Od Mevljeve posesti do picerije Ambasador

Zgodovina hiše LOKEV št. 14/13/63-115(116)=164 

Krčma in furmanska gostilna. Na osnovi zapisov v matičnih in družinskih knjigah župnije Lokev in sledenja dinamike hišnih preštevilčenj, je bila na mestu današnje hiše št. 164 bivalna stavba najverjetneje prvič postavljena okoli leta 1716. Ob prvem številčenju hiš v vasi (leta 1770, skupaj jih je bilo pet) ji je bila dodeljena številka 14. Hiša, ki danes verjetno izgleda precej drugače, kot na začetku, je v naslednjih 300 letih gostila več rodov družin, nekajkrat pa je tudi spremenila hišno ime, kar daje slutiti, da je bila ob menjavi lastnikov temeljiteje obnovljena. Vsak rod je v hišo pripeljal svojo zgodbo. Ta je postala še posebej zanimiva, ko je bil sredi 19. stoletja ob njej postavljen furmanski hlev, ki je v Lokvi igral zanimivo vlogo.

MEVLJA

Prvi gospodar (hišno ime tega rodu se ni ohranilo) je postal Luka MEVLJA (1684-1765), sin Štefana iz Lokve. Za to obdobje so pisni viri skromni, kaže pa, da je Luka od »Ivancevih« pristopil na do tedaj nepozidano posest »Malenderjevih« na nasprotni strani ulice, ki jo je oče Simon MEVLJA (1665-ok.1733) odstopil svoji hčeri Johani. Johana je umrla le okoli 30 let stara, posest pa je kasneje dedoval njun sin Gašper (1719-1763). Ta se je leta 1750 poročil z Marino, hčero Pavla OBERSNEL-a iz Divače. V naslednji generaciji je posest dedoval njun sin Matija (1752-1785), ki se je leta 1779 poročil z Marijo, hčero Jurija MIROŠIČ-a "Knezića" iz Lokve. Tu je mlad umrl mož in vdova Marija se je ponovno poročila. Ker je posest dedoval sin iz njenega drugega zakona, se je vez rodbine MEVLJA prekinila.

MAHORČIČ »Bezkovi«

Marijin drugi mož je leta 1786 postal Luka MAHORČIČ (1767-1849). V Lokev je pristopil od tedaj zelo ugledne družine »Bezkovih« iz Nakla. Lukov brat Jožef (1763-1831) je bil nakelski župan, njegov drugi brat Tomaž (1769-?) je bil župan v Senožečah, v tedaj zelo ugledno družino mlinarjev DUJC-ev iz Zavrhka pa se je poročila tudi njegova sestra Katarina (1779-1843), katere mož je leta 1796 postal Jurij DUJC (1773-1848), mlinar in takratni škofeljski župan.

Hiša v Lokvi je dobila novega gospodarja in novo hišno ime »Bezkovi«, Luka MAHORČIČ pa je postal prvi hišni gospodar, ob katerem je bil (prvič leta 1816) v matični knjigi zapisan poklic »caupo«, krčmar. Luka je morda krčmaril tudi že prej, saj zapis poklicne dejavnosti osebe v cerkvenih matičnih virih ni bil obvezen. Isti poklic je opravljal vsaj še leta 1828. Gotovo je bil Luka ugleden vaščan. Hči Marijo, ki je leta 1818 stara komaj 26 let nesrečno utonila v Vremah, je poročil s takratnim lokavskim županom Luko PLACER-jem (1790-1860), sina Jurija (1799-?), ki je nasledil posest in krčmo pa z Nežo MODIC (1796-1853), hčero uglednega Bločana Jožefa MODIC-a »Danskega«. Jožefova sestra Neža MODIC (1775-1853) je bila žena vremskega župana Jožefa DEKLEVE (1763-1826), sina znamenitega Gašperja DEKLEVE (1742-1822), ki je v Vremskem Britofu županoval več kot 40 let.

ČERNE

»Bezkovo« posest je nasledila Jurijeva in Nežina hči Marija (1821-1856), ki se je leta 1845 poročila z Matevžem ČERNE-tom (1818-1892) iz Tomaja. Tudi Matevž je bil krčmar, ki pa je svojo dejavnost močno razširil. Iz krčme je ustvaril furmansko gostilno, ki je postala znana po imenu »Černetova gostilna«. Po smrti svoje prve žene se je še istega leta poročil z njeno 2. sestrično Katarino (1838-1880), hčero Jožefa MAHORČIČ-a (1798-1872) »Bezkovega« iz Divače.

Morda okoli leta 1850, prav gotovo pa pred letom 1860 je dal Matevž ob svoji hiši postaviti večjo stavbo , pravzaprav furmanski hlev, v kateri je uredil nastanitveni prostor za konje. Verjetno so v njej lahko prenočili tudi furmani sami, saj je leta 1860 ob četrtem številčenju hiš v Lokvi stavba dobila svojo hišno številko (št. 116), kar gotovo pomeni, da so v njej takrat stanovali tudi ljudje. Domača hiša je bila takrat na novo oštevilčena s hišno številko 115.

Za svojo gostilno je Matevž hodil po vino tudi v Bazovico ali Trst, kamor se je odpravil tudi koncem oktobra leta 1892. To je bila njegova zadnja pot, saj sta ga na povratku proti domu presenetila hud mraz in burja. Bilo je tako hudo, da je povsem blizu doma, pri »Škibinovih«, tam kjer je odcep glavne ceste proti Lipici, omagal in na ob poti zmrznil. Nesrečni dogodek so obeležili z epitafom, ki so ga Matevžu postavili ob cesti.

