sobota, 05. maj 2012

Od Mevljeve posesti do picerije Ambasador

Zgodovina hiše LOKEV št. 14/13/63-115(116)=164 


Krčma in furmanska gostilna. Na osnovi zapisov v matičnih in družinskih knjigah župnije Lokev in sledenja dinamike hišnih preštevilčenj, je bila na mestu današnje hiše št. 164 bivalna stavba najverjetneje prvič postavljena okoli leta 1716. Ob prvem številčenju hiš v vasi (leta 1770, skupaj jih je bilo pet) ji je bila dodeljena številka 14. Hiša, ki danes verjetno izgleda precej drugače, kot na začetku, je v naslednjih 300 letih gostila več rodov družin, nekajkrat pa je tudi spremenila hišno ime, kar daje slutiti, da je bila ob menjavi lastnikov temeljiteje obnovljena. Vsak rod je v hišo pripeljal svojo zgodbo. Ta je postala še posebej zanimiva, ko je bil sredi 19. stoletja ob njej postavljen furmanski hlev, ki je v Lokvi igral zanimivo vlogo.

MEVLJA


Prvi gospodar (hišno ime tega rodu se ni ohranilo) je postal Luka MEVLJA (1684-1765), sin Štefana iz Lokve. Za to obdobje so pisni viri skromni, kaže pa, da je Luka od »Ivancevih« pristopil na do tedaj nepozidano posest »Malenderjevih« na nasprotni strani ulice, ki jo je oče Simon MEVLJA (1665-ok.1733) odstopil svoji hčeri Johani. Johana je umrla le okoli 30 let stara, posest pa je kasneje dedoval njun sin Gašper (1719-1763). Ta se je leta 1750 poročil z Marino, hčero Pavla OBERSNEL-a iz Divače. V naslednji generaciji je posest dedoval njun sin Matija (1752-1785), ki se je leta 1779 poročil z Marijo, hčero Jurija MIROŠIČ-a "Knezića" iz Lokve. Tu je mlad umrl mož in vdova Marija se je ponovno poročila. Ker je posest dedoval sin iz njenega drugega zakona, se je vez rodbine MEVLJA prekinila.

MAHORČIČ »Bezkovi«


Marijin drugi mož je leta 1786 postal Luka MAHORČIČ (1767-1849). V Lokev je pristopil od tedaj zelo ugledne družine »Bezkovih« iz Nakla. Lukov brat Jožef (1763-1831) je bil nakelski župan, njegov drugi brat Tomaž (1769-?) je bil župan v Senožečah, v tedaj zelo ugledno družino mlinarjev DUJC-ev iz Zavrhka pa se je poročila tudi njegova sestra Katarina (1779-1843), katere mož je leta 1796 postal Jurij DUJC (1773-1848), mlinar in takratni škofeljski župan.

Hiša v Lokvi je dobila novega gospodarja in novo hišno ime »Bezkovi«, Luka MAHORČIČ pa je postal prvi hišni gospodar, ob katerem je bil (prvič leta 1816) v matični knjigi zapisan poklic »caupo«, krčmar. Luka je morda krčmaril tudi že prej, saj zapis poklicne dejavnosti osebe v cerkvenih matičnih virih ni bil obvezen. Isti poklic je opravljal vsaj še leta 1828. Gotovo je bil Luka ugleden vaščan. Hči Marijo, ki je leta 1818 stara komaj 26 let nesrečno utonila v Vremah, je poročil s takratnim lokavskim županom Luko PLACER-jem (1790-1860), sina Jurija (1799-?), ki je nasledil posest in krčmo pa z Nežo MODIC (1796-1853), hčero uglednega Bločana Jožefa MODIC-a »Danskega«. Jožefova sestra Neža MODIC (1775-1853) je bila žena vremskega župana Jožefa DEKLEVE (1763-1826), sina znamenitega Gašperja DEKLEVE (1742-1822), ki je v Vremskem Britofu županoval več kot 40 let.

