 |
| Virgilij Šček |
Rodil se je v zavedni slovenski družini z osmimi otroki. Oče strojevodja Josip ŠČEK (1852-1934) je bil po rodu iz Gradišča pri Vipavi, mati Vincencija KANTE (1850-1938) pa iz Velikega Dola pri Komnu. Virgil se je rodil kot peti po vrsti.
Starejša Virgilova sestra Marica je bila sprva zaposlena na pošti. Po poroki s sodnikom Francem KOMPARO pa se je preselila v Lokavec pri Ajdovščini.
Dejavna kulturna delavka, predvsem pa skladateljica in učiteljica, je bila Virgilova mlajša sestra Friderika (Breda) ŠČEK (20. avgust 1893, Trst - 11. marec 1968, Ljubljana). Leta 1912 je v Gorici z odliko zaključila učiteljišče: "C. kr. žensko učiteljišče. Letos je obiskovalo ta zavod 320 gojenk, po narodnosti je bilo 160 Slovenk, 142 Italijank, 12 Hrvatic in 6 Nemk. K izpitu se ie priglasilo 65 kandidatinj, od teh Je napravilo izpit z odliko 11, z dobrim uspehom 45, 5 kandidatinj ga ponavlja po 2 mesecih, dve po jednem letu. Izpit so napravile sledeče gospice: ... Friderika Šček iz Trsta z odliko, ...". Vir: Edinost, Trst, v soboto 27. julija 1912. Na istem področju je bil aktiven tudi njen mož Silvester OREL.
Rod po očetu
 |
| Josip Šček, oče |
Josip ŠČEK se je rodil 29. junija 1852 v Gradišču pri Vipavi. V družini njegovih staršev, Franceta ŠČEK-a in Jožefe rojene FERLAN v Gradišču 14 je poleg Josipa odraščalo še 5 otrok: France (r. 1840), Anton (r. 1842), Ivana (r. 1847), Ivan (r. 1850) in Andrej (r. 1855). Dedoval je najstarejši sin France.
Josip, ki je sprva v rojstni vasi, če mi je uspelo pravilno prebrati slabo vidno zabeležko v družinski knjigi, opravljal poklic "farnega kovača", si je moral svoj kruh poiskati izven svojega kraja. Preselil se je v Trst in se kot strojevodja zaposlil na železnici. Leta 1876 se je poročil z Vincencijo Kante iz Velikega dola. Družino sta si ustvarila v Rojanu.
Rod po materi
Vincencija KANTE se je rodila 22. januarja 1850 v Velikem dolu pri Komnu, umrla pa v Avberju v visoki starosti. Dne 23. aprila 1938 je zapis o njeni smrti povzel časopis Amerikanski Slovenec, Chicago, Illinois, USA: "V Avberh pri Tomaju v zasedenem ozemlju je umrla Vincencija Šček, rojena Kante, mati tamkajšnjega župnika Virgilia Ščeka, stara 88 let.".
Veliko o njenem rodu izvemo iz časopisnega članka, objavljenega ob praznovanju njenega 85. rojstnega dne:
"85 letnica gospe Vincencije Šček: V sredo 22. t. m. je praznovala ga. Vincencija Šček, mati bivšega drž. poslanca v Rimu Virgila in slovenske skladateljice Brede, 85. letnico svojega rojstva. Rodila se je 1. 1850 v Velikem dolu na Krasu kot sedmi otrok ugledne družine Kante. Obiskovala je tamkajšnjo ljudsko šolo, ki jo je vodil domači cerkovnik in organist. Poučeval je v domačem narečju, učil je rajtanje (računstvo) in druge predmete. Koncem vsakega šolskega leta je prejela jubilantka nagrado, o priliki izpraševanja komenskega dekana pa zlate bukve. Po končanih šolah je morala slavljenka k stricu, mizarskemu mojstru, v Trst za gospodinjo. Že od doma je nesla ga. Šček s sabo v Trst velik zaklad naučenih narodnih pesmi, katere je prepevala doma. V družini je bila namreč ukoreninjena ljubezen do petja in njen ded si je lastnoročno napisal nekaj zvezkov slovenskih narodnih pesmi, od katerih je še nekaj ohranjenih. Tudi mati slavljenke, Katarina, je do smrti vedno rada pela. Ko je 86 letna zbolela in »so prišli gospod« previdet, jo je gospod našel še toliko močno, da jo je naprosil, naj bi mu izpolnila željo ter še enkrat recitirala nekaj starih pesmi, kar je starka rada storila. Nekaj dni nato je umrla. Od svoje matere se je slavljenka naučila veliko pesmic, katere še do danes rada prepeva s svojim sinom, župnikom Virgilom.
