestitamo dragi rojakinji k poroki, njenemu ženinu pa k nevesti.  

[POROKA ITE RINE, Tedenske slike, 23. april 1931]

V nedeljo zjutraj je stopila pred oltar filmska zvezda, naša draga rojakinja, gdč. Ida Kravanjeva in njen izvoljenec inž. Miodrag Djordjević, sin upokojenega generalnega direktorja ministrstva pošte in brzojava, sedaj ravnatelja beograjskega radia, g. Milana Djordjevića.

Novica o poroki je presenetila vse, še posebej producente “Luna Filma” iz Pariza, s katerim je že imela podpisano triletno pogodbo o sodelovanju. Zagrozili so ji tudi s tožbo, če pogodbenih obveznosti ne bi izpeljala.

Po poroki si je Ita vzela enoletni oddih in je z možem živela običajno partnersko življenje v Beogradu. Novinarji pa so jo še naprej obiskovali, tudi na domu, kjer je nastal tudi naslednji zapis.

[ITA RINA U KUHINJI, Vreme, 28. julij 1931]


Članek.
Molim vas da li je kod kuće gdja Tamara Gjordjević? - Jest, izvolite ući. Vrlo lijepa soba za rad, ne luksuzna, ali vrlo ukusno namještena. Pisači stol, tri fotelja, veliki ormar za knjige i puno slika. po zidovima, na stolu, na ormaru sa sviju strana gledaju duboke crne oči a tanke usne smješe se ljupko ... Svi ovi portreti potsječaju na prošlost: na “Erotikon”, “Proljeće se budi”, to su uspomene na električno svjetlo reflektora, na nervozu u studiju, na varljiv pogled objektiva ... To su portreti Ite Rine, slavne i popularne filmske glumice. Danas se ona zove tamara Gjordjević i žena je jednog ljepog i vrlo simpatičnog Beogradjanina. Filmski studio zamijenjen je sa mirnim domačim ognjištem, a razmaženo dijete filma danas je dobra domačica. Čekam več dosta dugo. U dva maha iz neke daleke odaje već dvaput je njen glasić obećavao da će skoro i ona doći. Iz dosade prevrćem debele albume pune fotografija. Koliko tu ima slika! Koliko poza i scena!
Dosadilo mi da čekam. Polako, na prstima kao kakav lopov prošao sam kroz pretsoblje u spavaonicu, zatim jedan hodnik i našao sam se na vratima kuhinje. Ukazao se vrlo lijep prizor. Kraj peći na kojoj su poredani mnogi lonci stajala je u oblaku od pare Ita Rina. Gumena kecelja, zasukani rukavi i bijela marama na kosi učinili su da je ona inače vrlo ljupka, bila zaista dražesna. Nije me vidjela. Miješala je neko jelo i pjevuckala neku veselu pijesmu. S vremena na vrijeme saginjala se i bacala drva u vatru. do jučer slavna i velika - u mašti hiljade mladića i šiparica nedostiživ ideal - eto kuhala je objed isto tako kao što to rade milijuni žena. Tko bi se tome nadao? Kad me ugledala, nasmijala se ljupko i pružajući mi ruku uprljanu od brašna, rekla je: - Izvinite, za čas sam gotova. Znate zagorit će mi jelo. Sjeo sam kraj prozora i prvi puta sam u svom zvanju dobio intervju u kuhinji.

Teško je danas naći dobru kuharicu, pričala je Ita, a moj muž tako voli da ja kuham. Vjerujte mi to nije nimalo naporno, to je pravi užitak. Inače šta bi radila cjelo prije podne. Metnula je ponovo drva na vatru i sjela kraj mene. Poslije kratke stanke uz duboki uzdah rekla je: ”Zamislite, moram opet k filmu.”. Pogledah je radosno, veselo, a ona je bila tužna: “Zar se ne radujete?” - “Jok! Ovaj život tako je lijep. Več sam se navikla na domači mir i teško mi je iči, ali moram. Imam ugovor sa Luna filmom iz Pariza koji ističe tek 1. jula 1933 godine. Oni su me več dva puta zvali, a sada sam dobila pismo u kome mi pišu da budem spremna, jer če u novembru započeti snimanje. Spremljen je naročiti manuskript za mene, koji se zove Ljubav u svim jezicima. Glavne uloge igrat će Nikola Rimski, Willy Forst i ja. Režirat če Aza Garreaux. U tom filmu ja ću govoriti na našem jeziku.” “Kad putujete u Pariz?” - “Ne znam još, ali zacjelo početkom novembra. Ja radim na tome da se stvar što više oduži. Pa vidjet čemo!”.

ZADNJE FILMSKE VLOGE


FILMI:

1932 K. BreinessHans Natge (Deutsche Eidophon-Film): Fantom Durmitorja (Das Lied der Schwarzen Berge) [Jela Gruić]. Premiera: 22 April 1933 (Ljubljana)
1933 Erotikon zvočna verzija
1935 Carl Junghans, F.W. Kraemer, Václav Kubásek (Paríz-Praha prod.)A življenje teče dalje (... a živote jde dal) [Marie]. Premiera: 18 Oktober 1935 (Češkoslovaška)
1937 Victor Janson (Fabrikation Deutscher Filme F.D.F. GmbHTobis Filmkunst): Princesa koral (Die korallenprinzessin) [Anka Vukowitsch, negovalka].  Premiera:  10 December 1937 (Ljubljana)
1939 Erich Engels (Terra-Filmkunst)Trgovci z dekleti (Zentrale Rio) [Chiquita Salieri]. Premiera:  5 Oktober 1939 (Nemčija)

***
Ita Rina. [Splet]
Leta 1932 se je pred kamere vrnila na domači sceni. Filme so snemali v Jugoslaviji. Do leta 1937 je Ita posnela še tri filme: Fantom Durmitorja z nemškim partnerjem, zatem A življenje teče dalje, s češkim koproducentom, v obeh je imela glavno vlogo, in na koncu je z nemškim partnerjem nastopila še v filmu Princesa koral.

Fantom Durmitorja 1932 K. BreinessHans Natge (Deutsche Eidophon-Film): Das Lied der Schwarzen Berge [Jela Gruić]. Premiere: 19 Januar 1933 (Ufa-Pavillon, Berlin); 12 Januar 1933 (Korzo, Beograd); 22 April 1933 (Kino Matica, Ljubljana).