Matevž je glede nasledstva stavil na sina Jožefa (1857-1876), ki ga je imel s svojo drugo ženo, saj je dve hčeri, ki ju je imel s prvo že prej poročil drugam. A sin se je komaj 18-leten močno prehladil in za posledicami bolezni umrl. Matevž je bil kot dvakratni vdovec poročen še dvakrat, najprej z Nežo SLAK, vdovo ASTORI, iz Trsta in nazadnje z Marijo ŠVARA, s katerima pa ni imel otrok. Tako sta tudi »Bezkov« in »Černetov« rod, tako kot »Mevljev«, pri hiši izumrla.

Najemniški družini FIDEL in FONDA

Kmalu po smrti Matevža ČERNE-ta se je v hiši naselila družina FIDEL, ki je v Lokev prišla iz Nove Sušice. Tudi novi gospodar Ivan FIDEL (1859-?) je bil gostilničar, a družina v Lokvi ni ostala dolgo, saj se je že leta 1900 odselila v Bazovico.

Naslednja štiri leta je hišo za bivanje uporabljal Franc FONDA, »Čorcev« iz Lokve, z družino. Franc je bil železniški čuvaj na Kozini, ki pa se je leta 1904 z družino odselil v Rodik. Franc ni bil gostilničar, zato hleva ni potreboval. Hlev je v tem času za svoje potrebe uporabljal drugi lokavski gostilničar Andrej OBERSNEL (1867-1923), »Drejatov« iz Lokve.

MLJAČ "Grčevi"

Leta 1905 je hišo prevzel nov gospodar, Matija MLJAČ (1856-1913), »Grčev« iz Lokve. Matija se je kot nezakonski sin Jožefa MLJAČ-a (1826-1906) in Jožefe KARIŽ rodil pri »Valeku« v Divači. Njegov oče se je natanko leto dni po njegovem rojstvu poročil h »Gornjim Grčevim« v Lokev. Za ženo je vzel 44-letno vdovo brez otrok Terezijo UMEK-MLJAČ (1812-1892), ter skupaj s svojim nezakonskim sinom pristopil na »Grčevo« posest. Terezina sestra Urša, ki je sicer posest dedovala prva, v zakonu s »Tonkovim« Mihaelom MEVLJO iz Lokve namreč prav tako ni imela otrok.

Matija, ki se je leta 1880 poročil s Katarino (1851-1914), hčero Luke PERHAVC-a »Hvalina.Sile« iz Lokve, in je dedoval »Grčevo« posest, se je do leta 1905 preživljal kot lesni trgovec. Ko je leta 1905 zaprosil in nato dne 15. marca istega leta s strani okrajnega glavarstva v Sežani tudi dobil dovoljenje za opravljanje gostinske obrti, se je preselil v prazno hišo nekdanje »Černetove gostilne«. V hišo je prinesel novo hišno ime in hiša je postala znana kot »Gostilna pri Grči«.

V obrtnem dovoljenju je bilo zapisano, da sme Matija MLJAČ: »prenočevati tujce, prodajati jedila, točiti vino in sadjevec, točiti in prodajati na drobno žgane pijače, točiti umetna in polumetna vina, prodajati kavo, čaj, šokolado in druge gorke in hladne pijače, imeti dovoljene igre.«. 

Nekdanji furmanski hlev je tako čedalje bolj postajal prostor namenjen prenočevanju in druženju prehodnih gostov.

Še pred začetkom 1. svetovne vojne sta tako Matija, kot njegova žena Katarina umrla. Očetovo gostilno je dedoval njun sin Jožef (1880-1924), ki se je leta 1910 poročil z Marijo (1889-1915), hčero lokavskega krčmarja Jožefa MLJAČ-a »Bridiča=Jožkovi«. Jožef je po vojni nadaljeval delo svojega očeta, aktivno pa je sodeloval tudi pri organizaciji kulturnih prireditev v vasi, posebej z društvom »Ljudski oder«, katerega je leta 1919 ustanovil takratni lokavski učitelj Alojz HREŠČAK (1886-1979). Težava je nastopila, ker je Avstro-Ogrska skupaj s svojimi zavezniki vojno izgubila. Lokev so zasedli Italijani, ki so iz leta v leto vršili vse hujši pritisk na vse kar je bilo slovenskega. Tako je bilo tudi delovanje kulturnega društva »Ljudski oder« zelo oteženo in že spomladi leta 1923 pod prisilo tudi ukinjeno. Na »Grčevem« dvorišču je društvo 23. septembra 1922 pripravilo zadnjo veselico.

Po uvedbi Gentilijeve reforme leta 1923, ki je pripeljala do raznarodovanja slovenskega prebivalstva, in zaradi katere so Lokavci izgubili tako slovensko prosvetno društvo, slovensko šolo kot slovenske časopise, so stavbo nekdanjega furmanskega hleva in pozneje »Grčevega« prostora za prenočevanje in druženje prehodnih gostov zasedli Italijani.

Naslednje leto se je gospodar Jože Mljač (1880-1924) pd. Grča, ki so mu rekli tudi "Kukal" odločil prodati Dol, eno svojih večjih parcel. Kupec je bil Ivan Maver (1865-1945) pd. Bekon. Govorilo se je, da naj bil bil Kukal ogoljufan, saj naj bi mu Bekon plačal s ponarejenim denarjem. Tiste dni so finančniki pri Bekonovih namreč zasegli velike količine ponarejenega denarja. Vir: Ivan Svetina: Spomini, Zvezek 3, str 110.

