torek, 24. julij 2012

Jurij Grando - Vampir iz Kiringe

Članek: 
Drevesa: Časopis Slovenskega rodoslovnega društva, leto 2012, številka 1, stran 52-53.

Juri Grando iz Kringe


Kringa in Brezovica
Ob izidu tretjega dela prevoda Valvazorjeve Slave vojvodine Kranjske so ponovno oživele nekatere zgodbe iz 17. stoletja, ki so se dogajale tudi v naših krajih. Ena takih je zgodba o vampirju iz manjše istrske vasice Kringa, ki jo je Valvasor leta 1689 zabeležil po pripovedovanju takratnih prebivalcev te vasi.

Še 16 let po svoji smrti (domnevno je umrl leta 1656), je do tedaj mirno vasico Kringa teroriziral neki Juri Grando. Vaščane je menda vznemirjal s trkanjem na vrata domače hiše in s tem vaščane obveščal o skorajšnji smrti v družini. Maltretiral naj bi tudi svojo vdovo, ki jo je sicer obvaroval pred smrtjo, a je morala ta redno opravljati svoje zakonske dolžnosti tudi po smrti svojega moža. Po 16. letih je imela vdova dovolj. Pritožila se je vaškemu županu Mihi Radetiću, da jo pokojni mož sredi noči pogosto obiskuje in maltretira. 

Leta 1672 je župan Kringe okoli sebe zbral skupino pogumnih mož, da bi truplo Jurija Grande izkopali, ga prebodli s kolom in se tako dokončno rešili njegovega terorja. Toda, ko je devet vaščanov (Miha Radetić, Stipan Milašić, Matej Hrvatin, Nikola in Jure Mačin, Juraj Žužić, Martin Udovičić, Nikola Krajša in Lupoglavčan Nikola Nyena) prišlo z baklami in križem na pokopališče, in grob odkopalo, so v njem zagledali rumen in nasmejan obraz Jurija Grande. Vaščani so se iz strahu razbežali, a župan jih je ponovno zbral skupaj, za pomoč pa je zaprosil še pavlinskega redovnika patra Juraja. Z njim so se ponovno odpravili k odprtem grobu. Pater Juraj se je grobu približal z razpelom v roki in govoril: "Glej, štrigon, to je Jezus Kristus, ki nas je odkupil pekla in za nas umrl. Ti, štrigon, pa ne moraš imeti miru.". V nadaljevanju je iz grešnika z besedami in gibi izganjal hudiča, eden izmed prisotnih pa je medtem z zašiljenim kolom poskušali prebosti Grandino truplo. Toda kol se je od trupla odbijal in telesa nikakor ni bilo mogoče prebosti. Končno je eden izmed prisotnih, Stipan Milašić, v roke vzel kosir in truplu odsekal glavo. Mrtvec je kriknil in kri je napolnila grob. Preden so se obrnili, so možje grob zasuli in za njim zabrisali sledi, tako, da nihče več ne ve, kje natanko je grob Jurija Grande. Od tistega trenutka dalje Juri Grando ni nikoli več vznemirjal vaščanov Kringe.

Pa je bilo res tako? Je Juri Grando sploh obstajal, ali je bil le plod domišljije vraževernih domačinov? In, ali je ta res umrl leta 1656, kot je zabeležil Valvasor po pripovedovanju ljudi?

Juri Grando iz Brezovice


Zakaj se mi je zdela ta zgodba zanimiva? Pri pregledovanju knjige umrlih duhovnije Brezovica v Brkinih sem našel naslednji zapis: "/Adi/ 21. /8bre 1645/ morse Juri Grando". Torej, v mrliški knjigi Brezovice je zabeležena smrt nekega Jurija Grande, ki naj bi umrl 21. oktobra 1645. Posebej zanimivo je, da je to v župniji edini zapis osebe s tem priimkom sredi 17. stoletja, kar bi lahko pomenilo tudi, da Juri Grando ni bil domačin.

Juri Grando, knjiga umrlih Brezovica (Slivje), 21. oktober 1645

Kasneje se je priimek, sicer v obliki Granda in zelo redko, pojavljal tudi v duhovniji Brezovica. Zanimiv je npr. zapis smrti Uršule, vdove po nekem (drugem) Juriju Grandi iz vasi Brežec pri Divači: "Urschulla vidua def. Georgy Granda ex Breschez", ki je umrla 28. julija 1740, v starosti približno 90 let. V Brežcu se je naziv "Granda" kot hišno ime ohranilo še v 20. stoletju, priimek pa je izumrl že v 18. stoletju.

Cestne razdalje med vasmi Kringa in Brezovica je okoli 80 km. Je torej možno, da je bil Juri Grando, kot morda problematičen vaščan, zaradi katerega je potem nastala gornja pripoved, iz Kringe izgnan in se je, kot begunec zatekel v Brezovico, kjer je tudi umrl, ali pa gre zgolj za dve različni osebi z istim imenom in priimkom, ki sta povsem slučajno živeli v istem času? 

Kakorkoli, Juri Grando je dejansko živel, vprašanje je le, ali je bil tisti Juri iz Brezovice pravzaprav vampir iz Kringe.

Članek je bil objavljen v glasilu: Drevesa 2012/1, stran 52


Ni komentarjev:

Objavite komentar