[ITA RINA SE VRAČA K FILMU, Slovenski narod, 18. julij 1932]


Pozdrav čitateljima Jutra. Ita Rina, Praga 2.XI.28. [Tedenske slike, 21.7.1932]
Igrala bo glavno vlogo v velikem zvočnem filmu Fantom Durmitorja. V zagrebškem hotelu Esplanad se je nastanila naša slavna filmska igralka Ita Rina, naša Ida Kravanja iz Rožne doline. Z njo je prispelo več odličnih filmskih igralcev, režiserjev in operaterjev, ki so prispeli v Jugoslavijo, da izdelajo velik zvočni film, ki bo prvi jugoslovenski zvočni film, saj se bodo glavni dogodki odigravali v Jugoslaviji. Film se bo imenoval Fantom Durmitorja. Ita Rina se je odpeljala snoči iz Zagreba v Beograd, kjer prebiva njen mož ing. Djordjević. Iz Beograda krene s 30 filmskimi igralci in filmskim osobjem v Dalmacijo. Družba Deutsche Eidophone Film Ges. v Berlinu je sklenila izdelati vsako leto 4—6 velikih zvočnih filmov serijoznega značaja in visoke moralne vrednosti. Družba je bila ustanovljena s holandskim kapitalom v znesku okrog 40 milijonov Din in centrala je v Amsterdamu. Družba namerava ustanoviti podružnico tudi v Jugoslaviji, a na Češkoslovaškem, v Švici in Belgiji svoje podružnice že ustanavlja. V Jugoslaviji bi izdelovala družba zvočne filme nacionalne vsebine. Ravnatelj družbe je dr. Rudolf Beissel, dober poznavalec in velik prijatelj naših krajev. Film Fantom Durmitorja bo izdelan večinoma v nemškem jeziku, nekateri prizori, zlasti petje in dialogi bodo pa v hrvaščini. 


Ita Rina, 1932.
Poedine prizore bodo snemali v Mostarju, Sarajevu, Beogradu, Dubrovniku, Kupari ter na Durmitorju in ob Neretvi. Glavne vloge kažejo naše kmete in sicer Stjepana Grujića, njegovega sina in hčerko Jelo, ki jo bo igrala naša Ita Rina. Film bo za nas velikega pomena ne samo v kulturnem, temveč tudi v tujsko-prometnem pogledu, ker bo kazal tujemu svetu naše prelepe kraje. Izdelovali ga bodo 6—8 tednov in stroški bodo znašali poleg plač igralcem in osebju ter tehničnih stroškov okrog 800.000 Din. 


Ita Rina. Filmwoche, Berlin, 9. november 1932.

Ker bodo izdelovali film v najpasivnejših krajih, bo pomagano tudi siromašnemu prebivalstvu. Vsi stroški bodo znašali okrog 2 milijona, kar priča, da bo film res velik in prvi te vrste, izdelan v Jugoslaviji. V Zagreb je prispela v soboto dopoldne samo manjša skupina filmskih igralcev in režiserjev, ki morajo pripraviti teren za izdelovanje filma, Ita Rina je pa porabil a to priliko, da poseti svojega moža. Ker obsega film tudi polet preko Črne gore, bodo potrebovali nekaj naših aeroplanov. To je tudi edina podpora, ki jo pričakuje družba od nas. Glasbo in vso artifikacijo naših narodnih pesmi, ki jih bodo rabili za film, bo dal na razpolago naš skladatelj g. Slavenski. Za film bodo rabili več narodnih pesmi, zlasti bosanskih, pa tudi južnosrbskih in črnogorskih; v filmu bodo plesali tudi kolo in sicer trikrat. 

Besedilo sta napisala Peiz v. Felinau in Hans Kler, ki že dobro poznata naše kraje in značaj našega naroda. G. Felinau je obenem režiser s Kurtom Blanesom, snimanje bo pa vodil Rolf Eckbauer. Ita Rina bo igrala v filmu glavno vlogo. Vest je tem bolj presenetljiva, ker smo mislili, da se je Ita Rina za vedno odpovedala filmu. Vse pa kaže, da je sicer srečno prijadrala v zakonski jarem, toda zakonska sreča je ni mogla izneveriti filmski umetnosti. Govorila je že z ravnateljem družbe dr. Baisslom, ki je prepričan, da je našel v njeni osebi pravi tip za glavno vlogo filma Fantom Durmitorja. Te dni je odpotoval v Dalmacijo dr. Baissel s filmskimi igralci in tehničnim osobjem.
Ita Rina. Fantom Durmitorja (Das Lied der schwarzen Berge), 1933. [TV Slovenija]
Premiera filma v Beogradu.
Film je Ita začela snemati konec julija 1932. Šlo je za prvi dolgometražni film nove produkcijske hiše iz Berlina. Ita Rina je v pustolovsko-ljubezenskem filmu, katerega osrednja zgodba se odvija na kajakaški odpravi po kanjonu reke Tare, igrala vlogo lepe domačinke Jele Gruić, ki je v središču ljubezenskega trikotnika. V vlogi njenega očeta je nastopil slovenski igralec in režiser Hinko Nučič(46). Notranje prizore, scensko obogatene s pristnim orientalskim pohištvom, preprogami in orožjem, so snemali v studiu Terra-Glashaus v Berlinu, zunanje kadre pa so začeli snemati poleti 1932 v Beogradu in nadaljevali v Sarajevu, Mostarju, Dubrovniku in Črni Gori.

[PREMIJERA. Novosti, Beograd, 12. januar 1933]

Bioskop "Korzo" prikazuje danas najveću senzaciju sezone "FANTOM DURMITORA" u kome glavnu ulogu igra naša divna Beograđanka ITA RINA koja će lično prisustvovati predstavama od 7 i 9.20 čas. Početak u 3, 6, 7 i 9.20 časova.

Fantom Durmitorja. Ita Rina v vlogi Jele, avgust 1932. [Splet]
Fantom Durmitorja, 1932. [Splet]
A življenje teče dalje 1935 Carl Junghans, F.W. Kraemer, Václav Kubásek (Paríz-Praha prod.): ... a živote jde dal [Marie]. Premiere: 30 Avgust 1935 (Benetke); 18 Oktober 1935 (Fenix, Praga); Januar 1936 (Jugoslavija); 25 April 1936 (Kino Sloga, Ljubljana).

Ita Rina. A življenje teče dalje (... und das Leben geht weiter), 1935. [TV Slovenija]
Film je nastal v češkoslovaško-jugoslovanski produkciji. Realiziran je bil pod okriljem Jugoslovanskega prosvetnega filma iz Beograda in Star-Filma iz Prage. Film prikazuje dalmatinsko Primorje in ribiča Iva, ki ga ob izbruhu prve svetovne vojne mobilizirajo. Zapustiti mora ženo in domači pristan ter oditi na podmornico, ki se v bojih potopi, vendar nihče od domačih ne izve, da je Ivo preživel in pristal v ujetniškem taborišču. Ko se čez leta vrne domov, ga nihče ne prepozna. Žena Marija (Ita Rina) je medtem našla uteho v naročju njunega najboljšega prijatelja Nikole. Tako pozdravi mater in odide - in življenje teče dalje. Film so začeli snemati oktobra 1933 v Komiži na Visu, a so morali snemanje zaradi finančnih težav prekiniti. Leta 1934 je produkcijo filma prevzelo podjetje “Praha-Paříž”, ki projekta tudi ni zaključilo. Film je ob pomoči Václava Kubáska dokončal F. W. Kraemer.

