Cerkvenikovi rodovi - zgodba moje none

Rdeča nit raziskave je bila povezati Cerkvenikov rod Brajdnikovih iz Lokve, z najstarejšimi zapisi priimka Cerkvenik, ki jih ponujajo pisni viri. Rodovom je mogoče slediti od 16. stoletja dalje.

Dolina in Vremska dolina - 16. do 18. stoletje

Priimek Cerkvenik je bil na območju Doline pri Trstu in Vremske doline prisoten že v 16. stoletju. Po najzgodnejših zapisih sodeč je največ družin živelo v Ocizli. Najzgodnejši zapisi v mrliški knjigi Dolina beležijo, da so v začetku 17. stoletja v tej vasi v obdobju prvih desetih let  umrli: Bastian Cerquenick (1609), Nesa uxoris [žena] Simaz Cerquenik (1610); Marta Cerquenick (1612); 60 letni Antoni Cerquenick (1612); njegova žena Cattarina (1616); Matjažev dvajsetletni sin Giani fil. Matthiae Cerquenick (1616); 45 letni Petar Cerquenick (1617) in tudi njegova žena Catta (1617). Družina Jakoba in Helene Cerkvenik je v tem času živela v Prešnici: Gielena vid. qm. [vdova po] Giacobi Cerquenick ex Presniza (1608). V Boljuncu pa je bil konec 16. stoletja najverjetneje rojen Valentin Cerkvenik, kasneje mlinar pri Bottoniju. Po urbarju gospostva Schwarzenegg iz leta 1574 sta vsak svojo družino v Rodiku (2) imela Peter (Peter Zerkquenigkh) in Jakob (Jacob Zarkguennig). Morda še pred letom 1600 je bil priimek na območju Vremske doline prisoten tudi v Gradišču pri Divači.

V začetku 17. stoletja se je priimek pojavil v Dolnjih Ležečah (župnija Povir) in do srede stoletja se je ta po okoliških vaseh razširil že na 11 ali 12 družin: v Gradišču pri Divači (4 ali 5) - Pavel, Mihael, Ivan, Jakob in morda Andrej; v Rodiku (3) - Gregor, Jurij in Mihael; v Dolnjih Ležečah (2) - Valentin in (njegov sin?) Peter; v Divači (1) - Luka in v Gornjih Vremah (1) - Martin (mlin). V 2. polovici stoletja se je število družin po vaseh Vremske doline in bližnje okolice še pomnožilo. V Škocjanu so bile že vsaj tri družine, tri družine so bile tudi v Gradišču in dve v Divači. Priimek se pojavi že tudi v drugih okoliških vaseh: Matavunu (~1680) - Mihael; na Barki (~1680) - Gregor, v Gorenjah (1692) - Marko in kmalu tudi v  Betanji -Jurij.

Dolnje Ležeče, Divača in Škocjan 

Prvi iz rodu Cerkvenikov neposredno povezan z Dolnjimi Ležečami je bil mlinar Valentin Cerkvenik. Rojen je bil najverjetneje v Boljuncu, a je imel v najemu mlin pri Škocjanu, last Ivana Filipa Bottonija[1]. Gotovo je bil ugleden vaščan, saj je bil, kot izgleda, pokopan v cerkveni grobnici cerkvice sv. Kancijana v Škocjanu. Iz Dolnjih Ležeč se je kot krstni boter ali poročna priča med leti 1640 in 1665 večkrat pojavljal tudi Peter Cerkvenik, enkrat pa se kot poročna priča pojavi tudi Mikula (Nikolaj?) Cerkvenik. Tako Peter, kot Nikolaj sta bila najbrž sinova Valentina Cerkvenika. V cerkveno grobnico v cerkvcii sv. Kancijana v Škocjanu je bil položen tudi Nikolaj Cerkvenik - na kamniti plošči je vklesana, danes težko berljiva, letnica 166?. Od Cerkvenikov je v grobnici škocjanske cerkvice pokopan tudi Jurij Cerkvenik (umrl po 1730).

Cerkvenik (Dolnje Ležeče, Škocjan in Divača), 1600-1700

OMEMBE:

1635 - Leta 1635 je bil Valentin, skupaj z Uršulo (svakinja?), krstni boter Gregorju Perhavcu, sinu zidarskega in kamnoseškega mojstra Gašperja iz (Dolnjih) Ležeč: "Justus Zornicius baptizatus Gregorius filius legitimus Gaspari Perchauez et Vxor ejus Agata. Patrini fu. Valentinus Cherquenih et Vrsula Cerquenicha ex Villa Lesezia. die 4. aprilis." (KK Povir,4.4.1635). 

1640 - ... "Ego Fran'cus Rosseti cooperatori Pouirij baptizaui Vrsulam filiam legitimam naturalem Joannis Precauez et uxoris eius Margarita patrini fuerunt Petrus Cerqeniz et Agnes Vmeka ex villa Lesechia die 11 Setembris 1640": (KK Povir, 11.9.1640).

1642 - Valentin je bil v letih 1642-4 tudi član bratovščine sv. Urha v Dolini. Na popisu članov bratovščine je omenjen kot Vale Zerquenich molitor [mlinar]. Nekoliko kasneje je bilo ob zapisu dodano Obyt [umrl]. (Urbar sv. Urha v Dolini 1613).

1645 - Tudi grobnica v cerkvi sv. Kancijana v Škocijanu z vklesanim napisom: W.Z. 1645 utegne biti njegova. Čeprav je, kot kaže, v letu 1645 (tudi 1651) še živel. Kot je razvidno iz zapisa nekoliko nižje.

1649 - ... "... Georgius filius leg'us Gaspari Perhauez et ejus vxoris Apollonia. Patrini fuer. Petrus Cerquenik et Vrsula f. Michael Abraht o'es ex Lesechia die uero 9 Aprillis 1649" (KK Povir, 9.4.1649).

1651 - ... "Die 7 Junij 1651 Marina fa. Leg'ma et naturalis Thoma Montania et Anna vxori eius a me Josepho Juriza coop. patrini fuerunt Matthia f. Valentini Zerquenich molitor Nob: Dni Bottoni et Marina vxor Joannis Slauez qm. Michaelis omnes reliqui ex Bolunez." (KK Dolina, 7.6.1651).

1652 - ... "Die 10 Maji 1652 Joannes filius legitimus Jacobi Otte et Elena conjugu baptizatus est per me Bartholomaus Strain patrini fuerunt Josephus Paraus ex Berza, et Ursula uxor Matthie Cerquenizh." (KK Dolina, 10.5.1652).

1653 - ... "Martin Masiz di Lesechia Vedo con Gera filiola del q. Luca Cerquenich di Diuaza ... copulati da me R. Justo Tornico alla presenta di Loure Comar et Piero Cerquenick 1653 li 17 Maggio (PK Povir, 17.5.1653).

1653/4 - Mlinar je bil tudi drugi Valentinov sin Matjaž Cerkvenik, ki je sicer živel v Boljuncu. Imel je vsaj dva sinova: Blaža: ... Blasius f. Matthia Cerquenich et eius uxor Ursula molendinis (KK Dolina, 20.2.1653) in Jerneja: Die 13 Augusti 1654 Bartholomeus filius legitimus Matthia Cerquenich et eius vxoris Vrsula baptizatus est a me Benedicto Fogarino parocho: patrini fuerunt Toni Sahar Marina Petarosscha. (KK Dolina, 13.8.1652).

1659 - ... "Matthia figlio di Grigor Crebel di Nacla sotto la piene di Yne con Jelena figlia del qi Grigor Michlauez di Danna doppo esser navate le solitte publicadi fuerum copulati da me R. Justo Tornice alla presenza di Martin Ceh et Michula Cerquenich li 20. febr 1659" (PK Povir, 20.2.1659).

1663 - ... "Georgio figlio di Michel Gamboz di Nackla sotto La piene di Vrem con Marghetta figlia di Lucha Humach di Lesechia ... matrimoniale da me R. Guio Tornice Ro. alla presenza di Pietro Cerquenich et Juri Abraht li 23. Novembre 1663". (PK Povir, 23.11.1663).

1664 - ... "Mattheo figlio del q. Gaspar Mosse di Sottoriano con Vrsula figlia del q. Lucha Sorez di Diuaza ... Matrimoniale da me R. Giusti Tornice Rdo in Pouir alla presenza di Pietro Cerquenich et Juri Pierchauez il po. Giugno 1664" (PK Povir, 1.6.1664)

1665 - ... "1665 Prima Augusti Petrus filius legitimus Blasy Perhauez et Matina uxoris eius ... Patrini fuerunt Petrus Zerkuenik et Agnes filia Valentini Vmak ex Lesezhe". (KK Povir, 1.8.1665).

1670 - Dne 7. novembra 1670 je bila, še v Škocjanu, Lucija, žena Nikolaja Cerkvenika krstna botra Katarini Muha[2]: "Lucia uxor Nicolai Cerquenick omnes ex Sto Canciano". (KK Lokev 1664, prepis iz KK Škocjan)

Gradišče

Iz Gradišča sta bila brata zidarja, Ivan in Andrej Cerkvenik, ki sta zidarskemu in kamnoseškemu mojstru Gašperju Perhavcu iz Dolnjih Ležeč pomagala pri delih na cerkvi sv. Janeza Krstnika v Boljuncu in pri obnovi cerkve sv. Helene v Gradišču.

Cerkvenik (Gradišče pri Divači), 1600-1700

OMEMBE:

1629 - ... "1629 8(?) Octobris Baptizatus est Simon fil. Bartholomei Perhauiz et Marina coniungus per me Gregorius Louriha Cooperatore patrini fuere Gaspar Parhauiz et Iera Juan: Cerquenik uxor ex Gradiszha." (KK Povir, 10.1629)

1631 - ... "1631 die 16 junii ... Margariti fil leg:ma Bartholomei Perhauiz et Marina ex Leshez ... patrini ... Michael Zirquenik et Urshula uxor Pauli Zirquenik ex Gradiszhe." (KK Povir, 16.6.1631)

1631 - ... "1631 die 2 7bris ... Marina fil leg:ma Josephi Umik et Elena ... patrini Paulus Zirquenik et Apolonca uxor Gaspari Perhauiz" (KK Povir, 2.9.1631)

1632 - ... "1632 die 1. Januarij Baptizatus est Antonius fil. Lucca Vmik et coniungis Magdalena ex Leshez a me Gregorius Lourihar cooperatore patrini fuere Andreas Zirquenik et Vrsula vxor Pauli Zirqenik ex Gradishizhe". (KK Povir, 14.1.1632)

1633 - ... "die 3. eiusdem [1633 februarii] Blasius fil leg ... Bartholomei Pergauez et Marina eius uxoris ... patrini Paulus Cerquenick et Appolonia uxor magistri Gaspari Pergauez."  (KK Povir, 3.2.1633)

1633 - ... krstna botra Lucija, žena Mihaela Cerkvenika (KK Povir, 1633).

1645 - Brata Andrej in Ivan Cerkvenik sta leta 1645 zidarskemu mojstru Gašperju Perhavcu[3] iz Dolnjih Ležeč osem dni pomagala pri delih na cerkvi sv. Janeza Krstnika v Boljuncu ... "1645 Die 23 Xbris: Casper Perhauez muradore d Lesecha con Andrea et Juano suoi compagni hano promesso … otto giornate di Lauorare quando fara bisognio alla chiesa". (Božidar Premrl: c. sv. Janeza Krstnika, Boljunec) 

1648-53 - ... in istemu v letih 1646-1648, ter 1648-1653 pri obnovi cerkve sv. Helene v Gradišču: "Adi 17 Maggio 1648 … Si é fatto acordo, et conuentione con il M.ro Casparo Perjauez(?) d Lesechia muradore come principale et Andrea Cerquenig Suo Compagnio anca muradore et altri doi Sui compagni tuti quatri maradori di .........? per fabricar La chesa d S. Martino Vescouo." (Božidar Premrl: c. sv. Martina, Dolina).

