Zapis povzema kratke zabeležke dogodkov, ki so se odvijali na območju vasi Sovodenj (župnija Nova Oselica) v prvi polovici 20. stoletja. Vsebina je prepletena z zgodbami, ki mi jih je med leti 2003 in 2011 pripovedovala Jožica Kacin Milanović (1920-2012).
Sorodne zgodbe: Kacinov rod iz Sovodnja, Zgodba moje stare mame, Zgodba mojega deda.
NOVA OSELICA (Nova Óselica), 4225 Sovodenj, Nova Oselica 3 (Neuostlitz, Neuoßlitz, Neu-Oßliz, Oeuosliz) Sv. Janez Nepomuk (1764); vikariat 1764 pred jožefinsko reformo v tolminskem arhidiakonatu, po letu 1788 v dekanatu Poljane; župnija 1864. Oskrbuje župnijo Stara Óselica.
Razariška bajta: v 18. stoletju lastnik Matjaž BAJT.
Pred letom 1810 se v njej naselita Matjaževa hči Jera in njen mož Anton ERŽEN, za njima pa v njej živi sin Jakob s svojo družino. Leta 1886 lastnik Andrej BAJT bajto proda.
Priimek: FRELIH
Družina 1900: Valentin FRELIH (1850, Sovodenj 10 -1915), žena Marija rojena MROVLJE (1849, Podlaniše 15 -1915). Otroci: + Marija (1875-?), Marjana (1877-?), Andrej (1879-?), Lucija (1881-1919), Franc (1884-?) in Janez (1894-?).
Kovačija in žaga. V 18. stoletju Gregor PODOBNIK (r. ~1740), kovač. Sredi 19. stoletja hiša imenovana PRI MIHČU, z družino Mihaela PRIMOŽIČ-a (1802, Nova Oselica 2 - 1873). Za njim 1875 Valentin FRELIH iz Sovodnja 10. V 20. stoletju njegov sin Andrej in hiša PRI ANDREJCU.
Priimek: TELBAN
Družina 1900: Andrej TELBAN (1849-1919), žena Ana rojena POLANŠEK (1848, Koprivnik 39-1933). Otroci: + Marija (1873-1899), Lovrenc (1875-1956), Blaž (1878-?), + Marjana (1884-1888), Franc (1886-1929) in Tereza (1886-1912).
Star sovodenjski rod. Bogata in vplivna družina z veliko posesti in žago v Koprivniku. Sredi 18. stoletja gospodar Anton TELBAN (r. ~1720). Njegov potomec Andrej TELBAN, posestnik, žagar in lesni trgovec, leta 1896 župan Nove Oselice, pozneje tudi gostilničar. Sinovi Lovrenc, na Podjelovem brdu, po domače KALAR, bogati posestnik in trgovec, z žago in mlinom; Blaž, v Ameriki in Franc, dedič in lesni trgovec.
Franc TELBAN je leta 1929 v zagrebškem hotelu napravil samomor. Hišo najprej zasedla kranjska žandarmerija in jo leta 1932 kupil Josip DRENEK iz Sevnice(?) na Dolenjskem. Od takrat hiša PRI DRENKU. Josip DRENEK (r. 12.2.1893), vojni invalid brez noge, z ženo Cecilijo roj. HRIBERNIK (r. 16.10.1891) imel 5 otrok: Štefko (1920), Jožeta (1922), Erno (1924), Cilko (1925) in Anico (1927). Družina v hiši ostal do leta 1941, ko so jo Nemci pregnali v Srbijo.
Jožica K.M. je povedala: "Lovro Telban, rekli so mu, grof iz Podjelovega brda, je imel že v 30. letih v lasti tovornjak[x], sinovi motorje. Bil je tudi lastnik 12 dvojnih kozolcev (toplarjev) raztresenih po vsem Podjelovem brdu. Svoje blago je na veliko dajal na up (kredit) in nepoplačan dolg sodno izterjal. Praviloma se je izteklo z zaplembo premoženja. Leta 1941, ob začetku vojne, so Nemci družino pregnali v Srbijo, hišo na Podjelovem brdu pa skupaj s hčero in vnukinjo požgali (27. marca 1945 ). Po vojni se je vrnil domov in se naselil v bratovi KOŠANC-evi hiši.".
[x] Menda ga je kupil leta 1926.
Priimek: BAJT
Družina 1900: Marija BAJT rojena KALAN (1845-1927), kramarica, vdova po Lovrencu BAJT-u (1831, Hobovše 10-1874).
Novejša hiša. Prvič posebej vpisana v družinski knjigi Nove Oselice za Sovodenj konec 19. stoletja. Do leta 1893 združena s hišo številka 8. S kupno pogodbo 4. maja 1893 postane lastnica hiše Marija BAJT, ki hišo nato s kupno pogodbo 7. aprila 1902 proda zasebnici Frančiški KACIN (1875-1954). Ta 11. aprila 1902 za izbrisom zastavne pravice terjatev Lovrenca TREVN-a (1868-1951) iz Koprivnika postane lastnica hiše brez bremen in jo s pogodbo 23. oktobra 1902 lahko odda v najem. Sprva za petletno obdobje jo najame Luka REINHART (1878, Železniki 92-1917) iz Idrije. Po prvi svetovni vojni se v hišo vseli Frančiška KACIN sama in v njej odpre trgovino z mešanim blagom, PRI FRANCI.
Priimek: ERŽEN
Družina 1900: Marija ERŽEN rojena BAJT (1865, Hobovše 12 -?), njena hči Angela (1893) in podnajemnica (od leta 1895) Frančiška KACIN rojena ŠTREMFELJ (1875, Laniše 6 -1854) ter njeni otroci: Anžon (1895), + Frančiška (1897-1910) in Amalija (1899-1981). Oba moža Janez ERŽEN (1859, Koprivnik 38 -?) in Anton KACIN (1869, Podjelovo brdo 30-1902) sta v letu 1900 skupaj v Ameriki. V hiši živita še Andrej GUZELJ (r. 1872, Hobovše 6), njegov žena Marija BURNIK (1878, Ledine - 1957), ter njun prvorojeni sin Jakob (1900-1936).
Hiša sodi v prvo polovico 19. stoletja. Dne 13. januarja 1827 postane lastnik Andrej PREBIL (r. ~1800-1839). Njegova vdova Helena rojena ERŽEN (1803-?) se leta 1840 poroči z vdovcem Jožefom LIKAR-jem (1794-?). Hišo po poroki z Martinom ŠTRAVS-om (1821, Laniše 3-1870) prevzame Andrejeva hči Marjana PREBIL (1828, Sovodenj 17-1900). S kupno pogodbo 21. aprila 1869 hišo nato od nje odkupi Marko TREVEN (1831-1898) po domače AUŠTIN iz Laniš št. 7, in si zraven postavi novo hišo, ki dobi številko 26. Staro pa s kupno pogodbo 4. maja 1893 odkupi sovodenjska kramarica Marija BAJT in jo leto kasneje s kupno pogodbo 17. aprila 1894 preda svojemu zetu Janezu ERŽEN-u. S kupno pogodbo 7. aprila 1902 hišo odkupi Frančiška KACIN, ki pa ima zaradi terjatev Lovrenca TREVNA, sina Marka do njega še obveznosti. Teh se dokončno reši leta 1932, ko postane hiša razbremenjena vseh dolgov. Letp po hudih poplavah sta se v hišo vselila sovodenjska trgovka Malka KACIN (1899-1981) in njen mož fotograf Matija DEBELAK (1896-1991), ki je v njej odprl fotografski atelje.Hiša se je privzela imena PRI MATIJET.
Priimek: CEJ
Družina 1900: Franc CEJ (1859, Planina 52, Cerkno - ~1910), žena Marija rojena JEREB (1872, Podlaniše 7 - ?). Hči: Urša (1898) in po letu 1900 še: Marija (1901), Marjana (1902), Janez (1904) in + Neža (1906 Koprivnik 38 -1906).
Stara Košanceva bajta. Prvi lastnik TELBAN. V 18. stoletju gostač Urban ŠTREMFELJ (r. ~1730, Jesenica-Cerkno). Potem Martin MRAK (r. ~1790) in za njim iz Sovodnja 18 prišel Janez GNEZDA (1822, Zg. Kanomlja 24 -1876). Ta leta 1875 prodal. Kupil Anton CEJ (1821, Planina 21, Cerkno - 1892), "godec, a moder", kot je zapisano v družinski knjigi. Od takrat hišno ime PRI VOGLARJI, ker njegov rod izvira iz zaselka Voglarji pri Solkanu, ki je bil znan po pridelavi lesnega oglja, torej oglarstvu[x]. Rodbina CEJ se je tudi sicer ukvarjala s tem poklicom (en rod oglarjev CEJ je živel tudi v Šmihelu pri Hrenovicah). Potem, ko se je prvorojeni sin Anton zavezal slikarstvu, je posest v Sovodnju nasledil njegov mlajši brat Franc CEJ, ki pa je okoli 1905 zamenjal hišo s Tomažem ERŽEN-om in se preselil v Koprivnik 38. Od takrat hišno ime TOMAŽE.
Digitalna knjižnica - DLIB: "Anton Cej, slikar, rodil se je v Cirknem na Primorskem. Oče mu je bil kočar in godec in je tudi sina Antona v godbi vadil; vendar temu godba ni posebno ugajala. Šel je z doma k teti na Šmarjetno goro poleg Kranja in se je sam vadil risanja in slikanja. Potem je bil pri slikarju Janezu Gosarju v Dupljah na Gorenjskem. Malo časa je delal tudi pri znanem slikarju Wolfu, ki je pa kmalu umrl, kar je bilo Ceju na veliko škodo. Priženil seje v Crngrob k cerkovniku in tam mnogo slikal. Največ slik je napravil za Primorsko in Istro. Hrepenel je po izobrazbi ter šel leta 1896. v Florencijo, Rim itd. To potovanje ga je silno vnelo za slikarijo; videl je stare mojsterske slike. Z vso silo se je poprijel umetnosti. Po dnevu je slikal, po noči pa risal in študiral anatomijo. Nakopal si je hudo bolezen; z barvami se je siromak otroval ter silne muke trpel; do skrajne meje shujšano truplo je bilo vse v skelečih ranah. Umrl je dne 7. malega travna 1897 star 40 let v bolnici usmiljenih bratov v Kandiji in pokopan je na šmihelskem pokopališču. V zadnji številki smo priobčili podobi: Sv. Jožef in sv. Jošt. Sv. Jožef se nahaja pri Božjem grobu pri Novem mestu; sv. Jošt pa je namenjen v Št. Jošt v stopiški župniji. Sv. Jošt je bil njegovo poslednje delo. V svojih mukah je pogosto k sv. Joštu zdihoval. Tudi je rekel: „Oh, da bi še ozdravel; zdaj bi znal bolnika slikati.".
[x] Sara Terčič: Kratka zgodovina Trnovega in Voglarjev, Diplomsko delo, 2011
Priimek: FRELIH
Družina 1900: Valentin KACIN (1871, Podjelovo brdo 29 - ?), žena Tereza PODOBNIK (1874, Hobovše 9 - ?).
Star sovodenjski rod. V 18. stoletju Jakob BRELIH (r. ~1750). Pravnuk in dedič Luka BRELIH (1834-1893) hišo prodal bratu iz Sovodnja 18. O njem oselški župnik ni imel najboljšega mnenja, saj ga je v dveh zaporednih družinskih knjigah označil kot: "narvečji pijanček". Leta 1874 se v hišo vseli družina Martina VOJSKE (r. 1834) iz Nove Oselice. V letu 1900 ima hišo v najemu Valentin KACIN, za njim gostač in kovač Janez VONČINA (1876, Gornja Kanomlja 20 - ?) in od 1912 hišar Ivan ŠIFRAR (1877-?).
Lazarjev mlin: lastnik v 18. stoletju Martin SEDEJ iz Koprivnika 24, V LAZARŠE. Verjetni lastnik v letu 1900 Lovrenc TREVEN iz Koprivnika 24.
Priimek: PIVK
Družina 1900: Janez PIVK (1865, Fužine 8 - 1939), žena Frančiška rojena KACIN (1872, Podjelovo brdo 30 - 1950). Otroci: Janez (1893-1976), + France (1895-1895), + France (1896-1898), + Andrej (1898-1901) in po letu 1900 še: Frančiška (1905-1975), Angela (1908-?), France (1909-1944), + Lovro (1911-1913) in Ivana (1914-1974).
V 18. stoletju gostač mlinar(?) Janez PODOBNIK (r. ~1730), morda brat kovača Gregorja takrat v Sovodnju 4. Sredi 19. stoletja Janez KALAN in v letu 1900 žagar Janez PIVK iz Fužin.
Košanceva bajta: v 18. stoletju lastnik Anton TELBAN (r. ~1720). V letu 1900 lastnik še vedno TELBAN.
Priimek: MROVLJE
Družina 1900: Anton MROVLJE (1860, Planina, Cerkno - ?), žena: Marija MRAK (1863, Hobovše 2 - ?), otroci: Marjana (1885), Frančiška (1888), Ivana (1890), Katarina (1892-1911), Jakob (1896-1915), + Angela (1899-1908) in po letu 1900 rojena: Anton (1902) in Marija (1906). V hiši živi tudi Barbara rojena BEVK (1846, Koprivnik 20 - ?), vdova PLATIŠE s hčerama Marijo (1885) in Frančiško (1886) PLATIŠE in nezakonskim sinom Francem BEVK-om (1873-1953), ki že tudi ima svojo družino: ženo Marjano rojeno ERŽEN (1873, Sovodenj 3 - 1952) in hči Marjano (1896-1972).
