Prva kmečka ohcet v Ljubljani

Dne 4. marca 2006 so se pri Ljubljanskem dnevniku v nepodpisanem spletnem članku[1] z naslovom Pred štiridesetimi leti prva kmečka ohcet v Ljubljani pohvalili, da so skupaj z gostinskimi in turističnimi delavci, ter v povezavi z ljubljansko mestno občino, sodelovali (oziroma je bil tam prisoten njihov fotoreporter Marjan Ciglič) pri organizaciji PRVE kmečke ohceti v Ljubljani. Že 13. maja istega leta je spletni portal STA objavil članek z naslovom: Županja sprejela poročena para s kmečke ohceti v Ljubljani o sprejemu slovenskega in švedskega para, ki sta se pred štiridesetimi leti poročila v Ljubljani na PRVI Kmečki ohceti. Jože Jerman, novinar Večera, za spletni portal pressreader 30. decembra 2010 v spletnem članku z naslovom: Bodo oživili Kmečko ohcet? datum prve kmečke ohceti v Ljubljani postavi na 6. marec 1966. Deset let po prvi objavi članka časopisne hiše Dnevnik je 9. marca 2016 to informacijo povzela tudi njihova novinarka Živa Rokavec in v svojem spletnem članku[2] z naslovom Prva Kmečka ohcet v Ljubljani: po petdesetih letih oba para še vedno srečno poročena, z njo obeležila petdeseto obletnico tega dogodka. Njej pa sta se pustila v letu 2016 zapeljati spletni časopis Zgodovina.si in tudi Muzej novejše zgodovine v Ljubljani.

V družinskem arhivu pa sem našel dve fotografiji fotoreporterja časopisne hiše Delo Edija Šelhausa, ki dokazujeta, da je bila kmečka ohcet v Ljubljani prvič prirejena že oktobra 1965, tako piše zadaj na eni izmed fotografij, enako pa v vseh svojih zapisih povzema tudi slovenska etnologinja dr. Marija Makarovič. Leto 1965, kot leto prve kmečke ohceti v Ljubljani, v svojem zapisu iz leta 1984 omenja tudi Milica Gojanovič. Točen datum prve kmečke ohceti v Ljubljani, torej oktober 1965, pa navaja tudi spletni članek[3] MMC RTV SLO Svatovska rajanja, kakršnih ni več: Fotografska razstava Marjana Cigliča Kmečka ohcet, z dne 5. junija 2008. Čeprav v njem avtor zapisa še vedno trdi, da je razpis in izbor poročnega para za Slovence organiziral časopis Dnevnik. Za tisto prireditev 8. marca 1966 sicer ja, za tisto iz oktobra 1965 pa, verjetno, ne.

V nadaljevanju sem se, opirajoč na zapise dr. Makarovičeve in nekaterih drugih etnologov, o tem nekoliko pustil podučiti tudi sam in - kako bi le drugače - dodal še kakšno svoje razmišljanje. In, seveda, priložil domače slikovno gradivo.

Dr. Marija Makarovič začetke oblikovanja slovenske narodne noše postavlja v 60. leta 19. stoletja. Od takrat dalje lahko, po njenem, na slovenskem ozemlju opazujemo čedalje močnejše poenotenje oblačenja in zbliževanja z istočasno meščansko nošo. Proti koncu 19. stoletja je kmečka noša postajala vedno bolj enotna in izpričuje vedno več značilnih potez meščanske noše. Premik v slogu oblačenja časovno sovpada z revolucijo v tekstilni industriji, ko so tržišče preplavili bombažni in volneni industrijski izdelki in začeli izpodrivati domače platno in sukno, pa tudi duh romantike, ki je v kmečkem stanu prepoznal jedro slovenskega naroda. Na Slovenskem so zaživele številne čitalnice, in, kar je bilo ključnega pomena, začele so nastajati pobude za uveljavitev narodnega gibanja, ki je sprožilo rast slovenske narodne zavesti.[4]