ČERNE


»Bezkovo« posest je nasledila Jurijeva in Nežina hči Marija (1821-1856), ki se je leta 1845 poročila z Matevžem ČERNE-tom (1818-1892) iz Tomaja. Tudi Matevž je bil krčmar, ki pa je svojo dejavnost močno razširil. Iz krčme je ustvaril furmansko gostilno, ki je postala znana po imenu »Černetova gostilna«. Po smrti svoje prve žene se je še istega leta poročil z njeno 2. sestrično Katarino (1838-1880), hčero Jožefa MAHORČIČ-a (1798-1872) »Bezkovega« iz Divače.

Morda okoli leta 1850, prav gotovo pa pred letom 1860 je dal Matevž ob svoji hiši postaviti večjo stavbo , pravzaprav furmanski hlev, v kateri je uredil nastanitveni prostor za konje. Verjetno so v njej lahko prenočili tudi furmani sami, saj je leta 1860 ob četrtem številčenju hiš v Lokvi stavba dobila svojo hišno številko (št. 116), kar gotovo pomeni, da so v njej takrat stanovali tudi ljudje. Domača hiša je bila takrat na novo oštevilčena s hišno številko 115.

Za svojo gostilno je Matevž hodil po vino tudi v Bazovico ali Trst, kamor se je odpravil tudi koncem oktobra leta 1892. To je bila njegova zadnja pot, saj sta ga na povratku proti domu presenetila hud mraz in burja. Bilo je tako hudo, da je povsem blizu doma, pri »Škibinovih«, tam kjer je odcep glavne ceste proti Lipici, omagal in na ob poti zmrznil. Nesrečni dogodek so obeležili z epitafom, ki so ga Matevžu postavili ob cesti.

Matevž je glede nasledstva stavil na sina Jožefa (1857-1876), ki ga je imel s svojo drugo ženo, saj je dve hčeri, ki ju je imel s prvo že prej poročil drugam. A sin se je komaj 18-leten močno prehladil in za posledicami bolezni umrl. Matevž je bil kot dvakratni vdovec poročen še dvakrat, najprej z Nežo SLAK, vdovo ASTORI, iz Trsta in nazadnje z Marijo ŠVARA, s katerima pa ni imel otrok. Tako sta tudi »Bezkov« in »Černetov« rod, tako kot »Mevljev«, pri hiši izumrla.

Najemniški družini FIDEL in FONDA


Kmalu po smrti Matevža ČERNE-ta se je v hiši naselila družina FIDEL, ki je v Lokev prišla iz Nove Sušice. Tudi novi gospodar Ivan FIDEL (1859-?) je bil gostilničar, a družina v Lokvi ni ostala dolgo, saj se je že leta 1900 odselila v Bazovico.

Naslednja štiri leta je hišo za bivanje uporabljal Franc FONDA, »Čorcev« iz Lokve, z družino. Franc je bil železniški čuvaj na Kozini, ki pa se je leta 1904 z družino odselil v Rodik. Franc ni bil gostilničar, zato hleva ni potreboval. Hlev je v tem času za svoje potrebe uporabljal drugi lokavski gostilničar Andrej OBERSNEL (1867-1923), »Drejatov« iz Lokve.

MLJAČ "Grčevi"


Leta 1905 je hišo prevzel nov gospodar, Matija MLJAČ (1856-1913), »Grčev« iz Lokve. Matija se je kot nezakonski sin Jožefa MLJAČ-a (1826-1906) in Jožefe KARIŽ rodil pri »Valeku« v Divači. Njegov oče se je natanko leto dni po njegovem rojstvu poročil h »Gornjim Grčevim« v Lokev. Za ženo je vzel 44-letno vdovo brez otrok Terezijo UMEK-MLJAČ (1812-1892), ter skupaj s svojim nezakonskim sinom pristopil na »Grčevo« posest. Terezina sestra Urša, ki je sicer posest dedovala prva, v zakonu s »Tonkovim« Mihaelom MEVLJO iz Lokve namreč prav tako ni imela otrok.