1663 - ... kjer sta leta 1663 naredila tudi zvončnico: 1663. / Nota di quello hano riceuto li Fratelli And.a et Juan di Gradischiza per il campanile. /pripis: Cerquenichi./. (Božidar Premrl: Urbar Bratovščine sv. Urha 1613 v Dolini)

1671 - ... 1671 a di 5. Zenaro Fatto netto contu cu li Muradori di Graditua, per il campanilo come detti fratelli Andrea et Juuan Cirqueniki. (Božidar Premrl: Urbar Bratovščine sv. Urha 1613 v Dolini).

-----
[1] Ivan Filip Bottoni (1612/3-1677) bi znal biti sin upravitelja gradu Novi Školj (Castronovo) Daniela Bottonija in njegove žene Magdalene Petaz s Švarceneka. Ivanova sinova sta bila Karl Danijel (1639/40-1684) z gradu Prem in Jurij Boltežar (1658-1708), davkar in lastnik več gostiln v Kačičah in okolici. Ena izmed njegovih hčera, Ana Marija, je bila poročena s Petrom Franc. Rainerom, upraviteljem kobilarne v Lipici.
[2] Katarina je bila drugi izmed otrok Ivana in Angelike Muha, ki sta v naslednjem letu postavila temelje Muhovemu rodu v Lokvi.
[3] Krstni botri njegovih otrok so bili Valentin Cerkvenik iz Dolnjih Ležeč, ter Pavel in Miha Cerkvenik iz Gradišča.


Od 18. stoletja naprej je priimek Cerkvenik zaslediti tudi v Povirju (Luca, 1741 iz Divače), Dolnjih Vremah (Urban, 1755 iz Barke), Danah pri Divači (Andrea, 1769 iz Betanje), Naklem (Thomas, 1788 iz Betanje) in še kje.

Prelože in Lokev - 19. in 20. stoletje

V Lokvi se je priimek Cerkvenik prvič pojavil leta 1818, ko ga je v vas s poroko prinesel Gregor Cerkvenik (1795-1876). Gregor je prišel iz Škocijana pri Divači in je bil začetnik rodu Mežnarjevih v dolnjem delu vasi.

Dobri dve desetletji kasneje (1842) je leta od Belajevih iz Kačič k Martincevim v Prelože pri Lokvi pristopil Anton Cerkvenik (1820-1898). Rod Martincevih v Preložah je nadaljeval sin Ivan (1850-1919), mlajši sin Miha (1858-1943) pa je s poroko leta 1885 pristopil k Brajdnikovim v Lokev. Ti bodo v nadaljevanju predstavljeni podrobneje. Še prej pa nekaj o Mežnarjevih in Martincevih.

Mežnarjevi - Lokev

Gregor Cerkvenik (1795-1876)

Rodu Gregorja Cerkvenika je mogoče slediti do starega očeta Jožefa (roj. ~1735), ki je imel v Škocijanu vsaj dva sinova: Gregorja (st.) in Jurija. Jurij je bil v cerkovnik (mežnar) v Škocjanu in je bil 1818 poročna priča svojemu nečaku. Gregor (ml.), sinu svojega brata Gregorja (st.). Gregor ml. je s poroko z Antonijo Frankovič pristopil k Frankečevim (Ahacevi) v Lokev in ti so z Gregorjem postali Mežnarjevi. Gregor je bil v Lokvi dolgo let, vse do smrti, cerkovnik in čevljar. Lovski čuvaj Anton Frankovič (1843-1914) Blaščev, je ob njegovi smrti v svoj dnevnik zapisal: "Slavo odtega sveta je uzeu gregor Cerkvenik Mežnar. na 30 Maja 1876 Star 81 let Bog mudau luč božjo Amen"[5]. O cerkovniku Gregorju je precej kasneje govoril tudi Anton Fonda (1848-1928), Rožancev iz Lokve. Leta 1918 je Virgilu Ščeku povedal: "Je bil en star mežnar Grgur, Šubrovec[6] . Ko so kapelico[7] zidali je mojster prej kamnje pripravil, vse do enega kamna. Ko so kapelico sezidali, je ostal samo en kamen ali dva. To je bil mojster.".

Rod Mežnarjevih je nadaljeval sin Gregorjev sin France.

-----
[5] Anton Frankovič: Lovski dnevnik, (1875-1914). Zasebna last.

[6] Šubrovec = nem. Schuber (ital. Custodia, cofanetto, ...) v pomenu: skrbnik, nadzornik (del), lahko tudi grobar.

[7] Verjetno leta 1855, ko so zidali kapelico na današnjem lokavskem pokopališču.

Martincevi - Prelože pri Lokvi

Izvor rodu

Cerkvenikovem rodu  Martincevih v Preložah pri Lokvi lahko sledimo do Jurija Cerkvenika (r. ~1690), ki je v začetku 18. stoletja živel v Betanji, pd. pri Betancu. Po njem je dedoval sin Miha, za njim pa njegov najmlajši, četrti izmed sinov, Jože Cerkvenik (roj. okoli 1760). Izmed ostalih treh sinov je najstarejši, Andrej (1744-1785), s poroko leta 1769 pristopil k Maticevim v Dane pri Divači. Boštjan je odšel k Tutlovim v Škocijan, Tomaž pa je pristopil h Kozlevcu v Naklo.

Andrej je imel v Danah dva sinova. Starejši, Matija (1774-?), ki je bil neko obdobje tudi decanus (om. 1825 in 1830), torej vaški župan, je dedoval domačo posest Maticevih, mlajši Anton (1783-1828) pa se je leta 1811, po poroki s Karatarjevo Uršo Lipolt iz Podgrada, priselil v Kačiče in tam postal začetnik veje Belajevih. Belajevo posest v Kačičah je dedoval Antonov starejši sin Miha (1814-?), mlajši Anton (1820-1898) pa je pristopil k Martincevim v Prelože pri Lokvi. Miha Belajev je bil tudi krstni boter vsem Antonovim otrokom v Preložah.

Belajevi so bili v Kačičah ugledna družina. Mihaelovem sin Antonu Cerkveniku (1851-?), ki je bil nakelski podžupan (om. 1896 in 1901) in je zastopal vas Kačiče, je 2. decembra 1898 Cesarsko-kraljevsko kmetijsko društvo v Gorica namenilo 50 kron denarne nagrade za napredno kmetovanje. Komaj 16-letni se je leta 1867 poročil s prav toliko staro Brcelovo Uršo Babič iz Rodika. Družino si je ustvarilo sedem njunih otrok: Anton (dedič) je imel doma krčmo in bil v letu 1908 odbornik Kmečke hranilnice in posojilnice v Rodiku; France, ki se je poročil v Ljubljano, je bil žandar in kot narednik upokojen v Brezovici pri Ljubljani; Marija se je poročila doma z Bradačevim  Jožkom Bradačem; Amalija je bila poročena h Bridčevim v Lokev, kjer je bila 22 let poštna upraviteljica; Kristina je odšla k Maticevim v Dane; Rudolf je na železnici v Ljutomerju in Ormožu delal kot skladiščnik; najmlajša Antonija Suzana pa je v Trstu opravila babiški tečaj in se poročila h Čepovim v Rodik.

Anton Cerkvenik (1820-1898)

Belajev mlajši brat Anton se je torej leta 1842 poročil v Prelože pri Lokvi. Pri Martincevih, v hiši kjer sta gospodarila tast in tašča Lovro in Polona Mlač se je rodilo 8 otrok, a so štirje umrli manj kot 5 let stari, mlada pa sta umrla tudi dva njuna sinova Matej (star 20 let) in Tomaž (star 22 let). Od dveh hčera, ki sta ostali se je Helena, kot mlajša, poročila h Cesarjevim, starejša Marjana (1823-1896) pa je dedovala. V zakonu z Antonom Cerkvenikom se jima je rodilo deset otrok: Anton[9] (1844-1925) poročen v Preložah pri Martnjačevih; + Marija (1847-1849); + Andrej (1849-1849); Ivan (1850-1919), dedoval; Jožef (1853-1927), pristopil k Bečkonovim v Dane; Marija[10] (1856-1935), poročena v Preložah pri Mekakovih; Miha (1858-1943), poročen h Brajdnikovim v Lokev;  + Jožefa (1860-1864), + Frančiška (1862-1864) in + France ( 1864-1871). Krstna botra Mihi Cerkveniku sta bila Belajev Miha Cerkvenik iz Kačič in Marjana Mlač iz Prelož.

Anton Cerkvenik je bil v Preložah predvsem kmet, neko obdobje tudi vaški starešina. Drugega viri o njem ne beležijo, a zapis[11], da je v 70. letih 19. stoletja kupil celotno premoženje družine Jožeta Starca (roj. 1812) ob lokavskem Taboru (v središču vasi) in ga nato po delih prodal naprej šestim lokavskim družinam (Polisu, Mirošiču, Pavloviču, Veverju, Rešeti in Muhi) daje misliti, da je imel v Preložah morda krčmo. Zanesljivo pa jo je imel njegov sin Ivan (1850-1919), ki je domačo posest Martincevih dedoval in je svojo krčmo leta 1883 prestavil v novo hišo na koncu vasi Prelože. Tudi Ivan (1850-1919) je bil vaški starešina. Na volitvah dne 29. marca 1897 pa je bil izvoljen tudi za lokavskega podžupana.

-----
[x] Klelija Potokar, Vremska dolina ..., 2008, Str.:145 in 166,167

[9] Njegova hči Franca (1868-1955) je bila poročena pri Benclevih (najprej Božeglav in nato kot vdova Gregorčič) v Lokvi in je bila krčmarica. Ana Fonda, Brajdnikova iz Lokve, 2006: Ker je bila suha, so ji pravili Buša Bencleva. Doma so imeli krčmo, ki je bila zelo zanemarjena. V njej je bilo več mačk in psov, kot ljudi. Zaradi je nje bilo v Lokvi več pijancev, kot bi jih lahko bilo. Zakaj je imela o njej tako mnenje, bo razvidno v nadaljevanju.

[10] Ana Fonda, Brajdnikova: Bila je krstna botra bratovim otrokom in tudi nekaterim drugim otrokom iz vasi, zato so jo klicali tudi botra Mekakova.

[11] Virgil Šček: Lokavske starine II.

Brajdnikovi iz Lokve

Nastanek Brajdnikove domačije v Lokvi sega v prva leta po letu 1700. Prvi lastniki so bili Veverji. Kasneje se je posest delila na: Gornje Brajdnikove in Dolnje Brajdnikove. Večkrat pa so se družine tudi menjale. Priimek Cerkvenik pa je v hišo prišel leta 1885.

Prva družina (1700*) - Vever 

Prvi gospodar pri Brajdnikovih je postal Andrej Vever (1679-1763). Bil je sin kamnoseka Mihaela Veverja ml. iz rodu kamnosekov Veverjev iz Ricmanj. Njegov ded Tomaž, ki je bil rojen okoli leta 1610 v Ricmanjih, se je s svojo družino priselil v Lokev, v hišo Pri Veverju (kasneje Pri Zidarju, danes Čardovi) tik pod cerkvijo. Tomaž je bil, tako kot tudi že njegov oče Mihael st., zidar in kamnosek. O Andrejevem očetu Mihaelu ml. je raziskovalec kamnoseštva in kamnosekov na Krasu Božidar Premrl povzel[12]: "Kamnosek Mihael Vever mlajši se omenja, pri cerkvi sv. Jurija v Ricmanjah v glavnem skupaj z Janezom, v letih 1676-1677 v zvezi z izdelavo njenega strešnega venca (gronde), leta 1683 pri gradnji nove kapele, pevskega kora in stopnic nanj ter še enkrat leta 1686. Verjetno je njegovo delo tudi obzidni porton iz leta 1676 pri cerkvi sv. Mihaela v Lokvi.".