V prvi polovici 18. stoletja v bajti živel Andrej LIKAR (r. ~1700). V začetku 19. stoletja bajtar in strojar (usnjar) Martin MRAK (r. ~1790), poročen s KOŠANC-evo hčero Marijo TELBAN. Od takrat hišno ime PRI STROJARJI. Njun pravnuk Anton MRAK (1864-?), v hiši do 1899, ko se preseli v Sovodenj 27. Med leti 1896-1906 v hiši družina Antona MROVLJE-ta.
Priimek: PODOBNIK
Družina 1900: Mati Marija ZAJC vdova PODOBNIK (1847-1933), njene hčere: Frančiška (1877), Katarina (1879), Marjana (1883) in Tereza (1891), ter sinova Janez (1886) in Jakob PODOBNIK (1872-1908) z ženo Marijo rojeno DOLINAR (1877, Koprivnik 32 - 1955).
Prvi lastniki BAJT v sorodu z Razariškimi. Sodeč po letnici, ki je bila vrezana v enega od tramov v kleti stare, s slamo krite hiše, je bila ta najverjetneje zgrajena leta 1706. V 18. stoletju v njej živi Andrej BAJT (r. ~1740), sin Cvetka (Florjana) in vnuk Petra BAJT-a.
Od leta 1813 v hiši gospodarita Primož ZAJC iz Koprivnika in njegova žena Jera KAVČIČ, starša bratov podobarjev (rezbarjev), kiparjev in pozlatarjev: Martina, Antona, Franca Ksaverja, Valentina in Marka. Oče, kmet, je menda tudi krčmaril in v hiši je bila, sodeč po tem, da je sredi 19. stoletja tam zapisano ime poštarice Neže (Agnes) KALAN[x], tudi poštna uprava. Žitko Durjava Sonja je za Slovenski biografski leksikon o petih bratih ZAJC zapisala - Zajec, družina podobarjev in kiparjev v Sovodnju s kmetije »Pri koreninah«, kamor se je ok. 1815 iz Koprivnika pri Sovodnju priselil kmet Primož z ženo Gertrudo r. Kavčič. Vseh njunih 5 sinov se je posvetilo umetnosti. — Najstarejši Martin Z. (r. 9. nov. 1811 v Koprivniku, u. pred 1888 na Hrv. za črnimi kozami) je po očetu prevzel kmetijo, a se več ukvarjal s podobarstvom, čeprav ni imel šol. Večinoma na Hrv. je izdeloval oltarje, cerkv. opremo in okrasje v lesu ter prenavljal. — O drugem sinu Antonu gl. povezavo spodaj. — Tretji sin Franc Ksaver se je uveljavil v kiparstvu (gl. povezavo zgoraj). — Četrti Primožev sin Valentin Z. (Saitz) je bil r. 9. febr. 1828 v Sovodnju, u. 14. maja 1885 v Cologni Veneti pri Veroni. Učil se je pri podobarju M. Tomcu v Šentvidu pri Lj. in pri svojem bratu Francu v Lj. Ker mu lj. občinski možje niso dali podpore za študij na akademiji, je užaljen odšel najprej za krajši čas na Reko, nato v Benetke. Tu je uspešno končal akademijo (prof. L. Ferrari) in bil tudi nagrajen. Kasneje je živel in deloval v Veroni in se v domovino ni več vrnil. Poleg dekorativne vrtne in nagrobne plastike, ki je verj. v Veroni in okolici, je izdelal mdr. Garibaldijevo doprsje (nadnaravna velikost, neznano kje), 12 apostolov (marmor) za stolnico v mestu Schio pri Vicenzi ter v neoklasic. slogu 6 apostolov in osnutka 2 apostolov za stolnico v Cologni Veneti (izdelal naj bi vseh 12 apostolov in štiri evangeliste, a ga je prehitela smrt). — Najmlajši sin Marko (r. 25. apr. 1830 v Sovodnju, u. 6. maja 1890 v Dolenji vasi pri Ribnici) se je učil pri bratu Francu in tudi kasneje občasno delal pri njem, bil pomočnik v podobarski delavnici M. Tomca v Šentvidu, sicer pa neprestano potoval, prenavljal oltarje in drugo cerkv. opremo (npr. prižnico v franč. cerkvi v Lj.), izdeloval okrasje in zelo dobro imitiral marmor.
Anton ZAJC, ki je ostal doma in dedoval kmetijo, je imel svojo delavnico in v njej vsaj šest pomočnikov, med njimi tudi njegov mlajši brat Marko. Anton je izdeloval cerkveno opravo, največ oltarje. Njegovo delo so tudi vsi štirje oltarji župnijske cerkve v Novi Oselici.
Po Antonu je dedovala hči Marija in z Matevžem PODOBNIK-om je prišel v hišo nov priimek. Matevž ni bil kos dediščini slavnih stricev, ki so postavili družini visoke norme in takratni župnik LAVRIČ ga je v družinski knjigi Nove Oselice označil za lenuha. V letu 1900 je v hiši gospodaril njun sin Jakob PODOBNIK (zanj je duhovni zapisal "talent a navihan"), ki pa je leta 1908 star 36 let na poti proti domu zmrznil. Njegova vdova se je znova poročila in k hiši pripeljala priimek KRŽIŠNIK. Njun sin Nace je staro hišo leta 1953 podrl, ohranil pa je kamniti portal ob vhodu v klet, katerega je izdelal Anton ZAJC.
[x] Zapis v družinski knjigi 1865 Nove Oselice (Sovodenj 13). Sprva zapisano ime Johanna, pozneje prečrtano in nadpisano Agnes .
Star sovodenjski rod LIKAR. V 18. stoletju Gregor LIKAR. Sledi sin Jožef LIKAR (1800-?). V naslednji generaciji deduje Jožefova hči Marija LIKAR (1847-1896) rojena Elizabeti ERZNOŽNIK (1811-1874) v II. Jožefovem zakonu. V hišo pristopi Urban DERMOTA iz Stare vasi pri Žireh, ki v leto 1900 vstopi s svojo drugo ženo, vdovo Nežo KALAN. Deduje najmlajša hči Marjana in v hišo pristopi tesarski mojster Jakob BEVK (1896-1982). Od takrat priimek BEVK.
[x] župnik Lavrič zapisal: Jako talentirana. Plesavka perve vrste. Že l. 1885 skoro čisto odrasčena. Z malimi ni hotela k nauku hodila kakor le po opominjanjih.
Priimek: SKVARČA
Priimek: FRELIH
Priimek: SEDEJ
Priimek: PODOBNIK
V začetku 20. stoletja sta v hiši živela hišar Janez JELOVČAN (1880, Koprivnik 46) in njegova žena Rozalija GIACOMELLI (1880) iz Zabreznice pri Žireh. Po drugi svetovni vojni je družina živela na številki 31, po domače: MLINARČEK.
V hiši je v 30. letih živel mizar Boštjan PODOBNIK (1894, Koprivnik 27 -1942), ki je imel z MRZLOVRŠKO Katarino ERŽEN (1902, Jazne 30 -1983), s katero nista bila poročena, sina Aleksandra ERŽENA (1930). Domače hišno ime je bil PRI BOŠTJANU.
V 20. letih 20. stoletja sta v hiši živeli STROJARJEVA Marija MROVLJE (1906, Sovodenj 12) in njena nezakonska hči + Marija (1924-1932).
Priimek: MORE
Prvi lastnik nove hiše pri AUŠTIN je bil Marko TREVEN (1831-1898), ki je posest 1869 kupil od Marjane ŠTRAVS iz Sovodnja 8. V letu 1900 v hiši živi Markov sin Lovrenc TREVEN (1868 -1951), ki pa se že 1901 z družino preseli na Koprivnik V LAZARŠE. Hišo v Sovodnju je predal svoji hčeri Antoniji, ko se je ta leta 1912 poročila z mizarjem (med drugim je izdeloval tudi krste) Janezom ŠIFRAR-jem (1877-1958) SIVKAR-jem iz Koprivnika.
Priimek: MRAK
----
VIRI:
- Družinske knjige župnije Nova Oselica za vas Sovodenj 1865, 1876, 1890; župnišče.
- Poročna knjiga Nova Oselica 1826-1908, Nadškofijski arhiv v Ljubljani
Sorodne zgodbe: Kacinov rod iz Sovodnja, Zgodba moje stare mame, Zgodba mojega deda.
 |
| Pogled na Novo Oselico z župnijsko cerkvijo sv. Janeza Nepomuka |
Družine v letu 1900
Hišna številka 1 (nova 35) - MATJAŠK (Razarišče)
Priimek: BAJT
Družina 1900: Andrej BAJT (1845-1908) in Marija rojena PETERNELJ (1864, Koprivnik 42 -1944). Otroci: Janez (1889-1945), Valentin (1892-1952), Frančiška (1894-1985), Katarina (1897-1980) in France (1899-1952).
Star sovodenjski rod. V 18. stoletju Matjaž BAJT (~1750), sin Luke prvi predstavnik tega rodu. Andrej BAJT je bil Matjažev pravnuk. Rod je z zadnjim lastnikom Milanom BAJT-om (1936-1992) izumrl.
Star sovodenjski rod. V 18. stoletju Matjaž BAJT (~1750), sin Luke prvi predstavnik tega rodu. Andrej BAJT je bil Matjažev pravnuk. Rod je z zadnjim lastnikom Milanom BAJT-om (1936-1992) izumrl.
Hišna številka 2
Razariška bajta: v 18. stoletju lastnik Matjaž BAJT.
Pred letom 1810 se v njej naselita Matjaževa hči Jera in njen mož Anton ERŽEN, za njima pa v njej živi sin Jakob s svojo družino. Leta 1886 lastnik Andrej BAJT bajto proda.
Hišna številka 3 (33) - SOVODNIKAR
Priimek: ERŽEN
Družina 1900: Franc ERŽEN (1859-1904), II. žena Marija rojena KUMER (1871, Stara Oselica 25 -1951). Otroci iz prvega zakona: Marjana (1884-1900), + Rozalija (1886-1891), Franc (1888-1979), Andrej (1890-1911), + Janez (1892-1894), Frančiška (1895-1914), + Urša (1896-1896), iz drugega zakona: Neža (1898-1948), Marija (1899-1984), + Jakob (1900-1902) in po letu 1900 še Janez (1901-1975) ter + Ivana (1903-1904).
Star, morda najstarejši, sovodenjski rod. V začetku 18. stoletja lastnik Mihael ERŽEN (r. ~1690). Bogata družina, velika posest, mlin in žaga. Rod še vedno živi.
Star, morda najstarejši, sovodenjski rod. V začetku 18. stoletja lastnik Mihael ERŽEN (r. ~1690). Bogata družina, velika posest, mlin in žaga. Rod še vedno živi.
Hišna številka 4 (28) - STAR ŽAGAR
Priimek: FRELIH
Družina 1900: Valentin FRELIH (1850, Sovodenj 10 -1915), žena Marija rojena MROVLJE (1849, Podlaniše 15 -1915). Otroci: + Marija (1875-?), Marjana (1877-?), Andrej (1879-?), Lucija (1881-1919), Franc (1884-?) in Janez (1894-?).
Kovačija in žaga. V 18. stoletju Gregor PODOBNIK (r. ~1740), kovač. Sredi 19. stoletja hiša imenovana PRI MIHČU, z družino Mihaela PRIMOŽIČ-a (1802, Nova Oselica 2 - 1873). Za njim 1875 Valentin FRELIH iz Sovodnja 10. V 20. stoletju njegov sin Andrej in hiša PRI ANDREJCU.
Hišna številka 5 (26) - V MALNU
Sovodnikarjev mlin: v 18. stoletju lastnik Mihael ERŽEN. Lastnik v letu 1900 Franc ERŽEN.
Sredi 19. stoletja v mlinu gostač Velentin SEDEJ iz Koprivnika. V 20. stoletju nova lastnika, čevljar in mlinar Vencelj FRELIH (1907, Sovodenj 4 -1964) iz žena Katarina rojena AMBROŽIČ (1901, Laniše 3 -1969). Vencelj v 30. letih zgradil vodno centralo za oskrbo Sovodnja z elektriko.
Sredi 19. stoletja v mlinu gostač Velentin SEDEJ iz Koprivnika. V 20. stoletju nova lastnika, čevljar in mlinar Vencelj FRELIH (1907, Sovodenj 4 -1964) iz žena Katarina rojena AMBROŽIČ (1901, Laniše 3 -1969). Vencelj v 30. letih zgradil vodno centralo za oskrbo Sovodnja z elektriko.
Hišna številka 6 (22) - KOŠANC
Priimek: TELBAN
Družina 1900: Andrej TELBAN (1849-1919), žena Ana rojena POLANŠEK (1848, Koprivnik 39-1933). Otroci: + Marija (1873-1899), Lovrenc (1875-1956), Blaž (1878-?), + Marjana (1884-1888), Franc (1886-1929) in Tereza (1886-1912).