[PRVI JUGOSLOVENSKI ZVOČNI FILM Z ITO RINO IN ZVONIMIRJEM ROGOZOM V LJUBLJANI, Slovenski narod, 22. april 1936]

Pred katkim smo poročali, da se je vršila v Beogradu in v Zagrebu premiera prvega našega zvočnega filma “A življenje teče dalje” v katerem igrata glavno vlogo Ita Rina in član ljubljanske drame Zvonimir Rogoz. Uspeh filma je bil ogromen in naša Ita Rina je na osnovi tega njenega do sedaj največjega uspeha prejela mnogo ponudb filmskih producentov, zlasti francoskih, ki si hočejo lepo, mlado in talentirano igralko pridobiti za svoje filme. Film “A življenje teče dalje” je izdelan v srbohrvaškem, češkem in nemškem jeziku, kakor se pa pripoveduje bodo v kratkem napravili še francosko verzijo tega filma. O vsebini tega filma bomo še poročali, za danes le toliko, da pride sedaj ta film v Ljubljano in, da bo premiera tega filma dne 25. t. m. v kinu “Sloga”. Naša javnost, ki tolikokrat upravičeno godrnja čez razne nemške in drugojezične operete in filmske drame, bo imela sedaj priliko videti in slišati prvič naše večje domače filmsko delo, ki bo za nas Ljubljančane toliko bolj zanimivo, ker bomo v njem videli in pozdravili našo Ito Rino, ki je že dolgo nismo videli na filmskem platnu. Premiera prvega jugoslovenskega zvočnega filma, bo kakor v Beogradu in v Zagrebu tudi v Ljubljani velik dogodek. Ker je pričakovati za prve dni predvajanja tega filma večji obisk, sprejema uprava kina “Sloga” naročila za sobotno premiero že od danes dalje.

[Slovenski narod, 23. april 1936]
A življenje
teče dalje

Premiera prvega velikega jugoslovenskega zvočnega filma z Ito Rino in Zvonimirjem Rogozom(47) v kinu Sloga. Po skoro dveletnem intenzivnem delu je končno dogotovljen naš prvi veliki domači zvočni film “A življenje teče dalje”, ki predstavlja usodo enega onih mnogih ki so bili med vojno proglašeni za padle, ki so se pa nato nepričakovano vrnili na svoj dom, kateri že ni bil več njihov. V glavnih vlogah tega lepega filma s srbohrvatskim dialogom vidimo našo Ito Rino in člana ljubljansko drame Zvonimira Rogoza. Oprava kina Sloge, ki prinaša ta film v premieri v soboto, opozarja že danes, da naj si vstopnice za premiero vsakdo pravočasno oskrbi v predprodaji, ker bo naval na blagajno v soboto velik.

[A ŽIVLJENJE TEČE DALJE, Slovenski narod, 24. april 1936]


Premiera v Ljubljani - Kino Sloga. [Slovenski narod, 24. april 1936]
Prvi jugoslovanski zvočni film z Zvonimirjem Rogozom in Ito Rino v kinu “Sloga”. Premiera v soboto popoldne. Po mnogih, več ali manj posrečenih poskusih, smo končno prišli do prvega boljšega rezultata, do prvega našega večjega jugoslovanskega zvočnega filma “A život teče dalje”. Ta film je plod skupnega dela mlade češkoslovaške in jugoslovanske filmske produkcije. Izdelan je v celoti v naši državi, v naših najlepših krajih sončne Dalmacije. Predočuje nam usodo enega onih sto in
[Jutro, 26. april 1936]
stotisočev bednih, ki so bili med vojno proglašeni za padle, a so se nato nepričakovano vrnili na svoj dom, ki ni bil več njihov. Ta snov je bila sicer že parkrat predočena v filmu, vendar učinkuje žalostna usoda tega bednega človeka vedno znova z isto silo na gledalce. Poleg tega nam pa predočuje film v krasnih slikah lepoto naših krajev, našega sinjega morja, običaje naših ljudi, njihove šege in navade. Za nas Slovence je film posebno zanimiv, ker igrata glavni vlogi naša Ita Rina in član ljubljanske drame Zvonimir Rogoz. Dialog je v srbohrvaščini, tako, da bodo vendar enkrat odpadli običajni napisi in prevodi. V Belgradu in v Zagrebu je imel film izredno lep uspeh. Tako bomo vendar enkrat slišali v filmu govorico naših bratov Hrvatov, čuli bomo njihovo narodno pesem, gledali jih bomo v veselju in žalosti in se bomo v duhu preselili k njim v njihove krasne kraje na lepe dalmatinske otoke. Premiera filma bo v soboto, dne 25. t. m., v kinu “Sloga”. Uprava kina je žrtvovala mnogo in se ni ustrašila velike najemnine, ki so jo zahtevali za ta film. Bo pa to v Ljubljani velik dogodek, prvič, ker je to naš prvi domači zvočni film večjega formata, drugič pa, ker bomo v njem videli Ito Rino in Zvonimira Rogoza. Ne dvomimo, da se bodo Ljubljančani v kar največjem številu ogledali ta film.


Premiera v Ljubljani - Kino Sloga. [Slovenski narod, 25. april 1936]

[A ŽIVLJENJE TEČE DALJE, Jutro, 27. april 1936]

V “Slogi” je bila sinoči premiera prvega jugoslovenskega zvočnega filma “A življenje teče dalje” z Ito Rino in Zvonimirjem Rogozom v glavnih vlogah. Vsekako je pozdravljati, da se tudi na filmskem področju polagoma osamosvajamo. v tehničnem pogledu je ta domači film že razmeroma dober. Snovno je mestoma morda malo šibak, a je folkloristično zelo zanimiv in je igranje dobro. Tako Ita Rina kakor Rogoz sta se v svoji vlogi vživela in ju odlično podjata. domači film vzbuja v Ljubljani mnogo zanimanja.

Princesa koral 1937 Victor Janson (Fabrikation Deutscher Filme F.D.F. GmbHTobis Filmkunst): Die korallenprinzessin, Na plavom Jadranu [Anka Vukowitsch, negovalka].  Premiera:  29 Oktober 1937 (Primus-Palast, Berlin); 26 Februar 1938 (Kino Sloga, Ljubljana)

Ita Rina (v sredini). Princesa koral (Die Korallenprinzessin, Na plavom Jadranu), 1937. [TV Slovenija]
Priprave na film so se začele jeseni 1936, snemanje na otoku Zlarinu pri Šibeniku pa so končali šele poleti 1937. Interierji so bili posneti v sudiu Terra v Berlinu. Ljubezenska komedija pripoveduje o bogatem, a razvajenem splitskem dekletu Didi, ki se zaljubi v pilota Marka, sina ribiča Vukovića. Po zapletih na otoku, kjer se ribiči med seboj sprejo, ko pa gre za življenje, naredijo vse, kar je potrebno. Tudi Didi sprevidi, da je njeno življenje usodno povezano z Markom. Ita Rina je odgrala vlogo Vukovićeve posvojenke Anke, ki je zrcalna podoba razvajene Didi.