Franciscejski kataster, 1819

Andrej ni bil kamnosek, kot njegovi predniki in tudi starejši brat Gregor. Bil je najmlajši sin in ni dedoval ne posesti, ne poklica. Svojo hišo si je okoli leta 1705 postavil vzdolž poti, ki povezuje Gornji in Dolnji del vasi Lokev. Obsežna posest je na vzhodu vključevala, danes sicer zaraščen reber, nekdanji nasad vinske trte, ob hiši (še danes se tam reče Brajda), na severu je posest segala globoko v vznožje hriba Grahovišče, meja posesti na zahodu pa je bila med današnjimi Podgrajanovimi in Flekovimi. Mejo na jugu je določala povezovalna cesta med Gornjim in Dolnjim delom vasi. Ni težko zaključiti, da je imel Andrej vinograd. Brajdnikova hiša je ob prvem številčenju dobila številko 59. Leta 1711 je bil Andrej prvič omenjen med člani lokavske cerkvene bratovščine sv. Rešnjega telesa (že 1699 je bil zabeležen tudi med člani bratovščine sv.Urha v Dolini). Z ženo Heleno sta imela vsaj sedem otrok. Dedoval je Ivan (1707-1765), kot najstarejši. Imel je pet otrok. Prvi in edini sin je bil France, a je dedovala najmlajša izmed hčera Marija (1744-1770). V hišo pripeljala kiparja (Scultoris) in kamnoseka (Lapicida) Franca Dušo iz Bat na Goriškem. France in Marija nista imela otrok. Marija je po petih letih zakona umrla in Duša se je ob svoji drugi poroki preselil v drugo hišo, nižje v vas. Rod Veverjev pri Brajdnikovih je izumrl. Na posest sta prišli dve novi družini. Iz ene posesti sta nastali dve: Gornji in Dolnji Brajdnikovi. 

Dolnji Brajdnikovi (1770*) - Ižanc

Nov gospodar pri Dolnjih Brajdnikovih je okoli leta 1800 postal Franc Ižanc (1761-1832), ki je imel z Uršo Fonda štiri otroke. Preživela je le prvorojena hči, Katarina (1788-1847). Leta 1806 je v hišo iz Pareda pripeljala Kušmarjevega Jerneja Svetino (1785-1855). Otrok nista imela tako, da je tudi ta rod izumrl. Po Jernejevi smrti leta 1859, sta nova gospodarja postala Luka Mljač, Vrharjev iz Prelož in njegova žena Marjeta Čehovin, Peckova iz Senožeč. Marjeta, ki je bila v Preložah dekla, je imela iz Senožeč že nezakonsko hči Katarino, iz Prelož in njenega prvega zakona s Karetovim Antonom Banom pa sina Ivana. Luka Mljač je imel pohabljeno nogo in Dolnji Brajdnikovi so njemu "v čast" postali Krumpcevi. Posest je nasledil njun sin Peter Mljač (1859-1926). Za njim je dedoval sin Ivan (Nane) Mljač (1892-1949) in nato, kot  zadnji gospodar pri Krumpcevih, Nanetov sin Alojz (Lojze) Mljač (1921-2002). 

Gornji Brajdnikovi (1770*) - Čok

V hišo pri Gornjih Brajdnikovih se je vselila družina Čok iz dolnje vasi: starša Jožef Čok (1725-1801), njegova žena Marjeta rojena Ižanc (1722-1783), in njunih sedem otrok. Dedoval je sin Ivan (1754-1835), in po njem njegov sin z istim imenom, torej Ivan Čok ml. (1791-1838). Ta je bil poročen z Vrharjevo Katarino Mljač (1790-1855) iz Prelož in z njo imel 10 otrok. Preživela sta le dva: Katarina (1829-1903) in Jožef (1832-1884). Po smrti Ivana ml. se je Katarina leta 1839 ponovno poročila in v hišo pripeljala Tomaža Kreblja (1803-1876), Toljana iz Ostrožnega brda. Po Katarinini smrti v epidemiji kolere leta 1855, se je med še samskim bratom in sestro, ki je že bila poročena s Jožefom Pavlovičem, Urbaninom iz Selc pri Pivki vnel spor zaradi dedovanja (glej novi Gornji Brajdnikovi ob Taboru).

Jože Čok (1832-1884), ki se je leta 1857 poročil z Cengeserjevo Nežo Svetina[13] (1829-1900) je okoli leta 1876, po smrti Tomaža Kreblja, del svoje posesti prodal Liletovemu Jožetu Čoku (1834-1911), ki si je na njej postavili hišo[14], a spor med bratom (Jožetom) in sestro (Katarino) je bil dokončno rešen šele po bratovi smrti 17. avgusta 1884, torej po skoraj 30-tih letih sobivanja družin brata in sestre pod isto streho. Ni čudno, da Jožetova hči Marija (1858-1937), ki je hišo s poroko leta 1885 in po zaslugi tasta Antona Cerkvenika obdržala, ni o svojem otroštvu vedela povedati ničesar[15]. Vse njeno otroštvo je spremljal spor med očetom in njegovo sestro.

Pri Brajdnikovih je od leta 1885 zaživela družina Cerkvenik, Marijin brat Jože Čok ml. (1861-1925*) pa je ostal samski. Sčasoma se je tudi zapil. O njem se ni dosti ohranilo. Živel je večinoma doma, občasno je kje delal, na dnino. Aprila leta 1889 je sodeloval pri gradnji neke hiše v Lokvi in skupaj z Mircem opravil 20 žernad (dnin) za kar sta dobila skupaj 16 goldinarjev. Leta 1896 je (sodeč po vpisu v družinski knjigi Lokev) živel pri Novakovih v vasi. Dne 27. marca 1902 ga je lovski čuvaj Anton Frankovič dobil pri žicah za lovljenje srn, za kar je bil kaznovan z 8 dnevi pripora.[16] Umrl je okoli leta 1925, potem, ko je močno opit padel na domačem dvorišču, v bližini odprte greznice.[17]

-----

[12] Urbar sv. Urha v Dolini 1613.

[13] Ko je umirala si je z besedami "Miha šnopsa" zaželela šilce žganja.
[14] Hišo je nato leta 1911 od Liletovih kupil Blaščev Miha Frankovič (1852-1942) iz Lipice. Od takrat so tam Mihatovi.
[15] Ana Fonda (1919), Brajdnikova je govorila, da od svoje none Marije Brajdnikove, ko jo je kot mlado dekle spraševala o njenem rodu, nikoli ni mogla izvedeti ničesar. Vedno se ji je izgovorila, češ: "Kaj čem jaz vedeti. Mi smo bili takrat še otroci".
[16] Anton Frankovič: Lovski dnevnik (1875-1914). Zasebna last.
[17] Ana Fonda (1919), Brajdnikova.

Brajdnikovi (1885) - Cerkvenik

Miha Cerkvenik st. (1858-1943)

S poroko 21. novembra 1885 je Miha Cerkvenik od Martincevih iz Prelož pristopil v hišo Brajdnikovih v Lokev. Njegov oče Anton Cerkvenik (1820-1896) je poskrbel, da je sestri pokojnega tasta (umrl je pred hčerino poroko) in njeni družini Pavlovič priskrbel hišo ob lokavskem Taboru, ki jo je nekaj let prej odkupil od takratnega lastnika Jožeta Starca. Miha Cerkvenik je pri Brajdnikovih ostal edini gospodar. Bil je moder mož in umen gospodar, v osnovi predvsem kmet in posestnik, a dejaven tudi na drugih področjih.

Najstarejša znana pisna zabeležka o utrinku iz njegovega življenja je z dne 19. februarja 1891, ko se je udeležil pogreba sovaščanke Flekove Jožefe Gregorčič (roj. Obersnel, Ričeva iz Divače): "Jožefa Gregorčič Pokopana dne 19. Svečana 1891. Naj počiva u Miru. Amen - Na pogrebi smo bili 13 nas. Sin Anton Gregorčič, Jožef Gregorčič, Janes Trebec, Andreja Mauer, Jožef Možina, Franc Cerkvenik Mežnar, Jožef Čok, Anton Frankovič, (Pogrebci) Janes Šušmel, Peter Mlač, Miha Cerkvenik, Jožef Čok Lila, Janes Fonda Rožanc. 13 nas je bilo na pogrebšini u Lokvi 19 Svečana 1891. pri Gospodu Antonu Muhu".[17]

Čebelar

Kot posestnik se je poleg kmetovanja, vse svoje življenje na Brajdnikovi domačiji ukvarjal tudi s čebelarstvom. Bil je dokaj velik čebelar, s številnimi panji.

Morda se je za čebelarjenje navdušil zaradi v zid lokavskega Tabora vsekanega čebelnjaka Jožeta Starca, katerega posest je okoli 1865 leta odkupil njegov oče in katerega del je odstopil Pavlovičem. Šček je tem čebelnjaku zapisal: "Starc je imel gostilno pod Taborom [Lokev 137]. Na svojem dvorišču (borjaču) si je v Tabor vsekal prostor za čebelnjak. Tej luknji Lokavci rečejo "čebeljnak".[18] Čebelarstvo je bilo med Lokavci sicer prisotno že od nekdaj. Prvi znani zapisi o čebelarjenju v Lokvi sežejo že v 17. stoletje. Takrat so se čebelami ukvarjali naslednji Lokavci in Preložci: Martin Frankovič (1667, imel 12 kokonov - čebeljih zarodkov) in njegov brat Blaž Frankovič (1667, 3 panje - od tega enega za lokavsko cerkev) oba v Lipici; Simon Čok (1667, 12 kokonov), Andrej Čok (1667, 7 kokonov) in Anton Božeglav (1667, 2 panja) vsi iz Lokve in Andrej Mlač (1680, 1 panj) iz Prelož.[19]

Miha Cerkvenik je bil dejaven član Slovenskega čebelarskega društva in še pred letom 1900 tudi naročnik na glasilo Slovenski čebelar. V letu 1900 sta bila na društveno glasilo naročena tudi dva njegova sovaščana: lovski čuvaj Anton Frankovič (1843-1914), Blaščev in lokavski učitelj, župan in trgovec Avgust Praprotnik (1845-1913), ki pa se čebelarjenju v praksi ni posvečal. Tudi s plačilom naročnine na glasilo je zamujal že dve leti.[20] 

Miha Cerkvenik je spremljal novosti na področju čebelarstva in je društvu tudi poročal o novi vrsti panjev, ki jih uporablja pri svojem delu, in s katerimi je pridelal skoraj trikrat več medu, kot običajno. Gotovo je spremljal tudi delo vodilnega raziskovalnega čebelarja tistega časa na Krasu, Antona Žnideršiča (1874-1947), Košomata iz Ilirske Bistrice, ki je ravno v tem času tudi uporabljal gerstundove panje (ki jih po letu 1903 nadomestil z novimi, po njem imenovanimi A.Ž. panji)[21]. Uredništvo Čebelarja je leta 1900 zapisalo: "Neovrgljiva resnica pa je, da se čebele v Gerstungovih panjih nenavadno hitro razmnože, in kdor je v kraju z jesensko pašo in mu razmere dopuščajo, naj se loti z razumom tega panja, ki ima časten naslov „Fleischbeute", kar ga le najbolje priporoča. Da bi ne bili ti panji to kar so, bi ne mogel gospod Miha Cerkvenik, čebelar v Lokvah pri Divači, poročati o gerštungovcih s 30 do 40 kg čiste teže, med tem ko imajo domači le 10 do 15 kg. ... Kdor je čebelaril ž njim razumno, priznati je moral, da je panj zares dober, to pa ne radi imena, ampak radi velike mere. Kakor znano, ima Gerstungov okvir 10 dm2 svitlobe; in na mednarodnem kongresu v Parizu se je zopet določilo, naj nimajo okvirji manj kot 10 in ne več kot 12 dm2, torej Gerstungova mera ni prevelika, kar bi se komu vendar le dozdevalo. Seveda je prevelika, če se ogrebe v tak panj jeden polič čebel; pa še veliko je potem prevelika, a Gerstung ne more nič zato in takim čebelarjem, ki tako čebelarijo, tudi mi ne priporočamo panjev z veliko mero.".