Star sovodenjski rod. Bogata in vplivna družina z veliko posesti in žago v Koprivniku. Sredi 18. stoletja gospodar Anton TELBAN (r. ~1720). Njegov potomec Andrej TELBAN, posestnik, žagar in lesni trgovec, leta 1896 župan Nove Oselice, pozneje tudi gostilničar. Sinovi Lovrenc, na Podjelovem brdu, po domače KALAR, bogati posestnik in trgovec, z žago in mlinom; Blaž, v Ameriki in Franc, dedič in lesni trgovec.
 |
| Hiša Franca Telbana (1886-1929) "Košanca", 1929-1932 žandarmerijska postaja, 1932-1941 lastnik Josip Drenek Spletna zbirka Slovenskega etnografskega muzeja, razglednica okoli 1935 |
 |
| "Grof" Lovro Telban |
Franc TELBAN je leta 1929 v zagrebškem hotelu napravil samomor. Hišo najprej zasedla kranjska žandarmerija in jo leta 1932 kupil Josip DRENEK iz Sevnice(?) na Dolenjskem. Od takrat hiša PRI DRENKU. Josip DRENEK (r. 12.2.1893), vojni invalid brez noge, z ženo Cecilijo roj. HRIBERNIK (r. 16.10.1891) imel 5 otrok: Štefko (1920), Jožeta (1922), Erno (1924), Cilko (1925) in Anico (1927). Družina v hiši ostal do leta 1941, ko so jo Nemci pregnali v Srbijo.
Jožica K.M. je povedala: "Lovro Telban, rekli so mu, grof iz Podjelovega brda, je imel že v 30. letih v lasti tovornjak[x], sinovi motorje. Bil je tudi lastnik 12 dvojnih kozolcev (toplarjev) raztresenih po vsem Podjelovem brdu. Svoje blago je na veliko dajal na up (kredit) in nepoplačan dolg sodno izterjal. Praviloma se je izteklo z zaplembo premoženja. Leta 1941, ob začetku vojne, so Nemci družino pregnali v Srbijo, hišo na Podjelovem brdu pa skupaj s hčero in vnukinjo požgali (27. marca 1945 ). Po vojni se je vrnil domov in se naselil v bratovi KOŠANC-evi hiši.".
[x] Menda ga je kupil leta 1926.
Hišna številka 7 (10)
Priimek: BAJT
Družina 1900: Marija BAJT rojena KALAN (1845-1927), kramarica, vdova po Lovrencu BAJT-u (1831, Hobovše 10-1874).
Novejša hiša. Prvič posebej vpisana v družinski knjigi Nove Oselice za Sovodenj konec 19. stoletja. Do leta 1893 združena s hišo številka 8. S kupno pogodbo 4. maja 1893 postane lastnica hiše Marija BAJT, ki hišo nato s kupno pogodbo 7. aprila 1902 proda zasebnici Frančiški KACIN (1875-1954). Ta 11. aprila 1902 za izbrisom zastavne pravice terjatev Lovrenca TREVN-a (1868-1951) iz Koprivnika postane lastnica hiše brez bremen in jo s pogodbo 23. oktobra 1902 lahko odda v najem. Sprva za petletno obdobje jo najame Luka REINHART (1878, Železniki 92-1917) iz Idrije. Po prvi svetovni vojni se v hišo vseli Frančiška KACIN sama in v njej odpre trgovino z mešanim blagom, PRI FRANCI.
Hišna številka 8 - PR' MICON (stari AUŠTIN)
Priimek: ERŽEN
Družina 1900: Marija ERŽEN rojena BAJT (1865, Hobovše 12 -?), njena hči Angela (1893) in podnajemnica (od leta 1895) Frančiška KACIN rojena ŠTREMFELJ (1875, Laniše 6 -1854) ter njeni otroci: Anžon (1895), + Frančiška (1897-1910) in Amalija (1899-1981). Oba moža Janez ERŽEN (1859, Koprivnik 38 -?) in Anton KACIN (1869, Podjelovo brdo 30-1902) sta v letu 1900 skupaj v Ameriki. V hiši živita še Andrej GUZELJ (r. 1872, Hobovše 6), njegov žena Marija BURNIK (1878, Ledine - 1957), ter njun prvorojeni sin Jakob (1900-1936).
Hiša sodi v prvo polovico 19. stoletja. Dne 13. januarja 1827 postane lastnik Andrej PREBIL (r. ~1800-1839). Njegova vdova Helena rojena ERŽEN (1803-?) se leta 1840 poroči z vdovcem Jožefom LIKAR-jem (1794-?). Hišo po poroki z Martinom ŠTRAVS-om (1821, Laniše 3-1870) prevzame Andrejeva hči Marjana PREBIL (1828, Sovodenj 17-1900). S kupno pogodbo 21. aprila 1869 hišo nato od nje odkupi Marko TREVEN (1831-1898) po domače AUŠTIN iz Laniš št. 7, in si zraven postavi novo hišo, ki dobi številko 26. Staro pa s kupno pogodbo 4. maja 1893 odkupi sovodenjska kramarica Marija BAJT in jo leto kasneje s kupno pogodbo 17. aprila 1894 preda svojemu zetu Janezu ERŽEN-u. S kupno pogodbo 7. aprila 1902 hišo odkupi Frančiška KACIN, ki pa ima zaradi terjatev Lovrenca TREVNA, sina Marka do njega še obveznosti. Teh se dokončno reši leta 1932, ko postane hiša razbremenjena vseh dolgov. Letp po hudih poplavah sta se v hišo vselila sovodenjska trgovka Malka KACIN (1899-1981) in njen mož fotograf Matija DEBELAK (1896-1991), ki je v njej odprl fotografski atelje.Hiša se je privzela imena PRI MATIJET.
Hišna številka 9 - PR' VOGLARJI
Priimek: CEJ
Družina 1900: Franc CEJ (1859, Planina 52, Cerkno - ~1910), žena Marija rojena JEREB (1872, Podlaniše 7 - ?). Hči: Urša (1898) in po letu 1900 še: Marija (1901), Marjana (1902), Janez (1904) in + Neža (1906 Koprivnik 38 -1906).
Stara Košanceva bajta. Prvi lastnik TELBAN. V 18. stoletju gostač Urban ŠTREMFELJ (r. ~1730, Jesenica-Cerkno). Potem Martin MRAK (r. ~1790) in za njim iz Sovodnja 18 prišel Janez GNEZDA (1822, Zg. Kanomlja 24 -1876). Ta leta 1875 prodal. Kupil Anton CEJ (1821, Planina 21, Cerkno - 1892), "godec, a moder", kot je zapisano v družinski knjigi. Od takrat hišno ime PRI VOGLARJI, ker njegov rod izvira iz zaselka Voglarji pri Solkanu, ki je bil znan po pridelavi lesnega oglja, torej oglarstvu[x]. Rodbina CEJ se je tudi sicer ukvarjala s tem poklicom (en rod oglarjev CEJ je živel tudi v Šmihelu pri Hrenovicah). Potem, ko se je prvorojeni sin Anton zavezal slikarstvu, je posest v Sovodnju nasledil njegov mlajši brat Franc CEJ, ki pa je okoli 1905 zamenjal hišo s Tomažem ERŽEN-om in se preselil v Koprivnik 38. Od takrat hišno ime TOMAŽE.
Digitalna knjižnica - DLIB: "Anton Cej, slikar, rodil se je v Cirknem na Primorskem. Oče mu je bil kočar in godec in je tudi sina Antona v godbi vadil; vendar temu godba ni posebno ugajala. Šel je z doma k teti na Šmarjetno goro poleg Kranja in se je sam vadil risanja in slikanja. Potem je bil pri slikarju Janezu Gosarju v Dupljah na Gorenjskem. Malo časa je delal tudi pri znanem slikarju Wolfu, ki je pa kmalu umrl, kar je bilo Ceju na veliko škodo. Priženil seje v Crngrob k cerkovniku in tam mnogo slikal. Največ slik je napravil za Primorsko in Istro. Hrepenel je po izobrazbi ter šel leta 1896. v Florencijo, Rim itd. To potovanje ga je silno vnelo za slikarijo; videl je stare mojsterske slike. Z vso silo se je poprijel umetnosti. Po dnevu je slikal, po noči pa risal in študiral anatomijo. Nakopal si je hudo bolezen; z barvami se je siromak otroval ter silne muke trpel; do skrajne meje shujšano truplo je bilo vse v skelečih ranah. Umrl je dne 7. malega travna 1897 star 40 let v bolnici usmiljenih bratov v Kandiji in pokopan je na šmihelskem pokopališču. V zadnji številki smo priobčili podobi: Sv. Jožef in sv. Jošt. Sv. Jožef se nahaja pri Božjem grobu pri Novem mestu; sv. Jošt pa je namenjen v Št. Jošt v stopiški župniji. Sv. Jošt je bil njegovo poslednje delo. V svojih mukah je pogosto k sv. Joštu zdihoval. Tudi je rekel: „Oh, da bi še ozdravel; zdaj bi znal bolnika slikati.".
[x] Sara Terčič: Kratka zgodovina Trnovega in Voglarjev, Diplomsko delo, 2011
Hišna številka 10 - BRELH
Priimek: FRELIH
Družina 1900: Valentin KACIN (1871, Podjelovo brdo 29 - ?), žena Tereza PODOBNIK (1874, Hobovše 9 - ?).
Star sovodenjski rod. V 18. stoletju Jakob BRELIH (r. ~1750). Pravnuk in dedič Luka BRELIH (1834-1893) hišo prodal bratu iz Sovodnja 18. O njem oselški župnik ni imel najboljšega mnenja, saj ga je v dveh zaporednih družinskih knjigah označil kot: "narvečji pijanček". Leta 1874 se v hišo vseli družina Martina VOJSKE (r. 1834) iz Nove Oselice. V letu 1900 ima hišo v najemu Valentin KACIN, za njim gostač in kovač Janez VONČINA (1876, Gornja Kanomlja 20 - ?) in od 1912 hišar Ivan ŠIFRAR (1877-?).
Hišna številka 11 (2) - ŽAGARČ'K
Lazarjev mlin: lastnik v 18. stoletju Martin SEDEJ iz Koprivnika 24, V LAZARŠE. Verjetni lastnik v letu 1900 Lovrenc TREVEN iz Koprivnika 24.
Priimek: PIVK
Družina 1900: Janez PIVK (1865, Fužine 8 - 1939), žena Frančiška rojena KACIN (1872, Podjelovo brdo 30 - 1950). Otroci: Janez (1893-1976), + France (1895-1895), + France (1896-1898), + Andrej (1898-1901) in po letu 1900 še: Frančiška (1905-1975), Angela (1908-?), France (1909-1944), + Lovro (1911-1913) in Ivana (1914-1974).
V 18. stoletju gostač mlinar(?) Janez PODOBNIK (r. ~1730), morda brat kovača Gregorja takrat v Sovodnju 4. Sredi 19. stoletja Janez KALAN in v letu 1900 žagar Janez PIVK iz Fužin.
Hišna številka 12 - PR' STROJARJI
Košanceva bajta: v 18. stoletju lastnik Anton TELBAN (r. ~1720). V letu 1900 lastnik še vedno TELBAN.
Priimek: MROVLJE
Družina 1900: Anton MROVLJE (1860, Planina, Cerkno - ?), žena: Marija MRAK (1863, Hobovše 2 - ?), otroci: Marjana (1885), Frančiška (1888), Ivana (1890), Katarina (1892-1911), Jakob (1896-1915), + Angela (1899-1908) in po letu 1900 rojena: Anton (1902) in Marija (1906). V hiši živi tudi Barbara rojena BEVK (1846, Koprivnik 20 - ?), vdova PLATIŠE s hčerama Marijo (1885) in Frančiško (1886) PLATIŠE in nezakonskim sinom Francem BEVK-om (1873-1953), ki že tudi ima svojo družino: ženo Marjano rojeno ERŽEN (1873, Sovodenj 3 - 1952) in hči Marjano (1896-1972).
V prvi polovici 18. stoletja v bajti živel Andrej LIKAR (r. ~1700). V začetku 19. stoletja bajtar in strojar (usnjar) Martin MRAK (r. ~1790), poročen s KOŠANC-evo hčero Marijo TELBAN. Od takrat hišno ime PRI STROJARJI. Njun pravnuk Anton MRAK (1864-?), v hiši do 1899, ko se preseli v Sovodenj 27. Med leti 1896-1906 v hiši družina Antona MROVLJE-ta.
Hišna številka 13 (7) - V KORENINAH
Priimek: PODOBNIK
Družina 1900: Mati Marija ZAJC vdova PODOBNIK (1847-1933), njene hčere: Frančiška (1877), Katarina (1879), Marjana (1883) in Tereza (1891), ter sinova Janez (1886) in Jakob PODOBNIK (1872-1908) z ženo Marijo rojeno DOLINAR (1877, Koprivnik 32 - 1955).
Prvi lastniki BAJT v sorodu z Razariškimi. Sodeč po letnici, ki je bila vrezana v enega od tramov v kleti stare, s slamo krite hiše, je bila ta najverjetneje zgrajena leta 1706. V 18. stoletju v njej živi Andrej BAJT (r. ~1740), sin Cvetka (Florjana) in vnuk Petra BAJT-a.