[PRINCESA KORAL GRE V SVET, Jutro, 3. januar 1938]


[Jutro, 3. januar 1938]
Naša rojakinja Ita Rina, ki ima pri filmu “Princesa koral” lep delež, osvaja s svojo lepoto v vlogi dalmatinske ribiške devojke. Nemška reklama pravi o njej, da je sloveča jugoslovanska plesalka. 

Pri nemški filmski produkciji dobiva Jugoslavija vsako leto svoj delež, ki je zaenkrat sicer še skromen, vendar je začetek tu in upravičuje upanje, da bo počasi bolje. Pravkar je bila v Berlinu premiera filma “Princesa koral”, ki so ga preteklo sezono napravili v Zlarinu. 

Kakor smo poročali, igrata v njem slavni vlogi Svetislav Petrović kot vodja Zlarinske ribarske zadruge in obenem kot letalski častnik, ter Ita Rina v vlogi Anke. Film je napravila tvrdka Tobis. Kakor posnemamo iz kritik, ima film zlasti lepo vrednost v kulturnem pogledu, saj prav lepo predstavlja življenje na Zlarinu, življenje iskalcev koral in lepoto otočja pred Šibenikom. Nekje pravi nemški kritik: “Želimo videti filme, ki se prav nič ne razlikujejo od življenja.” V tem pogledu izpolnjuje film “Princesa koral” v polni meri svojo nalogo. Tvrdka Tobis je ob premieri tega filma izdala obširnejše prospekte, iz katerih vas utegnejo zanimati nekateri podatki o življenju Svetislava Petrovića. 

Rodil se je v Novem Sadu in je zaveden Srb. Iz vojne se je vrnil kot nadporočnik, nakar se je vrnil na tehnično visoko šolo v Budimpešto. Sredi komunističnih zmed na Madžarskem se je umaknil na Dunaj. Tu ga je opazil priznani režiser Mihael Kertesz in ga pridobil za film pri družbi Saša. Sklenila sta enoletno pogodbo. Petrović se je dobro uveljavljal in se je čez tri leta preselil na Dunaj kjer je bil angažiran za dva, tri filme. Nato ga je Leonce Perrel odvedel s seboj v Francijo, kjer je nastopal v Nici. Šele leta 1926 se je Svetislav Petrović vrnil v Berlin in odtlej prebiva tam stalno. Uredil si je prijazen dom. 

Še vedno je dober športnik, izvrsten plavalec in tekač. Že leta 1912 je kot dijak sodeloval pri olimpijskih igrah v Stockholmu. S pridnim vežbanjem si je ohranil mladostnost. Govori poleg materinščine nemščino, madžarščino, francoščino, italijanščino in angleščino. Razen tega je izvrsten glasbenik, in je izprva sploh hotel postati violinski virtuoz, čemur pa je odločno nasprotoval oče, ki je želel, da postane sin “resen” človek, inženjer ali kaj podobnega. Oče je obračal, usoda pa je obrnila po svoje. Svetislav Petrović ostane zdaj pri filmu. V ateljejih je prav tako priljubljen kakor na platnu.

[KINO SLOGA: PRINCESA KORAL, Slovenski narod, 26. februar 1938]


Ita Rina, 1937. [Splet]
Princesa koral
S filmskega platna. O tem filmu, ki so ga deloma vrteli na našem Primorju, smo čitali v domačih in nemških časopisih laskave ocene. Priznati je treba, da je bila hvala upravičena, v splošnem je film dober, ima le take nedostatke, ki se drže skoraj vseh filmov nemške produkcije, kar smo jih imeli priliko videti v zadnjih letih. Nemški režiserji mislijo, da je film tem boljši, čim obilnejša, pestrejša je vsebina. V filmih pokažejo vse mogoče strani življenja in skušajo to obilico in mešanico komponirati v celoto, kar jim skoraj nikdar ne uspe. 

Glede tega delajo ameriški režiserji bolj pravilno: izrežejo iz življenja košček in ga oblikujejo z vsemi sredstvi, ki so jim na razpolago. Kar ni v bistveni zvezi z jedrom, ki so ga izluščili, opuste ali pa nakažejo mimogrede. Zato je mogoče vsebino dobrih ameriških filmov napisati v dveh, treh stavkih, za oris vsebine nemških filmov pa je potrebne pol časopisne kolone. Tako je tudi v filmu “Princesa koral”. Mnogi prizori so odveč, ali bi vsaj lahko izpadli, ne da bi bil film zaradi tega slabši. Prvič pa se je posrečilo nemškemu režiserju prikazati lepote našega Primorja. Naravni posnetki so povečini zelo uspeli. Glede igralcev je na prvem mestu Petrović, tudi Didi je simpatična in dobra igralka, vsi ostali so pa igralci druge in tretje vrste. Naša Ita Rina ima skromno vlogo, v kateri se je pa dobro odrezala. V tem filmu je mnogo boljša kakor v njenih prejšnjih filmih. 

Film je bil narejen ob sodelovanju naše mornarice in naših hidroavionov. Prizori v tej zvezi so zanimivi in dobro posneti. Lepa je Tijardovićeva glasba, ki spremlja deloma dejanje. Ta vedra, lahka južnjaška melodija je skori v nasprotju s težkim duhom, s katerim je film izdelan, dasi teče film v primeri s filmi iste produkcije v dokaj živahnem tempu.
V začetku marca 1938 so film predvajali tudi v Celju: KINO DOM, 5.—7. marca: “Princesa koral” (Die Koralenprinzessin), leto kasneje, marca 1939 pa tudi v ljubljanskem kinu Moste.

Trgovci z dekleti 1939 Erich Engels (Terra-Filmkunst): Zentrale Rio, Avventurieri [Chiquita Salieri]. Premiera: 5 Oktober 1939 (Atrium, Berlin); 9 Januar 1941 (Grajski kino, Maribor); 12 Februar 1941 (Union, Ljubljana - nem. verzija); 25 Julij 1943 (Ljubljana - ital. verzija)

Ita Rina (zgoraj desno in spodaj levo). Trgovci z dekleti (Zentrale Rio, Avventurieri), 1939. [TV Slovenija]
Kriminalna zgodba. Maria Halmborg je vdova. Njen že leta pogrešani mož Erik velja za mrtvega. Nato pa izve, da njen mož baje živi v Riu in se odpravi na potovanje tja, da bi razjasnila zadevo. Ko pride v domnevno njegovo vilo, najde svojega moža mrtvega – nekdo ga je umoril. Med osumljenci za zločin se poleg nje in njenega spremljevalca Michaela Wenka znajdejo lepa plesalka v kabaretu, domnevna pokojnikova brazilska žena Chiquita (Ita Rina) in njen ljubimec. Skupaj s svojim spremljevalcem Michaelom Wenkom je osumljena dejanja, zato ju zaprejo, čez čas pa izpustijo. Halmborg naj bi imel pod imenom Salieri drug zakon, v primer pa so vpleteni tudi tihotapci mamil. Dogajanje je vedno bolj zameštrano. Policija končno razkrije vse povezave in Maria se lahko vrne v Evropo.