V isti številki je ponudil tudi zdravilni učinek medu na vneto grlo: "Bolečine v vratu prenehajo, ako se zmečka na pol polno in na pol suho satovje in to gorko namaže na platno ter ovije okoli vratu. To domače zdravilo priporoča posebno za „angino" iz skušnje naš ud gosp. M. Cerkvenik.".[22]

Miha Cerkvenik st. s sinovo družino pred čebelnjakom pri Brajdnikovih, 29. september 1929
z leve: snaha Jožefa (r. Mljač Tonjeva iz Prelož), njena sestra Marija, sin Miha ml. in vnuki: Marija (1920),
Toni (1922), Anica (1919), Ivan (1924) in Pepka (1915).

Gotovo je te iste panje uporabljal tudi kasneje in za mnenje o njih sem povprašal dobrega poznavalca čebelarstva, ki je gornjo fotografijo opisal tako: "Tisti na levi izgledajo kot AŽ panji, ostali pa kot povišani kranjiči. Vsekakor so vsi večji od panjev, ki so prevladovali takrat."[23]

Z zdravilstvom, in nasploh svetovanjem pri različnih stvareh, se je v Preložah ukvarjala tudi njegova sestra Marija (por.) Mevlja (1856-1935), botra Mekakova, ki je bila: "... zelo bistra in razgledana. Številne ženske iz vasi (Lokve in Prelož) so hodile k njej po nasvete."[24]

Za uspešno delo na področju čebelarjenja je bil Miha Cerkvenik še pred 1. svetovno vojno odlikovan z diplomo za umno čebelarjenje, ki mu jo je podelil urad avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. (1830-1916).[25]

Druge dejavnosti

Miha Cerkvenik se je za časa svojega življenja udejstvoval tudi na drugih področjih. V letu 1900 je njegovo ime najti zapisano med člani Mohorjeve družbe v Celovcu.

Istega leta je pri Brajdnikovih v starosti 71 let umrla stara mati Neža, Mihova tašča. Bila je Cengeserjeva, oziroma sestra Jenksovega Ivana Svetine, ki je umrl leto za njo.

Leta 1903 se je včlanil v Kranjsko kmetijsko družbo: "Uradne vesti c. kr. kmetijske družbe kranjske. - Seja glavnega odbora dne 16. marca 1903 - Za nove ude so bili predlagani in sprejeti: ... Cerkvenik Mihael, posestnik v Lokvi na Krasu."[26]

Zapis o umrlih starših in hčeri, 1905

Tega leta je začel tudi z obnovo Brajdnikove domačije. Dela so trajala štiri leta: "Miha Cerkvenik je leta 1907 pri Brajdnikovih na mestu stare hiše zgradil novo. Z denarjem, ki ga je pošiljal iz Amerike, mu je finančno pomagal sin Miha. Od stare hiše je ostal le majhen prostor - stara kamra, kjer je družina živela dokler nova hiša ni bila dograjena. Na novo je postavil tudi gospodarsko poslopje - štalo. Na prekladi nad vhodnimi vrati v hišo je pisalo 1903-1907, zraven sta bili vklesani še dve črki."[27] (Morda M. /Miha/ in C. /Cerkvenik/, moja op.). Vklesanega napisa danes ni videti, preklada je sicer ostala v hiši, a je bila ob naslednji prenovi (širitvi) vhoda prestavljena in obrnjena, menda v prag istih vrat. Na prekladi okna v "staro kamro" pa je še vedno vidna z rdečo barvo vpisana stara hišna številka 60, ki je veljala med leti 1860 in 1954. Možno je, da so bila tam nekoč vrata, glede na zloženost okvirjev tega okna pa je bolj verjetno, da je bila preklada tja ob prenovi hiše prestavljena od drugod. 

Miha Brajdnikov st. birmanski boter Johanu
Pavloviču od Gornjih Brajdnikovih, 28. maja 1917

V tem času se je Miha z vpisom v svoj molitvenik spomnil staršev in umrle, še ne 14 let stare, hčere Marije. Zapisal je po svoje: "Moja Mati rojena 1823 14/12. Umerla je 20/11 1896. 21 je bil pogrep. Moj uoče je bil rojen leta 1821 umerl je dne 4/3 1898 pogreb je bil 6/3. Marija rojena 21/11 1888 u Merla je 12/7 1902 naj počivajo u gospodu.". Zanimivo, da je leto rojstva njegovega očeta (1821), ki jo je povzel v svoji zabeležki, vpisano enako v družinski knjigi župnije Lokev. Dejansko je bil Anton rojen v Kačičah, 30. maja 1820.

Leta 1906 je postal član Goriškega kmetijskega društva: "Na novo priglašeni udje Goriškega kmetijskega društva. ... Cerkvenik Miha pos. Lokev na Krasu."[28]

Leta 1909 je bil izvoljen za člana nadzorstva novo ustanovljene Lokavske hranilnice in posojilnice. Hranilnica je začela poslovati februarja 1909: "V prvem načelstvu so bili: Avgust Praprotnik (1845-1913), Ivan Frankovič (1863-1941*) - občinski tajnik, Franc Božeglav (1855-1928) Packon, Anton Muha st. - župan, Anton Perhavec (1858-1919) Havalin - župan in cerkveni starešina, Jože Škabar (1863-1934) Petrač, Alojzij Hreščak (1886-1979) - učitelj. V nadzorstvu so bili: Slavoj Praprotnik (1879-1955), Anton Muha ml. (1871-1951) in Miha Cerkvenik st. (1858-1943) Brajdnik."[29]

Dne 18. maja 1917 je bil za birmanskega botra Brajdnikovemu Johanu Pavloviču (1908 - umrl v Argentini), sinu ženinega bratranca.

Ves ta čas je tudi čebelaril. Na stara leta ga je bilo pogosto videti sedeti poleg svojega čebelnjaka in še takrat so k njemu hodili vaški otroci po koščke satovja s katerega so potem lizali med.

Miha Cerkvenik st. je umrl 16. januarja 1943, star skoraj 85 let.

Žena Marija Čok (1858-1937)

Marija se je rodila 12. avgusta 1858 v hiši pri Brajdnikovih. Bila je blagonica, torej tista, ki je tudi po poroki ostala doma. V družini se je držala bolj nazaj in o njenem življenju se je ohranilo bolj malo.

Poleg neurejenega otroštva so jo pestile tudi druge težave. Pri 18 letih je zbolela za meningitisom in imela zaradi tega zdravstvene težave, menda predvsem psihične narave: "Posebno v času polne lune se je čudno obnašala in takrat je bila še posebej razdražljiva. ... Ko je bilo doma kaj narobe, je govorila, da je to zato, ker so pod pragom hiše zakopani lasje, ki prinašajo nesrečo. ... Nikoli ni hodila v šolo in bila je nepismena. ... Hodila je v cerkev, k maši. Nekega dne je držala mašno knjigo narobe na kar jo je opozorila soseda v cerkveni klopi. Marija se ni pustila motiti. Odgovorila ji je, da je vseeno, saj tako ali tako ne zna brati. ... Nekega dne jo je mož Miha poslal po vino, ki pa ga je nato vsega spil sam. Ni mu ostala dolžna. V jezi mu razcefrala kapo. ... Ob neki drugi priložnosti, ko se je ujezila, je ponoči vzela edino odejo v hiši zase. ... Svoje, sicer borne, prihranke je nosila skrivati med skale, v suhozid pri Tinetovi hiši. ... Njena fotografija ne obstaja. Nikoli se ni hotela fotografirati. Ali za to ni imela možnosti. ... O družini svojih staršev ni želela nikoli govoriti. ... Sicer je živela normalno in ni bila slaba. Prej uboga reva."[30]

Marija je umrla 15. oktobra 1937, stara 79 let.

Otroci

V zakonu Mihe in Marije se je rodilo osem otrok. Štirje so si ustvarili svoje družine: Miha ml. (1886-1952) je postal dedič, Franca (1890-1970) se je poročila s krčmarjevim sinom Antonom Božeglavom, Packonom in po dveh letih ovdovela, Hana (1896-1991) se je poročila s čevljarjem Jožetom Tavčarjem, Merčancem in Pepa (1899-?) je služila na Reki,  se tam poročila z Janezom Brovinom in nato živela v Rojanu pri Trstu. Štirje otroci so umrli zgodaj: + Marija (1888-1902), + Ivana (1893-1893), + Anton (1894-1895), in + Jože (1903-1904).

Tri hčere Franca, Hana in Pepa so vzgojile le po enega otroka: Franca sina Antona (1914-1986), Hana sina Stanka (r.1925) in Pepa hči Rozeto (r.1937), pozneje poročeno Botteghelli. Miha ml., dedič Brajdnikove domačije je imel šest otrok. Svojo družino so si ustvarile tri hčere.

-----
[17] Anton Frankovič: Lovski dnevnik (1875-1914). Zasebna last.
[18] Virgil Šček: Lokavske starine. ZMK.
[19] Urbar lokavske bratovščine sv. Rešnjega telesa, 1652, župnišče Lokev
[20] Slovenski čebelar, 1900: Imenik udov slov. čeb. društva za l. 1900.
[21] Šuštar Ivan: Ob 130. obletnici rojstva Antona Žnideršiča, Slovenski čebelar, 2004, številka 3.
[22] Slovenski čebelar, V Ljubljani, novembra 1900, Štev. 11., Letnik III.
[23] Ana Fonda, Brajdnikova, 2005.
[24] Diploma je v zasebni lasti.
[25] dr. Danilo Bevk (1983), 2013.
[26] Kmetovalec: gospodarski list s podobami (31.03.1903, letnik 20, številka 6)
[27] Leta 2008 povedala njegova vnukinja Ana Fonda (1919-2009). 
[28] Primorski gospodar: list za povspeševanje kmetijstva v slovenskem Primorju (03.05.1906, letnik 2, številka 9)
[29] Virgil Šček, Lokavske starine.
[30] Ana Fonda, Brajdnikova, 2002.

Miha Cerkvenik ml. (1886-1952)

Rojen 29.08.1886 pri Brajdnikovih, Lokev 60.

Krščen 30.08.1886 pri sv. Mihaelu v Lokvi. Krstna botra sta bila Anton Frankovič (143-1914), Blaščev, lovski čuvaj iz Lokve in teta Marija, žena Mihaela Mevlje (1856-1935), Mekakova iz Prelož, sestra njegovega očeta.

Med 2. marcem in 20. decembrom 1904 je kot težak (fizični delavec) delal na strelišču v Bazovici in med 5. marcem ter 20. decembrom 1905 pri Okrajnem svetu Vodnik, ter obnovi dela šolskega poslopja v Lokvi.