Od leta 1813 v hiši gospodarita Primož ZAJC iz Koprivnika in njegova žena Jera KAVČIČ, starša bratov podobarjev (rezbarjev), kiparjev in pozlatarjev: Martina, Antona, Franca Ksaverja, Valentina in Marka. Oče, kmet, je menda tudi krčmaril in v hiši je bila, sodeč po tem, da je sredi 19. stoletja tam zapisano ime poštarice Neže (Agnes) KALAN[x], tudi poštna uprava. Žitko Durjava Sonja je za Slovenski biografski leksikon o petih bratih ZAJC zapisala - Zajec, družina podobarjev in kiparjev v Sovodnju s kmetije »Pri koreninah«, kamor se je ok. 1815 iz Koprivnika pri Sovodnju priselil kmet Primož z ženo Gertrudo r. Kavčič. Vseh njunih 5 sinov se je posvetilo umetnosti. — Najstarejši Martin Z. (r. 9. nov. 1811 v Koprivniku, u. pred 1888 na Hrv. za črnimi kozami) je po očetu prevzel kmetijo, a se več ukvarjal s podobarstvom, čeprav ni imel šol. Večinoma na Hrv. je izdeloval oltarje, cerkv. opremo in okrasje v lesu ter prenavljal. — O drugem sinu Antonu gl. povezavo spodaj. — Tretji sin Franc Ksaver se je uveljavil v kiparstvu (gl. povezavo zgoraj). — Četrti Primožev sin Valentin Z. (Saitz) je bil r. 9. febr. 1828 v Sovodnju, u. 14. maja 1885 v Cologni Veneti pri Veroni. Učil se je pri podobarju M. Tomcu v Šentvidu pri Lj. in pri svojem bratu Francu v Lj. Ker mu lj. občinski možje niso dali podpore za študij na akademiji, je užaljen odšel najprej za krajši čas na Reko, nato v Benetke. Tu je uspešno končal akademijo (prof. L. Ferrari) in bil tudi nagrajen. Kasneje je živel in deloval v Veroni in se v domovino ni več vrnil. Poleg dekorativne vrtne in nagrobne plastike, ki je verj. v Veroni in okolici, je izdelal mdr. Garibaldijevo doprsje (nadnaravna velikost, neznano kje), 12 apostolov (marmor) za stolnico v mestu Schio pri Vicenzi ter v neoklasic. slogu 6 apostolov in osnutka 2 apostolov za stolnico v Cologni Veneti (izdelal naj bi vseh 12 apostolov in štiri evangeliste, a ga je prehitela smrt). — Najmlajši sin Marko (r. 25. apr. 1830 v Sovodnju, u. 6. maja 1890 v Dolenji vasi pri Ribnici) se je učil pri bratu Francu in tudi kasneje občasno delal pri njem, bil pomočnik v podobarski delavnici M. Tomca v Šentvidu, sicer pa neprestano potoval, prenavljal oltarje in drugo cerkv. opremo (npr. prižnico v franč. cerkvi v Lj.), izdeloval okrasje in zelo dobro imitiral marmor.
 |
| Delni rodovnik družine Zajc |
Po Antonu je dedovala hči Marija in z Matevžem PODOBNIK-om je prišel v hišo nov priimek. Matevž ni bil kos dediščini slavnih stricev, ki so postavili družini visoke norme in takratni župnik LAVRIČ ga je v družinski knjigi Nove Oselice označil za lenuha. V letu 1900 je v hiši gospodaril njun sin Jakob PODOBNIK (zanj je duhovni zapisal "talent a navihan"), ki pa je leta 1908 star 36 let na poti proti domu zmrznil. Njegova vdova se je znova poročila in k hiši pripeljala priimek KRŽIŠNIK. Njun sin Nace je staro hišo leta 1953 podrl, ohranil pa je kamniti portal ob vhodu v klet, katerega je izdelal Anton ZAJC.
[x] Zapis v družinski knjigi 1865 Nove Oselice (Sovodenj 13). Sprva zapisano ime Johanna, pozneje prečrtano in nadpisano Agnes .
Hišna številka 14 - Matjaškov mlin (Razariška bajta)
Priimek: BAJT
Družina: Janez BAJT (1820-1905), vnuk Matjaža BAJT-a iz Sovodnja 1, vdovec po Neži rojeni VOJSKA (1821, Nova Oselica 6 -?) ter njuni neporočeni sinovi: pozakonjeni Pavel VOJSKA (1843-1906), Lovrenc BAJT (1946-1908) in Janez BAJT (1848-1905).
Hišna številka 15 (31) - MRAVLJINC
Priimek: GANTAR
Družina: France GANTAR (1859, Hobovše -1929), žena Neža rojena MROVLJE (1859-1939). Otroci: Frančiška (1884-1956), Barbara (1885-1956) in France (1894-1939).
Sredi 19. stoletja v hiši živi Helena ŠTREMFELJ (1792-1870), vdova po Janezu ŠTEFANČIČ-u. Zabeleženo hišno ime je ANŽON. S poroko 1852 s hčero Mino v hišo pristopi Janez MROVLJE (1818, Podlaniše 1 - 1884). Ta nedolgo zatem postane vdovec in, če ne prej, z drugo poroko leta 1865 nastane novo hišno ime PR' MRAVLJINC. Deduje Janezova hči Neža iz prvega zakona in h hiši pristopi France GANTAR iz Hobovš.
Jožica M.K. je povedala: "MRAVLJINCEV Frenčk. - Ko je odšel s staršema v Ameriko[x], sta hčeri, Frenčkovi sestri, ostali doma pri ženini materi. Kasneje so se vsi trije vrnili na Sovodenj. Frenčk je bil lažji invalid (ko je bil s starši v Ameriki, ga je tam zadel avto) in je hodil delati po hišah (žagati drva, ipd.) Za plačilo je dobil kaj za pod zob, tako tudi pri Franci "Kacinovi" (stari mamici). Govoril je nekoliko na "š" in, ko mu je postregla s kruhom in mesom je rekel: "Mešo breš kruha še že da ješt', kruh breš meša pa ne". - Ko mu je umrla mati, ji je na grob prinesel skledo kuhanega zelja in hlače za prišiti gumb. Pri tem ga je opazoval mežnar (Damjan Slabe). Ker je bilo čez nekaj dni, ko se je vrnil na grob, še vse nedotaknjeno, se je na umrlo mater jezil. Odšel je domov in se obesil na jablani pred hišo.".[x]
[x] France je šel v Ameriko z materjo 31. januarja 1906, ko je bil star 11 let. Oče je prišel v Ameriko že prej.
[x] V knjigi: Moj kraj skozi čas. Življenje pod Ermanovcem, Bevkovim vrhom in Sivko, 2007. je drugačna razlaga, za katero pa je Jožica trdila, da ne drži.
Priimek: DERMOTA
[x] France je šel v Ameriko z materjo 31. januarja 1906, ko je bil star 11 let. Oče je prišel v Ameriko že prej.
[x] V knjigi: Moj kraj skozi čas. Življenje pod Ermanovcem, Bevkovim vrhom in Sivko, 2007. je drugačna razlaga, za katero pa je Jožica trdila, da ne drži.
Hišna številka 16 (16) - LIKERČ
Priimek: DERMOTA
Družina: Urban DERMOTA (1844. Stara vas, Žiri - 1919), II. žena Neža rojena KALAN (1859, Sovodenj11 - 1944).Otroci: hči I. zakona Marija DERMOTA[x] (1874), iz II. zakona Ivana (1897), + France (1900-1909), po letu 1900 še: + Frančiška (1902-1909) in Marjana (1903-1985).
Star sovodenjski rod LIKAR. V 18. stoletju Gregor LIKAR. Sledi sin Jožef LIKAR (1800-?). V naslednji generaciji deduje Jožefova hči Marija LIKAR (1847-1896) rojena Elizabeti ERZNOŽNIK (1811-1874) v II. Jožefovem zakonu. V hišo pristopi Urban DERMOTA iz Stare vasi pri Žireh, ki v leto 1900 vstopi s svojo drugo ženo, vdovo Nežo KALAN. Deduje najmlajša hči Marjana in v hišo pristopi tesarski mojster Jakob BEVK (1896-1982). Od takrat priimek BEVK.
[x] župnik Lavrič zapisal: Jako talentirana. Plesavka perve vrste. Že l. 1885 skoro čisto odrasčena. Z malimi ni hotela k nauku hodila kakor le po opominjanjih.
Hišna številka 17 (3) - V REBRI
Priimek: SKVARČA
Družina: Anton SKVARČA (1873-1920), žena Helena rojena KACIN (1865, Podjelovo brdo 30 -1940). Otroci: + Jerica (1899-1899), in po letu 1900 še: Frančiška[x] (1902) in Janez (1904).
V začetku 19. stoletja v hiši živi Matej FLANDER (r. ~1780). Deduje hči Marjeta (1812-1855*) in h hiši pristopi Anton MROVLJE iz Podlaniš. Po smrti Marjete v hišo, po poroki z njeno mlajšo sestro(?), pristopi Gašper SKVARČA (1823-1896). Njegov sin mlinar Anton SKVARČA deduje in ima v letu 1900 v tej hiši svojo družino. Pojavi se novo hišno ime V ZAMELINI (Zamelinski = za mlinom).
[x] ZAMELINSKA Fronče je k Malki V GRAPO hodila prati (pisano) perilo. (J.K.)
V začetku 19. stoletja v hiši živi Matej FLANDER (r. ~1780). Deduje hči Marjeta (1812-1855*) in h hiši pristopi Anton MROVLJE iz Podlaniš. Po smrti Marjete v hišo, po poroki z njeno mlajšo sestro(?), pristopi Gašper SKVARČA (1823-1896). Njegov sin mlinar Anton SKVARČA deduje in ima v letu 1900 v tej hiši svojo družino. Pojavi se novo hišno ime V ZAMELINI (Zamelinski = za mlinom).
[x] ZAMELINSKA Fronče je k Malki V GRAPO hodila prati (pisano) perilo. (J.K.)
Hišna številka 18 (12) - NA OPALTI[x]
Priimek: FRELIH
Družina: Janez BRELIH (1846, Sovodenj 10 - 1910), žena Marjana rojena BEVK (1851, Masore 123, Otalež - 1931). Otroci: Marko (1877) in Anton (1887) v Ameriki, Valentin (1879-1925), Marjana (1880-1914), Ivana (1881) in Anca[x] (1883-1957) doma.
Hiša je iz leta 1825. Prvi lastnik Luka ERŽEN (r. ~1780, Nova Oselica 2). S poroko 1855 z domačo hčero Uršo k hiši pristopi Janez GNEZDA (1822, Zg. Kanomlja 24 - 1876). Leta 1873, po smrti svoje druge žene Urše BRELIH (1842-1872) iz Sovodnja 10, se s tretjo poroko preselil v Sovodenj 9, v hišo pa iz Sovodnja 10 pride Uršin brat Janez BRELIH z nevesto. Hišo je nasledil njun sin Valentin, ki je bil gostilničar in tudi župan.
[x] Slovar slovenskega knjižnega jezika: opalta opálta -e ž (a?) nekdaj prodajalna monopolnega blaga: kupiti tobak v opalti / opalta za sol
[x] Vpis v SA-1876: Na ime Johanna krščena ... Oče je 14/3 1906 povedal, da je tej ime Anca. Boter pa je takrat pri krsti rekel, da bo ta Hanc.
[x] Vpis v SA-1876: Na ime Johanna krščena ... Oče je 14/3 1906 povedal, da je tej ime Anca. Boter pa je takrat pri krsti rekel, da bo ta Hanc.
Hišna številka 19 (38)
Priimek: ŠTRAVS
Družina: Marjana PREBIL, vdova ŠTRAVS (1828, Sovodenj -1900).
Nova hiša Marjane rojene PREBIL, vdove ŠTRAVS iz stare hiše v Sovodnju 8. Po letu 1913 v njej živita Mihael PETERNEL (1890, Podjelovo brdo 10 -1922) in njegova žena, skoraj 40 let sovodenjska babica Katarina rojena ŠTIBELJ (1883, Javorje 6 - 1962). Takrat hišno ime PRI BAB(C)I.
Hišna številka 20 - NA GRIČKU (V Rebri)
Priimek: SEDEJ
Družina: Neža rojena MLAKAR (r. 1858, Cerkljanski vrh 109), vdova po Janezu SEDEJ-u. Hčeri: Neža (1883) in Marjana (1888). V hiši živita tudi teti (mamini sestri) pokojnega Janeza SEDEJ-a, Neža (1823-1911) in Marija ERŽEN (1935-1913) vdova SEDEJ.
V 19. stoletju v hiši živi krojač Janez SEDEJ (1847, Sovodenj 5 - 1896) z družino. Leta 1910 s poroko z domačo hčero Nežo v hišo pristopi Jakob RAZPET (r. 1883, Poče 10, Cerkno).
V 19. stoletju v hiši živi krojač Janez SEDEJ (1847, Sovodenj 5 - 1896) z družino. Leta 1910 s poroko z domačo hčero Nežo v hišo pristopi Jakob RAZPET (r. 1883, Poče 10, Cerkno).
Hišna številka 21 (34) - PR' ANDREJONU (Na macesnovem griču)
 |
| Andrej Podobnik (1841-1922) |
Priimek: PODOBNIK
Družina: Andrej PODOBNIK (1841, Hobovše 10 - 1922), vdovec po Jeri rojeni KALAN (1844, Podjelovo brdo 24- pred 1890). Sinovi: France (1871), Jakob (1875), Andrej (1884) in Gregor (1886) in hči Marjeta (1877-1914). V hiši je stanovala tudi tržaška posvojenka pri Andreju PODOBNIKU Ema Marija LORENCINA (1867) in njena nezakonska hči Marija (1893).
Andrej PODOBNIK[x] je bil zidar in kamnosek samouk, rojen PRI ŠPIKU v Hobovšah, čeprav njegov rod izvira od TOMINCA iz Cerkljanskega vrha. Leta 1866 se je poročil z Jero KALAN iz z njo imel vsaj 10 otrok. Doma je ostala hči Marjeta PODOBNIK s svojo nezakonsko hčero Marijo PODOBNIK, katere oče je bil Jakob KACIN iz Podjelovega brda 30. Dedoval naj bi njen brat Jakob, a je ta v 1. svetovni vojni padel. Tako je rod nadaljevala Marjetina hči Marija, ki se je 1921 poročila z gozdnim tesarjem Leopoldom RIJAVCEM iz Trnova pri Gorici. Njegova hči Alojzija (1922-2012) je ostala doma PR' MACESNU in v hišo pripeljala priimek JEZERŠEK.