Narodna obleka

Do prepoznavnosti različnih navad oblačenja je, vsaj po mojem, prišlo povsem po naključju, nikakor ne načrtno. Dogodki, povezani z obujeno narodno zavestjo, ki je pri evropskih narodih vzpodbudila željo po oblikovanju svojih nacionalnih programov, je z marčno revolucijo (začela se je 13. marca 1848 na Dunaju) in narodnim gibanjem, ki je sledilo, so omogočili, da je bilo lokalno oblačilno kulturo mogoče predstaviti tudi izven svojega domačega kraja.

Krajani s slovenskega podeželja so se v gmašno obleko sprva napravili le v domačem kraju, in sicer ob raznih svečanih cerkvenih dogodkih ali kulturnih prireditvah. En takih je bilo na primer tudi velikonočno vstajenje in z njim povezana procesija sv. Rešnjega telesa (telovo). V sedemdesetih letih 19. stoletja, ko je tudi kmečko prebivalstvo zajela doba taborov, pa so se slovenski kmetje, poleg domačih prireditev, začeli množično udeleževati tudi javnih shodov po drugih slovenskih krajih, in si ob teh priložnostih seveda prav tako oblekli pražnje oblačilo, tisto najboljše, kar so imeli. In, ker je bilo to od kraja do kraja drugačno, je pri javnosti vzbudilo pozornost. Tako so ob zborovanjih v Ljutomeru, Vižmarjih, Kubedu, Dolini pri Trstu in drugod, poročevalci hitro opazili, da so bili kmetje, ki so prihajali od drugod, oblečeni drugače. V časopisnem članku o vižmarskem taboru na primer leta 1869 piše: "Tu si videl vzburjenih primorskih Slovencev, kterih je prišlo nekoliko stotin deloma v narodni obleki ...".[5]

Načini prikaza narodnih noš in običajev

Priložnosti za prikazovanje narodnih noš in običajev so bile lahko tudi različne gledališke uprizoritve starejših literarnih del.

Gledališka uprizoritev Miklove Zale na Trebiji, pred 2. svetovno vojno. Foto: Matija Debelak.

Leta 1939 je Društvo kmečkih fantov in deklet na Poljah organiziralo Kmečki praznik, na katerem so nastopile narodne noše (po drugem viru naj bi prireditev z mednarodno udeležbo jeseni leta 1939 v Stari Fužini organiziral Tomaž Godec, pomagalo pa naj bi mu Društvo kmečkih fantov in deklet). Prireditev z njihovo predstavitvijo so prav tako organizirali leta 1946, a v Ribčevem Lazu. [...] Med Bledom in Bohinjem naj bi leta 1947 zaradi Kmečkega praznika nastal nesporazum, "ker sta oba kraja hotela izvesti ta praznik, in to na eni in isti dan, ter z enim in istim programom, odnosno z isto vsebino", zato prireditve tega leta v Bohinju ni bilo.[6] 

Jožica Milanović (1920-2012)

Moja stara mama v gorenjski narodni noši, okoli 1950.

Prve pobude za organizacijo prireditve, s katero bi v Bohinju začeli sezono, so se - vsaj sodeč po arhivu Turističnega društva Bohinj - pojavile leta 1951 in vsaj že leta 1953 so takšno prireditev v Bohinju tudi organizirali, saj je takrat v Bohinjski Češnjici nastala folklorna skupina, "ki je nastopila v prvič na prireditvi za otvoritev sezone 7. 6. 1953 v narodnih nošah z narodnimi plesi".[6] Na tej kmečki ohceti je nastopil tudi kvintet bratov Avsenik.[7]

Leta 1954 je pri Turističnem društvu Bohinj začela delovati folklorna skupina, ki je imela svoj tretji nastop na občinskem prazniku na Bledu. Tam so "v predstavi kmečke ohceti sodelovale narodne noše in folklorne skupine celega radovljiškega okraja", ki so jih tudi ocenjevali. Leta 1955 se je Kmečka ohcet iz "Blejske" preimenovala v "Bohinjsko".