Jože MLJAČ-a (1880-1924) je naslednji dan, ko je bila kupčija sklenjena storil samomor. Na nedeljo pred mašo je skočil v jamo Golobivnica. Vsa njegova družina, bratje in sestre, pa se je po letu 1925 iz Lokve izselila, večinoma v Argentino. Jožetova edina hči Marija (1913-1990) je pri 11-letih postala sirota. K sebi jo je vzel še edini sorodnik v Lokvi, stric (materin brat) Jože Mljač pd. Bridič, ki je krčmaril v gostilni »Pri Malki«. Ta z ženo Amalijo CERKVENIK, »Belajevo« iz Kačič, ki je bila v Lokvi poštna upraviteljica, ni imel svojih otrok. 

DOPOLAVORO - italijanska zasedba prostorov

Sredi 20. let 20. stoletja so Italijani prostor v stavbi preuredili v kulturno dvorano za popoldansko druženje - DOPOLAVORO, ki pa se je po besedah Virgija Ščeka bolj ali manj zreducirala na krčmo. Na »Grčevem« dvorišču je bilo balinišče, v krčmi pa se je tudi kartalo, večinoma italijanske igre: Tresette, Briškolo, »Mariage« in Moro. Nekateri so igrali tudi tarok. Tudi časopisi so bili le italijanski.

Ob začetku 2. svetovne vojne so bili v stavbi nameščeni italijanski vojaki »bersalijeri« (italijanska lahka pehota, strelci, s perjem za klobukom), nad katerimi je bil v noči med 11. in 12. junijem 1942 tudi izvršen napad. Takrat so v dvorano, kjer so »bersaljeri« spali, vrgli več ročnih bomb. Prišlo je do navzkrižnega streljanja in štirje italijanski vojaki so bili ranjeni.

Poroka Franca MIROŠIČA in Marije MLJAČ

Leta 1930 je Franc MIROŠIČ (1901-1966), sin Lovrenca »Kaldana=Tišlerja« iz Lokve, na komisijo za dodeljevanje trgovskih licenc v Lokvi vložil prošnjo za pridobitev dovoljenja za trgovanje z živo živino (voli?). Komisija, ki so jo sestavljali Lokavci Anton MUHA (1871-1951) »Muha«, Jakob SREBOTNJAK (1871-1941) »Srebotnjak«, Mihael CERKVENIK ml. (1886-1952) »Brajdnik« in dr. Francesco FABROVICH /KOVAČIČ/ iz Divače, je dne 7. aprila 1930 prošnji soglasno ugodila. Dokument je bil uradno potrjen 14. aprila 1930 v Trstu.

Štiri leta pozneje, leta 1934, se je Franc MIROŠIČ (1901-1966) poročil z Marijo (1913-1990) »Grčevo«, edino hčero pokojnega Jožefa MLJAČ-a (1880-1924).

MLADINSKI DOM

Leta 1946, po koncu 2. svetovne vojne, sta Franc MIROŠIČ in njegova žena Marija, kot dedinja, prevzela »Grčevo=Šternovi« gostilno. V kulturni dvorani, ki je medtem postala »Mladinski dom«, je prišlo do ponovnega poskusa obuditve druženja domače mladine. Tako je v nedeljo, 8. decembra 1946, na Marijin praznik AFŽ (=Antifafistična fronta žena, leta 1953 se je ta preimenovala v ZŽD=Zveza ženskih društev) v dvorani »Mladinskega doma« priredila veselico s plesom in srečelovom. Žal je od konca 2. svetovne vojne minilo premalo časa, glave domače mladine, so bile še precej razgrete in medvojni spori še niso bili pozabljeni. Veselica, ki je imela dober namen, se je sprevrgla v nesrečo. Nedolžna žrtev je postal 20-letni Andrej SVETINA »Mihatov«. Ob 9. uri zvečer ga je na dvorišču pred »Grčevo« hišo ustrelil vrstnik iz vasi.

»Gostilna in picerija AMBASADOR«

Tako »Grčeva« domača hiša, kot nekdanji furmanski hlev ob njej je danes v zasebni lasti dedičev. V prostorih nekdanjega furmanskega hleva, nato prostora za prenočevanje in druženje prehodnih gostov in kasneje kulturne dvorane, italijanskega »Dopolavora« in Mladinskega doma sedaj obratuje »Gostilna in picerija AMBASADOR«.

O zapisovanju rodoslovnih podatkov

Komentar na članek o zapisovanju imen in priimkov v rodoslovnih zbirkah. Objavljeno tudi v časopisu SRD: Drevesa 2012/1, stran 35.

Zakaj zapisovati v izvirni obliki

Naj podam še svoje mnenje, torej mnenje nekoga, ki prisega na izvirni prepis rodoslovnega podatka. Za tovrstni način zapisovanja imen in priimkov, pa tudi krajev, sem se odločil že na samem začetku svojega rodoslovnega raziskovanja. Vzrokov, zaradi katerih sem se tako odločil je več, kot prvi ta, da sem se želel izogniti lastnemu subjektivnemu mnenju, ki bi lahko bilo v trenutku prepisa tudi napačno. Predvsem na samem začetku svojega raziskovanja, ko so bile moje izkušnje s prepoznavanjem, pogosto tudi težko berlijivih zapisov, bolj skromne, je obstajala velika verjetnost napak, katerim sem se prav tako želel izogniti. 

Določil sem si pravila pri katerih sem želel biti kar se da dosleden. Pri osebi, ki se je v različnih virih pojavila večkrat, sem se odločil zabeležiti najstarejšo obliko zapisa te osebe, praviloma tisto, ki se je pojavila ob njenem krstu. Če zapisa krsta nisem imel, sem uporabil npr. zapis ob poroki, najstarejši zapis ob rojstvu katerega izmed otrok, skratka časovno prvi zapis, ki sem ga o dani osebi našel v viru. Če do zapisa osebe nisem prišel preko primarnega vira, sem uporabil zapis, ki sem ga dobil iz katerega od drugih virov. V tem primeru, če je bilo tako zapisano v viru, sem uporabil tudi poslovenjeno obliko zapisa imena in priimka, četudi je oseba sodila v 16. stoletje.