Ita Rina. Trgovci z dekleti (Zentrale Rio, Avventurieri), 1939. [Splet]  
Film so snemali med majem in julijem 1939 v studiu Terra v Berlinu. To je bil zadnji Itin film, ki so ga snemali v Berlinu. Bilo je tik pred začetkom druge svetovne vojne. Pred pričetkom snemanja novega filma je morala dokazovati “arijsko” poreklo, pri čem ji je menda pomagal stric, ki je v Trstu in Gorici zanjo zbiral rojstne liste njenih prednikov. Ita: “Prišlo je do snemanja nekega filma v Afriki. Režiser je zahteval, da igram glavno vlogo pa niso dovolili. Svetoval mi je, da zaprosim dovoljenje za delo, vendar sem dobila spremstvo. Ves čas mi je sledil gestapo.” Takratni veleposlanik kraljevine Jugoslavije Ivo Andrić ji je svetoval, naj se pri priči vrne v domovino. 

[IZAZOVI TAJANSTVENOG GOSPODINA, Povodom televizijske serije “Kraj filmskih iluzija”]

Bilo je to 1939. godine, nekako pred sam početak drugog svetskog rata(48). U poslednje vreme kad god je izlazila na posao ili se vračala kući, u kolima je sedeo neki tajanstveni gospodin. U početku je bio veoma ćutljiv, pa je mislila da je to službenik producenta i da je to neki nov običaj, samo znak pažnje prema glumici. Ali tajanstveni gospodin je progovorio. U početku to su bile priče o superiornosti germanske rase, a kasnije izazovi su bili sve otvoreniji. - “Svađala sam se sa onim u kolima” - rekla je Ita operateru kad je stigla u studio i prepričala ceo tok razgovora. “Kako ste se usudili. Pa taj čovek je gestapovac” - uplašeno joj je doviknuo operater. U veće je sve ispričala Ivi Andriću, tadašnjem jugoslovenskom ambasadoru u Berlinu. “Smesta da se pakuješ i za Jugoslaviju!” - nije savetovao, nego naredio poznati pisac. - U stvari, snimanje je bilo već gotovo - seća se tih dana Ita Rina. - Te noći smo spakovali stvari. Ujutru sam otišla i završila nekoliko preostalih scena za film, pa smo istog dana odmaglili iz Berlina. Tek sam u putu shvatila šta se događa, Svuda tenkovi, vojnici.

[Mariborski večernik, 5. in 9. januar 1941] Grajski kino. Danes senzacionalni kriminalni film “Trgovci z dekleti”. Svetislav Petrovič, Ita Rina.

Ita Rina. Avventurieri - Pustolovci (ital. verzija filma), 1942/3.
[DANAŠNJE PRIREDITVE, Slovenski narod, 24. julij 1943] Kino Moste: Pustolovci.

[Slovenski narod, 24. julij 1943]

OPOMBE:
46 Hinko Nučič, slovenski gledališki igralec, režiser, organizator in pedagog, rojen 20. aprila 1883, Ljubljana, umrl 21. maj 1970, Zagreb.
47 Zvonimir Rogoz (1887, Zagreb – 1988, Zagreb), hrvaški gledališki in filmski igralec, urednik in prevajalec.
48 Dne 1. septembra 1939 je Nemčija napadla Poljsko, kar velja za uradni datum začetka 2. svetovne vojne.

VOJNI IN POVOJNI ČAS


FILMI:

1946 Abram Matvejevič Room (Sovjetska zveza): V gorah Jugoslavije (V gorah Jugoslavii).
1948 Georgije-Žorž Vladimirovič Skrigin (Avala Film): Velike žrtve.
1951 Géza von Bolváry: Ciganska pesem.
1960 Veljko Bulajić, Cesare Zavattini (Jadran Film): Vojna (Rat, Atomic War Bride) [stranska vloga matere]. Premiera: 23 Julij 1960 (Pula, Jugoslavija)

***

Tamara Djordjević (Ita Rina). Jugoslovanski potni list. [Splet]
Ita se je iz Berlina vrnila v Beograd in leta 1940 rodila sina Milana. Ko se je aprila 1941 z napadom na Beograd vojna začela tudi v Jugoslaviji, se je z družino umaknila v Vrnjačko Banjo, kjer so, posebej po letu 1943, ko se ji je rodila hči Tijana, živeli v velikem pomanjkanju. Po vojni se je družina znova vrnila v Beograd. Ita si je želela vrniti tudi k filmu, a vlog ni več dobivala. Menda so ji tudi zamerili, da je med vojno zapustila Beograd.

[V gorah Jugoslavije] 1946 - Abram Matvejevič Room (Sovjetsko-jugoslovanska koprodukcija): V gorah Jugoslavii.

Leta 1946 so Iti ponudili vlogo v sovjetsko-jugoslovanskem filmu “V gorah Jugoslavije”. Film je bil posnet, a Ita vloge v tem partizanskem filmu na koncu ni dobila.

Dve leti pozneje (1948) se je Ita kot koprodukcijska svetovalka zaposlila pri “Avala-filmu” in snemala gledališke predstave po manjših krajih. Ponudila se ji je še ena priložnost za film.

[Velike žrtve] 1948 - Georgije-Žorž Vladimirovič Skrigin (Avala Film).

Ita je za ta film, ki je govoril o streljanju dijakov v Kragujevcu (1941), posnela nekaj poskusnih kadrov, vendar je bilo snemanje tega filma na koncu ustavljeno.

[Ciganska pesem] 1951 - Géza von Bolváry.

Režiser je Iti v filmu ponudil glavno vlogo. Ta film na koncu ni bil nikoli posnet, menda zaradi pomanjkanja finančnih sredstev.

Leta 1951 so poskušali Ito Rino pri “Avala-filmu” odpustiti. Z odprtim pismom se je pritožila v beograjskem NIN-u.

[SLUČAJ ITE RINE?, Povzetek članka o nameravanem odpustu, Tovariš, 8. oktober 1951]