To obdobje je zelo podrobno popisala Mateja Habinc.[6]

Več možnosti za prireditveno oživljanje izročila so odprla šestdeseta leta, ko je folklora postajala gledališče za predstavo o kulturi podeželja. Vaščani Podgorja, ki so za ljubljansko radijsko postajo za oddajo Veseli večer leta 1954 pripravili Kmečko ohcet, so devet let pozneje, leta 1963, šege ob ohceti pripravili kot živo predstavo za javnost: na prireditvi Podgorska ohcet so to šego uprizorili v Kamniku. Ob tej predstavi se niso zavedali, da so pripravili izhodišče za bodočo kamniško prireditev Dan narodne noše oziroma Dnevi narodnih noš.[8]

Dekleta in fantje iz Gorenje vasi v Poljanski dolini, okoli 1950. Foto: Debelak.

Ljubljanska kmečka ohcet

Zamisel o kmečki ohceti v Ljubljani bi bila po mojem lahko povezana z razstavo Kmečki nakit na Slovenskem, ki jo je za Slovenski etnografski muzej v Ljubljani pripravila dr. Marija Makarovič. Razstava je trajala od aprila do konca oktobra 1965, javna prireditev pa bi tako lahko predstavljala svečani zaključek omenjene razstave.

"Razstava »Kmečki nakit na Slovenskem« je bila odprta od aprila do konca oktobra leta 1965. Prikazovala je kmečki nakit na Slovenskem v 19. in 20. stoletju. Razstavljen je bil nakit v ožjem pomenu besede (uhani, ogrlice, zaponke, prstani, kovinski pasovi, verižice za ure in zapestnice). Razstava je prikazala tipologijo in funkcijo kmečkega nakita ter odnos slovenskega kmeta do njega. Hkrati pa je tudi nakazala razliko med nakitom kmeta in nakitom meščana. Razstavo je pripravila kustodinja dr. Marija Makarovič. Ob razstavi je izšel katalog."[9]

Prva kmečka ohcet v Ljubljani, oktober 1965. Foto: Edi Šelhaus. Deklica na fotografiji je Tatjana Kikelj (1959-1990), starejša hči moje tašče Katarine Kikelj (1936-2008), ki je bila dolga leta zaposlena kot lektorica (Jana in Lady) pri časopisnem podjetju Delo, oziroma Delo Revije.

Prva kmečka ohcet v Ljubljani, oktober 1965. Foto: Edi Šelhaus. Tatjana Kikelj pri predaji šopka.

Pisan sprevod narodnih noš in okrašenih poročnih kočij, ki se je oktobra 1965 odvijal po ulicah Ljubljane, je vzbudil veliko zanimanja domačinov in izredno pozornost tujih turistov.[3]. Ljubljanska prireditev je postala tradicionalna in iz leta v leto bolj množična. Medtem, ko je bilo leta 1965 prijavljenih 80 udeležencev, jih je bilo leta 1971 že okoli 1900.

Drugič pa je bila kmečka ohcet v Ljubljani res 8. marca 1966, ko sta se poročila Janez Potočnik in Fani Kozinc. O tem dogodku je Borut Perko, novinar Slovenskih novic, - tudi on je zapisal, da naj bi bila to prva takšna prireditev v Ljubljani - v spletnem članku 1. maja 2016, z naslovom: Sovjetski hokejisti so se ga nacedili kar iz pokala, zapisal naslednje: "V želji, da bi številnim tujim obiskovalcem, ki jih je v Ljubljano marca 1966 privabilo svetovno hokejsko prvenstvo v Hali Tivoli, čim bolje predstavili in približali slovenske šege in običaje, je kot del spremljevalnega programa športnega spektakla na ledu v mestu potekala prva Kmečka ohcet. Ob švedskem paru si je pred 50 leti v poročni dvorani ljubljanskega magistrata večno zvestobo obljubil tudi slovenski. Fani Kozinc in Janez Potočnik, nekdanji odlični košarkar Olimpije, Drol imenovani, pozneje uspešen bančnik, sta 8. marca 1966 na Mestnem trgu tako pozdravila večtisočglavo množico, ki jo je Kmečka ohcet privabila na mestne ulice. Na te se je tedaj zgrnilo okrog 60.000 ljudi, oddajo o ohceti v narodnih nošah pa je posnela celo slovita britanska BBC." O tem dogodku je ohranjen tudi dobrih 11 minut dolg video posnetek.