Osebna imena so se v cerkvenih matičnih knjigah, vsaj kar zadeva moje področje raziskovanja (Primorska), praviloma zapisovala v latinščini in so bila kot taka dokaj unikatna. Za razliko od imen, so se priimki dosledno zapisovali v jeziku kranjske, danes bi rekli v sloveščini, a se je do okoli leta 1854 za njihovo zapisovanje uporabljala bohoričica, torej "zh" namesto "č", "sh" namesto "ž", "z" namesto "c", "s" namesto "z", itd.. V 2. polovici 19., stoletja je bohoričico zamenjala gajica. Od takrat dalje so bili priimki, vsaj na Primorskem, praviloma pisani s šumniki, tako kot danes.

Po drugi strani je skozi 300 in več let dolgo obdobje matičnih pisnih virov prihajalo tako pri osebnih imenih, kot tudi pri priimkih, nemalokrat tudi do njihovega preoblikovanja. Medtem, ko so bila, in so še danes, v osnovi ista osebna imena v posameznih pokrajinah pogostokrat različna, lep primer je npr. latinski "Joannes", ki je na Gorenjskem danes praviloma Janez (tudi Johan, Anže, ...), na Primorskem pa Ivan (tudi Zuan, Nane, Janko, ...), pa je pri priimkih prihajalo do drugačne vrste preoblikovanja. Številni danes različni priimki izvirajo iz nekdanjega skupnega, to je enakega, priimka. Do sprememb v zapisu priimka je pogosto prihajalo, ko se je oseba priselila v drug (morda bolj oddaljeni) kraj, kjer je bil priimek zaradi njegove neprepoznavnosti spremenjen bolj naključno, ali v drugem primeru, ko je bil bodisi zaradi težke izgovorljivosti v drugem jezikovnem območju, ali kakšnega drugega razloga, priimek spremenjen namenoma. Lep vzorčni primer so spremembe, ki so jih na svojih priimkih napravili nekateri slovenski izseljenci v Ameriko v začetku 19. stoletja. Z zornega kota namišljenega rodoslovca, sicer potomca tega izseljenca, je uporaba njegovega sedanjega priimka tudi za vse svoje prednike po moški liniji povsem nespremenljiva, in brez dvoma napačna. To je bil moj drugi najpomembnejši razlog, da sem se odločil za izvirni zapis beleženja rodoslovnih podatkov.

Tretji, meni prav tako pomemben razlog, zaradi katerega sem se odločil za izvirni prepis podatkov je ohranitev zgodovinskega spomina. Poleg tega, da tako izdelan rodovnik ohranja lepoto pestrosti, podatki zbrani v taki obliki nudijo vpogled tudi v dinamiko razvoja jezika in so lahko dober vir pri preučevanju tako samega izvora besed (etimologija), kot tudi osebnih imen, priimkov, vzdevkov, hišnih imen (onomastika) in krajevnih imen (toponomastika), hkrati pa pomagajo osvetljevati družinsko, krajevno in družbeno zgodovino. Poleg tega pa je tako zbrane podatke možno v vsakem trenutku posloveniti, če se za to pokaže potreba.

Moje osebne izkušnje kažejo, da obstajajo tako posamezniki, ki so nad rodovniki pisanimi v izvirniku navdušeni, kot tudi tisti, ki prisegajo izključno na njegovo poslovenjeno obliko. Ker je zaradi različnih pogledov  nemogoče ustreči vsem in vsakemu, je tako kot v življenju nasploh, tudi tu najbolje, da vsakdo sledi lastnim željam in ciljem. Zato se s Petrom gotovo strinjam v tem, da si pravila lahko ustvarja vsak sam. Gotovo pa je modro upoštevati dobre nasvete.

Lekačeva društvena prodajalna (1910-1913)

Lekačeva društvena prodajalna, Lokev ok. 1910

Spomladi leta 1910, ko je lokavsko Gospodarsko in konsumno društvo preko časopisnega oglasa ponudilo svojo prodajalno z mešanim blagom, ki je po oceni do tedaj dajala okrog 12.000 kron prometa na mesec, v najem, sta v njej svojo Društveno prodajalno z mešanim blagom odprla "Lekačev" Anton Sila (1862-1927) in njegova žena Frančiška. Ta se je k "Lekačevim" v Lokev primožila leta 1884 od "Lunovih" (Prelc) iz Gornje Košane. V hišo sta pripeljala tudi svojih tedaj devet živečih otrok.

Požar in vlom

Kljub temu, da sta svoje delo zastavila zelo resno, saj je bila trgovina dobro založena, pa sta imela s poslom precej smole, zato prodajalna prav dolgo ni obratovala. Že dve leti kasneje, 24. maja 1912, je zajel sosednjo "Štokovo" (Perhavec) hišo požar, ki je uničil tudi vso krojačnico soseda Božeglava, brez obleke in denarja v višini 1.500 kron pa je takrat ostal tudi lastnik Društvene prodajalne. Ker ni bil od njih nihče zavarovan, jim tudi škoda ni bila povrnjena.

Še ne leto kasneje, 16. februarja 1913, je takratno dnevno časopisje pisalo o vlomu v lokal istega konsumnega društva v Lokvi. Takrat še neznani storilci so iz trgovine ukradli "100 kg kave, 24 kg sladkorja, 1 kg čokolade, 5 steklenic »Floriana«, dvoje rujave hlače, sedem spodnjih moških in ženskih triko-hlač, 18 zimskih triko-srajc, 24 m blaga (cajga) za obleko, 20 parov rdečepisanih in 19 parov belih spodnjih hlač, 25 lahkih triko-srajc, čez 4 ducate volnenih nogavic, balo rujavega sukna za obleko. Perilo je bilo zaznamovano s črkami E.L.A.V.T.h.a.. ". Kasneje sta bila vloma osumljena Anton Dujc iz Naklega in Karel Regent iz Kontovelj, saj sta na podoben način le mesec kasneje vlomila tudi v Križmančičevo gostilno v Bazovici, kjer pa so ju prijeli. Skupaj z njima so takrat aretirali tudi Josipino Gombačevo, lastnico ljudske kuhinje v Trstu, ker so pri njej našli nakradeno blago.

