sreda, 22. maj 2013

Vojaški obvezniki na Goriškem in Krasu

Seznam vojaških obveznikov z območja Gorice in zgornjega Krasa iz zbirke Mestnega arhiva v Gorici zajema obdobje med obema vojnama in obsega naslednje občine.

Seznam občin v Goriški pokrajini: Aidussina 1901-1925, Bergogna 1901-1925; Cal di Canale 1901-1925, Canale d’Isonzo 1901-1925, Caporetto 1901-1919; 1921-1925; Capriva del Friuli 1901-1936, Castel Dobra 1900-1925, Cernizza Goriziana 1901-1902; 1904-1925, Chiapovano 1900-1902; 1904-1925, Circhina 1901-1925, Comeno 1901-1925; Cormons 1899-1936; Doberdò del Lago 1899-1936, Dolegna del Collio 1899-1936, Farra d’Isonzo 1899-1936, Fogliano 1899-1936, Gargaro 1901-1925; Gorizia 1899-1936, Gracova Serravalle 1900-1925; Gradisca 1899-1936; Grado 1899-1936; Idria 1899-1925; Mariano del Friuli 1899-1936, Merna 1899-1925; Monfalcone 1899-1936; Montenero d’Idria 1899-1925; Montespino 1899-1925; Opacchiasella1899-1925, Plezzo 1901-1925; Ranziano 1899-1925, Rifenbergo 1899-1925; Romans d’Isonzo 1899-1936; Ronchi dei Legionari 1899-1936; Sagrado 1899-1936, Salona 1899-1925, Sambasso 1899-1925; San Canzian d’Isonzo 1899-1936; San Daniele del Carso 1899-1911; 1913-1925, San Floriano del Collio 1899-1936; San Martino di Quisca 1899-1925; San Vito di Vipacco 1901-1925, Santa Croce di Aidussina 1899-1911; 1913-1925, Santa Lucia d’Isonzo 1899-1925; Savogna 1899-1936; Sonzia 1899-1925; Staranzano 1899-1936; Tarnova della Selva 1899-1925; Temenizza 1899-1925; Tolmino 1899-1925, Turriaco 1899-1936; Vipacco 1900-1925, Zolla 1901-1925.

O posameznem vojaškem obvezniku so na voljo naslednji podatki: ime in priimek, datum rojstva, ime očeta in ime ter dekliški priimek matere, naslov stalnega bivališča in osnovne osebne karakteristike.

Emigracija Primorskih Slovencev v Argentino (1924-)



Ko so leta 1924 zaprli meje izseljeništvu iz Evrope v ZDA, se je val, pri nas predvsem Slovencev s Primorske, ki jih je doletela usoda italijanskega fašizma, preusmeril v Latinsko Ameriko, večinoma v Argentino.

Na voljo sta dva vira, oba osredotočena na pristanišče Buenos Aires.

1. Base de Inmigrantes a la República Argentina - spletno stran upravlja organizacija z imenom CEMLA (Centro de Estudios Migratorios Latinoamericanos).

Preko te spletne strani je možno iskanje oseb po priimkih, kot rezultat pa stran ponudi naslednje osnovne podatke o izseljencu: ime, priimek, narodno pripadnost, poklic, pa tudi ime ladje s katero je oseba pripotovala. Dostopnost do drugih podatkov o odkriti osebi je plačljiva.

2. Immigration records in Argentina - spletno stran upravlja judovska skupnost.

Baza podatkov o izseljencih vključuje obdobje od leta 1882-1950 in ponuja naslednje informacije o potnikih: ime, priimek, starost, kraj rojstva, poklic, narodno pripadnost, natančen datum prihoda in ime ladje. Dostop do vseh podatkov je brezplačen.

3. abc telefonos - spletni telefonski imenik.

Spletni telefonski imenik omogoča iskanje oseb po priimkih, ki živijo v Argentini. Poleg imena, priimka, kraja bivanja in telefonske številke, imenik ponudi tudi podatek o trenutni starosti osebe in vpogled v spletno zbirko Dateas.com z osnovnimi podatki o priseljencih (ime, priimek in datum prihoda), kot možnimi predniki iskane osebe. Do te stopnje je storitev brezplačna.

torek, 21. maj 2013

Franc Mahorčič (1817-1883)

Vir: Rodoslovna zbirka "Kraševci".
Franc Mahorčič (1817-1883), po izročilu Franclja iz Gradišča "brćinski buh" iz Matavuna, je bil po rodu od "Bezkovih" iz Naklega. Njegova starša sta bila Jožef Mahorčič, dolgoletni župan Nakla in Urša Dekleva iz rodu županov Dekleva v Vremskem Britofu. Poročen je bil z Amalijo Polley iz Sežane, sestro bratov Polley: Karla (Dragotina), sežanskega župana, deželnega poslanca in gradbenika, in Alojza, sežanskega sodnika in prav tako deželnega poslanca. Torej je bil sežanski sodnik, pri katerem je Franc Mahorčič urejal svoje pravne zadeve nihče drug, kot njegov svak. Rajmund Mahorčič, sežanski gostilničar in župan, ki je tudi omenjen, pa je bil njegov sin in hkrati sodnikov nečak.