V Ameriki:

Dne 1. marca 1906 je odpotoval v Ameriko[30]. Živel je v Clevelandu, Ohio. Dve leti je delal kot gozdni delavec, potem pa se je vrnil domov. Takrat je menda prinesel denar za obnovo hiše. Dne 8. septembra 1909 je znova odpotoval v Ameriko[31]. Bil je pek v neki pekarni v Clevelandu. V Ameriki je ostal skoraj do prve svetovne vojne, ko se je vrnil domov. 

Poroka

Dne 18. julija 1914 se je poročil z Jožefo Mljač (1893-1977) Tonjevo, hčero Antona Mlača iz Prelož. Poročil ju je gročanski župnik Ivan Zalokar in ju vpisal v cerkveno matično knjigo sv. Tomaža v Gročani. Priči pri poroki sta bila Anton Božeglav (1887-1914), Packon, čevljar in Mihov svak, ter Anton Mljač (1889-1957), nevestin brat.

Poročni list Mihe Cerkvenika in Jožefe Mljač, 1914

1. svetovna vojna - mobilizacija

Miha Cerkvenik,
fotografiran v Ljubljani, 1914

Dva tedna po poroki, 3. avgusta 1914, je bil Miha mobiliziran v avstro-ogrsko vojsko. Pred odhodom na fronto se mu je uspelo v Ljubljani še fotografirati. Fotografijo je pustil za spomin takrat že noseči ženi Jožefi.

26. februarja 1915 je prvič postal oče. Rodila se mu je hči Pepka.

Miha je bil poslan na vzhodno rusko bojišče, v Galicijo. Bojeval se je tudi na Kavkazu in v Karpatih.

Pepka in Pepa, 1917
Spravi za spomin od Pepke Cerkvenik, Lokev 60

Ob vstopu v novo leto (4. januarja) 1916 se je preko časopisa, skupaj z drugimi soborci, oglasil v domovino: "Srečno in veselo novo leto iz strelskih jarkov vsem ... Mihael Cerkvenik iz Lokve na Krasu".[32]

Padel je v rusko ujetništvo in do konca vojne z drugimi ujetniki služil na nekem ruskem dvorcu. Prehrana je bila slaba in malo jo je bilo, a morda je imel celo srečo, saj bi bil sicer gotovo poslan v boje na Soško fronto. Tako pa se je po koncu vojne, po štirih letih, lahko srečno vrnil domov. S seboj je kot spomin prinesel sulico in turško (ali kozaško) sabljo z najverjetneje v arabščini vgraviranim napisom.[33] Doma je govoril je o hudem mrazu, ki jih je pestil in nekaj številk prevelikih čevljih, ki jih je nosil, zato, da je vanje lahko natlačili slamo, ki ga je grela.[34]

S 1. decembrom 1918 je bil tudi dokončno demobiliziran.

Medvojno obdobje

Kmalu po vojni je družina dobila svojega drugega otroka, hčer. Dne 5. aprila 1919 se je rodila Ana. Doma so jo klicali Anica.

Dne 24. maja 1919 se je v Kačičah poročil njegov svak Anton Mljač (1889-1957), Tonjev iz Prelož, in Miha je bil njegova priča.

Z izročilno pogodbo z dne 1. decembra 1919 je Miha od svojih staršev prevzel Brajdnikovo posest. Notarsko pismo so spisali v Sežani.

NOTARSKO PISMO

napravljeno v Sežani, dne desetega julija entisočdevetstoštirinajstega (10.7.1914)

Pred menoj dr. Albertom Rumerjem, c.kr.notarjem v Sežani, so se zglasili osebno mi znani: zakonska Mihael Cerkvenik pok. Antona in Marija Čok pok. Josipa sedaj omožena Cerkvenik, posestnika v Lokvi štev. 60/46, njiju sin Mihael Cerkvenik ondi, Anton Mlač pok. Antona, posestnik v Preložah št. 25, ter njegova hči nedl. Jožefa Mlač ondi, vsi kmetovalci, in so me naprosili, da jim notarstveno napravim sledečo

ŽENITNO IN IZROČILNO POGODBO

=============================

Mihael Cerkvenik Mihaelov in Jožefa Mlač, slednja svoje nedoletnosti s privoljenjem svojega očeta Antona Mlač, si obljubujeta, a se poročita.

Anton Mlač pok. Antona določa nevesti, svoji hčeri Jožefi Mlač kot priženilo znesek po K 300.= (kron tristo) ter ji odstopa in izroča iz istega naslova svoje zemljišče imenovano "Plemada" obstoječe iz zemljiških parcel kat. št. 2513 in 2514, travnik in njiva, vpisanih v vložku štev. 114 davčne občine Lokev z dovoljenjem vknjižbe lastninske pravice istih na njeno ime, med tem. ko se zavezuje plačati gori določeni znesek 300 K na roke ženina v desetih letih od dne poroke dalje, ter določa, da naj ima to notarsko pismo neposredno izvršilno moč, kakor sodna poravnava, v smislu 3. notarskega reda.

Zaročenca Mihael Cerkvenik Mihaelov in Jožefa Mlač sprejemata to priženilo ter se postavljata medsebojno za slučaj svoje smrti brez otrok iz tega zakona, za dediča vsega svojega premoženja ter določata, da naj velja to kot njuna vzajemna oporoka. Z ozirom na ta zakon izročata in prepuščata zakonska Mihael Cerkvenik pok. Antona in Marija Čok pok. Josipa sedaj omožena Cerkvenik svojemu sinu Mihaelu Cerkvenik, ki sprejema, izvzemši vse one nepremičnine, katere je Mihael Cerkvenik sam prikupil in izvzemši bučele in čebelnjak, kar si pridržuje Mihael Cerkvenik v svojo prosto in neomejeno lastnino, vse ostalo svoje premično in nepremično premoženje, posebno pa ono, katero je svoječasno izročil pok. Josip Čok svoji hčeri, današnji izročevalki Mariji omoženi Cerkvenik, zlasti torej svoje nepremičnine vpisane v 1., 2. 3. in 4. telesu vložka štev. 51 davčne občine Lokev, zemljišča vpisana v vložku štev. 420 davčne občine Lokev ter svoje 4/504-tinke deležev od vložka štev. 266 davčne občine Lokev, vse kakor stoji in leži in kakor sta isto do sedaj sama posedovala in vživala, v njegovo takojšnjo, pravo, polno in nepreklicljivo last in posest, z dovoljenjem vknjižbe lastninske pravice.

Prevzemnik se zavezuje ostati na tej kmetiji in isto obdelovati, pri čemur mu bodeta tudi izročevalca pomagala, zavezuje se nadalje pomagati tudi izročevalcu pri obdelovanju njegovih, danes si pridržanih zemljišč ter mu iste vsako leto zadostno pognojiti, pomagati mu pri spravi pridelkov teh zemljišč ter mu prepustiti tudi primeren in zadosten prostor za spravo teh pridelkov v suhotah.

V slučaju, da bi prejemnik svojevoljno zapustil to kmetijo, bodeta izročevalca opravičena to pogodbo v celem obsegu preklicati. Nadalje se zavezuje prejemnik prepustiti izročevalcema za dosmrtno stanovanje njuno dosedanjo sobo pri kuhinji v izročeni oziroma prevzeti hiši ter jima dajati vedno stanu primeren živež, vso potrebno obleko in obutev, postrežbo, zdravila in priboljšek hrane v slučaju bolezni ter sploh v vsakem slučaju za njiju skrbeti, za kar mu bodeta ista po svojih močeh pomagala pri hišnem in poljskem delu.

Izročevalca določata ostalim svojim otrokom, to je svojima hčerkama Ivanki in Jožefi Cerkvenik kot očastvo in materinstvo vsaki znesek po K 800.= (kron 800), koje zneske bo jima moral plačati prejemnik, vsaki v štirih jednakih, zaporednih letnih obrokih po K 200.= (kron dvesto) od dne stalnega izhoda iz hiše po dovršeni fizični polnoletnosti ali pa od dne prejšnje poroke dalje 

računano. V slučaju poroke jima bo moral prejemnik poleg tega priskrbeti v naravi balo in ženivanjsko gostijo v vrednosti 200.= K (kron dvesto). Omenja se, da je hči današnjih izročevalcev, Frančiška omožena Božeglav za očastvo in materinstvo že odpravljena. V varnost preživitnih pravic današnjih izročevalcev, očastev in materinstev Ivanke in Jožefe Cerkvenik vsake v znesku po K 800.= ter bale in ženitovanja, vsake v znesku po K 200.= ter v varnost priženila neveste Jožefe Mlač v znesku K 300.= zastavlja prejemnik s sočasnim dovoljenjem današnjih izročevalcev svoje nepremičnine v vložku št. 51 in 4/504-inke deležev vložka štev. 266 davčne občine Lokev z dovoljenjem vknjižbe zastavnih in drugih pravic. Izročevalca določata nadalje, da bo moral dajati prejemnik svojima sestrama Ivanki in Jožefi Cerkvenik do njune poroke stanu primerno stanovanje in hrano, vso potrebno obleko in obuvalo ter sploh vse za življenje potrebno, in sicer vse to proti temu, da mu bodeta ti dve po svojih močeh pomagali pri delu.

Prejemnik ne bo smel od tu izročenega premoženja ničesar oddati ali zastaviti brez dovoljenja izročevalcev Mihaela Cerkvenik pok. Antona in Marije Čok pok. Josipa sedaj omožene Cerkvenik, kar se ima v zemljiški knjigi ob enem z vknjižbo lastninske pravice zaznamovati.

Radi odmere pristojbine omenjajo stranke, da sta do danes izročene nepremičnine izročevalca sama s svojo družino obdelovala in vživala ter v izročeni hiši stanovala, kar nameravata tudi v bodoče prejemnik z izročevalcema in svojo nevesto vred nadaljevati ter se cenijo izročene premičnine in nepremičnine na K 3000.= (kron tritisoč), nevesti izročene zemljišče "Plemada" na K 100.= (kron sto), vžitek vsake osebe letno na K 100.= (kron sto) delo istih pa na ravno toliko. Za slučaj svoje smrti določa izročevalec Mihael Cerkvenik pok. Antona svojega sina prejemnika Mihaela Cerkvenik kot dediča vsega svojega premoženja ter določuje, da bo moral isti prepustiti vsa podedovana zemljišča svoji materi Mariji Cerkvenik roj. Čok v dosmrtni vžitek ter ji tudi pomagati pri obdelovanju teh zemljišč, ista primerno pognojiti vsako leto, pomagati spravo pridelkov ter ji prepustiti v to primeren prostor v suhoti, kar naj velja kot njegova poslednja volja.

• Cerkvenik Mihaela m.p. 
• Jožefa Mljač m.p.
• Mihael Cerkvenik m.p.
• Anton Mlač m.p.
• + Marija Cerkvenik po meni Fran Mahorčič m.p. priča
• Andrej Macarol m.p.

O tem sem podpisani c.kr. notar sestavil to notarsko pismo in isto strankam prečital in natanjsko razložil. Stranke so ga na to kot po svoji volji spisanega, v celem obsegu odobrile in potrdile ter lastnoročno pred menoj podpisale oziroma podkrižale. Vse to od začetka do konca se je zgodilo v enočasni in nepretrgani navzočnosti mene in meni osebno znanih svedokov Franceta Mahorčič, gostilničarja in Andreja Macarol, pekovskega mojstra, obeh iz Sežane, ki sta na to tudi lastnoročno pred menoj podpisala to notarsko pismo.

Dr. Albert Rumer m.p. c.k. notar L.S.

Predležeči, Mihaelu Cerkvenik živ. Mihaela namenjen prvi odpravek strinja se popolnoma z originalom shranjenim med mojimi notarskimi spisi in kolekovanim s koleki za K 3.26.=

Sežana, dne prvega decembra tisočdevetstodevetnajstega (1.12.1919).