Poskus prodaje

Dva dogodka sta bila dovolj, da je "Lekač" nad svojo trgovino obupal. Dne 8. julija 1913 je časopis Slovenski narod objavil nov mamljiv oglas: "Gospodarsko in konsumno društvo v Lokvi pri Divači /8. julija 1913/ proda svojo prodajalno z mešanim blagom. Prodajalna je pri glavni cesti na lepem prostoru, ter je lepo opremljena, pripravna je tudi za trgovino na debelo, ker stoji ob tako prometni cesti, oddaljena je od železniške postaje Divača 3 ure pešpoti. Pogoji pri načelstvu.".

Z oddajo takrat verjetno ni bilo nič, saj je "Lekač" v hiši živel do svoje smrti, leta 1927. Njegova žena se je kot vdova z otroki odselila v Trst. Doma je ostal sin Anton (1895-?), ki je še po 2. sv. krčmaril, in si je družino ustvaril z ženo Zoro Perhavec, ki je bila doma od "Murcevih" iz Lokve.

Anton Mlač (1863-1939) "Tonjevec"

Anton st.

Anton Mlač, ta stari "Tonjevec", je bil korenina, da mu ni bilo para. Že po svoji višini (imel je skoraj 2 m) je tako presegel vse Lokavce in Preložce, da se je avtorju šaljivega članka (Kako smo v Lokvi odgnali kužno bolezen) objavljenega leta 1920 v časopisu Goriška straža zapisalo, da Lokev in Prelože štejeta natanko 1245 prebivalcev, "ako štejemo Tonjevca za dva moža kar je tudi po vsej pravici.". Kot dragonar je služil v cesarski gardi in, ko so Kraševci leta 1900 cesarju Francu Jožefu I., ko se je ta na poti proti Pulju za trenutek ustavil v Divači, priredili veličasten sprejem, se je govorilo, da je "Tonjevec" tudi tam izstopal, saj je imel sedeč na konju edini izmed članov garde svojo obutev skupaj z vezalkama zvezano in preko rame obešeno. Menda je to takrat opazil tudi sam cesar, kateremu je šla zasluga, da je "Tonjevec" dobil obutev po meri. Da je bil na svojo službo zelo ponosen govori tudi dejstvo, da je svojo belo bluzo cesarske garde nosil še dolgo zatem, ko ta ni bila več tako zelo bela.

Brata Ivan in Jakob

Ivan Mlač z ženo Frančiško (roj. Svetina)

Imel je "Tonjevec" še dva mlajša brata. Ivan (1865-1929) je šel zgodaj od doma in se ni domov nikoli več vrnil. Bil je železniški nadzornik na istrski progi in z družino je prepotoval velik del takratne Avstro-Ogrske. Skoraj vsak izmed otrok, vsaj 10 jih je bilo, se mu je rodil v drugem kraju. Služboval je v Kačičah, v Unešiču pri Splitu, Solkanu in gotovo še kje. Umrl pa je v Celju. Rod je nadaljevalo pet njegovih otrok: Ivan (1893-1958) na Ptuju, Karla (1894-1969) por. Makovec, v Ljubljani, Julka (1898-1971) por. Sajovic, v Kranju, Albin (1907-?) in  Rudolf Cvetko (1915-2000). Drugi brat, Jakob (1868-1901) je ostal v Lokvi. Poročil se je pri "Kohti" in je umrl mlad. Imel je tri otroke, ki so vsi pomrli. Najstarejši je doživel le 5 let.

Kmet in dninar

"Stari Tonjevec" je bil, kot večina Preložcev premožen kmet, občasno pa je, za kakšno dodatno krono opravil tudi "žernado". Tako npr. je leta 1909 vodil skupino, ki je v Sežani sadila drevesa. Anton "Blaščev", takratni lovski čuvaj v Lokvi, je v svoj dnevnik zabeležil: "Zamerk - Anton Mljač Tonjevec s preloš sesvoimi delouci je plačen po 2 Kroni od usake luknje za usadit dreuje pri gospodu Paksimadi u Sežani plačen dne 30. Marca spogojem da bojo gospod T. nekaj doplačali pribolška kadar bojo dokopali še eneh 40 luken ujeseni ker zdaj ni časa in preveč dežja takrat boje nekaj doplačali več kakor je glihen je - vdobili so še 14 kron pribolška na use delo - u Lokvi dne 30. Marca 1909 Anton Frankovič".

Rod in družina

Anton Mlač z ženo Marijo, hčerami Pepo, Ančko in Marijo, sinom Antonom
in vnukinjo Pepko, 1916.