Rodovnik


Pogreb rajnkega gosp. Franceta Mahorčiča

Vir: Edinost, V Trstu v sredo 29. avgusta 1883.
Dopisi. Iz Vrem, 26. avgusta. [Pogreb rajnkega gosp. Franceta Mahorčiča] v Matavunu dne 24. t. m. je bil res velikanski nad 1000 odličnih mož in tudi mnogo ženskega spola z vsega Krasa, iz Trsta in Pivke vdeležilo se je sprevoda; mej njimi smo opazili državnega poslanca g. Nabergoja, sežanskega glavarja, sodnika in skoraj vse uradnike sežanske, potem par vlših uradnikov in več zastopnikov slovenskih društev iz Trsta in sploh mnogo odlične gospode. Pogreb se je pomikal iz hiše rajncega v cerkev Skocijansko v tem-le redu: šolska mladina, 7 čest. gosp. duhovnov, rakev, na straneh 14 županov, nosečih vence, mej katerimi venci so bili posebno krasni oni družine Mahorčič-eve, potem občine sežanske, okrajnega cestnega odbora, okrajnega Šolskega sveta, občine Naklo, tržaških prijateljev in družine Ribarž iz Beča. Najprej so nesli mrliča v cerkev, a po sv. maši na pokopališče, kder je nastopil g. D. in govoril blizo takole: "Zbrali smo se v kraju, kder kraljuje mir, kder molče človeške strasti; a na obrazili bere se nam, da naša srca žalujejo, ker izročimo materi zemlji truplo predrazega nam prijatelja, in uže misel sama, da na tem svetu ne bomo več videli dražega nam bitja, prešinila nas je tako globoko, da nehote zremo proti nebu, ter iščemo tolažbe nad zvezdami. Predno pa izročimo materi zemlji posvetne ostanke tako dražega nam prijatelja, dovolite, da se ozrem nekoliko v prošle čase in sledim delovanju izvrstnega moža. V tem romantičnem kraju je tekla zibelka rajncega Franceta Mahorčiča.".

Uže kot dečko je kazal bistri um, krepko voljo in pogum, vse kreposti, katere dičijo moža. Le nekoliko let se je šolal v drugih krajih, a uže v prvej mladosti, ko se mnogi drugi komaj zavedajo svojega človeškega poklica, pozvan je bil k resnemu živenju; Še nedoleten mladenič postal je gospodar, in tako dober in pameten gospodar, da je kmalo obračal nase pozornost ne le domačih občinarjev, temuč tudi vseh prebivalcev njegovega okraja. Njegovi soobčani pa so v njega stavili toliko zaupanja, da so nedoletnega mladeniča uže izvolili županom, in da ga je gosposka morala pred postavno starostjo spoznati doletnega, da ga je morala potem potrditi v tej časti. Županoval je blizo 33 let, zaupanje ljudstva je rastlo od leta do leta, in ker je bil vsem svojim občinarjem in deželanom vedno izvrsten svetovalec, ter jim vedno z veseljem pomagal se svetom in dejanjem, postal je kmalo nek voditelj vseh javnih zadev sežanskega okraja, vsled česar si je pridobil tudi vedno večo veljavo pri gosposkah, kar kaže uže to, da ga je Nj. Veličanstvo cesar sam odlikoval sez zlatim križcem za zasluge s krono. Kraševci so mu pa še posebno dokazali, da mu zaupajo neomejeno, s tem, da so ga pred šestimi leti volili za deželnega poslanca, kateri posel je do letos vestno in v korist svojih volilcev opravljal. Trudil se je za občno korist tudi v drugih ljudskih zastopih, kakor v cestnem odboru, Šolskem svetu itd., povsod pa se je odlikoval po redkej bistroumnosti in možatem odločnem postopanju. To so v najkrajših potezah črtice iz njegovega javnega živenja. Naj pa še dostavim, da je tudi, kakor oče, lastnej družini dajal prelep izgled, kajti odgojil je več otrok, kateri vsi njegovemu imenu vso čast delajo, tako sicer, da je mogel preseliti se v večnost sez zavestjo, da je storil svojo dolžnost kakor dober in skrben oče in izvrsten državljan.