Andrej PODOBNIK[x] je bil zidar in kamnosek samouk, rojen PRI ŠPIKU v Hobovšah, čeprav njegov rod izvira od TOMINCA iz Cerkljanskega vrha. Leta 1866 se je poročil z Jero KALAN iz z njo imel vsaj 10 otrok. Doma je ostala hči Marjeta PODOBNIK s svojo nezakonsko hčero Marijo PODOBNIK, katere oče je bil Jakob KACIN iz Podjelovega brda 30. Dedoval naj bi njen brat Jakob, a je ta v 1. svetovni vojni padel. Tako je rod nadaljevala Marjetina hči Marija, ki se je 1921 poročila z gozdnim tesarjem Leopoldom RIJAVCEM iz Trnova pri Gorici. Njegova hči Alojzija (1922-2012) je ostala doma PR' MACESNU in v hišo pripeljala priimek JEZERŠEK.
[x] Glej tudi: Anton Ramovš: Kamnosek Andrej Podobnik iz Sovodnja in njegovi še ohranjeni portali, 1991 (rodoslovni podatki v tem zapisu ne držijo).
Hišna številka 22 (19)
V začetku 20. stoletja sta v hiši živela hišar Janez JELOVČAN (1880, Koprivnik 46) in njegova žena Rozalija GIACOMELLI (1880) iz Zabreznice pri Žireh. Po drugi svetovni vojni je družina živela na številki 31, po domače: MLINARČEK.
Hišna številka 23 (18)
V hiši je v 30. letih živel mizar Boštjan PODOBNIK (1894, Koprivnik 27 -1942), ki je imel z MRZLOVRŠKO Katarino ERŽEN (1902, Jazne 30 -1983), s katero nista bila poročena, sina Aleksandra ERŽENA (1930). Domače hišno ime je bil PRI BOŠTJANU.
Hišna številka 24 - Sovodnjška bajta
V 20. letih 20. stoletja sta v hiši živeli STROJARJEVA Marija MROVLJE (1906, Sovodenj 12) in njena nezakonska hči + Marija (1924-1932).
Hišna številka 25 (29) - PRI KOVAČU
Priimek: MORE
Družina: Martin MORE (1858, Dobračeva 41), žena Marjana rojena KRISTAN (1862, Selo pri Žireh). Otroci: Frančiška (1893), Katarina (1894), France (1897), Jožef (1899) in po letu 1900 še Anton (1903), Marjana (1906) in Vencelj (1908).
Podkovski kovač Martin MORE je bil iz rodu kovačev MORE iz Dobračeve pri Žireh. Posest v Sovodnju je nasledil njegov sin Anton MORE (1903-1970), ki je po poroki z oglarjevo hčero Marjano rojeno CEJ (1902, Koprivnik - 1990) nasledil tudi očetovo obrt.
Podkovski kovač Martin MORE je bil iz rodu kovačev MORE iz Dobračeve pri Žireh. Posest v Sovodnju je nasledil njegov sin Anton MORE (1903-1970), ki je po poroki z oglarjevo hčero Marjano rojeno CEJ (1902, Koprivnik - 1990) nasledil tudi očetovo obrt.
Hišna številka 26 (6) - AUŠTIN
Priimek: TREVEN
Družina: Lovrenc TREVEN (1868, Laniše 7 - 1951), žena Neža rojena MEZEG (1866, Stara Oselica 46 - 1956). Hčeri: Ivana (1893-1979) in Antonija (1896-1932), po letu 1900 pa še Marija (1901-1950) in Frančiška (1908, Koprivnik 24 - 1981).
Prvi lastnik nove hiše pri AUŠTIN je bil Marko TREVEN (1831-1898), ki je posest 1869 kupil od Marjane ŠTRAVS iz Sovodnja 8. V letu 1900 v hiši živi Markov sin Lovrenc TREVEN (1868 -1951), ki pa se že 1901 z družino preseli na Koprivnik V LAZARŠE. Hišo v Sovodnju je predal svoji hčeri Antoniji, ko se je ta leta 1912 poročila z mizarjem (med drugim je izdeloval tudi krste) Janezom ŠIFRAR-jem (1877-1958) SIVKAR-jem iz Koprivnika.
Hišna številka 27 (1) - PODLEBNOVŠE
Priimek: MRAK
Družina: Anton MRAK (1864, Sovodenj), žena Neža rojena ZAJC (1872, Hobovše 5 - 1952). Otroci: + Neža (1890-1891), France (1892), Antonija (1896-1959), + Lovro (1898-1899), Frančiška (1900) in po letu 1900 še: dvojčka Janez (1906) in + Ivana (1906-1911).
Anton MRAK je bil nezakonski sin Marije MRAK iz Košanceve bajte v Sovodnju 12. Leta 1922 je ob poroki z Antonijo k hiši pristopil Franc ERŽEN (1890, Podjelovo brdo 34 - 1943). Dedoval je njun sin Anton ERŽEN (1929-2002).
Anton MRAK je bil nezakonski sin Marije MRAK iz Košanceve bajte v Sovodnju 12. Leta 1922 je ob poroki z Antonijo k hiši pristopil Franc ERŽEN (1890, Podjelovo brdo 34 - 1943). Dedoval je njun sin Anton ERŽEN (1929-2002).
----
VIRI:
- Družinske knjige župnije Nova Oselica za vas Sovodenj 1865, 1876, 1890; župnišče.
- Poročna knjiga Nova Oselica 1826-1908, Nadškofijski arhiv v Ljubljani
Obdobje 1900-1919
1901 - Mlinar Groga Rejc utonil
Dne 16. novembra 1901 je v Sovodnju utonil Groga Rejc iz Kalarš, mlinar pri »Sovodnikarju«.
Slovenec: političen list za slovenski narod (26.11.1901, letnik 29, številka 272): Ponesrečil se je minuli teden štiridesetletni mlinarski pomočnik Gregor Rejc iz Zavodja v oseliški občini, ko je šel zvečer ob 10. uri preko potoka v bližnjo gostilno po vino. Bržkone že nekoliko vinjen je padel z mosta v vodo, kjer so ga drugi dan našli mrtvega. Na glavi je imel več ran.
1902 - France Podobnik umrl zaradi zastrupitve
Dne 20. aprila 1902 se je z žganjem zastrupil in umrl France Podobnik iz Hobovš.
Slovenec: političen list za slovenski narod (23.04.1902, letnik 30, številka 92): Žganje je umorilo 60 letnega delavca Fr. (Franceta) Podobnika iz Nove Oselice. Čez mero pijan je prišel v soboto zvečer pred hišo cestarja Freliha v Zavodnju in se tam vlegel. Zjutraj so ga našli mrtvega. Poleg njega je ležala do polovice izpraznjena polliterska steklenica.
1904 - Jernej Lindav[x] na zatožni klopi
Poročna knjiga Nova Oselica (1826-1908): 27. januarja 1902 se je Blaž ŠTREMFELJ iz Kalarš 3 v župniji Cerkno poročil z Marijo BENČINA iz Gornje Kanomlje. Pod vpisom poroke je pripisano: »+ 8. novembra (1904) na Sovodnju … ubit … ubil ga je Jernej LINDAV«. Marija se je kot vdova 5. avgusta 1907 znova poročila.
Sodišče je ugotovilo, da je bil Jernej prvi napaden in se je le branil, zato ga je krivde oprostilo.
Slovenski narod (30.11.1904); Leto: 30.11.1904, letnik 37, številka 274: Izpred tukajšnjega porotnega sodišča. »Uboja oproščen. – Blaž Štrempfel je popoldne dne 8. septembra t.l. /1904/ nesel vrečo žita v mlin; ker je bil pa nekaj vinjen, se je majal z vrečo na rami zdaj na desno zdaj na levo. Ta komični prizor je gledal iz Telbanovega dvorišča Jernej Lindau, bajtar iz Podjelovega brda, ter mu je smejaje zaklical: »Blaž pojdi no dol, saj se te nič ne bojim«. Stezica za Telbanovo hišo je nekaka bližnjica na Laniše; na tej stezici obrnil se je Strempfel, in ker je precej strma, padel je z vrečo vred v bližini necega kozolca. Ta padec je pa vinjenega Strempfelna tako razburil, da je jel vpiti: »Jaz ti bom kri pokazal, jaz čem kri videti; in res sta se v veži Telbanove gostilne oba spoprijela, se valjala po tleh tako, da je bil enkrat eden, enkrat drugi na vrhu. Gospodinja je poklicala Jakoba Podobnika, kateri je na dvorišču butare vezal, da naj gre mirit, in res jih je spravil tako narazen, da sta vsak na eno stran padla.
Lindau, ki je bil prvi po koncu, zgrabil je neko poleno, ter priletel k še na tleh klečemu Strempfelnu in ga, ne da bi mogel kdo zabraniti, hipoma ž njim vdaril po glavi, potem pa stekel. Ta je takoj po vdarcu nezavesten obležal, in drugo jutro v tem stanu umrl in sicer vsled otrpnenja možganov. Obdolženec svoje dejanje v bistvu priznava, izgovarja se le z nekakim silobranom, češ, da ga je Štrempfel brez vzroka napadel, mu grozil s smrtjo ter da ga je zategadelj takrat udaril, ko se je ravno pobiral, ker se je bal, da bi zopet v njega ne skočil. Porotni so vprašanje o uboju zanikali z 29 proti 3 glasovi in Lindau je bil oproščen. Obtoženca je bilo treba precej dolgo prepričevati, da je prost. …«.
[x] Jernejev oče Ludwig Lindau (1829-1910) je bil posvojenec iz tržaške sirotišnice. Kot otrok je živel v Stari Oselici pri družini Ignaca in Urše DEBELAK, po domače NA SKEDNIŠE. Leta 1860 se je v Novi Oselici poročil v ERŽENOVŠKO BAJTO z Marjano Primožič iz Podjelovega brda. Domneva se, da je bil nezakonski otrok plemkinje iz kraja Lindau. V Nemčiji in Švici je več krajev s tem imenom. Eno izmed njih leži ob Bodenskem jezeru. Tam je živela plemiška družina Bernadotte iz katere izvira tudi znani Napoleonov maršal, Jean-Baptiste Bernadotte, ki je pozneje postal švedski kralj.
Slovenski narod (30.11.1904); Leto: 30.11.1904, letnik 37, številka 274: Izpred tukajšnjega porotnega sodišča. »Uboja oproščen. – Blaž Štrempfel je popoldne dne 8. septembra t.l. /1904/ nesel vrečo žita v mlin; ker je bil pa nekaj vinjen, se je majal z vrečo na rami zdaj na desno zdaj na levo. Ta komični prizor je gledal iz Telbanovega dvorišča Jernej Lindau, bajtar iz Podjelovega brda, ter mu je smejaje zaklical: »Blaž pojdi no dol, saj se te nič ne bojim«. Stezica za Telbanovo hišo je nekaka bližnjica na Laniše; na tej stezici obrnil se je Strempfel, in ker je precej strma, padel je z vrečo vred v bližini necega kozolca. Ta padec je pa vinjenega Strempfelna tako razburil, da je jel vpiti: »Jaz ti bom kri pokazal, jaz čem kri videti; in res sta se v veži Telbanove gostilne oba spoprijela, se valjala po tleh tako, da je bil enkrat eden, enkrat drugi na vrhu. Gospodinja je poklicala Jakoba Podobnika, kateri je na dvorišču butare vezal, da naj gre mirit, in res jih je spravil tako narazen, da sta vsak na eno stran padla.  |
| Jernej Lindav (1871-1950) |
[x] Jernejev oče Ludwig Lindau (1829-1910) je bil posvojenec iz tržaške sirotišnice. Kot otrok je živel v Stari Oselici pri družini Ignaca in Urše DEBELAK, po domače NA SKEDNIŠE. Leta 1860 se je v Novi Oselici poročil v ERŽENOVŠKO BAJTO z Marjano Primožič iz Podjelovega brda. Domneva se, da je bil nezakonski otrok plemkinje iz kraja Lindau. V Nemčiji in Švici je več krajev s tem imenom. Eno izmed njih leži ob Bodenskem jezeru. Tam je živela plemiška družina Bernadotte iz katere izvira tudi znani Napoleonov maršal, Jean-Baptiste Bernadotte, ki je pozneje postal švedski kralj.