V starosti 26 let se je jubilantka poročila z žel. strojevodjo Josipom Ščekom iz Vipave. Iz tega zakona še živijo trije otroci: Virgilij, župnik v Avberju na Krasu, Marica, soproga sodnega starešine na Vranskem, in skladateljica Breda. Svojim otrokom je bila slavljenka vselej najbolj zgledna krščanska mati in je bila vedno narodno zavedna Slovenka. V Gorici, kjer je bivala, je podpirala samo slovenske trgovce. Obe hčerki je vpisala v prvo slovensko šolo v Gorici, Gregorčičev šolski dom. Ob izbruhu vojne je morala zapustiti svojo novo hišo v Gorici, katero je po končani vojni našla razbito. Preselila se je k sinu duhovniku v Trst. Tu je bila priča sežiga slov. Narodnega doma od strani narodnih nasprotnikov.
 |
| Breda Šček Orel, sestra |
"85 letnica gospe Vincencije Šček: V sredo 22. t. m. je praznovala ga. Vincencija Šček, mati bivšega drž. poslanca v Rimu Virgila in slovenske skladateljice Brede, 85. letnico svojega rojstva. Rodila se je 1. 1850 v Velikem dolu na Krasu kot sedmi otrok ugledne družine Kante. Obiskovala je tamkajšnjo ljudsko šolo, ki jo je vodil domači cerkovnik in organist. Poučeval je v domačem narečju, učil je rajtanje (računstvo) in druge predmete. Koncem vsakega šolskega leta je prejela jubilantka nagrado, o priliki izpraševanja komenskega dekana pa zlate bukve. Po končanih šolah je morala slavljenka k stricu, mizarskemu mojstru, v Trst za gospodinjo. Že od doma je nesla ga. Šček s sabo v Trst velik zaklad naučenih narodnih pesmi, katere je prepevala doma. V družini je bila namreč ukoreninjena ljubezen do petja in njen ded si je lastnoročno napisal nekaj zvezkov slovenskih narodnih pesmi, od katerih je še nekaj ohranjenih. Tudi mati slavljenke, Katarina, je do smrti vedno rada pela. Ko je 86 letna zbolela in »so prišli gospod« previdet, jo je gospod našel še toliko močno, da jo je naprosil, naj bi mu izpolnila željo ter še enkrat recitirala nekaj starih pesmi, kar je starka rada storila. Nekaj dni nato je umrla. Od svoje matere se je slavljenka naučila veliko pesmic, katere še do danes rada prepeva s svojim sinom, župnikom Virgilom.
V starosti 26 let se je jubilantka poročila z žel. strojevodjo Josipom Ščekom iz Vipave. Iz tega zakona še živijo trije otroci: Virgilij, župnik v Avberju na Krasu, Marica, soproga sodnega starešine na Vranskem, in skladateljica Breda. Svojim otrokom je bila slavljenka vselej najbolj zgledna krščanska mati in je bila vedno narodno zavedna Slovenka. V Gorici, kjer je bivala, je podpirala samo slovenske trgovce. Obe hčerki je vpisala v prvo slovensko šolo v Gorici, Gregorčičev šolski dom. Ob izbruhu vojne je morala zapustiti svojo novo hišo v Gorici, katero je po končani vojni našla razbito. Preselila se je k sinu duhovniku v Trst. Tu je bila priča sežiga slov. Narodnega doma od strani narodnih nasprotnikov.