Slabo leto kasneje, 30. septembra 1920, se je v hiši pri Brajdnikovih rodil tretji otrok. Stari gospodar Miha si je močno želel vnuka. Po porodu je pohitel k snahi in že ovitega dojenčka razgalil. Ni bil zadovoljen. Ponovno je bila deklica. Krstili so jo na ime Marija Mihaela.

Leta 1921 je v vrelo vodo, ki so jo greli ob domačem ognjišču, padla njegova še ne dveletna Anica. K sreči je bil nono Miha zraven in jo hipoma izvlekel iz čebra, tako, da ta razen opeklin česa drugega ni utrpela. Njegovi prsti pa so ji ostali vtisnjeni v nadlahti njene leve roke vse do smrti.

Nista še minili dve leti, ko so pri Brajnikovih znova zibali. Dobili so četrtega otroka. Dne 6. aprila 1922 se je rodil sin. Miha starejši je kipel od zadovoljstva. Še tisti trenutek, ko je zvedel za vnuka, je odhitel na dvorišče in petelinu odsekal glavo. Otroka so krstili na ime Anton.

Mladi gospodar Miha se je v tem času udejstvoval tudi pri upravljanju ožje vaške skupnosti. V letu 1922 je bil zabeležen kot lokavski podžupan. Anton Muha ga je pritegnil k sebi kot svetovalca za lokavski JUS. Veljal je za najboljšega poznavalca zemljiških posesti (gruntov) v vasi.[35]

Prva stran zapisnika seje odbora lokavski jusantov, 30. november 1922[36]

Poleg Antona Muhe, ki je bil župan, in Mihe Cerkvenika Brajdnika, kot podžupana za lokavski JUS, so bili v letu 1922 podžupani na drugih področjih upravljanja vaške skupnosti še: Anton Mevlja (1866-1953) Čaček, Lokev 122; Ivan Mirc (1883-1968) Mircev, Lokev 191; Anton Božeglav (1872-1952) Rušec z ulice, Lokev 129 in Jože Ban (1877-1956) Karo, Prelože 21. Občinski tajnik je bil Ivan Frankovič (1863-1941*) Mičel.[37]

Dne 8. aprila 1924 je Miha Cerkvenik ml. na travniku pred zvonikom cerkve v Lokvi, poleg stare lipe iz 17. stoletja, posadil še eno.[38].

Dober mesec pozneje, 19. maja 1924, se mu je rodil drugi sin, Ivan.

Med leti 1924 in 1938 je delal za Tržaško deželno vlado. Iz ohranjenih listin je razvidno, da je bil v tem času član komisije za izdajo obrtnih dovoljenj (licenc) trgovcem v Lokvi.

Zadnja izmed šestih otrok v družini se je 10. decembra 1927 rodila Zora. Umrla je še ne dve leti stara, 29. septembra 1929. Družina se je od nje poslovila tako, da je k hiši povabila fotografa, ki je napravil posnetek. Istega dne se je ob čebelnjaku zbrala vsa Brajdnikova družina in fotograf je napravil še posnetek ostalih družinskih članov, z izjemo none Marije.

Zora, 29. septembra 1929

Dne 7. aprila 1930 je bilo izdano dovoljenje za trgovanje z živo živino Lokavcu Francu Mirošiču (1901-1966), Kaldanu (Šternu) iz Lokve. Listino so podpisali: Anton Muha (1871-1951), Lokev 94; Jakob Srebotnjak (1871-1941), Lokev 207, Miha Cerkvenik (1886-1952), Lokev 60 in dr. Franc Fabrovič iz Sežane. Teden dni kasneje, 14. aprila je listino potrdil občinski uradnik (podeštat) v Sežani Lodovico Leschi.

Dovoljenje za trgovanje z živino Francu Mirošiču, 1930 [39]

Leto 1937 se je začelo obetavno, saj so dobili novega družinskega člana. Dne 16. februarja 1937 je hči Anica rodila sina Janka. Kmalu pa so se stvari obrnile na slabše. Najprej je 8. maja za pljučnico umrl težko pričakovani prvorojeni Brajdnikov vnuk Anton. Kmalu za njim je umrla tudi nona Marija. Nono Miha je tiste dni zapisal: "Anton rojen 1922 6:4 gospodu zaspal 1937 8 Maja naj počiva Meri. Mati rojena leta 1858 22 Avgusta umerla 1937 15 oktobra naj počiva u gospodu.".

Anton, star 9 let

Anton je bil priden in obetaven mladenič: "Bil je nadarjen. Izredno rad je bral, ob sebi je imel vedno mašno knjigo in veliko je molil. Pisal je pesmice, ki se žal niso ohranile. Enna je bila objavljena v nekem otroškem časopisu. Imel je tudi dar za risanje. Umrl je zaradi napačnega zdravljenja. Ko se je prehladil in dobil vročino, je njegova mati šla v Prelože vprašati, kaj naj stori. Svetovali so ji naj mu vročino zbija tako, da ga obliva z mrzlo vodo. Anton je zbolel za pljučnico in umrl."[40]

Ivan, star 9 let

Še istega leta je pri Brajdnikovih pogorelo gospodarsko poslopje - štala. Stavba je bila zavarovana proti požaru. Menda je imel nekaj pri tem, da je zagorelo tudi lastnik sam. Na splošno je bila to v tem času dokaj običajna praksa Lokavcev. Kakorkoli, z odškodnino, ki mu jo je odmerila zavarovalnica, je tega leta gospodarsko poslopje pri Brajdnikovih dobilo novo streho.

Z dnem 8. junij 1940 je bil oče Miha ponovno mobiliziran, tokrat v italijansko vojsko, a je v njej zaradi starosti služil le do 12. septembra istega leta.

Še ena listina z vpisom Mihe Cerkvenika kot člana komisije za dodeljevanje obrtnih dovoljenj trgovcem v Lokvi je iz leta 1942. Komisija sestavljena v zasedbi: Anton Muha (1871-1951), Jakob Srebotnjak ml. (1905-1980), Miha Cerkvenik (1886-1952) in Jožef Fonda (1875-1950), ki se pod listino ni podpisal, je 19. maja 1942 izdala dovoljenje za trgovanje z vinom na debelo lokavskemu gostilničarju Andreju Obersnelu (1894-1967), Lokev (Via Roma) 119.

Dovoljenje za trgovanje z vinom Andreju Obersnelu, 1942 [41]

Za družino se je začelo in končalo nesrečno tudi leto 1943. Najprej je 16. januarja v 85. letu starosti umrl nono Miha. Proti koncu leta, bilo je 7. novembra 1943 pa je pod streli sovaščana na domačem dvorišču umrl še drugi sin pri Brajdnikovih, Ivan. Star je bil 19 let. Oče Miha, ki je ostal brez obeh sinov, je tistega leta zapisal: "Ivan rojen 19 Maja 1924. Umrl 7 Novembra 1943 nasilne smrti bil ustrelen na domačem dvorišču moj oče Cerkvenik Miha rojen 26 marca 1858 umrl 1/16 1943 naj počivajo v miru.".

Očetova zabeležka ob smrti sina Ivana, 1943

Ivanova zgodba je zapletena. Bil je žrtev medvojnih pobojev septembra 1943, ki so se po vaseh Primorske odvijali po kapitulaciji Italije. Vaška narodna zaščita je obračunavala s tistimi, ki so jim bili sumljivi, bodisi zaradi domnevnega simpatiziranja z italijanskim fašizmom, bodisi zaradi osebnih zamer. Ivan sicer ni bil vzoren mladenič. Lomil ga je po Lokvi in drugod. Še posebej se je zameril domačinom v Vrhpolju. Hodil je po hišah in z ustrahovanjem domačinom jemal predvsem orožje. Tako si je nakopal poimenovanje: italijanski kvestur. Očetu ni bilo vseeno in za nasvet se je obrnil tudi na kaplana Ščeka, ki pa mu ni vedel svetovati. Dne 19. septembra 1943 je italijanskemu generalu in 4 oficirjem pokazal pot preko Povirja proti Italiji. Domačini so Ivanu očitali sodelovanje z Italijani. Bil pa je pri svojih 19-tih letih že tudi zaročen z dekletom iz vasi, ki je bilo všeč tudi še nekomu drugemu: "Kar nekaj časa sta hodila in bila tudi zaročena, potem, ko so Ivana ubili, pa se je čez noč poročila z drugim. Zelo čudno je bilo vse to."[42]

Ivan, star 19 let

Samooklicana vaška narodna zaščita je Ivanu nastavila past. Zvabili so ga v vas na tajno srečanje in želeli preizkusiti. Njegova sestra je o tem povedala: "Glavni razlog za Ivanovo smrt je bilo vabilo na srečanje h ... v Lokvi, kjer so se dogovarjali o tem, da bi umorili družino Ostrouška (Cingeserjeve). Za izvršitelja so določili njega. Ivan se je zbal in ga na dogovorjeno mesto, ob dogovorjenem času ni bilo. Doma je bil tisti dan precej nemiren, omenjal je morilce ki, da so med nami.". Ivan je vedel več kot bi smel. Bali so se, da jih bo izdal. Izbrana je bila nova trojica. Stvari so se odvijale hitro.

Prvič se ni posrečilo in so ga samo obstrelili, potem pa se je zgodilo. Njegova sestra je nadaljevala: "7. novembra ob 8. uri zvečer se je Ivan iz krčme pri Bencljevih vračal proti domu. Bil je že na dvorišču, ko se je slišal strel. Pritekla sem iz hiše in v mraku videla znano postavo .... Ta je Ivana obrnil in se hotel prepričati, če je res mrtev. Rekla sem mu, da mu ni treba gledati, saj dobro ve kam ga je zadel. ... se je brez besed obrnil in se umaknil v temo. Naslednji dan sem izvedela, da je bil za Ivano smrt dejansko kriv .... Ko sem se oglasila pri kaplanu Ščeku in mu povedala kaj se je zgodilo, mi je odgovoril, da za umor krivim napačnega, saj je tisti pravi prišel k spovedi in ga prosil odpuščanja. Rekel je, da je njegovo prošnjo zavrnil, rekoč, da mora odpuščanja zaprositi Ivanove starše. Kasneje sem izvedela tudi za tretjega, ki je bil zraven."[43]

Umor Ivana se je zgodil ravno pod oknom kuhinje pri sosedih Mihatovih, kjer sta sedeli takrat 14-letna Ema in njena nona Antonija Frankovič: "Zvečer, ko je Ivan prihajal domov, je bilo skozi okno slišati dva strela. Ivan je padel in njegove zadnje besede, ki jih je bilo slišati so bile: mama, mama, ..."[44]

Medvojni boj za preživetje

V času vojne je Miha z vozom vozil žito v neki mlin v Vremah. Najverjetneje v Strmulinov mlin pod Brežcem, ki je obratoval do leta 1965.

Med vojno je bila lakota in hrana je bila vedno dobrodošla. Tako so postali žrtve tudi vrabci, ki so letali okoli hiše: "Miha je na tla v hlevu (štali) potresel žitno seme in se skril za vrata, ter čakal. Ko so vrabci prileteli na vabo je vrata hitro zaprl in s površnikom (vrhnje moško oblačilo) začel vrabce loviti. Doma so jih pojedli skuhane v rižoti."[45]

Ko so septembra 1943 v vas prišli Nemci so za nastanitev zasedli vsako hišo, ki je imela kaj prostora. Prišli so, vprašali za dovoljenje (odreči tako ali tako nisi smel) in vanjo naselili bodisi svojo vojsko ali pa živež in drugo: "Brajdnikov skedenj so uporabili za skladišče. V njem so hranili premog in jabolka. Skedenj je imel lesen, z nepritrjenimi deskami pokrit strop, ki jih je bilo mogoče enostavno odmakniti. Dokler so jabolka, ki so bila zložena v zaboje, segala do stropa, se jih je dalo nabirati kar iz podstrešja, potem pa si v skedenj, če si bil dovolj droben, lahko splezal skozi luknjo, ki je bila narejena zato, da so lahko skozi njo potisnili oje voza."[46]

Brajdnikova družina je konec vojne pričakala brez obeh sinov Antona in Ivana. Umrl je tudi nono, Miha starejši. Vse tri hčere so bile poročene: najstarejša Jožefa (Pepa) v Lipici, Anica v Lokvi, pri Bognarjevih, Marija, ki je bila leta 1943 še doma, pa se je po kapitulaciji Italije leta 1943 izselila v Trst. Takrat se je domov, k staršem Mihi in Jožefi vrnila Anica s sinovoma Jankom (1937) in Silvom (1942).