Za svoje otroke pa je takole poskrbel. Najprej je leta 1914 k "Brajdnikovim" v Lokev poročil svojo najstarejšo hči Pepo, leta 1919 pa svojega sina Antona s "Kušmarjevo" Tono iz Pareda. Anton je bil njegov edini sin in ta se je januarja 1921 z mlado družino odpravil v ZDA, najprej za 10 let, potem pa za vedno, ter tako prekinil več stoletno, osem generacij dolgo, tradicijo "Tonjevih" iz Prelož. Vsi gospodarji pri "Tonjevih" so bili Antoni, z eno samo izjemo, ko je rod nadaljeval brat, ker takrat njegov starejši brat Anton, kljub temu, da je bil poročen, ni imel svojih otrok. V Ameriki se je rod Antonov nadaljeval še dve generaciji. "Tonjevcu" ni bilo vseeno za sina, a si je denar, da mu je plačal pot izposodil pri "Fabjanovih" in zanj zastavil svojo hišo. Več veselja je bilo maja istega leta, ko je omožil svojo drugo hči Ančko h "Mihatovim". Svatba je bila pod zeleno lipo v Preložah, kot je bilo takrat zapisano v časopisu Edinost, in "Brajdnikov" zet Miha Cerkvenik je ob tej priliki za žrtve v Istri zbral 150 Lir. "Tonjevo" posest v Preložah je dedovala najmlajša hči Marija, ki se je leta 1936 poročila z lovskim čuvajem Pepetom "Karetovim" iz Prelož. Od takrat je pri "Tonjevih" v Preložah priimek Ban.

"Tonjevec" je dolg do "Fabjanovih", ki ga je vzel za svojega sina, kasneje le stežka odplačal. Na stara leta sta se skupaj z ženo Marijo, ki je bila doma od "Cesarjevih" iz Prelož, dostikrat udeleževala večernic, ki so jih prirejali v Lokvi. Pot nazaj proti domu je bila ponavadi daljša, saj so se moški radi ustavili še v krčmi, običajno pri "Milavcevih", in takrat kakšno besedo navrgli. Menda je nekega dne "Tonjevec" v gostilni prodal tudi svoje brke, točneje le polovico, in je potem, dokler mu niso zrasli novi, po vasi hodil le s polovičnim okrasom. Kljub temu pa, da je tastari "Tonjevec" imel "šulo", in da je znal "in pisat in brat", pa je bila pri hiši gospodarica njegova komaj dober meter in pol visoka žena, za katero je sam govoril, da če jo ima pri glavi jo nima pri nogah in, če jo ima pri nogah, jo nima pri glavi. Marija "šule" ni imela (ni hodila v šolo) in zato tudi "pisat in brat" ni znala, a pri besedi ji ta stari "Tonjevec" ni bil kos.

Priimki v Lokvi in Preložah

Predavanje (predstavitev z diaprojektorjem):
Kulturni dom Lokev, 30. september 2011, (20.00-23.00).
Predavanje je bilo zvočno posneto.
Število prisotnih: 70.

Sistematični prikaz lokavskih in preloških priimkov med 16. do 20. stoletjem. Ob večini priimkov je bila predstavljena možna razlaga etimološkega in geografskega izvor in obdobje v katerem je bil priimek v eni ali drugi vasi prisoten.

V uvodnem nekaj minutnem pogovoru mi je Boris Čok postavil nekaj osnovnih predstavitvenih vprašanj. Čas uvodnega pogovora je bil dopolnjen s predstavitvijo slideshow starih lokavskih razglednic.

Dekleta, ki je predstavitev zvočno snemalo z diktafonom, žal ne poznam. Bi pa bil vesel, če se mi javi.

Uvodna predstavitev

Robert Fonda po rodu Lokavec po očetovi strani od Jankota Brajdnikovega, če te lahko tako predstavim; od kod in  zakaj zamisel za raziskovanje rodovnikov Lokve in Prelož?

Ja, to je res. Moj oče je Janko. Težko, če ga bo kdo še poznal, ker je bil že od leta 1946 bolj malo v Lokvi, leta 1950 pa je za stalno odšel v Ljubljano. Morda prej kot »Brajdnikovega«, bi ga poznali kot Jankota »Bognarjevega«, nečaka od Ivanke »Bognarjeve«. Kot sem tebi omenil že prej, sem jaz živel od svojega rojstva, torej od leta 1963 pa do leta 1969, ko sem šel v šolo v Ljubljano, stalno v Lokvi, pri noni in stricu Slavku (Srebotnjaku), pri »Brajdnikovih«. Slavko me je tudi naučil brati, pisati, pravilno jesti in še veliko drugih stvari. Nasploh sva bila najboljša prijatelja. Torej sem imel ob sebi že od majhnega v glavnem starejše ljudi in verjetno tako pride človeku v kri zavest o minljivosti nekoliko prej. V glavnem, rad sem poslušal kaj so se stari menili med sabo. Naša nona je tudi dosti vedela o sorodstvenih vezeh v Lokvi in Preložah, in menda je kot otrok, ko je živela v Preložah pri svojih starih starših »Tonjevih«, vedela tudi za rojstne dneve vseh Preložcev. Nič pa ni vedela o svoji noni »Brajdnikovi« (Mariji roj. ČOK), čeprav jo je že od majhnega spraševala, vendar ji ta ni vedela (ali ni hotela) ničesar povedati. Sčasoma je tako začelo to zanimati tudi mene. Da odkrijem kako je bilo z našimi »Brajdnikovimi«. Ko sem začel raziskovati, sem ugotavljal, da smo v sorodu s to družino, pa z ono družino, pa s tistimi v vasi, …, in kmalu mi je postalo jasno, da smo si pravzaprav v sorodu z vsemi Lokavci in Preložci. Tako me je to vleklo naprej in sedaj sem tam kjer sem.

Kdaj in kako se je vse skupaj začelo, od kje vse si iskal in pridobival podatke?