Ob času preganjanja je marsikatero noč prečula. Po smrti svojega soproga je 1. 1934 prvikrat uzrla Jugoslavijo, kjer se je naselila pri hčerki skladateljici in učiteljici v Ločah. Rada pripoveduie zgodbe iz davnih dni, kakor n. pr. kako je bil šel njen oče ob lakoti v Trst moko kupit, a je ni dobil, se vrnil žalosten, vrgel mošnjo denarja na mizo rekoč: »Denar jejmo!« Takih in podobnih zgodbic zna slavljenka nešteto povedati. Ob vstopu v 86. leto je še čila in sveža, je naročnica »Slovenca« in čita ter šiva brez naočnikov. Nieno zdravje priča o krepkosti slovenskega Kraševca. Njen oče Martin je doživel 93, njena mati Katarina 86 let, njen ded Tomaž 92 let, njena stara mati Margareta 90 let. Naj jo Bog ohrani še več let, da bi doživela še veliko dobrega, ki ga želi svojemu ljubemu narodu.". Vir: Slovenec, V Ljubljani, v četrtek, 23. januarja 1936, št.18.
Na domu moje mame. Trta na velikem dolu.
Stari oče Martin 1909 je pripovedoval. Moj oče Tomaž je Sovterijo kupil, ko je bil mlad, bil je morda 30 let, je bilo okrog 1815. Prodajalec Jurij je takrat 70 let star. Tomaž ga je vprašal: "Jurij, koliko let ima ta trta?" Jurij je odgovoril: " Moj oče, kar pomni, je vedel, da je bila zmiraj taka kakor je sedaj.".
Moja pripomba: Pred 160 leti je bila še vedno tako debela kakor je dandanes, ko je dober meter debela. Veščaki pravijo, da se je hotelo 100 do 150 let, da je tako zrastla. Potemtakem je bila vsajena l. 1566 ali pa 1516 ali pa še prej. Ta trta je bela, daje še dandanes, ko je tako ostarela, en hektoliter vina. Kolkokrat sem kot študent zahajal z bratranci in zobal od tiste trte, pri kateri so se naslajali moji dedje in pradedje. Trta je zelo nizko izpeljana. Zapisal: V. Šček, Paberkovanje, 4. zvezek.
Na domu moje mame. Trta na velikem dolu.
 |
| Posnetek besedila |
Moja pripomba: Pred 160 leti je bila še vedno tako debela kakor je dandanes, ko je dober meter debela. Veščaki pravijo, da se je hotelo 100 do 150 let, da je tako zrastla. Potemtakem je bila vsajena l. 1566 ali pa 1516 ali pa še prej. Ta trta je bela, daje še dandanes, ko je tako ostarela, en hektoliter vina. Kolkokrat sem kot študent zahajal z bratranci in zobal od tiste trte, pri kateri so se naslajali moji dedje in pradedje. Trta je zelo nizko izpeljana. Zapisal: V. Šček, Paberkovanje, 4. zvezek.
 |
| Predniki Virgilija Ščeka |
Lokavske starine
Iz obstoječih predvsem cerkvenih matičnih in drugih pisnih virov je povzemal zanimive zapise, ki jih je temljito dopolnjeval s številnimi pripovedovanji starejših domačinov in dogodki, ki jih je v času svojega kaplanovanja doživljal osebno.
Ponovno se je v Lokev vrnil leta 1941. Tokrat preganjanemu narodnozavednem Slovencu je zatočišče ponudil takratni lokavski kaplan Anton Požar. Šček je v Lokvi ostal do leta 1948 in v tem času svoje delo izpred 20 let zaključil. Nastala je bogata zapuščina krajevne zgodovine vasi.
-----
Viri:
- Aleš Nagode: Pozabljena polovica: portreti žensk v 19. in 20. stoletju na Slovenskem, 2007 (str. 284-288)
- Virgilij Šček: Paberki, zvezek 4; Pokrajinski muzej Koper - arhiv novejše zgodovine
- Aleksandra Čehovin: Virgil Šček (1889–1948) in njegov boj za ohranitev slovenskega jezik, Diplomsko delo, 2012
- Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK, Fotografija očeta, Josipa Ščeka.
- Družinski knjigi Vipava 1820, 1864 (Gradišče 14).
Ni komentarjev:
Objavite komentar