četrtek, 03. maj 2012

O zapisovanju rodoslovnih podatkov

Komentar na članek o zapisovanju imen in priimkov v rodoslovnih zbirkah. Objavljeno tudi v časopisu SRD: Drevesa 2012/1, stran 35.

Zakaj zapisovati v izvirni obliki


Naj podam še svoje mnenje, torej mnenje nekoga, ki prisega na izvirni prepis rodoslovnega podatka. Za tovrstni način zapisovanja imen in priimkov, pa tudi krajev, sem se odločil že na samem začetku svojega rodoslovnega raziskovanja. Vzrokov, zaradi katerih sem se tako odločil je več, kot prvi ta, da sem se želel izogniti lastnemu subjektivnemu mnenju, ki bi lahko bilo v trenutku prepisa tudi napačno. Predvsem na samem začetku svojega raziskovanja, ko so bile moje izkušnje s prepoznavanjem, pogosto tudi težko berlijivih zapisov, bolj skromne, je obstajala velika verjetnost napak, katerim sem se prav tako želel izogniti. 

Določil sem si pravila pri katerih sem želel biti kar se da dosleden. Pri osebi, ki se je v različnih virih pojavila večkrat, sem se odločil zabeležiti najstarejšo obliko zapisa te osebe, praviloma tisto, ki se je pojavila ob njenem krstu. Če zapisa krsta nisem imel, sem uporabil npr. zapis ob poroki, najstarejši zapis ob rojstvu katerega izmed otrok, skratka časovno prvi zapis, ki sem ga o dani osebi našel v viru. Če do zapisa osebe nisem prišel preko primarnega vira, sem uporabil zapis, ki sem ga dobil iz katerega od drugih virov. V tem primeru, če je bilo tako zapisano v viru, sem uporabil tudi poslovenjeno obliko zapisa imena in priimka, četudi je oseba sodila v 16. stoletje.

Osebna imena so se v cerkvenih matičnih knjigah, vsaj kar zadeva moje področje raziskovanja (Primorska), praviloma zapisovala v latinščini in so bila kot taka dokaj unikatna. Za razliko od imen, so se priimki dosledno zapisovali v jeziku kranjske, danes bi rekli v sloveščini, a se je do okoli leta 1854 za njihovo zapisovanje uporabljala bohoričica, torej "zh" namesto "č", "sh" namesto "ž", "z" namesto "c", "s" namesto "z", itd.. V 2. polovici 19., stoletja je bohoričico zamenjala gajica. Od takrat dalje so bili priimki, vsaj na Primorskem, praviloma pisani s šumniki, tako kot danes.

Po drugi strani je skozi 300 in več let dolgo obdobje matičnih pisnih virov prihajalo tako pri osebnih imenih, kot tudi pri priimkih, nemalokrat tudi do njihovega preoblikovanja. Medtem, ko so bila, in so še danes, v osnovi ista osebna imena v posameznih pokrajinah pogostokrat različna, lep primer je npr. latinski "Joannes", ki je na Gorenjskem danes praviloma Janez (tudi Johan, Anže, ...), na Primorskem pa Ivan (tudi Zuan, Nane, Janko, ...), pa je pri priimkih prihajalo do drugačne vrste preoblikovanja. Številni danes različni priimki izvirajo iz nekdanjega skupnega, to je enakega, priimka. Do sprememb v zapisu priimka je pogosto prihajalo, ko se je oseba priselila v drug (morda bolj oddaljeni) kraj, kjer je bil priimek zaradi njegove neprepoznavnosti spremenjen bolj naključno, ali v drugem primeru, ko je bil bodisi zaradi težke izgovorljivosti v drugem jezikovnem območju, ali kakšnega drugega razloga, priimek spremenjen namenoma. Lep vzorčni primer so spremembe, ki so jih na svojih priimkih napravili nekateri slovenski izseljenci v Ameriko v začetku 19. stoletja. Z zornega kota namišljenega rodoslovca, sicer potomca tega izseljenca, je uporaba njegovega sedanjega priimka tudi za vse svoje prednike po moški liniji povsem nespremenljiva, in brez dvoma napačna. To je bil moj drugi najpomembnejši razlog, da sem se odločil za izvirni zapis beleženja rodoslovnih podatkov.

Tretji, meni prav tako pomemben razlog, zaradi katerega sem se odločil za izvirni prepis podatkov je ohranitev zgodovinskega spomina. Poleg tega, da tako izdelan rodovnik ohranja lepoto pestrosti, podatki zbrani v taki obliki nudijo vpogled tudi v dinamiko razvoja jezika in so lahko dober vir pri preučevanju tako samega izvora besed (etimologija), kot tudi osebnih imen, priimkov, vzdevkov, hišnih imen (onomastika) in krajevnih imen (toponomastika), hkrati pa pomagajo osvetljevati družinsko, krajevno in družbeno zgodovino. Poleg tega pa je tako zbrane podatke možno v vsakem trenutku posloveniti, če se za to pokaže potreba.

Moje osebne izkušnje kažejo, da obstajajo tako posamezniki, ki so nad rodovniki pisanimi v izvirniku navdušeni, kot tudi tisti, ki prisegajo izključno na njegovo poslovenjeno obliko. Ker je zaradi različnih pogledov  nemogoče ustreči vsem in vsakemu, je tako kot v življenju nasploh, tudi tu najbolje, da vsakdo sledi lastnim željam in ciljem. Zato se s Petrom gotovo strinjam v tem, da si pravila lahko ustvarja vsak sam. Gotovo pa je modro upoštevati dobre nasvete.


Ni komentarjev:

Objavite komentar