Tako kot pri vsakem rodoslovcu se vse najprej začne doma. Torej pri starših, oziroma starih starših, tetah, stricih, pri komerkoli, ki ga lahko vprašaš. Zabeležiš si do kod sega njihov spomin o prednikih, pregledaš stare listine, če so ti na voljo, v glavnem si zabeležiš vse, kar se da izvedeti v krogu družine. S tem sem nekoliko resneje začel kmalu po letu 1993. Spomnim se, da sem si tega leta kupil prvo videokamero in z njo hodil po Lokvi, ter snemal hiše ob cesti. Leta 1997 sem napravil prvo spletno stran Lokve, ki sem jo ravno letos, kot si opazil, začasno umaknil, ker je ne utegnem ažurirati. Kmalu za tem sem se odpravil prvič v lokavsko župnišče h Kodriču, kjer sem bil potem več kot 10 let stalen gost. Medtem sem hodil večkrat tudi po župniščih v Povirju, Rodiku, Brezovici (Slivju), Vremah, pa tudi drugam. Nekajkrat sem bil tudi v Škofijskem arhivu v Kopru. Tudi Zgodovinski arhiv v Kopru ima zanimive stvari, pa Arhiv Slovenije v Ljubljani. Nekatere podatke sem si tudi izmenjaval z drugimi, ki so iskali po Krasu, kot npr. z Jožico »Moharjevo«, pa Majdo Peršolja iz Križa, pa tudi drugimi. Veliko podatkov je možno dobiti na pokopališčih. Tako sem obredel vsa pokopališča naokoli: Lokev, Divača, Sežana, Povir, Merče. Če si vztrajen naletiš na  številne pisne vire ali zabeležke, ki jih potem lahko povežeš v celoto. Doma imam kar lepo zbirko listin iz družinskega arhiva. 

Koliko časa se že ukvarjaš z raziskovanjem in kako daleč si prišel?

Z resnim raziskovanjem se torej ukvarjam okvirno 15 let. Prišel sem tako daleč, da sem izdelal rodovnike vseh Lokavcev in Preložcev (z vsemi medsebojnimi sorodstvenimi povezavami) za obdobje od začetka 17. do začetka 20. stoletja, delno tudi tiste veje, ki segajo v sosednje župnije: Povir, Vreme, Brezovico (Slivje), Naklo, Škocjan, Divačo, idr.. Skoraj v celoti imam za to obdobje obdelane tudi vasi Dane, Kačiče, Pared in Rodik. 

Kako sploh poteka raziskovanje in zapis rodovnika neke družine?

Najbrž te zanima tisti del, ki zajema raziskovanje po cerkvenih arhivih. Torej tam hranijo (to velja le še za župnije Koprske škofije, Ljubljanska in Mariborska nadškofija imata skupni cerkveni arhiv v Ljubljani oz. Mariboru) prvenstveno matične knjige (krstne, poročne in mrliške), družinske knjige (Status Animarum), knjige oklicov (za poroke), razne urbarje, predvsem cerkvenih bratovščin, in druge, za rodoslovce morda manj pomembne vire. Predvsem pa moraš imeti pred obiskom župnišča že zabeležene podatke o družini, ki jo raziskuješ, vsaj tja do starih staršev, saj podatki mlajši od 100 let (toliko od rojstva osebe), zaradi varovanja osebnih podatkov, niso javno dostopni in ti jih tudi župnik praviloma ne bo dal na vpogled. Za začetnika je najlažje začeti pri družinskih knjigah. Tam so zabeležene vsaka družina posebej v celoti, z vsemi družinskimi člani, njihovimi rojstnimi in drugimi podatki, vse na enem listu. Začneš pri zadnji, torej najnovejši, ki jo dobiš in potem preideš na vedno starejšo. Podatki zbrani na kupu precej olajšajo delo pri iskanju istih podatkov v matičnih knjigah. To je potrebno, ker po drugi strani družinske knjige niso povsem natančne, saj temeljijo na sekundarnem beleženju matičnih podatkov. Je pa možno z njim kar lepo napredovati pri raziskovanju prednikov. Večina raziskovalcev svojih prednikov se pri družinskih knjigah običajno ustavi, saj je nadaljnje raziskovanje precej zahtevno. Je pa z njim, če si dovolj natančen možno priti še okoli 150 let dlje v preteklost (vsaj v Lokvi je tako). Sedaj potrebuješ matične knjige. Nadaljnje raziskovanje torej poteka po postopku:

1. v krstni knjigi poiščeš datum krsta (rojstva) osebe, ki jo iščeš, in katere prednike bi rad raziskal. Tako dobiš imena njenih staršev, vsaj v začetku, tudi dekliški priimek matere.
2. Sledi iskanje poroke teh dveh staršev. Ker ne veš točno, kdaj sta bila poročena, moraš pregledati kar nekaj let od krsta otroka nazaj. Ko najdeš njuno poroko, dobiš podatke o njunih starših (torej starih starših prve osebe), pa tudi starost zakoncev ob poroki. Pomembno si je zabeležiti tudi hišno številko, saj se kaj hitro zgodi, da se v roku nekaj dni rodita dva otroka z istim imenom in priimkom, po možnosti tudi staršem enakih imen. S tem, ko imaš starost staršev izračunaš katerega leta sta bila rojena in poiščeš njun krst. S tem si se pomaknil za eno generacijo v preteklost. Tako ponavljaš postopek za vsako osebo posebej. Vse dokler ti ne zmanjka podatkov ali ne zaideš v slepo ulico.
3. Bolj, ko greš v preteklost, manj oprijemljivih podatkov imaš na voljo. Takrat moraš uporabiti vsak razpoložljiv podatek. In delo postane resnično mukotrpno. Najprej so pri roki podatki o smrti. Tam dobiš starost umrlega, pa tudi hišno številko. To ti lahko delno pomaga pri ugotavljanju pravilnosti izbire osebe. Dokler niso podatki že tako skopi, da nadaljevanje ni več mogoče. Potem se delo večinoma zaključi. Možno je še kaj najti sicer tudi v urbarjih, vendar je to praviloma precej nezanesljivo. 