1905 - Obnovitev obratovanja rudnika bakra v Sovodnju
V začetku 20. stoletja je prišlo do poskusa obnovitve obratovanja rudnika bakra v bližini Sovodnja, ki je bilo prekinjeno leta 1872. Leta 1905 je dobil dovoljenje za kopanje Alojzij Sušnik, veletrgovec iz Ljubljane. Obratovanje rudnika je kmalu prekinila 1. svetovna vojna, po njej pa je italijanska vlada lastniku odvzela pravice do njegove uporabe.
 |
| Življenje in svet, 22.08.1930, letnik 4, številka 8 |
Gotovo pa so rudo tudi še v 30. letih vsaj ponekod še kopali, saj je Jožica K.M. povedala: "Še v 30. letih je v Sovodnju obratoval rudnik bakra. Hrib v smeri Podjelovega brda je bil poln rovov v katerih so knapi kopali bakrovo rudo. Vsak izmed vhodov v rov je imel iz tramov narejene okvirje, na katere so bila pritrjena mrežna železna vrata. Vrata so bila zaklenjena in so jih odklepali samo, ko so v rudnik odhajali rudarji. Nakopano bakrovo rudo so stresali v manjše lesene zaboje, ki so jih odlagali na prostor pred hišo Frančiške Kacin v Sovodnju 7. Od tam so rudo z vozovi odvažali v nadaljno predelavo. Rudnik je imel svojega nadzornika. V tistih letih je službo nadzornika rudnika opravljal neki Sušnik, ki je z družino živel v občinski hiši poleg rudnika. Njemu nasproti, čez potok, je živela samska PODLEBNOVŠKA Frančiška Eržen /moja op.: pravilno je Frančiška Mrak (roj. 1900), Eržen je v hišo pristopil ob poroki z njeno sestro/ s še nekaterimi člani svoje družine. Nekega dne sta se s Sušnikom sprla in ta je Franco močno udaril. Od tedaj dalje se je začela Franca čudno obnašati. Obuta v žakljevino napolnjeno s slamo in s po dolžini preklanim loparjem za peko kruha preko rame je blodila naokoli po oselških hribih. Sušnik je moral Sovodenj zapustiti, na njegovo mesto pa je prišel Ivan Rojc, ki je bil zadnji nadzornik rudnika bakra v Sovodnju. Ob začetku vojne se je pridružil partizanom in v boju padel. Po vojni so rudnik opustili.".
1908 - Jakob Podobnik zmrznil
Slovenec: političen list za slovenski narod (30.12.1908); Leto: 30.12.1908, letnik 36, številka 299: Jakob Podobnik, zemljak iz Sovodenj št.13, po domače KORENINAR je šel v nedeljo 27. t.m. v Žiri obiskat svojega sorodnika, ki je nedavno prišel nazaj iz Amerike. Vračal se je pozno domov ter je prav blizo domače hiše obtičal v snegu, kjer so ga našli 28. t.m. zmrznjenega. Je-li bil tako utrujen, ali je znabiti kaj žganja zavžil, da je opešal - se ne ve. Čudno je to, da že tretji gospodar pri tej hiši ni v domači hiši umrl!
Johann PIVK (1893-1976), Sovodenj 11 ŽAGARČK, je bil zaradi tatvine 13 mesecev v zaporu, leta 1913 pa je bil zaradi ropa in uboja obsojen še na dodatnih 13 let.
Vir: Zabeležka iz družinske knjige Nova Oselica (Sovodenj) 1901
Budna-Kodrič Nataša: Prva svetovna vojna iz župnijskih kronik (Leto 1918); Loški razgledi, 1998, letnik 45: "Fronta je razbita in vojaki se vračajo s fronte. Vračajoče vojake opozarjajo, da naj snamejo rozeto s cesarjevimi inicijali. ... Nekateri gredo k poti in kupujejo od vojakov, kar dobe: konje, osle, vozove, obleko. ... Vsak vojak si je želel le miru in skušal čim prej priti domov po najkrajši poti. ... Najbližja pot iz Goriške je bila čez Logatec-Vrhniko-Ljubljano. Večina armade je izbrala to pot. Iz zgornje Soške doline pa so se čete umikale največ čez Cirkno-Sovodenj-Fužine oz. Cirkno-Kopačnico-Hotavlje-Šk. Loko. Le manjši oddelki so krenili čez Idrijo-Žiri-Šk. Loko.".
Jožica K.M. je povedala: "Moja stara mama Franca KACIN, je govorila: Med vojno je dosti domačih fantov padlo. Ko je prišla v vas vest, da je padel kdo od domačinov, je v cerkvi zvonilo. Leta 1918, ko je bilo vojne konec, so se skozi Sovodenj z bojišča vračali domači in drugi fantje. Vaščani so jih slavnostno sprejeli. Ob cesti so stale ženske z jerbasi in vojakom postregle, večinoma s krhlji posušenega sadja.".
1913 - Johann Pivk obsojen
Johann PIVK (1893-1976), Sovodenj 11 ŽAGARČK, je bil zaradi tatvine 13 mesecev v zaporu, leta 1913 pa je bil zaradi ropa in uboja obsojen še na dodatnih 13 let.
Vir: Zabeležka iz družinske knjige Nova Oselica (Sovodenj) 1901
1918 - Fantje in možje se vračajo s fronte
Budna-Kodrič Nataša: Prva svetovna vojna iz župnijskih kronik (Leto 1918); Loški razgledi, 1998, letnik 45: "Fronta je razbita in vojaki se vračajo s fronte. Vračajoče vojake opozarjajo, da naj snamejo rozeto s cesarjevimi inicijali. ... Nekateri gredo k poti in kupujejo od vojakov, kar dobe: konje, osle, vozove, obleko. ... Vsak vojak si je želel le miru in skušal čim prej priti domov po najkrajši poti. ... Najbližja pot iz Goriške je bila čez Logatec-Vrhniko-Ljubljano. Večina armade je izbrala to pot. Iz zgornje Soške doline pa so se čete umikale največ čez Cirkno-Sovodenj-Fužine oz. Cirkno-Kopačnico-Hotavlje-Šk. Loko. Le manjši oddelki so krenili čez Idrijo-Žiri-Šk. Loko.".
Jožica K.M. je povedala: "Moja stara mama Franca KACIN, je govorila: Med vojno je dosti domačih fantov padlo. Ko je prišla v vas vest, da je padel kdo od domačinov, je v cerkvi zvonilo. Leta 1918, ko je bilo vojne konec, so se skozi Sovodenj z bojišča vračali domači in drugi fantje. Vaščani so jih slavnostno sprejeli. Ob cesti so stale ženske z jerbasi in vojakom postregle, večinoma s krhlji posušenega sadja.".
Obdobje 1920-1943
1922 - Je Mihael Peternel res utonil?
Dne 19. aprila 1922 je v rojah ob Sovodnikarjevem mlinu v vodo padel in utonil Mihael Peternel (1890-1922) s Podjelovega brda, mož sovodenjske babice Katarine r. Štibelj (1883-1962).
Jožica K.M. je povedala: "Govorilo se je, da so ob prekopavanju groba njegovi posmrtni ostanki ležali na boku in ne v legi kot je bil umrli položen v krsto. To je ljudi begalo in predvsem njegova hči Slavica (1920-2007) je bila zaradi tega vse življenje zaskrbljena, saj jo je preganjal občutek, da so njenega očeta pokopali živega. Še malo pred smrtjo ji je telefonirala Jožici in jo spraševala, če kaj ve o tem.".
Jožica K.M. je povedala: "Govorilo se je, da so ob prekopavanju groba njegovi posmrtni ostanki ležali na boku in ne v legi kot je bil umrli položen v krsto. To je ljudi begalo in predvsem njegova hči Slavica (1920-2007) je bila zaradi tega vse življenje zaskrbljena, saj jo je preganjal občutek, da so njenega očeta pokopali živega. Še malo pred smrtjo ji je telefonirala Jožici in jo spraševala, če kaj ve o tem.".
1923 - Sodba dvem sovodenjskim trgovkam - branjevkam
 |
| URADNI LIST pokrajinske uprave za Slovenijo (Kraljevina SHS); V Ljubljani, dne 27. junija 1923. |
1925 - Šola na Opalti
Po smrti gospodarja NA OPALTI, sovodenjskega gostilničarja in župana Valentina Freliha, ki je umrl 13. maja 1925, je njegova vdova Neža v svoji hiši odstopila prostor za šolski pouk. Oktobra je bila šolska soba urejena in 26. oktobra je bila najprej sveta maša, potem pa vpisovanje učencev. Drugi dan so že pričeli s poukom. Šolsko opremo so pripeljali iz Nove Oselice.[x]
Jožica K.M.: "Šola na Opalti, ki sem jo obiskovala sama, je imela svoj prostor v veliki Opaltarski hiši in je obratovala z dvoizmenskim (dop.-pop.) poukom. V nižjih razredih me je učila učiteljica Marika RUPAR iz Škofje Loke. Glavni šolski upravitelj je bil nadučitelj Janko TUŠAR, ki je v
Sovodenj prišel iz Idrije, potem, ko je pribežal pred Italijani. On je bil moj učitelj v višjih razredih. Pri njem sem šolanje leta 1934 tudi zaključila.".
[x] Povzeto po: Moj kraj skozi čas. Življenje pod Ermanovcem, Bevkovim vrhom in Sivko, 2007.
1925 - Janez Kacin se je smrtno ponesrečil
Zadnjega dni decembra 1925 se je na cesti smrtno ponesrečil GOLOBIŠKAR Janez Kacin (roj. 1873, Koprivnik 25), voznik, stanujoč v Mihačevi bajti na Lanišah. Njegova žena Marija roj. Vončina, sestra kovača Janeza Vončine iz Sovodnja 10, res ni imela sreče. Potem, ko je bil dve leti po poroki leta 1904 umorjen njen prvi mož Blaž Štremfelj, se je njen drugi mož ponesrečil.
Slovenec: političen list za slovenski narod (11.03.1926); Leto: 11.03.1926, letnik 54, številka 58: »Na silvestrov večer se je na cesti Fužine-Sovodenj, občina Oselica, smrtno ponesrečil voznik Janez Kacin. Ubila sta se tudi dva konja. Cesta je na dotičnem kraju komaj poldrugi meter široka, na eni strani je breg, na drugi pa globoka voda – Sora. Cesta je še vsa razdrta in do danes je ni še nihče popravil. Vozniki so vsak dan v smrtni nevarnosti. Sploh je cesta do Sovodnja v žalostnem stanju: vse ograje in držaji so podrti, četudi drži cesta ves čas ob vodi. Še bolj nevarna je cesta nad Fužinami, kjer vozi potniški avto v Žiri. … Cestni odbornik je v Poljanah, orožniška postaja pa v Sovodnju – pa od nikoder nobene pomoči.«.
1926 - Poplave
Leta 1926 je bila Jožica K.M. priča hudi poplavi v Sovodnju: "Najhuje je bilo ravno okoli »mamičine« hiše PRI FRANCI v Sovodnju št. 7, kjer smo takrat živeli. Narasla voda je hišo zalila in še dobro, da je ni odneslo. Živo se spominjam kako so iz frčade hiše v kateri smo stanovali, čez cesto napeljati brv, da smo lahko prečili na nasprotni breg. Brata Viktorja, ki je bil še dojenček, so v zibki nesli čez. Voda je odnašala vse kar ji je bilo na poti, celo domače živali, v glavnem perjad (kokoši) in celo enega pujsa. Po vodi so pluli hlodi dreves, ki so se zagozdili in tako napravili umetni jez. Voda ni mogla odtekati, kar je povzročilo poplavo. Možje so se trudili hlode odstraniti. Z vrvjo privezani za drevo ob vodi so se z zagozdami trudili hlode obrniti, da bi splavali naprej in tako sprostili deroči vodi pot. Financar v Sovodnju Vojko BJELIĆ (poročen z »Opaltarsko« Veroniko FRELIH) je imel takrat srečo v nesreči. Narasla voda ga je odnesla, in če se mu ne bi uspelo oprijeti za češnjo pri Opaltarski hiši, bi verjetno utonil. Po tem dogodku je bilo na tisti češnji dolgo let pribito razpelo v zahvalo za rešitev. Po 2. svetovni vojni so češnjo požagali. In izginilo je tudi razpelo. Poplavilo je tudi šolo v Opaltarski hiši, stopnice pred vhodnimi vrati pa je odneslo, zato je šolski pouk tiste dni odpadel.".
O poplavi so obširno poročali tudi takratni časopisi: "V Sovodnju je voda vdrla v hiše, ki so bile v nevarnosti, da jih odnese. Voda je podrla del novozgrajene klavnice mesarja Karla Marolta, odnesla popolnoma novo, pozidano šupo Frančiške Kacin, odnesla je cilo steno hiše mizarja Janeza Jelovčana. ... Cesta od Podjelovega brda skozi Sovodenj do Fužin je na mnogih krajih popolnoma razdrta in odnešena, tako, da na nekaterih krajih niti pešec ne more skozi.".
 |
| Slovenec: političen list za slovenski narod (03.10.1926); Leto: 03.10.1926, letnik 54, številka 226 |
Posledice poplave so se odpravljale počasi. Slovenec: političen list za slovenski narod (27.10.1928); Leto: 27.10.1928, letnik 56, številka 247, je povzel: "Velik del poškodb, posledice povodnji iz leta 1926 so odpravljene. Popravljene so ceste v Selški in Poljanski dolini, predvsem Trbija in Sovodenj in Podrošč-Petrovo brdo."
 |
| Jutro, Ljubljana, petek 17. maja 1929 |
1929 - Selitev orožniške postaje iz Sovodnja
Kljub temu, da so se razmere izboljševale, je bila dostopnost do bolj odročnih krajev še vedno slaba in orožniki, ki so imeli takrat v Sovodnju svoje prostore, so se odločili preseliti se v Gorenjo vas, kjer so jih z veseljem sprejeli.
Turizem v Sovodnju
Posledice poplave iz leta 1926 so odpravljali še nekaj let. Štiri leta so minila, ko so poročali o delovni nesreči, ki se je zgodila pri obnovi ceste.