Obdobje po 2. svetovni vojni

Prvi dve leti po vojni, ko je bilo Svobodno tržaško ozemlje (STO) še enotno, je Miha svoji hčeri Mariji v Trst z vozom vozil drva. S seboj je jemal tudi vnuka Janka. Tako je bilo do zapore meje, dne 15. septembra 1947, ko je začela veljati Pariška mirovna pogodba o delitvi ozemlja STO na Cono A in Cono B. Takrat je Janko ostal pri svoji teti Mariji v Trstu.

Miha Cerkvenik, podatki o zaposlitvah

Miha Cerkvenik, okoli 1950

Družinske vajeti je po 2. svetovni vojni trdno v svoje roke prevzela mati Jožefa (Pepa), oče Miha pa je bil potisnjen v ozadje. Nove družinske razmere, predvsem pa izguba obeh sinov, so ga močno prizadele. Postal je zagrenjen in ni bil več človek izpred nekaj let. Po vojni se je (za pol leta) zaposlil kot delavec pri podjetju Infiorit. Od 9. januarja 1948 je bil zaposlen pri Okrajnem Gradbenem podjetju Sežana. Vse pogosteje je zahajal v Benceljevo gostilno, kjer je krčmo upravljala njegova sestrična.

Leta 1948 je bil njegov vnuk Janko v otroški koloniji v Šempetru pri Gorici. Ko je bilo kolonije konec, ga je Miha prišel peš iskati iz Lokve (ker so ga domači poslali v Št. Peter, je dan prej najprej odšel v Pivko) in še isti dan sta bila, prav tako peš, že doma. Na poti nazaj ju je v Tomaju ustavila patrulja in ju pregledala. Bila sta žejna in Miha je vso pot proti domu iskal, kje bi prišel do kozarca vina, a ga v času po vojni niso postregli nikjer. Kljub temu, da sta ves čas hodila skozi vinorodno področje. Janko je imel o njem dobro mnenje: "Bil je zelo dober, čeprav so ga doma vsi šikanirali.".

Hči Anica, ki je očeta sicer tudi cenila, je za njegov propad po vojni, posredno pa tudi za smrt svojega brata Ivana, krivila tudi krčmarico pri Bencljevih: "Moj oče ni bil neumen, samo pijača ga je na koncu uničila. Krčma Buše Bencljeve (1866-1955) je bila zelo zanemarjena, v njej je bilo več mačk in psov kot ljudi. In zaradi nje je bilo v Lokvi več pijancev, kot bi jih lahko bilo."[47]

Miha Cerkvenik je umrl 24. februarja 1952. Star je bil 65 let.

-----
[31] Ellis Island: 1. marec 1906, (na prepisu popisnega lista zabeležen kot Michael Cockwank), 20 let, delavec, samski iz pristanišča v Trstu, namenjen v Cleveland (Ohio) k prijatelju Janos Zerkwenic (dejansko bratrancu - Martincev) na St. Clair Ave 1285, Cleveland, OH.
[32] Ellis Island: 7.september 1909, (prepisan kot Michael Cerkvenenik) iz pristanišča v Trstu (potoval z ladjo: Manifest for Laura), namenjen k prijatelju  Krsten Vrhovec na St.Clair Ave 40217 Cleveland, OH.
[33] Čevlje je njegov vnuk Janko uporabljal za smučanje.
[34] Slovenski narod, 4. januar 1916.
[35] Sablja je dolgo časa v papir ovita visela na zidu nad vrati ob vstopu v hram domače hiše pri Brajdnikovih v Lokvi. Po starem je bil vstop v hram neposredno iz vhodne veže v hišo. Po smrti  žene Jožefe leta 1977 je sablja izginila. Menda v Koper (Silvo), lahko pa tudi v Vipavo (Boris).
[36] Ana Fonda (1919), Brajdnikova, 2004.
[37] Pavel Skrinjar: Sežana (monografija), 2006.
[38] Ročni kažipot po Goriškem in Gradiščanskem (1923, letnik 1), "Narodna tiskarna" v Gorici, oktobra 1922.
[39] Virgil Šček: Lokavske starine.
[40] Ana Fonda (1919), Brajdnikova, 2006.
[41] Arhiv RS, Stavba Kazine v Ljubljani.
[42] Janko Fonda (1937), 2008
[43] Janko Fonda (1937).
[44] Janko Fonda (1937)
[45] Ana Fonda (1919), Brajdnikova, 2004.
[46] dr. Ema Umek (1929), 2011
[47] Ana Fonda (1919), Brajdnikova, 2006.

Žena Jožefa Mljač (1893-1977)

Okoli leta 1915 ...

... in 60 let pozneje

Jožefa (Pepa) se je rodila 27. aprila 1893 v hiši pri Tonjevih. Oba starša sta bila iz Prelož: oče Anton Mlač je bil dedič stare rodbine Tonjevih, mati Marija roj. Mlač pa je bila Cesarjeva. Krstna botra Pepi Tonjevi sta bila Martin Medved in njegova žena Reza, Prefuzova iz Prelož. Za Marijino mamo Ano Kralj, Kraljevo iz Merč pri Sežani, so v šali pravili, da je s svojo poroko od Kraljevih iz Merč pristopila k Cesarjevim v Prelože.

Najstarejša fotografija s podobo Jožefe Mljač je bila natisnjena in odposlana kot razglednica. Takrat je imela 20 let in bila je med nastopajočimi (3. dekle z leve) na veselici v Tomaju. Razglednica je bila naslovljena na njo osebno:

 Velecenjena gospica Jožefa Mlač, Prelože 25, p. Divača /:Lokev:/ - Velecenjena gospica! Naznanjam vam, da prinesem v petek dne 15 aug. slike k Božeglav-u, kjer bodem tudi slikal, ako bode vreme ugodno. Prosim opozorite druge. Pozdrav! Alojzij Kariž, fotograf, Sežana. (Veselica v Tomaju, 3. avgusta 1913)

Leto pozneje je Jožefa s poroko pristopila h Brajdnikovim v Lokev. Vse življenje je bila kmetica, nikoli ni bila zaposlena kako drugače. Prevzela je dokaj velik grunt in kot doto od staršev dobila Plemado, njivo in travnik v Preložah: "Bila je delavna, gospodarna in zelo stroga, tako do sebe, kot do drugih. Odrejala je vsa dela na Brajdnikovih njivah. V letih med in po 2. svetovni vojni so Brajdnikovi poleg obilice dela na njivah imeli v domačem hlevu še 2 kravi (Mora in Šeka) in enega junca-vola (Marko), pozneje pa tudi prašiča in vseskozi tudi kokoši."[48]

Jožefa je imela v ZDA brata Antona, ki je tja odšel leta 1921. Družini sta vzdrževali stike dokler ni Anton leta 1957 umrl. Delno so se stiki obudili sredi 70. let, ko je na obisk v Lokev prišla najstarejša Antonova hči Slava (rojena 1920 še v Preložah) z možem Tonijem Jagodnikom in v začetku 90. let, ko je v Prelože in Lokev prišel Slavin brat Anton (1921-2008).

Moji spomini na nono (dejansko pranono) Pepo sežejo v obdobje zadnjih 10 let njenega življenja. Zadnja v družini je bila, ki je še hodila v cerkev. Svoje stalno mesto v cerkvi je imela bolj zadaj, v klopeh levo od oltarja. Ker sem živel v Lokvi, me je včasih vzela s sabo. Bila je tudi tista, ki je pri lokavskem župniku urejala stvari z mojim krstom in krstom mojega brata.

Sestre Tonjeve: Ančka, Marija in Pepa

Na starost je živela večinoma sama v svoji sobi, v prvem nadstropju hiše. V kuhinjo je prišla, da se je pogrela, si kakšno malenkost, npr. fižolovo juho ali prežganko, skuhala sama in jo pojedla s kruhom ob kuhinjskem štedilniku. Sem ter tja je bila tudi postrežena z družinskim kosilom in takrat je prisedla k mizi.

Do trgovine ni hodila. Dokler je še zmogla, se je s palico odpravila do svoje sestre, sosede Ančke Frankovič Mihatove (1897-1993), ali pa je z dvorišča zavila desno v vas in se ustavila nekaj deset metrov nižje pri Štefaniji Mirošič Kaldanovi (1900-1999). Vesela je bila obiskov iz Trsta, hčere Marije in njenega moža Alda Paniera (1917-1973), ki sta se v Lokev pripeljala s Fiatom "Cinquecento" (500), če se prav spomnim, svetlo rjave ali rumene barve. In vesela je bila obiskov vnukov Janka in Silva. Mene pa je nagovarjala, da ji iz domačega kurnika izmaknem kakšno jajce. Kmalu so naju razkrinkali.

Brajdnikovi, Lokev 24. julij 1956: 

z leve - spredaj: - , Rado Kljajič (1955), Clara, Pepa Cerkvenik (1893), Anica Fonda (1919), Boris Umek (1951), mati Pepa Umek (1915); zadaj: Marija Paniero (1920), Anamarija Paniero (1943), Enzo (brat Clare in sorodnik družine Paniero), Silvo Fonda (1942), - , Stojan Kljajič (1954), mati Marija Kljajić (1926), Novica Kljajić (1920), Janko Fonda (1937).

Pepa Brajdnikova, Lokev ok. 1963

Leto ali dve pred smrtjo je noge niso več držale. Skoraj ves čas je preživela v svoji sobi, med posteljo in oknom s pogledom na dvorišče. Do njega je prišla tako, da je "na konjička" zajahala lesen stol, ki ga je imela ob postelji, se prijela za naslonjalo in odskakljala do okna. V tem času je za njene osnovne higienske potrebe in prehrano skrbela hči Anica. Posebno težko je bilo nekaj zadnjih mesecev, ko je obležala. Za lajšanje njenih zdravstvenih težav je skrbel vnuk Silvo, ki je že bil zdravnik. Zaradi tega mu je še pred smrtjo hvaležno odstopila hišo.

Pepa Brajdnikova[49]

Umrla je v domači postelji 28. julija 1977, stara 84 let. Tudi njen pogreb je potekal iz domače hiše. Oporoke ni napisala, svojo zapuščino je po lastni presoji svojim naslednikom predala ustno.

V njeno zapuščino so bila, poleg Brajdnikove hiše, uvrščena tudi naslednja zemljišča (ledinska imena): Brajda (travnik in vrt ob hiši), Grahovšče (gozd), Greben (travnik in gozd), Karamonka (travnik), Metlovka (travnik in njiva), Obrovnik (gozd), Pasjica (bilo Brajdnikovo, prodal že mož Miha), Plemada (travnik in njiva), Predvasnica (njiva), Predverniče (travnik), Ralčovka (nekdanji pašnik Brajdnikovih, Jožek Čok pasel krave), Staževca (travnik pri pokopališču), Vrati (travnik), Vršiči (gozd). Zemljišča, ki jim nisem uspel določiti ledinskega imena, sem izpustil.