Ali so podatki javnega značaja oziroma čemu lahko še služijo razen družinam, ki si želijo podatkov o svojih prednikih?

Javnega značaja so (osebni) podatki starejši od 100 let. Ti podatki namreč veljajo za arhivske. Za objavo ostalih potrebuješ dovoljenje vsakega posameznika posebej, kar je takorekoč brezupen poskus. Tudi, če imaš podatke zabeležene na osnovi ustnega pričevanja, jih brez pisnega dovoljenja praviloma ne smeš objaviti. Za obdobje zadnjih 100 let si rodoslovci največ lahko pomagamo z zapisi na nagrobnikih in drugih spomenikih, iz katerih je pogosto možno dopolniti podatke o posameznih družinah vse do sedanjosti, saj so ti postavljeni na pokopališčih, ki pa so javna mesta, zato v tem primeru s tem ne kršimo zakonodaje. Potem so tu še razni seznami, kot npr. telefonski imeniki, ipd..
Če so rodoslovni podatki kar se da popolni in sistematično, ter natančno obdelani, lahko služijo celi vrsti namenov, tudi za znanstvene raziskave. Z njimi je mogoče raziskovati demografske značilnosti kraja, sorodstvene in socialne povezave med družinami (pogoste so bile poroke med gostilničarji, mlinarji, trgovci, kovači, kamnoseki,…), migracijske tokove, poklicne dejavnosti, življensko dobo, vzroke smrti (bolezenska stanja, epidemije, samomore, nesreče, …), idr..

Robert vam je na voljo za vprašanja, zato bi vas prosil, da se javljate po vrstnem redu, da bo lahko vsakemu posebej lahko obrazložil, kar vas zanima!

Dobro jutro: Oddaja o rodoslovju

Oddaja o rodoslovju

Dobro jutro, Televizija Slovenija, 1. program, 15. junij 2011. 

Avtorica oddaje: Mojca Mavec.

Gostje, rodoslovci Slovenskega rodoslovnega društva (SRD): dr. Matija Tuma, Robert Fonda, Vesna Tomc Lamut, Ema Goričan, Peter Hawlina.

z leve: dr. Matija Tuma, Robert Fonda, Vesna Tomc Lamut, Ema Goričan, Peter Hawlina in voditeljica Mojca Mavec

Prikaz skupnega rodovnika župnije

Članek: 
Drevesa: Časopis Slovenskega rodoslovnega društva, leto 2009, številka 2, stran 25-26.

V članku je predstavljen primer zgoščenega grafičnega prikaza neke rodbine (priimka) skozi njeno celotno obdobje zapisov v matičnih knjigah neke župnije. Tak prikaz minimalnih dimenzij ponuja zgoščen vpogled v rodovnik hišnih imen posameznega rodu za dolgo, tudi 300 let in več, obdobje njenega obstoja.

Poleg osnovnih podatkov, kot sta hišno ime in osebno ime gospodarja, letnice rojstva in smrti, poklic, idr., rodovnik vsebuje tudi podatke, ki omogočajo obojestransko časovno sledljivost vsem hišnim imenom znotraj posameznega prikaza. S tem je omogočeno njegovo povezovanje z drugimi rodbinami znotraj župnije, kar omogoča celosten grafični prikaz rodovnika neke župnije.

Primer - Rod Jurija Božeglava (1664-?), Borštnerja iz Lokve:

Iz grafičnega prikaza zgoraj je razvidno naslednje:

- Jurijevi sinovi, po domače Borštnerja: Luka, Jurij in Tilen so bili v naslednji generaciji nosilci treh hišnih imen v vasi: Bertole, Borštnar (dedič) in Tilih. Najstarejši sin, Luka je pristopil in prevzel hišno ime tasta s priimkom ŠVIGELJ, kar pomeni, da je temu hišnemu imenu v preteklost mogoče slediti preko rodu ŠVIGELJ. Drugi sin, Jurij je dedoval očetovo posest in hišno ime. S tretjim sinom, Tilnom pa je na osnovi njegovega osebnega imena, nastalo novo hišno ime, Tilih /=Tilhovi/.

- Luka je imel tri sinove, ki so nadaljevala rod: Matijo, Luko ml. in Blaža. Matija je, glede na podatek o hišni številki, dedoval, a je v naslednji generaciji dedovala njegova hči Barbara. Takrat se je menjal priimek, spremenilo se je pa tudi hišno ime. Rod Bertole je izumrl in SKOK kot novi gospodar je nadaljeval rod Skokovih. Temu rodu lahko sledimo preko priimka SKOK. Luka ml. je nadaljeval rod na hišni številki 19 (hišno ime se ni ohranilo). Dedoval je njegov sin Ivan, za njim Simon, potem pa se je preko hčere Marije priimek spremenil v PLACER. Simonov prvi brat Ivan se je odselil v Merče, drugi Andrej pa je pristopil k družini UMEK in prevzel tamkajšnje domače hišno ime Mavta. Temu je mogoče v preteklost slediti preko rodu UMEK. Blaž, tretji izmed sinov Luke ml. se je izselil v Vipavo.

- Rod Borštnerjevih se je v vasi od Jurija nadaljeval preko Mihaela, Franca, Antona, Antona in Franca, nato pa je pred koncem 19. stoletja v vasi izumrl /dejansko se je zadnji gospodar iz vasi izselil/.

- Rod po Tilnu se je nadaljeval preko Mihaela in Jožefa. Jožef je imel tri sinove: Mihaela, Matevža in Antona. Mihael kot najstarejši je dedoval, a se je z njim hišno ime spremenilo. Namesto Tilhovi, so postali Packonovi. Z Matevžem je nastalo novo hišno ime Matužinovi, Anton pa je pristopil k družini JERMAN in postal Bognarjev.