Po kratkej bolezni zapustil nas je prezgodaj, in po vsej pravici obžalujemo zgubo moža, kakoršnjih je povsod le malo, ker prepričani smo, da bi bil Še lehko mnogo koristil svojim soobčinom, posebno pa kmetom, katerim je bil on izvrsten svetovalec in pravi odkritosrčni prijatelj. Polni spoštovanja bližamo se torej posvetnim ostankom obče spoštovanega moža in jemljemo slovo od dražega nam bitja: Predragi nam prijatelji zapustil si nas za vedno na tem svetu; a živenje je le kratek sanj, in žalosten sanj bi bil ta, ako bi človeku ne svetila zvezdica, katera ga opominja, da še le nad zvezdami je pravo živenje. — Nad zvezdami se torei zopet zedinimo, a dokler živimo, svetli nam bode tvoj lepi izgled in mi vsi postavili smo ti najlepši spominek v svojih srcih. V miru počivaj v domačej zemlji, katero si nad vse ljubil. Slava Tvojemu spominu!. Mej govorom se je lesketala na licu marsikaterega možaka solzica, in sploh je bil pogreb tako veličasten, kakor se tacih le malokedaj vidi na deželi. Rajnkega so ljudje imenovali vojvodo Berkinskega in da so ga kot tacega res častili, to so pokazali prebivalci sivega Krasa in Berkinske doline po načinu, kakor so mu zadnjo čast skazali.

torek, 7. maj 2013

Francelj iz Gradišča

Vir: Virgilij Šček: Lokavske starine, 2 zvezek, tipkana verzija, str. 118-120 (zapisano leta 1942)
Ta je berač, invalid z Gradišča pri Škocjanu. Možiček je visok 92 cm in je normalen od glave do kolen, a spodaj ima le nekake izpodrastke. Hodi takole: kolena rabi kot noge, z rokami pa nosi dva lesena "konjička" visoka 10 cm, kot nekake miniaturne berglice. 57 let star. Pred Muhovo hišo sem ga srečal. "Dober dan, gospod".

Potem sem ga izpraševal. Doma je pri Antonovih /pravilno Ivantonovih, moja op./ na Gradišču št. 5. Ko je bil dve leti star je dobil nahod, in noge so se mu sključile. Brati in pisati se je začel učiti, ko je imel 18 let. Pri sestri je bival v Škocjanu in učitelj ga je nekaj mesecev učil. Zdaj bere lahko vsako knjigo. Ker pa dolgo ni pisal, zdaj le težko piše. Laško zna le nekaj. Ker ni imel osebne izkaznice, so ga karabinerji nesli v zapore, že večkrat. Potem si je sam naredil "carta d'identita". Tudi se je sam narisal. "Francesco nato in camera, camera veča, sotto coverte, veče e šporke, statura gobbo, frtajčkat si, špožato no. Viva il Duce, viva il Re.". Potem dodaje sam: "Vivo il Duce, stotavžent se jih joče!" Krščanski nauk je spoznal pri duhovniku Škvarča, učil ga je nekaj mesecev, pripravil ob 18. letu na birmo, spoved, sv. obhajilo. Potem pravi: "Sem šel vsako leto za veliko noč k obhajilu, le zdaj več let ne". Kolne pa rad, pa laško seveda, tudi Boga in Mater božjo, posebno kadar je pijan. Opijejo ga največ drugi, ki mu plačajo. K maši, da gre enkrat na mesec, kadar je maša v Škocjanu. 

Koliko se upa hoditi? V Lokev se vselej pripelje, kakšen voznik ga dene na voz, na drva. Hodil pa je iz Škocjana v Rodik, iz Rodika do Kozine, en poldan, skoro tričetrt dneva. Bil je v Postojni na Binkoštni dan. Rajni Novak iz Vrem ga je nesel na vlak. Zberačil je v enem dnevu sto lir leta 1936. Največ je zaslužil v Trstu pred cerkvijo sv. Antona novega. En mesec je bil v Trstu. Pri "Polški" se je hranil, pri nekem hlapcu pri limadorju je spal. Prihranil si je 2000 lir. Posodil jih je vsakemu, vrnil mu ni. Najboljši ljudje so v Lokvi, potem na Opčinah. Največkrat spi po štalah. 

Babe ga ne marajo. On bi, pa nočejo. Očitali so mi, da je imela Štampinova z mano otroka, pa ni res. Trentov je bil. Štampinova ga je vrgla v prepad nad jamo Vedetta Jolanda, po slovensko so rekli Stephanie warte. Prmejduš, da je taku res. Če bi se poročil, bi rad imel tri otroke, ne več: 2 punčki in enega fantka. Ena bi čuhala /kuhala/, ena umivala, fant bi oral. Če bi bil zdrav, ne bi maral biti ne za učenika ne za zdravnika ne za gospoda. Rad bi bil tišler, tudi pintaršči antracht /sodarstvo/ bi rad znal

Prej nisem znal prav pentljat. Gospod Muha me je prav naučil. Prej sem pozdravljal tako (vzdignil sem roko po fašistovsko). Enkrat sem tako pozdravil eno žensko, pa mi je rekla: Sakramenšči ognjusni pozdrav. Bi ti dala eno liro, tako pa nič. Gospod Muha me je naučil tako, da primem za klobuk in ga globoko dol denem. Tako ustrežem vsem, in je prmejduš istina. Največ sem dobil 10 lir, najmanj 5 čentežimov.