Slovenec: političen list za slovenski narod (23.12.1930); Leto: 23.12.1930, letnik 58, številka 292 piše: "V zgodnjem poletju letošnjega leta (1930) so pričeli z gradbo banovinske ceste Trebija-Fužine. To cesto, do 2 km dolgo, je odnesla povodenj leta 1926 in je bil zato velik promet z lesom iz Sovodnja zelo otežen, ker so morali voziti po strmem klancu do ceste Gorenja vas – Žiri. S posebnim veseljem smo zato pozdravili sklep cestnega odbora v Škoflji Loki v sporazumu z bansko upravo, da se zgradi cesti kljub temu, da bo do 1700 m dolga betonska škarpa ogromno stala.« … Pri zasipanju škarpe je prišlo 20. decembra do delovne nesreče, ko se je eden od vagončkov (bunti) poln kamenja prevrnil in pod seboj pokopal dva delavca Janeza DRLINK-a, posestnika iz Srednjega brda, ki je umrl in Janeza DEBELAK-a, posestnika iz Podgore, ki je bil hudo ranjen."
Z zaključeno obnovo ceste so se ponudile tudi nove možnosti za oživitev turizma. Tudi sredi 30. letih je bil Sovodenj lep kraj in predvsem v poletnih mesecih so ga obiskovali številni turisti iz Ljubljane in drugje. Jožica K.M. je povedala: "Družine, ki so prihajale na nekajdnevni oddih, in v tem času obiskovale bližnje hribe, so se v Sovodnju večinoma ustavljale NA OPALTI. Tam jih je gostila Neža FRELIH, vdova po možu Tinetu.".
O turizmu v Poljanski dolini so pisali tudi takratni časopisi. Slovenski narod (25.07.1936); Leto: 25.07.1936, letnik 69, številka 168, je med drugim zapisal tudi: "... Čez čas se cesta spet odcepi in namestu v Žiri, krenete po novi, temeljito popravljeni, z belimi stebri in železnimi traverzami zavarovani cesti v Sovodenj prav tja do meje, kjer časih v prekipajoči tihotapski strasti padajo mlada življenja ...".
 |
| Celoten članek: Lepa je Poljanska dolina. Slovenski narod, 1936 |
Moški uhani "murčki"
Jožica K.M: "V 30. letih je bila med tistimi moškimi, ki so si to lahko privoščili, v modi nošnja uhana v enem ušesu. Uhančki so bili okrogli zlato obrobljeni. V sredini so imeli vdelan črn kamenček, zato so jim pravili »murčki«.".
Jožica K.M: "V 30. letih je bila med tistimi moškimi, ki so si to lahko privoščili, v modi nošnja uhana v enem ušesu. Uhančki so bili okrogli zlato obrobljeni. V sredini so imeli vdelan črn kamenček, zato so jim pravili »murčki«.".
Ledenica pri Opaltarju
Jožica K.M.: "PRI OPALTARJU v Sovodnju, kjer je bila gostilna in trgovina, so imeli zadaj za skednjem (šupo) prostor v katerega so vsako leto navozili led. Vanj se je vstopilo skozi skoraj meter debela vrata, tam pa je imel gospodar, najprej Valentin Frelih (1879-1925), potem pa njegov sin Franc, skladiščeno hrano in pijačo za gostilno. Svoje meso je v tam hranil tudi sosed, mesar Karol Marolt (1890-1987). OPALTAR je imel v bližini UŠTINOVE hiše njivo, na kateri se je ob obilnem deževju nabralo veliko vode, ki je pozimi zmrznila. Takrat so nastali led nasekali na velike kose in jih na vozu prepeljali v ledenico, kjer se je obdržal vse do naslednje zime.".
Jožica K.M.: "PRI OPALTARJU v Sovodnju, kjer je bila gostilna in trgovina, so imeli zadaj za skednjem (šupo) prostor v katerega so vsako leto navozili led. Vanj se je vstopilo skozi skoraj meter debela vrata, tam pa je imel gospodar, najprej Valentin Frelih (1879-1925), potem pa njegov sin Franc, skladiščeno hrano in pijačo za gostilno. Svoje meso je v tam hranil tudi sosed, mesar Karol Marolt (1890-1987). OPALTAR je imel v bližini UŠTINOVE hiše njivo, na kateri se je ob obilnem deževju nabralo veliko vode, ki je pozimi zmrznila. Takrat so nastali led nasekali na velike kose in jih na vozu prepeljali v ledenico, kjer se je obdržal vse do naslednje zime.".
Radijski aparati
Jožica K.M.: Jožica K.M.: "Pred 2. svetovno vojno so imeli v Sovodnju svoj radijski aparat le MESARJEVI, družina Karla Marolta. Poleg njega je imel v bližini svoj radijski aparat tudi KALARJEV Lovro Telban na Podjelovem brdu.".".
Jožica K.M.: Jožica K.M.: "Pred 2. svetovno vojno so imeli v Sovodnju svoj radijski aparat le MESARJEVI, družina Karla Marolta. Poleg njega je imel v bližini svoj radijski aparat tudi KALARJEV Lovro Telban na Podjelovem brdu.".".
Sovodenjski "zobozdravnik"
Jožica K.M: "Na prelomu v 30. leta je bil v Sovodnju za puljenje zob v sili »zadolžen« KORENINAR Janez Kržišnik. Njegova žena Marija je pacienta prijela za glavo, sam pa je s kovaškimi kleščami boleč zob izpulil.".
Jožica K.M: "Na prelomu v 30. leta je bil v Sovodnju za puljenje zob v sili »zadolžen« KORENINAR Janez Kržišnik. Njegova žena Marija je pacienta prijela za glavo, sam pa je s kovaškimi kleščami boleč zob izpulil.".
1931 - Sokolski dom in (druga) šola
Zgodba s Sokolskim domom v Sovodnju se je začela leta 1928, ko je sovodenjski mesar Karol Marolt dal pobudo za ustanovitev Sokolskega društva v kraju. Društvo je bilo istega leta ustanovljeno in Marolt je bil glavni ustanovitelj. Ker ni bilo sredstev, so se Sovodenjci poslužili zvijače. Zaprosili so za denarno pomoč za izgradnjo šole in prošnja je bila odobrena. Tako vsaj je razbrati iz zapisa, ki ga je objavil Slovenec: političen list za slovenski narod (21.12.1928); Leto: 21.12.1928, letnik 56, številka 291: "Na seji, dne 19. decembra je ljubljanski oblastni odbor rezdelil sledeče podpore: … v Sovodnju, občina Oslica za novo šolsko poslopje 50.000 din …". Leta 1929 so pričeli z gradnjo stavbe, ki je ob dograditvi leta 1931 pridobila dvojno namembnost. Skupaj s šolskim poslopjem je nastal tudi Sokolski dom. Ali pač obratno, da je bila upravičena namenskost pri porabi sredstev.
 |
| Mlado jutro, 27.09.1931, številka 39 |
Dne 9. avgusta 1931 je bila v Sovodnju slavnostna otvoritev novega Sokolskega doma, ki se je zaključila z javnim nastopom sekcij sovodenjskega Sokola. Zanimiv opis dogodka je v rubriki namenjeni otrokom "Kaj pišejo Jutrovčki" leta 1931 podala Štefka Telban, takrat učenka 4. razreda sovodenjske šole.
Članica ženskega podmladka društva Sokol v Sovodnju je bila tudi njena sošolka Jožica K.M., ki je mnogo kasneje povedala: "Društvo je bilo organizirano v treh starostnih skupinah. Najmlajšo so sestavljali učenci nižjih razredov, ki so bili oblečeni v sivkasta oblačila, srednjo učenci višjih razredov, kjer sem bila tudi sama (dekleta smo bila oblečena v modro nabrano krilo »na harmoniko«, belo bluzo, okoli vratu smo imele zavezano rdečo pentljo, obuta pa v bele nogavice in bele športne copate »Bata« z gumijastim podplatom, fantje so imeli bele srajce in črne hlače) in najstarejšo, kjer so bili odrasli. Vse tri skupine je v Sovodnju vodil učitelj Janko Štefe. Veliko smo nastopali doma, v Sovodnju (v domu, ki ga ni več), z društvom pa smo se udeleževali nastopov, kjer so se zbrala tudi društva iz drugih krajev: v Ljubljani (ŽAK - nogometni stadion v Šiški), Žireh, Preddvoru in še kje.".
 |
| Sokolsko društvo Sovodenj, 1934 |
Jožica K.M.: Na šoli, ki je imela prostore v Sokolskem domu je učil Janko Štefe iz Kranja. Bil je strog učitelj. Njegovi učenci so bili v glavnem »hribovci« iz: Hobovš, Koprivnika, Podjelovega brda, .... Šola je bila nižjerazredna. Štefe je bil tudi učitelj za telovadbo in je vodil Sokolsko telovadno društvo. Bil je zagrizen »Sokolovec«. V Sokolskem domu sta učila tudi učitelj Ivan Lampič, po letu 1934 pa tudi učiteljica Vilma Peterca z Bleda.".
Slovenski narod (23.02.1935); Leto: 23.02.1935, letnik 68, številka 45: "Izpremembe v učiteljskem zboru. Učitelj Lampič Ivan s Sovodnjega je prevzel mesto šolskega upravitelja v Martinjvrhu. .... Sovodenj je dobilo novo učno moč, učiteljico Grilc Julijano.".
Domači župniki
Jožica K.M. je povedala: "V 30. letih so na Novi Oselici službovali naslednji duhovniki: Alojzij Tome, Valentin Mihelič, Ivan Lončar, Ivan Pečnik in Ignac Brglez. Predvsem Mihelič in Pečnik, ki sta bila starejša, sta bila zelo stroga. Mihelič je bil pogosto pijan in je s palico prihajal h pouku, tolkel po mizi in preklinjal tistega, ki ga je poslal v te hribe »bogu za hrbtom«. Pečnik, ki je s seboj vedno jemal svojo kuharico, pa je od učencev zahteval, da so ob torkih in petkih redno pisali povzetek pridige, ki jo je sam imel v cerkvi. S tem je preverjal njihovo prisotnost pri maši. Kdor naloge ni opravil, je bil pri veronauku slabo ocenjen. Redno je s prižnice v cerkvi krcal tiste, ki v nedeljo niso hodili k maši, ter poudarjal, da nedelja ni čas za delo. Župnik Lončar, ki je prišel s Horjula, je bil mlad in župnikovanje ni bilo zanj. Bil je nesrečen. Rad je pogledal kakšno dekle in po naravi je bil veseljak, ki se je udeleževal vseh zabav, kjer se je tako sprostil, da je tudi plesal po mizah. Cvetov rumene barve zaradi simboliziranja ljubosumja ni prenašal. Med poukom, kjer so pogosto risali svete dežele, je običajno prisedel h kateri izmed deklet. Bil je mehke duše in tudi na jok mu je nemalokrat šlo, tudi takrat, ko se je nadenj fizično spravil Pavle Lindav. Kasneje se je vdal pijači, se prehladil in umrl za pljučnico. Dobra župnika sta bila tudi Tome in Brglez.".
Anton Kacin zapušča domače ZAROJE
Jožica K.M.: "V začetku 30. let, imela sem morda deset ali kakšno leto več, je družina (žena in sin Jože) Toneta Kacina-a, rojenega v ZAROJE (Podjelovo brdo), zapustila rojstni kraj in se za preselila na Štajersko (v Celje). Morda so bili namenjeni k Mariji Kacin (1908-2002), hčeri Tonetovega bratranca Janeza Kacina-a PODČRTARJA, ki je kot kuharica služila pri znanem trgovcu R. Stermeckem v Celju. S seboj so imeli velik pleten kovček z vsem svojim imetjem. Mož in žena sta ga nosila tako, da sta skozi ročaj kovčka potisnila palico, ki sta jo vsak na svoji strani držala. Ustavili so se v trgovini moje stare mame France Kacin, od koder jih je stric Anžon z zapravljivčkom zapeljal morda do Žirovske ceste, kjer je svoj avtobus ustavljal Potočnik iz Dobračeve (mizar na Dobračevi je bil menda njegov brat), Potočnik je imel svojo zasebno avtobusno zvezo od Žirov, preko Gorenje vasi do Škofje Loke in nazaj. Vozil je dvakrat na dan. Zjutraj ob 6:00 uri in popoldne. Lahko pa tudi, da jih je Anžon zapeljal kar naprej do Gorenje vasi in Škofje Loke, kjer je bila železniška postaja. Jože, ki je mojo mamo Malko klical tetka, in je pozneje postal oče Jelka Kacina, se je občasno vračal v Sovodenj in pomagal pri opravilih v gozdu.".
Jožica K.M: "V stari Jugoslaviji, ko smo še živeli v Sovodnju, smo hodili borovnice nabirati na Koprivnik. Tam jih je bilo na pretek. Trgovine z njimi skorajda ni bilo, saj si jih je lahko vsakdo nabral sam. Na roko obrane borovnice smo v glavnem pojedli kot posladek, s sladkorjem ali brez. Posamezni kmetje, ki so jih nabirali bolj na veliko (s posebnimi grebljami so jih posmukali z grmičev), so jih neprebrane, skupaj z lističi in vsem kar je ostalo zraven, stresli v velike posode in jih stisnili za šnops-borovničevec, ki so ga imeli tudi povsod dovolj. Kakšna steklenička pa se je tudi prodala. - Bolj je šel v prodajo brin, ki so ga tudi nabirali, a ga ni bilo toliko. Brin je nabiral in odkupoval tudi kmet LAZAR /=Lovrenc TREVEN/, ki je imel mlin. S stiskanjem je prideloval šnops-brinjevec, ki ga je prodajal gostilnam. Ni bil poceni. Za 1 liter brinjevca je bilo potrebno odšteti 20 dinarjev. Nekaj malega ga je odkupovala tudi moja mama Malka, ki me je pošiljal ponj, in ga nato v svoji trgovini po 1 dinar »na glažek« prodajala.".