Tamara Đorđevič (Ita Rina), 50. leta.
Kaj je z Ito Rino? V začetku avgusta je beograjski tednik “Nedeljne informativne novine” objavil polemičen članek D. Savkovića “Slučaj Ite Rine”, ki je bralce opozoril na ukrep vodstva beograjskega “Avala-filma” in Filmskega studija, s katerim je bila zanan filmska igralka, po rodu Slovenka iz Bovca, odpuščena s pretvezo, da “ni potrebna tema ustanovama” in da “režiserji nimajo zaupanja v njeno delo”. V zvezi s tem ukrepom je bilo razkritih nekaj prav zanimivih podrobnosti. Režiserji “Avala-filma” in Filmskega studia niso čas angažmana Ite Rine pri tem podjetju preizkusili njenih igralskih in umetniških sposobnosti. Edina izjema je bil režiser Skrigin, ki je z njo posnel 50 m poskusnega traku za film “Velike žrtve”. Filma pozneje niso snemali. Ita Rina je v zvezi z odpovedjo angažmana in predvsem zaradi utemeljitve odpovedi poslala uredništvu “Nedeljnih informativnih novina” pismo, v katerem pravi: “Ves čas, kar sem pri jugoslovanskem filmu mi niso nudili nobene priložnosti, da bi na katerem koli področju kaj pokazala in kakor koli pomagala pri napredku jugoslovanske kinematografije. Zaradi tega stavljam vsej javnosti odprto vprašanje, ali je utemeljitev mojega odpusta upravičena ali ne. Prepričana sem bila, da lahko s svojimi izkušnjami in tudi s svojim imenom le koristim razvoju naše kinematografije in sem zaradi tega mirno čakala, da pride pri izbiranju igralk vrsta name in da tedaj s svojo prvo vlogo pokažem tudi tistim, ki nimajozaupanja v moje delo, da mi inozemstvo ni dalo priznanja le slučajno, temveč da sem si ga zaslužila z dolgoletnim trdim igralskim delom.” Kolikor vemo, se doslej še nihče ni oglasil na to javno vprašanje. Pri tem pa je zanimivo, da igro Ite Rine tudi danes cenijo v tujini. Ita Rina nastopa v filmih že od leta 1926, ko je začela z manjšimi vlogami v nemškem, francoskem in češkem filmu. Prva njena glavna vloga je bila v filmu “Erotikon”. Po tem filmu so jo vabili v Ameriko(49), a je ostala v Evropi. Do leta 1936 je Ita Rina igrala v 17 umetniških filmih. Svoje umetniško ime si je pridobila z napornim delom in s svojimi igralskimi sposobnostmi. Pred nedavnim jo je povabil znani nemški režiser Geza Bolvary(50), naj prevzame glavno vlogo v njegovem filmu Ciganska pesem”. Snemanje je odloženo na prihodnje leto zaradi tehničnih in finančnih zaprek. Na vsa ta skromna dejstva, ki bi jih pa naštevanje različnih pohvalnih kritik o filmih in igri Ite Rine v inozemskem tisku pomnožila, se moram spomniti ko beremo o odpustu Ite Rine od “Avala-filma” in o sodbi režiserjev tega podjetja, ki nimajo zaupanja v njeno delo pa so vkljub temu svojemu sklepu imeli zaupanje v mnogo manjše umetniške vrednosti.

[IZ PISMA TITU, 1951]

Ker odprto pismo v javnosti ni doseglo odziva, se je Ita na odločitev pritožila tudi z osebnim pismom Josipu Brozu Titu. V pismu je, med drugim, zapisala: “Vodstvo Avala filma mi je 5. julija 1951 sporočilo, da me bodo 1. septembra odpustili. Ko sem vprašala, zakaj, so mi odgovorili, da me ta ustanova ne potrebuje več in da režiserji Avala-filma ne zaupajo mojemu delu. To je vsekakor zanimivo, saj ti režiserji niso niti poskušali delati z mano, kaj šele da bi karkoli naredili; bila sem presenečena in zanimalo me je, kako so prišli do tega. [...] Ne morem si dovoliti, da moj sloves filmske umetnice, ki sem ga z delom v tujini težko dosegla, v naši državi blatijo režiserji in vodstvo Avala-filma, ki bi se po mojem mnenju o filmu lahko od mene marsikaj naučili. [...] Na koncu bi rada omenila - kar sem vedno govorila in poudarjala -, da se lahko naša kinematografija najhitreje postavi na noge, če bomo, tako kot drugi, uporabili izkušnje starejših in ustvarili možnost za učenje na kraju samem. Nato pa bi tisti, ki so po presoji merodajnih sposobni za ustvarjanje, sami uspeno prevzeli vodenje in izdelavo filma. Pri nas je delo začetniško in traja neprimerno dolgo. Zanj porabimo ogromno sredstev, a je povsem neučinkovito. [...] Niso mi dali priložnosti, da bi lahko karkoli pokazala, zato kljub vsemu prepuščam odgovornim, da pretehtajo moj primer in se dokončno odločijo.”

Ita je pri “Avala-filmu” ostala še dve leti. Leta 1953 je zamenjala delodajalca in se, prav tako kot svetovalka v koprodukciji, zaposlila v “Lovćen-filmu” iz Budve. Ponovno je tudi želela vzpostaviti sodelovanje z nemškimi režiserji, s katerimi je snemala že pred vojno. Nekateri so na sodelovanje sicer pristali, vendar noben projekt ni bil izpeljan. Do konca kariere je dobila le še eno filmsko vlogo.

Vojna 1960 - Veljko Bulajić (Jadran film): Rat, Atomic War Bride. Premiera: 23. julij 1960 (Pulj, Jugoslavija).

Vojna (Rat), 1960. [TV Slovenija]
Film, ki se ukvarja z grozotami atomskega orožja, je na filmskem festivalu v Pulju leta 1960 osvojil tri Zlate arene, za najboljšega režiserja (Veljko Bulajić), najboljšega igralca (Antun Vrdoljak) in najboljši scenarij (Duško Jeričević). Isto leto je bil film nominiran tudi za nagrado Golden Lion na filmskem festivalu v Benetkah.

Tamara Đorđevič (Ita Rina), 60. leta.
Ita Rina je vlogo v filmu dobila po naključju, pravzaprav ob posredovanju njenega moža Miodraga Djordjevića.

Veljko Bulajić je v nekem intervjuju povedal: Uoči priprema za snimanje filma Rat meni je prišao jedan vrlo simpatičan gospodin, to je bio suprug gospođe Ite Rine Miodrag, i na jedan način tako jako diskretno, stidljivo, upitao, dali mogu da vodi razgovor in da mi predloži u tom razgovoru, da angažiram Itu Rinu. Pravo govoreći, ja sam več na nju potpuno bio zaboravio. Bio je rat, dugo nije snimala. Nije postojala nigdje u kinematografiji kao aktualna glumica. Sječao sam se nje iz nekih filmova. Ja sam predložio, da se nađjemo. Pa smo se našli negdje, ne znam več da li u Zagrebu, ili Beogradu, ne mogu se više sjetiti, a mene je strašno impresionirala. Napravila je name snažan dojam, jedne pametne žene, glumice, koja nije jedna od onih glumica koje se nude po svaku cjenu, da zaigraju u filmu, nego se je prvo razpitala kakva bi bila njena vloga u filmu. To mi se jako sviđalo, pa smo se dogovorili. 

To je bil Itin zadnji film. Leta 1967 se je z družino za stalno preselila v črnogorsko Budvo, kjer je 10. maja 1979 umrla.

OPOMBE:
49 To je bila že tretja ponudba iz Amerike. Dve agenciji sta jo vabili že leta 1928, pred snemanjem filma “Erotikon”.
50 Géza von Bolváry (1897–1961), madžarski filmski igralec, scenarist in režiser. V glavnem je deloval v nemčiji in Avstriji.

