Anton Mlač (1863-1939) "Tonjevec"

Anton st.

Anton Mlač, ta stari "Tonjevec", je bil korenina, da mu ni bilo para. Že po svoji višini (imel je skoraj 2 m) je tako presegel vse Lokavce in Preložce, da se je avtorju šaljivega članka (Kako smo v Lokvi odgnali kužno bolezen) objavljenega leta 1920 v časopisu Goriška straža zapisalo, da Lokev in Prelože štejeta natanko 1245 prebivalcev, "ako štejemo Tonjevca za dva moža kar je tudi po vsej pravici.". Kot dragonar je služil v cesarski gardi in, ko so Kraševci leta 1900 cesarju Francu Jožefu I., ko se je ta na poti proti Pulju za trenutek ustavil v Divači, priredili veličasten sprejem, se je govorilo, da je "Tonjevec" tudi tam izstopal, saj je imel sedeč na konju edini izmed članov garde svojo obutev skupaj z vezalkama zvezano in preko rame obešeno. Menda je to takrat opazil tudi sam cesar, kateremu je šla zasluga, da je "Tonjevec" dobil obutev po meri. Da je bil na svojo službo zelo ponosen govori tudi dejstvo, da je svojo belo bluzo cesarske garde nosil še dolgo zatem, ko ta ni bila več tako zelo bela.

Brata Ivan in Jakob

Ivan Mlač z ženo Frančiško (roj. Svetina)

Imel je "Tonjevec" še dva mlajša brata. Ivan (1865-1929) je šel zgodaj od doma in se ni domov nikoli več vrnil. Bil je železniški nadzornik na istrski progi in z družino je prepotoval velik del takratne Avstro-Ogrske. Skoraj vsak izmed otrok, vsaj 10 jih je bilo, se mu je rodil v drugem kraju. Služboval je v Kačičah, v Unešiču pri Splitu, Solkanu in gotovo še kje. Umrl pa je v Celju. Rod je nadaljevalo pet njegovih otrok: Ivan (1893-1958) na Ptuju, Karla (1894-1969) por. Makovec, v Ljubljani, Julka (1898-1971) por. Sajovic, v Kranju, Albin (1907-?) in  Rudolf Cvetko (1915-2000). Drugi brat, Jakob (1868-1901) je ostal v Lokvi. Poročil se je pri "Kohti" in je umrl mlad. Imel je tri otroke, ki so vsi pomrli. Najstarejši je doživel le 5 let.

Kmet in dninar

"Stari Tonjevec" je bil, kot večina Preložcev premožen kmet, občasno pa je, za kakšno dodatno krono opravil tudi "žernado". Tako npr. je leta 1909 vodil skupino, ki je v Sežani sadila drevesa. Anton "Blaščev", takratni lovski čuvaj v Lokvi, je v svoj dnevnik zabeležil: "Zamerk - Anton Mljač Tonjevec s preloš sesvoimi delouci je plačen po 2 Kroni od usake luknje za usadit dreuje pri gospodu Paksimadi u Sežani plačen dne 30. Marca spogojem da bojo gospod T. nekaj doplačali pribolška kadar bojo dokopali še eneh 40 luken ujeseni ker zdaj ni časa in preveč dežja takrat boje nekaj doplačali več kakor je glihen je - vdobili so še 14 kron pribolška na use delo - u Lokvi dne 30. Marca 1909 Anton Frankovič".

Rod in družina

Anton Mlač z ženo Marijo, hčerami Pepo, Ančko in Marijo, sinom Antonom
in vnukinjo Pepko, 1916.

Za svoje otroke pa je takole poskrbel. Najprej je leta 1914 k "Brajdnikovim" v Lokev poročil svojo najstarejšo hči Pepo, leta 1919 pa svojega sina Antona s "Kušmarjevo" Tono iz Pareda. Anton je bil njegov edini sin in ta se je januarja 1921 z mlado družino odpravil v ZDA, najprej za 10 let, potem pa za vedno, ter tako prekinil več stoletno, osem generacij dolgo, tradicijo "Tonjevih" iz Prelož. Vsi gospodarji pri "Tonjevih" so bili Antoni, z eno samo izjemo, ko je rod nadaljeval brat, ker takrat njegov starejši brat Anton, kljub temu, da je bil poročen, ni imel svojih otrok. V Ameriki se je rod Antonov nadaljeval še dve generaciji. "Tonjevcu" ni bilo vseeno za sina, a si je denar, da mu je plačal pot izposodil pri "Fabjanovih" in zanj zastavil svojo hišo. Več veselja je bilo maja istega leta, ko je omožil svojo drugo hči Ančko h "Mihatovim". Svatba je bila pod zeleno lipo v Preložah, kot je bilo takrat zapisano v časopisu Edinost, in "Brajdnikov" zet Miha Cerkvenik je ob tej priliki za žrtve v Istri zbral 150 Lir. "Tonjevo" posest v Preložah je dedovala najmlajša hči Marija, ki se je leta 1936 poročila z lovskim čuvajem Pepetom "Karetovim" iz Prelož. Od takrat je pri "Tonjevih" v Preložah priimek Ban.

"Tonjevec" je dolg do "Fabjanovih", ki ga je vzel za svojega sina, kasneje le stežka odplačal. Na stara leta sta se skupaj z ženo Marijo, ki je bila doma od "Cesarjevih" iz Prelož, dostikrat udeleževala večernic, ki so jih prirejali v Lokvi. Pot nazaj proti domu je bila ponavadi daljša, saj so se moški radi ustavili še v krčmi, običajno pri "Milavcevih", in takrat kakšno besedo navrgli. Menda je nekega dne "Tonjevec" v gostilni prodal tudi svoje brke, točneje le polovico, in je potem, dokler mu niso zrasli novi, po vasi hodil le s polovičnim okrasom. Kljub temu pa, da je tastari "Tonjevec" imel "šulo", in da je znal "in pisat in brat", pa je bila pri hiši gospodarica njegova komaj dober meter in pol visoka žena, za katero je sam govoril, da če jo ima pri glavi jo nima pri nogah in, če jo ima pri nogah, jo nima pri glavi. Marija "šule" ni imela (ni hodila v šolo) in zato tudi "pisat in brat" ni znala, a pri besedi ji ta stari "Tonjevec" ni bil kos.