Matija, ki se je leta 1880 poročil s Katarino (1851-1914), hčero Luke PERHAVC-a »Hvalina.Sile« iz Lokve, in je dedoval »Grčevo« posest, se je do leta 1905 preživljal kot lesni trgovec. Ko je leta 1905 zaprosil in nato dne 15. marca istega leta s strani okrajnega glavarstva v Sežani tudi dobil dovoljenje za opravljanje gostinske obrti, se je preselil v prazno hišo nekdanje »Černetove gostilne«. V hišo je prinesel novo hišno ime in hiša je postala znana kot »Gostilna pri Grči«.

V obrtnem dovoljenju je bilo zapisano, da sme Matija MLJAČ: »prenočevati tujce, prodajati jedila, točiti vino in sadjevec, točiti in prodajati na drobno žgane pijače, točiti umetna in polumetna vina, prodajati kavo, čaj, šokolado in druge gorke in hladne pijače, imeti dovoljene igre.«. 

Nekdanji furmanski hlev je tako čedalje bolj postajal prostor namenjen prenočevanju in druženju prehodnih gostov.

Še pred začetkom 1. svetovne vojne sta tako Matija, kot njegova žena Katarina umrla. Očetovo gostilno je dedoval njun sin Jožef (1880-1924), ki se je leta 1910 poročil z Marijo (1889-1915), hčero lokavskega krčmarja Jožefa MLJAČ-a »Bridiča=Jožkovi«. Jožef je po vojni nadaljeval delo svojega očeta, aktivno pa je sodeloval tudi pri organizaciji kulturnih prireditev v vasi, posebej z društvom »Ljudski oder«, katerega je leta 1919 ustanovil takratni lokavski učitelj Alojz HREŠČAK (1886-1979). Težava je nastopila, ker je Avstro-Ogrska skupaj s svojimi zavezniki vojno izgubila. Lokev so zasedli Italijani, ki so iz leta v leto vršili vse hujši pritisk na vse kar je bilo slovenskega. Tako je bilo tudi delovanje kulturnega društva »Ljudski oder« zelo oteženo in že spomladi leta 1923 pod prisilo tudi ukinjeno. Na »Grčevem« dvorišču je društvo 23. septembra 1922 pripravilo zadnjo veselico.

Po uvedbi Gentilijeve reforme leta 1923, ki je pripeljala do raznarodovanja slovenskega prebivalstva, in zaradi katere so Lokavci izgubili tako slovensko prosvetno društvo, slovensko šolo kot slovenske časopise, so stavbo nekdanjega furmanskega hleva in pozneje »Grčevega« prostora za prenočevanje in druženje prehodnih gostov zasedli Italijani.

Naslednje leto se je gospodar Jože Mljač (1880-1924) pd. Grča, ki so mu rekli tudi "Kukal" odločil prodati Dol, eno svojih večjih parcel. Kupec je bil Ivan Maver (1865-1945) pd. Bekon. Govorilo se je, da naj bil bil Kukal ogoljufan, saj naj bi mu Bekon plačal s ponarejenim denarjem. Tiste dni so finančniki pri Bekonovih namreč zasegli velike količine ponarejenega denarja. Vir: Ivan Svetina: Spomini, Zvezek 3, str 110.

Jože MLJAČ-a (1880-1924) je naslednji dan, ko je bila kupčija sklenjena storil samomor. Na nedeljo pred mašo je skočil v jamo Golobivnica. Vsa njegova družina, bratje in sestre, pa se je po letu 1925 iz Lokve izselila, večinoma v Argentino. Jožetova edina hči Marija (1913-1990) je pri 11-letih postala sirota. K sebi jo je vzel še edini sorodnik v Lokvi, stric (materin brat) Jože Mljač pd. Bridič, ki je krčmaril v gostilni »Pri Malki«. Ta z ženo Amalijo CERKVENIK, »Belajevo« iz Kačič, ki je bila v Lokvi poštna upraviteljica, ni imel svojih otrok. 