ITA RINA KOT MATI


Tijana Đorđević - Danilović živi v Beogradu, nedaleč od hiše, kjer je njena mati preživela precejšen del svojega življenja. Njen starejši brat Milan, rojen leta 1940, je bil prvi otrok Ite Rine, a je lani (2006) umrl. Tijana je diplomirana arhitektka, do upokojitve je delala pri Gospodarski zbornici Jugoslavije kot svetovalka za gradbeništvo. Njen sin Milan živi z družino na Bledu, hčerka Sanja pa v Beogradu.

[MAMA JE BILA ZELO PREPROSTA ŽENSKA!". Intervju s Tijano Đorđević, 2007]

Tamara Đorđević (Ita Rina), 70. leta.
V Sloveniji igralsko pot Ite Rine nekoliko poznamo, ne vemo pa praktično ničesar o njenem možu, vašem očetu. Mama je očeta spoznala na nekem sprejemu na jugoslovanski ambasadi. Oče je v Berlinu študiral elektrotehniko. Povabil jo je na večerjo v malo boljšo restavracijo, a je kmalu spoznal, da njegov borni študentski proračun ne bo dovolj za plačilo. Šel je do telefona in poskušal priklicati prijatelja, da bi mu posodil denar. Ita, ki je bila premožna, je ugotovila, kaj se dogaja, in mu je pod mizo stisnila v roko nekaj bankovcev, da se je izognil sramoti. Vedno ga je imela  zelo rada. Bil je lep človek in še pozneje, ko je bil že starejši, je bil všeč celo mojim sošolkam. Dobro sta se razumela, le občasno sta se pričkala zaradi denarja, ker je mama rada zapravljala za pohištvo, preproge, porcelan itd. Delal je kot prevajalec in svetovalec pri raznih družbah. Rad je zahajal v bližnjo kavarno, kjer je v družbi popil kak brizganec, a ga nikoli nisem videla pijanega. Po hudi bolezni je umrl leta 1980, leto za mojo mamo, ki je po poroki prestopila v pravoslavno vero in po tradiciji dobila novo ime, že svoje tretje. Predlagali so ji ime Ljubova, ampak se je raje odločila za Tamaro. V praksi pa, razen na dokumentih, tega imena ni uporabljala. Oče jo je klical Ita in še na njenem nagrobniku piše Ita Đorđević – Ita Rina. 

Kako pa je dobila svoje umetniško ime? Poreklo njenega umetniškega imena  izvira iz rane mladosti. Botra – menda je bila židovskega porekla – ji je pri birmi »dodelila« ime Italina. Ko je menedžer v Nemčiji iskal primerno ime za mlado igralko (Ida Kravanja se mu nikakor ni zdelo dovolj filmsko), je ta naziv razdelil in iz »line« naredil Rino. [ta zgodba, kot lahko vidimo zgoraj, skoraj v celoti ne drži]

Beogradska kronika
A na vrhuncu svoje kariere je prenehala igrati. Očitno je bil njena ljubezen do očeta tako velika, da se je odrekla nadaljnji karieri in se posvetila nam. Oče se v Berlinu sicer ni vmešaval v njeno filmsko pot, a ko je dobila ponudbe iz Hollywooda, kjer so ji ponudili vlogo, je postavil pogoj: jaz ali kariera. Bila je v precepu, ker je imela pogodbo že v rokah. Američani so mislili, da poskuša barantati in so ji celo povišali honorar. Ko so videli, da je stvar resna, so Miodragu predlagali, da gre z njo kot neke vrste menedžer, a je bil preponosen, da bi postal »gospod Ita Rina«. Dobesedno snel jo je z vlaka za Hollywood … 

Pa je pozneje ostala v Nemčiji? Z očetom je še osem let živela v Berlinu, kjer je vse do vojne snemala filme. Kot znano igralko slovanskega rodu so jo imeli nacisti precej na očeh. Njen rodovnik so preverili do bog ve katerega kolena, da ne bi slučajno našli kaj židovske krvi. Leta 1939 ji je jugoslovanski ambasador diskretno svetoval, naj raje odide iz Nemčije, ker se situacija iz dneva v dan slabša. Kot ena redkih žensk v tem času se je naučila voziti avto, s svojimi prihodki si ga je tudi kupila. V šopke rož je skrila precej prihranjenega denarja in se, pod grožnjo hude kazni, če bi jo dobili na meji, zapeljala vse do Beograda. Ker pa je imela nemške registrske tablice, so na poti skozi Češko vanjo metali kamenje.

Kako pa ste preživeli drugo svetovno vojno? Za vse je bilo zelo težko. Blizu naše hiše je razneslo bombo. Popokale so vodovodne cevi in bogato materino pohištvo, ki smo ga prav zaradi nevarnosti shranili v kleti, je plavalo na vodi. Vse je bilo uničeno. Mati se je v teh vojnih letih resnično izkazala. Postala je glavna oskrbnica družine. Hodila je na vse strani, prinašala živila, nosila vreče moke kar okoli vratu, kupovala, barantala, se zadolževala, celo kaj pretihotapila. Počasi je prodala ves svoj nakit in druge vrednosti, v najhujših časih je prodala celo dragocen prstan. Nekoč je mesila kruh, in ko se je slučajno pogledala v ogledalo, je mislila, da ima moko v laseh. Pa ni bila moka. Zaradi  vseh tegob je skoraj čez noč osivela. Tudi oče se je nekoč v družbi zagovoril, da bo Hitler končal tako kot Napoleon. Nekdo ga je izdal, pa so ga za par mesecev zaprli. [bil je v zaporu v Banjici]

Kako pa je vaša mati doživljala povojna leta v Jugoslaviji? Povojna leta so ji prinesla nove križe in težave. Zaradi razmeroma dolgega obdobja, preživetega v Nemčiji, jo je imela jugoslovanska oblast na piki. Niso ji sicer povzročali kakšnih težav, a nikakor ni mogla delati tega, kar je najbolj znala in ljubila – igrati v filmih. Čeprav je bila stara že štirideset let, je bila videti kot mladenka. Da bi le nekako prišla zraven, je celo pričela pisati scenarije, a tudi to ni uspevalo. Pri Avala filmu so jo zaposlili kot svetovalko, vendar je izgubila še to službo. Napisala je celo protestno pismo Titu in Milovanu Djilasu, toda odgovora ni bilo. Šele leta 1960 ji je Veljko Bulajić ponudil vlogo matere v filmu Vojna (Rat). Takrat je zadnjič stopila pred kamere. A še najbolj je postala znana in slavna med reševalci križank.