Etnologi te vrste manifestaciji kmečke ohceti sprva niso bili naklonjeni in so jo označili za skrajni primer izkrivljanja ljudskega izročila, čeprav so nekateri pri njej tudi sami sodelovali ali vsaj svetovali organizatorjem pri uporabi določenih tradicionalnih kulturnih sestavin. Sporen se jim je zdel predvsem izbor najmikavnejših sestavin tradicionalne kulture in prenašanje kmečkih šeg in navad v mestno okolje, pa tudi turistično predstavljanje Slovenije s tradicionalno kmečko kulturo.[10]

Da je bilo res tako gre razbrati tudi iz naslednjega članka, ki je bil objavljen leta 1969.

Kmečka poroka, 1969.[11]

Med letoma 1965 in 1990 se je - ob kratki prekinitvi (1975-78) - po starih šegah in navadah poročilo čez tristo parov iz večine evropskih držav, Amerike, Afrike in Azije - tudi po 24 parov naenkrat. Na svojem višku sredi 80. let, je o posamičnem festivalu poročalo več kot sto novinarjev, več tujih kot domačih; v svatovskem sprevodu je sodelovalo do 3000 ljudi oblečenih v narodne noše; številni turistični in gostinski delavci, politični funkcionarji (državni, republiški, občinski, lokalni), strokovnjaki in ljubiteljski delavci pa so skrbeli za nemoten potek festivala.[10]. 

Milica Gojanovič: Dvajset parov bo reklo da, Javna Tribuna,1984.[12]

---

Pisni viri: 

[1] Ljubljanski dnevnik, STA: Pred štiridesetimi leti prva kmečka ohcet v Ljubljani, članek, 4. marec 2006.

[2] Živa Rokavec: Prva Kmečka ohcet v Ljubljani: po petdesetih letih oba para še vedno srečno poročena, 9. marec 2016.

[3] Svatovska rajanja, kakršnih ni več: Fotografska razstava Marjana Cigliča Kmečka ohcet, MMC RTV SLO, članek, 5. junij 2008

[4] Marija Makarovič: Narodna noša, povzetki terenskih zapiskov, 1958-1971. PDF

[5] Slovenski narod, 20. in 22. V. 1869, DLIB.

[6] Mateja Habinc: Tradicionalnost prireditev kravji bal, vasovanje in kmečka ohcet v Bohinju s perspektive njihovih organizatorjev, 2013. PDF

[7] Božo Benedik: Razvoj turizma na Bledu po drugi svetovni vojni

[8]Marija Klobčar: Na poti v Kamnik, 2016, str. 242.

[9] Razstave slovenskega etnografskega muzeja, 1965-1966. DLIB.

[10] Saša Poljak Istenič: Teksti in konteksti folklorizma, 2005.

[11] Kmečka poroka, 1969. Članek DLIB brez razvidnega vira.

[12] Milica Gojanovič: Letošnja ohcet v Ljubljani, Dvajset parov bo reklo da, Članek, Javna tibuna, 1984

Slikovno gradivo:

[A] Robert Fonda: Osebna zbirka.
[B] Izrezki iz časopisov, splet.
[C] Video posnetek s kmečke ohceti v Ljubljani, 8. marca 1966. Youtube.