-----
[48] Posestni list št. 63 katastrske občine Lokev: Jožefa Cerkvenik, Lokev 81, 21. marec 1978.
[49] Silvo Fonda (1942): Portret none, svinčnik, preris fotografije, 1977.

Ana Cerkvenik (1919-2009)

Otroštvo

Anica, stara 9 let

Anica se je, kot druga izmed otrok in druga hči v družini Brajdnikovih, rodila 5. aprila 1919. V lokavski cerkvi sv. Mihaela jo je krstil takratni lokavski kaplan Ivan Theuerschuh (1876-1937). Njena krstna botra je bila Ančka Frankovič (1897-1993) Mihatova, sestra njene matere.

Od svojega 18. meseca starosti do 14. leta, ko je zaključila šolanje, je živela pri svoji stari mami (tako ji je pravila tudi sama) Mariji Tonjevi v Preložah. V Prelože naj bi pozneje prišel tudi njen mlajši brat Anton, ki pa je, ko ga je stara mama vzela s sabo "vso pot do Prelož tulil, in ga je zato vrnila ("Na, tle j'mš suojga tulca, ga nečem") svoji hčeri v Lokev."[50]

Anica je bila nadarjena in ves čas svojega šolanja vzorna učenka: "Šolanje v Lokvi je bilo po italijanskih zakonih razdeljeno na osnovno petletno šolanje, ki je potekalo v prostorih šole same, in dodatno triletno šolanje na ti. višji stopnji, ki je v Lokvi potekalo v Taboru. V moji generaciji je bilo v 1. razred vpisanih 56 otrok. Nas 7 je nadaljevalo šolanje na naslednji triletni stopnji. To sva v rednem v roku zaključila le midva s Frenkom Karetovim iz Prelož. Učitelj Rafael Pertot iz Barkovelj se je oglasil pri nas doma, s predlogom, da bi me poslali na učiteljišče, vendar mi starši šolanja niso omogočili, češ, da je na kmetiji preveč dela."[51]

Anica Brajdnikova

V otroštvu je želela postati šivilja, a jo je, po slabi izkušnji s svojo mamo: "Ko sem si kupila nit za šivanje, me je za ušesa vlekla nazaj do trgovine, da sem jo vrnila.". Materi je zamerila verjetno še kaj drugega, saj je zamero držala do konca.

Anica z Jankom, Trst, Piazza Unita, 1942

Pri sedemnajstih je zanosila in še pred osemnajstim letom rodila sina. Preselila se je h Bognarjevim, kjer pa se tudi ni počutila dobro. Predvsem z domačo hčero Ivanko, ki je bila od nje 10 let starejša in ji menda hotela ukazovati, se nista razumeli. Spor je poglabljala tudi soseda Ivanka Placerjeva (1865-1946), ki je, kot je povedala Anica sama, pri svojem bratrancu in tastu Bognarju rovarila proti njej, češ da bo vse zapravila, tudi, "ko sem hotela zakuriti v peči".

Dne 16. septembra 1939 se je z Jankom Fonda (1911-1968), Bognarjevim, očetom svojega sina Janka in Ivankinim bratom poročila. Poroka je bila "formalna in bolj na hitro opravljena". Leto kasneje, 25. avgusta 1940, je rodila drugega sina, Jožeta, ki je umrl 4. oktobra istega leta, star 40 dni.

Vojni čas

10. junija 1940 je Italija z Nemčijo in Japonsko sklenila trojni pakt in z napadom na Francijo se je začela 2. svetovna vojna. Tudi na Primorskem je bila izvršena splošna mobilizacija vojnih obveznikov v italijansko vojsko. Janko Bognarjev je bil vpoklican in vse do leta 1945 se je lahko le redko vračal domov, na kratek dopust. Prišel je tudi 16. februarja, na sinov peti rojstni dan, zatem pa se je moral vrniti na Sicilijo. Anica je ostala pri Bognarjevih in tam 14. novembra istega leta rodila svojega tretjega sina.

Anica s sinovoma Silvom in Jankom, poslano možu spomladi 1943

V letu 1943 so se zaostrile tudi razmere glede vojne in septembra 1943 je Italija kapitulirala. Anica se je z otrokoma vrnila domov, k staršem. Kmalu zatem, 7. novembra 1943, so na domačem dvorišču ustrelili njenega brata Ivana. V teh časih se je večkrat zatekala h Virgilu Ščeku, ki je živel pri lokavskem kaplanu Antonu Požarju. Te je strnila v dva Ščekova stavka: "Uobrač∂j se ku veš in znaš, zmer∂j jm∂š rt uodzat" in "Če člou∂k nima hrbtenice muora držat suojo rt u pesti". Bila je vojna in tudi Šček ni vedel natančno kaj svetovati.

Aretacija

S prihodom partizanov v Lokev, dne 30. aprila 1945, je bila skupaj s sestro in še nekaterimi sovaščani aretirana. Po zaslugi takratnega člana NZ (Narodne zaščite) Viktorja Sosiča, ki se je zavzel za priprte,  je bila po nekaj dneh izpuščena. Viktor Sosič je bil zaradi izpusta 1. junija 1945 zaslišan. Tam je povedal:

Dne 3. maja 1945 so pripeljali Narodni zaščitniki iz okraja Lokev 17 oseb na komando mesta Kozina. ... Omenjene zapornike sem zaslišal. Deset je bilo domačinov, ostali so bili v službi pri bivši gospodarski komisiji. Niso pa našemu ljudstvu delali krivice ... Proti domačinom ni bilo nikakega obtežilnega materijala in so bili aretirani brez vsake podlage, medtem, ko je bila krivda ostalih v tem, da so bili v službi okupatorja. Na podlagi zaslišanja in pa ker je javil načelnik radiotelegrafist, Trobec Danilo in je izjavil, da zgoraj omenjene (Marija Cerkvenik, mati skoro dojenčka, njen mož Aldo Palmieri [prav je Paniero], ki je sedaj partizan pri komandi XXX. divizije, Jožica Umek, mati dveh otročičev, Anica Fonda, mati dveh otročičev, Cilka Ban, Lojze Mahne, Anica Ban) pozna kot poštenjake, sem jih izpustil na svobodo. ... Sem tudi upošteval, da so bili omenjeni že pet dni zaprti in vklenjeni, ker so jih vozili od ene oblasti do druge in to v Sv. Peter [Pivko], Lokev in Kozino. Tovariš Trobec je izjavil, da so omenjeni mnogo zaplenjenega blaga izročili našim vojaškim oblastem in to v Divači v času nemške okupacije. Poznali pa so tudi več naših aktivistov.[52]

Pol leta kasneje je Virgil Šček o primeru v Trst poslal naslednje pismo[53].

Predsedniku Pokrajinskega N.O.O. 
v Trstu

Večkrat naprošen od prizadetih sem se odločil, da Ti sporočim neprijeten slučaj, ki kliče po remeduri.
Dne 29. aprila so partizani, davno želeni in nestrpno pričakovani, prikorakali v Lokev, ljudstvo jih je navdušeno pozdravljalo, od veselja se solzilo.
Takoj naslednji dan je domača zaščita aretirala v vasi osem oseb ter jih začasno zaprla v domači vasi v neki zasebni sobi: Marija Cerkvenik, mati skoro dojenčka, njen mož Aldo Palmieri [prav je Paniero], ki je sedaj partizan pri komandi XXX. divizije, Jožica Umek, mati dveh otročičev, Anica Fonda, mati dveh otročičev, Cilka Ban, Lojze Mahne, Anica Ban.
Črna žalost je legla na pol vasi. Bil sem pred sobo, kjer so bili reveži priprti. Poleg hiše je neki mož, kažoč proti sobi, prekel: Tukaj tiči zadaj ena velika lumparija. Tega stavka takrat nisem razumel.
Aretirance so gnali drugam, po nalogu zaščite so reveži vzeli s sabo nekaj kruha, in vse so deli v ročne torbe.
Gnali so jih naprej v Podgrad, naslednji dan v Št. Peter, tretji dan v Kozino. O kakem spraševanju ni bilo ne sluha ne duha. Na Kozini so jih izpustili in reveži so se vrnili domov, toda olajšani za torbice in vso vsebino: 9500 lir, srebrna ura, več kosov zlatnine. Družine so naredile dosti potrebnih korakov, a zaman. Šele sedaj sem razumel besede starega moža.
Šček Virgil

Lokev, 25. oktobra 1945

Naslednje pismo z opisom dogodkov je Virgil Šček poslal v Trst dobro leto kasneje, 4. februarja 1947.

Tov. Babič

če imaš kaj vpliva in kar imaš vpliva, zastavi ga za to dobro delo: da se ne bi ponovilo, kar smo ob prihodu naše armade 1945 v Lokvi tako bridko občutili. Domača zaščita je na podlagi imenika, ki so ga sestavili prej temni elementi (elementi z umazano fašistovsko preteklostjo), aretirali več domačinov, jih gnali od sodnije do sodnije in končno izpustili, potem ko so se sodniki opravičili, da je šlo za pomoto. Zlatnine in denarja, ki so ga reveži imeli za sabo, pa jim niso vrnili. Kakor kaže, so si ga razdelili denuncianti. Saj to je bil očividen namen.
Ravnokar se pripravlja podobna akcija. Oropati morajo mnogo družin, ako ne zadnjič s pomočjo oblastev, pa sami v danem trenutku. Pri več družinah vlada prava panika. Med njimi so osebe, ki mirnim srcem gredo pred vsako beograjsko sodnijo in ljubljansko tudi. 
Boje se samo domačinov in osebnega obračunavanja. Ker natanko tako grozijo. Jaz se te dni ljudem umikam, kar se le da. Ne prikažem se na cesto. Ogibam se prašanj: Kaj naj storim? Ali bežati prej ali ne? Samo to sprašujejo.[54]
Na to jim jaz ne morem dati nobene garancije spričo dejstev iz leta 1945. Zato sem rajši doma. Tako je! Tam v Trstu pa kaj sklenite. Pozdrav!

Šček

4 2 47 

-----
[50] Ana Fonda (1919), Brajdnikova
[51] Ana Fonda (1919), Brajdnikova
[52] AMNZ, 301/2, Ozna za Slovenijo, NZ za tržaško okrožje. Korespondenca V. Ščeka, Viri 11, stran 136, Ljubljana 1997.
[53] AS, INZ, F. PNOO, ONOO za tržaško okrožje, Fasc. 258/2A, Rokopis; Korespondenca V. Ščeka, Viri 11, stran 136, Ljubljana 1997.
[54] Od začetka leta 1947 je več Slovencev zbežalo iz dela cone A, ki je bil nato priključen k Jugoslaviji, in iz cone B na območje, ki je po sklepih mirovne pogodbe ostalo v Italiji ali v coni A STO. Ljudje so bežali iz različnih vzrokov, gospodarske navezanosti na Furlanijo in Trst, želje po boljšem življenju, a največ zaradi propagande Jugoslaviji nasprotnih in groženj nekaterih lokalnih aktivistov. Posamezniki so na sestankih in prireditvah izjavljali, da bodo vse tiste, ki niso sodelovali v protifašističnem boju, prijavili jugoslovanskim oblastem in da bodo poslani na prisilno delo. Tako je za marsikoga Jugoslavija postajala kazen in so jih posredno prisilili v izselitev. Položaj v Lokvi ilustrira tudi pismo Mira Srebotnjaka B. Babiču 2. februarja 1947, v katerem mu opisuje tajne in očitne grožnje, razne izmišljotine itd. AS, ZKS, f. GOKPJK, osebna korespondenca B. Babiča. Povzeto po: Korespondenca V. Ščeka, Viri 11, 1997