Bolan nisem bil dosti. Tifus sem imel. Želodec me ni nikoli bolel. Nikdar nisem bil zaprt, vsak dan grem zjutraj srat, le če sem se preveč opil, ne grem po en ali dva dni, potle pa spet.

Kaj praviš, Francelj, kdo bo v tej vojni zmagal? Tisti, ki bo bolj sit. Italija ne. Je zmanjkala žajfa, naftalina za potrosit po gvantih, pile za žage, cveći /žeblji/ za podkovat konje.

Tudi zidat znam. Doma sem sezidal štalo, pomagal je en fant malovarit. Drva sekam. Pri Čivitnikovih sem drva sekal, dva tedna, žagone brusim na žernadi /dnini/. Tudi harmoniko znam. V Sežani so me zaprli eno noč, ker sem godel slovenske pesmi "Je pa davi slanca pala". Dva karabinerja sta me nesla v pržon. Zakaj da godem slovenske pesmi. "Mia armonika no kapiši ke šlavo" /moja harmonika ne razume drugega kot slovensko/. Oče me je rad imel, mati je umrla, ko sem imel 3 leta. Brat me ima rad.

Pa si bil kdaj lačen? Po vaseh dostikrat, u pržonu mi niso dali 3 dni nič jesti.

Si bil na viziti? Ja, v oni vojski. Peljal me je Štampinov. Zdravnik me je pogledal in je rekel: "Tas is niks, drajmal niks", in sem šel domov. 

Takrat sem bil v Sežani v gostilni od Rajmonta. Sedel sem za klopjo in imel harmoniko in sem godel. Kelnarca me ni poznala, ni videla kakšen sem, ker sem za klopjo, noge sem držal pod ritjo. Prašal sem, če bi šla z mano plesat, ona je mislila, da sem fant, kmet in sem ji rekel, da imam 10 goved doma. Bila je vsa zadovoljna, gvišno je mislila na poroko. Ko pa me je vsega zagledala se je ustrašila.

Francelj pravi: Napoleon je šel v Rusijo in delal vojsko za svojo čast in ljudje so zastran njegove časti strašno trpeli. Hotel je čast tudi po smrti, da bodo o njem pisali in brali.

Francelj Mohorčič je umrl predno sem se rodil. Njemu so rekli: "Brćinski Buh" /Brkinski bog/ in ljudje so ga klicali "ate". Imel je skraja več ko 100 ovac in dosti govedi. Poznali so ga sodniki in vsa gospoda. Poskusil je konja, če ni speljal težkega voza iz Trsta do doma, ga je prodal ali ubil. Ljudem je posojeval denar in če mu niso prinesli vrnit glih ob tisti uri, mu je vzel cel grunt, 30 goldinarjev za grunt. Enemu kmetu iz Mislič je rekel: "Pridi k meni za tri dni kamenje vozit.". Ne morem, moram v Sežano na sodnijo. "Buh" mu je rekel: glih ko greš v Sežano, boš nesel sodniku eno pismo. Dal mu je nemško pismo. Ko se je vrnil, ga ate vidi: Kje pa si bil, da te ni bilo videti? V Sežani sem bil, dal sem pismo, zaprli so me 3 dni. Aha, za k meni nisi imel cajta 3 dni, za bit v pržonu pa si imel čas!

Rodoslovni dodatek


Vir: Rodoslovna zbirka "Kraševci".
Franc Cerkvenik se je rodil 30. aprila 1885 v Gradišču pri Škocijanu (Divača) očetu Petru Cerkveniku in materi Urši Ivančič "Tomažinovi" iz Naklega. Mati mu je umrla, ko je bil star pet let, Oče Peter je bil dvakrat poročen, Urša je bila njegova druga žena. S prvo ženo, Nežo Požar "Hečinovo" iz Gorič je imel 6 otrok: Marijo, Uršo, Jožefo, Antona (dedoval), Ivana in Ivano+, z Uršo pa še tri: Franca, Ivano in Jožefa+. Sestra, oziorma polsestra Jožefa, pri kateri je živel, je bila poročena v Škocijanu pri "Tutlovih". Franc Cerkvenik je umrl 2. julija 1956, star 71 let.