DOPOLAVORO - italijanska zasedba prostorov


Sredi 20. let 20. stoletja so Italijani prostor v stavbi preuredili v kulturno dvorano za popoldansko druženje - DOPOLAVORO, ki pa se je po besedah Virgija Ščeka bolj ali manj zreducirala na krčmo. Na »Grčevem« dvorišču je bilo balinišče, v krčmi pa se je tudi kartalo, večinoma italijanske igre: Tresette, Briškolo, »Mariage« in Moro. Nekateri so igrali tudi tarok. Tudi časopisi so bili le italijanski.

Ob začetku 2. svetovne vojne so bili v stavbi nameščeni italijanski vojaki »bersalijeri« (italijanska lahka pehota, strelci, s perjem za klobukom), nad katerimi je bil v noči med 11. in 12. junijem 1942 tudi izvršen napad. Takrat so v dvorano, kjer so »bersaljeri« spali, vrgli več ročnih bomb. Prišlo je do navzkrižnega streljanja in štirje italijanski vojaki so bili ranjeni.

Poroka Franca MIROŠIČA in Marije MLJAČ


Leta 1930 je Franc MIROŠIČ (1901-1966), sin Lovrenca »Kaldana=Tišlerja« iz Lokve, na komisijo za dodeljevanje trgovskih licenc v Lokvi vložil prošnjo za pridobitev dovoljenja za trgovanje z živo živino (voli?). Komisija, ki so jo sestavljali Lokavci Anton MUHA (1871-1951) »Muha«, Jakob SREBOTNJAK (1871-1941) »Srebotnjak«, Mihael CERKVENIK ml. (1886-1952) »Brajdnik« in dr. Francesco FABROVICH /KOVAČIČ/ iz Divače, je dne 7. aprila 1930 prošnji soglasno ugodila. Dokument je bil uradno potrjen 14. aprila 1930 v Trstu.

Štiri leta pozneje, leta 1934, se je Franc MIROŠIČ (1901-1966) poročil z Marijo (1913-1990) »Grčevo«, edino hčero pokojnega Jožefa MLJAČ-a (1880-1924).

MLADINSKI DOM


Leta 1946, po koncu 2. svetovne vojne, sta Franc MIROŠIČ in njegova žena Marija, kot dedinja, prevzela »Grčevo=Šternovi« gostilno. V kulturni dvorani, ki je medtem postala »Mladinski dom«, je prišlo do ponovnega poskusa obuditve druženja domače mladine. Tako je v nedeljo, 8. decembra 1946, na Marijin praznik AFŽ (=Antifafistična fronta žena, leta 1953 se je ta preimenovala v ZŽD=Zveza ženskih društev) v dvorani »Mladinskega doma« priredila veselico s plesom in srečelovom. Žal je od konca 2. svetovne vojne minilo premalo časa, glave domače mladine, so bile še precej razgrete in medvojni spori še niso bili pozabljeni. Veselica, ki je imela dober namen, se je sprevrgla v nesrečo. Nedolžna žrtev je postal 20-letni Andrej SVETINA »Mihatov«. Ob 9. uri zvečer ga je na dvorišču pred »Grčevo« hišo ustrelil vrstnik iz vasi.

»Gostilna in picerija AMBASADOR«


Tako »Grčeva« domača hiša, kot nekdanji furmanski hlev ob njej je danes v zasebni lasti dedičev. V prostorih nekdanjega furmanskega hleva, nato prostora za prenočevanje in druženje prehodnih gostov in kasneje kulturne dvorane, italijanskega »Dopolavora« in Mladinskega doma sedaj obratuje »Gostilna in picerija AMBASADOR«.


Ni komentarjev:

Objavite komentar