Jožica K.M.: "Pozimi je na Sovodnju pogosto zapadlo dosti snega in cesta je postala neprevozna, zato jo je bilo potrebno plužiti. V ta namen so imeli Sovodenjci izdelan velik lesen plug v obliki črke »V«, ki so ga štirje konji (dvovprega) vlekli za seboj iz smeri cerkve na Novi Oselici po klancu navzdol proti Sovodnju. Plug je imel podenj (dno), da so lahko nanj stopili domači moški in ga s svojo težo tiščali h tlem, konji pa so vlekli. Tako so sneg odrivali s ceste.".
O borovnicah in brinu
O pluženju snega
Jožica K.M.: "Pozimi je na Sovodnju pogosto zapadlo dosti snega in cesta je postala neprevozna, zato jo je bilo potrebno plužiti. V ta namen so imeli Sovodenjci izdelan velik lesen plug v obliki črke »V«, ki so ga štirje konji (dvovprega) vlekli za seboj iz smeri cerkve na Novi Oselici po klancu navzdol proti Sovodnju. Plug je imel podenj (dno), da so lahko nanj stopili domači moški in ga s svojo težo tiščali h tlem, konji pa so vlekli. Tako so sneg odrivali s ceste.".
Kako so Sovodenjci izdelovali smuči
Jožica K.M: "Ko sem hodila v šolo, je bilo pri predmetu telesne vzgoje obvezno tudi znanje smučanja. Učence je smučanja učil nadučitelj Janko Tušar sam, ko pa je bil odsoten, ga je nadomeščal takratni financar na Sovodnju Sim(č)ič, ki je tudi znal smučati. Oba sta imela prave (kupljene) smuči in prave smučarske palice, take z obročki spodaj. Sovodenjci pa smo si znali smuči izdelati tudi sami. Meni je smuči napravil kar moj očman Matija Debelak. Dve "na fino" obdelani deski je na eni strani namočil v krop in ju v njem pustil toliko časa, da sta se konici zmehčali. Potem je deski stisnil eno ob drugo, med zmehčani konici vstavil lesen kvader, ter močno zvezal. Deski je pustil zvezani toliko časa, da sta se konici do konca posušili. Posušena lesena vlakna so privzela novo obliko in konici desk sta ostali ukrivljeni. Namesto vezi je na smučki namestil jermen s katerim sem jih pritrdila na čevlja. Namesto smučarskih palic, pa je po meri odrezal dve ravni veji.".
1933 - Samomor sovodenjskega financarja
Slovenski narod (09.10.1933); Leto: 09.10.1933, letnik 66, številka 230: "Samomor. Sovodenj, 9. oktobra. Davi se je po Sovodnji in po vsej gornji Poljanski dolini naglo razširila vest, da si je snoči končal življenje podpreglednik finančne kontrole na Sovodnji Janko Oražem. ... Ko so siloma vdrli v karaulo so Oražma našli na stolu sedečega, med nogami je imel službeno puško s katero se je ustrelil v glavo. Pokojni je bil star okoli 35 let, doma iz Mengša. Oženjen je bil šele 3 mesece (žena Jožica).".
1935 - Sovodenjska kramarica Jera[X] Tolar
Jožica K.M.: "Jera Tolar (1857-1935), mati Marije Tolar, ki je z očetom Janezom leta 1908 odšla v Ameriko in se tam poročila Dolinar, je imela v Sovodnju na ploščadi, tik ob poti preko mostu, postavljeno leseno barako, kjer je prodajala drobne izdelke "bižuterijo" (okraske, obeske, ...), pa tudi mašne knjižice in druge malenkosti, ki jih je lahko spravila v koš. Ker je bila po odhodu hčere in moža v Ameriko sama, je dostikrat prihajala k svoji sestri Franci Kacin, kjer je dobila kaj za pojesti in, predvsem pozimi, prostor za prenočiti. Ko se je okoli cerkve odvijal kateri izmed dogodkov, je svojo kramo zložila v koš, si ga oprtala čez rami in odšla na "plac" pred cerkvijo, kjer je svoje izdelke prodajala na tam postavljeni stojnici. Hči Marija, poročena Dolinar, se ji iz Amerike ni oglašala, tako, da je Jera živela v revščini. Umrla je sredi tridesetih let.".
[x] V matičnih knjigah je njeno ime zapisano kot Marija, Jožica mi je zagotavljala, da so ji rekli Jera tudi, ko sem jo opomnil na neujemanje v imenu. Vse razen imena se v zgodbi ujema. Možno je tudi, da so domači v njej prepoznali poosebljenje "sirote Jerice" in so jo zato tako preimenovali, Siroto Jerico namreč uvrščajo med balade zgodnjega in visokega srednjega veka, za katere je značilno, da je v njih opevana usoda žensk, deklet in vdov v sočutno socialni podobi. V baladah prevladuje otožnost, čustvena razbolenost in žalost nad težkimi socialnimi razmerami ali kruto usodo, ki napovedujejo žalosten konec. (vir: Wikipedia). Dejansko je bila Marija rojena Štremfelj (1857, Laniše 6 - 1935) in poročena Tolar polsestra Frančiške Kacin iz Sovodnja 7. Obe sta bili rojeni V LAPUTNIKU, istemu očetu Tomažu Štremflju in različnima materama.
1937 - Krajevni leksikon Dravske banovine
V Krajevnem leksikonu iz leta 1937 je bil Sovodenj predstavljen takole:
"Sovodenj, št. prebivalcev 153, št. hiš 32, št. posestnikov 4, št. kočarjev 28, št. najemnikov 0. Sr/=Srez/ so/=Sresko sodišče/ du/=davčna uprava/ žel/=železniška postaja/ Škofja Loka 26,7 km, žand/=Žandarmeriska stanica/ o/=občina/ Fužine 5 km, zdr/=Zdravstveni okoliš/ Trata 11 km, fin/=Oddelek finančne kontrole/ pTt/=pošta, brzojav, telefon/ Gorenja vas 11 km, š/=šola/ v kraju, Župnija Nova Oselica 2km. Šola ust. 1925, 3 odd. Sok. JBV. knjiž., PRK/=Podmladek rdečega križa/, PJS/=Podružnica Jadranske straže/, SKj/=Sokol Kraljevine Jugoslavije/, Strel. druž., DKfid/=Društvo kmetskih fantov in deklet/, Prosv.d./=Prosvetno društvo/ Elektrarna. Nm 592 m. - Leži v kotlinici, v kateri Sovodnjica zbira prve dotoke, ob važnem obmejnem križišču potov. Kotlina je najbolj odprta na z. stran; ne v. večje strmine Koprivnika in Ermanovca, med njima soteska proti Fužinam z ban. cesto II. reda. Cesta se nadaljuje preko meje na Cerkno (12.5 km), v dolino Idrijce pa vodijo le kolovozi (zračna črta 3.5 km). Obilo vodnih sil; domača in poklicna obrt ter trgovina. Sušnikov bakreni rudnik »Slovenija« je obratoval še do 1870. Zdaj večinoma počiva. Vsebuje bakren sijajnik, kršec in malahit. Rudni skladi ob Sovodnjici imajo preko meje zvezo na Škofje nad Cerknim (974 m). Skoraj 2/3 kulturne površine pokriva zvečine jelov gozd. Poljskim. pridelkom škodi močvirna in senčna lega. Mlekarna. Gostilna s tujskimi sobami, več trgovcev in obrtnikov."
Knehtovc in Knehtovka
Jožica K.M.: "Lovrenc Treven, ki je sicer živel na Koprivniku V LAZARŠE, je bil lastnik tudi Uštinove bajte v Sovodnju. V njej so živeli različni najemniki. V 30. letih sta v hiši živela Anton Lahajnar in njegova druga žena Marjana. Pravili so jima »Knehtovc« in »Knehtovka«[x], kar ju je zelo jezilo. Rada sta kartala. V hiši je živela tudi odlična sovodenjska šivilja Marjana Peternel[x] s svojo mačeho Barbaro, ki je umrla skoraj 100 let stara. Marjana je bila je poročena z MATIČKOVIM Metodom Vidmarjem iz Fužin. Med vojno sta se preselila v Gorenjo vas.".
[x] »der Knecht«= hlapec.
[x] Marjana je leta 1941 Jožici sešila poročno obleko.
Možitev bogate neveste
Jožica K.M.: "V poznih 30. letih se je v Staro Oselico možila nevesta iz Podlaniš. V dneh pred poroko sta mimo hiše moje matere V GRAPI dva konja vlekla poln voz lojtrnik. Konja sta bila svečano okrašena s cvetjem iz krep papirja, posebno komat je bil ves v cvetju. Lojtrnik pa je bil poln. Na njem je bilo videti posteljo, omaro, otroško zibko in še kup drugih predmetov. Na vozu je sedel harmonikar. Za vozom je stopicala privezana krava. Bogato nevestino balo so peljali na njen novi dom.".
1940 - Čika Sava, cigani in hipnotizer
Jožica K.M.: "Pred 2. svetovno vojno so skozi našo deželo potovali številni zabavljači, ki so se ustavljali tudi v Sovodnju. Nekega dne so se v vasi ustavili cigani. Ti so s seboj pripeljali velikega rjavega medveda, privezanega na verigo. S palico so ga usmerjali, da je zabaval vaščane. Ob neki drugi priliki so Sovodenjčani v Sokolskem domu gostili hipnotizerja. Veliko vaščanov, starejših in otrok, se je udeležilo predstave in hipnoza je menda dejansko delovala. Iz južnih krajev je pozno jeseni leta 1940[x] Sovodenj obiskal »čika Sava« s spremstvom. To je s klici vabilo vaščane na enkratni dogodek, »čika Sava« pa je s svojimi osivelimi lasmi do ramen spletenimi v dve kiti, dvigoval težka betonska kvadra. Ko ni bilo potujočih zabavljačev, so si vaščani zabavo priredili sami. Na »ljudskem odru« so v lastni režiji igrali katero izmed tedaj priljubljenih gledaliških iger: »Sokoli« v Sokolskem domu, »Orli« pa v svojih prostorih v bližini župnišča.".
[x] Jožica se je ravno vračala z gospodinjskega tečaja, ki ga je obiskovala med oktobrom in decembrom 1940, ko je imel »čika Sava« svoj nastop v Sovodnju. Znano je, da je čika Sava nastopal tudi v Železnikih.
Sovodenjski Orli
Orli so bili katoliško prosvetno društvo. Znotraj društva so imeli dramsko skupino, pevski zbor in svojo knjižnico. Sestajali so se na Novi Oselici, kjer so imeli svoj Prosvetni dom.
 |
| Sovodenjski Orli, 1938 |
Utrinkova Franca iz Podlanišča
Žena Pavleta Tušarja, po domače PR' UTRINK v Podlanišču, je bila visoka ženska, ki je s košem na rami pogosto prihajala v trgovino k Malki V GRAPO. Tako je prišla tudi v dneh tik pred Jožičino poroko leta 1941. Jožica K.M. je povedala: "Ne vem kje je izvedela, da se poročim. Mi je pa zapela, kot so godci ob njeni poroki zapeli njej: »Vse cujne, vse cape, vse pride za prou …«.
[x] UTRINKOVA Franca se je pred poroko s Pavlem Tušarjem leta 1903 pisala Podobnik in je bila KORENINARJEVA iz Sovodnja. Njena mati je bila sestra podobarjev Zajcev.
1941 - Jožičina ohcet Pr' Košanc
Jožica K.M.: "Dne 20. januarja 1941, ko sem se poročila, je bila mrzla zima in mnogo snega. Konja sta vlekla voz na saneh po klancu navzgor proti cerkvi na Novi Oselici. Vozil je stric Anžon. Naju z Dakom je poročil župnik Ignacij Brglez. Ko sem še pred poroko k njemu prišla po krstni list, mi je poroko najprej odsvetoval, češ, da sem premlada. Vseeno sem se odločila, da se poročim. Dako, ki je bil pravoslavec, je po poroki svojo vero obdržal, soglašal pa je, da najini otroci prevzamejo vero po meni. Moja poročna priča je bila LANIŠARICA, ohcet pa je bila v gostilni PR' KOŠANC. Župnik Brglez, ki je bil tudi med povabljenci, je bil vso noč zelo dobre volje in je tudi vse do jutra naslednjega dne prepeval. Ko je prebežal v Ameriko, mi je v spomin zapustil mašno knjižico s posvetilom. Nazadnje sem ga videla nekaj dni preden je odšel. Povabila sem ga na čaj, vendar se mi je opravičil, češ, da ne utegne. Tudi »Šeškarji«, nepovabljeni gostje, se niso več pritoževali zastran moje izbire ženina. Nasprotno, ko sva z Dakom vstopila v gostilno, so naju zelo veselo sprejeli in skozi celotno svatbo skrbeli za dobro vzdušje. Mati Malka je gostilničarjem naročila, da morajo vsakega, ki je prišel na ohcet, tudi, če ni bil povabljen, postreči s hrano in pijačo, kot vse druge. Po poroki sva se skupaj z Dakom preselila v hišo v Sovodenj 8, kjer pa nisva ostala dolgo."
Je kaj več podatkov o družini More?
OdgovoriIzbrišiVsi meni znani podatki o družini More so zbrani v moji rodoslovni zbirki "Kraševci".
OdgovoriIzbriši