Dragoslav Simić: Intervju z Ito Rino, Budva, 1977.
Kakšna osebnost je bila pravzaprav vaša mati? Vedela je, da je nekaj dosegla. Zavedala se je, da je bila slavna, ampak tega ni nikjer izpostavljala. Bila je zelo močan karakter. Leta vojne so jo še posebej obrusila. Lotila se je vsakršnega dela. Prekopavala je vrt, belila stanovanje, prala perilo, nobeno fizično delo ji ni bilo odveč. Rada je kuhala – vedno si je zapisovala zanimive recepte. Predvsem ob praznikih nam je pripravljala okusne potice, zavitke ali kolače. Imela je ogromno prijateljev in z vsemi se je krasno razumela, tudi z najbolj preprostimi ljudmi. Bila je tudi zelo razgledana. Znala je pet jezikov: slovensko, srbsko, nemško, češko in francosko. Občasno je pisala pesmi in slikala. Vzgajala me je sicer nekoliko strogo, skoraj nazadnjaško. Nekoč je izvedela, da imam zmenek z nekim simpatičnim fantom. Pritekla je za mano na železniško postajo in mi vse pokvarila. 

Kako pa je živela na stara leta? Zadnja leta življenja je preživela v Budvi. Kupila je parcelo in gradila lično, dvonadstropno hišo, obkroženo z vrtom in zelenjem. Vsa dela je organizirala sama. Preostali člani družine smo prihajali občasno na obiske ali počitnice. Njena smrt je bila, če lahko tako rečem, tragična in nepotrebna, lahko bi živela še dolga leta. Aprila 1979 je bil v Budvi hud potres. Materi smo predlagali, da pride v Beograd, ampak je želela ostati, da bi z bratovo pomočjo uredila poškodovano hišo. Desetega maja je še delala na njivi, potem pa je popila nekaj črnega vina, kar je verjetno sprožilo napad astme, ki jih je pogosto doživljala. Oče je bil takrat že  preveč bolan, da bi lahko pomagal, zato je brat poklical zdravnika, a ga ni dobil, ker so bolnišnico zaradi potresa premestili kar v šotore. Stekel je tja, ko se je vrnil, pa je bila mama že mrtva. Pokopali so jo v naši družinski grobnici, k pogrebu pa je šlo ogromno ljudi, ki so jo cenili in spoštovali kot igralko pa tudi kot preprosto žensko. 

Nagrobni spomenik družine Đorđević v Beogradu. [Splet]
---

Viri:

Literatura:

- Družinska knjiga župnije Divača, 1903-.
- Krstna matična knjiga župnije Divača, 1907.
- Milivoj Pašiček: Biografija prve jugoslavenske filmske glumice Ite Rine. Časopis: Vreme (Beograd), podlistek v več delih.
- Primorski slovenski biografski leksikon. Snopič 8. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1982, str. 191.
- Sattler, M. Ita Rina se je rodila v Škrateljevi hiši v Divači. Kras, feb. 1994, št. 1, str. 57.
- Nedič, L. Ita Rina. Ljubljana, Slovenska kinoteka, 1998.
- Bončina, I. Iz vlaka za Hollywood v Beograd: stota obletnica rojstva Ite Rine. Mladina, 7. jul. 2007, št. 27, str. 48 – 52.
- Deu, Ž. Arhitektura domov znanih Slovencev : Architecture of the Homes of Noted Slovenians. Ljubljana, Kmečki glas, 2008.
- Tarman, S. Slovenski portret: Pepelka evropskega filma. Srce in oko, let. 3, št. 23, str. 60 – 61.
- Bohorč, K. Ita Rina – prva in edina “prava” slovenska filmska zvezda ali le ime za v križanke : diplomsko delo. Ljubljana, {K. Bohorč}, 2010.
- Testen, P. Ida Kravanja. V: Med domom in svetom / [urednik Igor Grdina]. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011.
- Bojan Kavčič: Kosovelova knjižnica Sežana, 2013.
- Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem.
- Primorci.si: Ita Rina.

Film:  (29 filmov, od tega 9 nerealiziranih)

[1]
1927 Kaj otroci prikrivajo staršem (Was Kinder den Eltern verschweigen) 
1927 Prebrisana Berlinčanka (Die raffinierteste Frau Berlins)
1927 Vsakdo mora imeti malo prijateljico (Eine kleine Freundin braucht ein jeder Mann).
1927 Izgubil sem srce na Savi (Wochenendzauber).
1927 [Dunajske luči]
1927 Dvojica pod nebesnim svodom (Zwei unterm Himmelszelt). 
         (0:04:18): https://www.youtube.com/watch?v=J2BE147gdXo
1928 Hotelska podgana (Liebe und Diebe).
1928 Revica sužnja (Die kleine Sklavin).
1928 Plesalec (Der Tanzstudent).
1928 Zadnja večerja (Das letzte Souper)
1928 [Hotel Gavran]
[2]
1929 Erotikon (1933 ozvočen)
         (2:21:41): https://www.youtube.com/watch?v=3e6qQD4TcH4
         (1:24:49): rekonstrukcija 1993: https://www.youtube.com/watch?v=hfhtwVkX1k8
         (0:04:14): https://www.youtube.com/watch?v=Z6DObYGwbfQ
         (0:03:54): https://www.youtube.com/watch?v=VbWoy-9OqmM
         (0:03:10): https://www.youtube.com/watch?v=gpQD3EFOddI
         (0:02:24): https://www.youtube.com/watch?v=qvEqoi0nAH4
         (0:01:33): https://www.youtube.com/watch?v=aBJGHdB4mkU
1929 Sramota (Hanba)
1929 [Divja poroka]
1929 Pomlad se budi (Frühlingserwachen)
1930 Obešenjakova Tončka (Die Galgentonitonischka)
         (0:00:52): https://www.youtube.com/watch?v=4Neu6JMkGjI
1930 Kralj valčka
1930 [Svatba v Valeni]
1930 Valovi strasti (Wellen der Leidenschaft)
1930 [Negrita]
1931 [Ljubezen je v vseh jezikih enaka]
[3]
1932 Fantom Durmitorja (Das Lied der Schwarzen Berge) 
1935 A življenje teče dalje (... a živote jde dal)
         (0:04:23): https://www.youtube.com/watch?v=_HbdHPXl1A8
1937 Princesa koral (Die korallenprinzessin)
         (0:00:54): https://www.youtube.com/watch?v=TkyA8PcmCSo
1939 Trgovci z dekleti (Zentrale Rio)
[4]
1946 [V gorah Jugoslavije] (V gorah Jugoslavii).
1948 [Velike žrtve].
1951 [Ciganska pesem].
1960 Vojna (Rat, Atomic War Bride)

Dokumentarni portret:

2012 Darko Džambasov (Filmski arhiv Beograd): 
         (0:04:16): https://www.youtube.com/watch?v=iHgiIfY1F1I
2017 Beogradska hronika Jutarnji program: 
         (0:02:45): https://www.youtube.com/watch?v=6Efg_ABJj5c
2017 Pogovor po filmu ITA RINA Jure Matičič in režiserka Marta Frelih, Mestni kino Domžale         
         (0:16:48): https://www.youtube.com/watch?v=DLhS_KWmD-s&t=
2017 Ita Rina: Filmska zvezda, ki je zavrnila Hollywood, Dokumentarni film RTV Slovenija: 
         (1:22:00): http://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-kulturno-umetniski-program/174509534
Alchetron: Ita Rina.

Ni komentarjev:

Objavite komentar