Zapuščinske rodoslovne zbirke

Kako ohraniti rodoslovno zbirko

V zvezi z zapuščinskimi rodoslovnimi zbirkami je potrebno razčistiti najprej njihovo obliko hranjenja. Povsem jasno je, da je rodoslovna zbirka ohranjena zgolj kot tisk na papirju, pa naj bo ta še tako obsežen, skrbno pripravljen in grafično predstavljen, komaj kaj več vreden, kot so vredni današnji zapisi v cerkvenih in drugih knjigah iz katerih je rodoslovec črpal podatke zanjo. Naslednik, ki si bo želel izdelati rodovnik zase, bo moral ponovno opraviti celoten proces združevanja in povezovanja podatkov, le en sekundarni vir več mu bo na voljo. Morda bo imel nekatere informacije nekoliko bolj na kupu, ampak to je tudi vse.

Bistvo rodoslovne zbirke je namreč v dinamični povezanosti posameznih oseb v medsebojna sorodstvena razmerja, katere ni mogoče prikazati v tiskani obliki. Vsaka nekoliko obsežnejša rodoslovna zbirka vsebuje mnogo več informacij kot jih dopušča prikazati tehnologija tiska. Mnenje, da imajo informacije, ki so shranjene na papirju daljši obstoj od informacij shranjenih v digitalnem arhivu, postane pri tem nepomembno. Tehnologija napredka hranjenja arhivskega arhiva gre in mora iti v smeri ohranjanja tudi digitalnega arhiva, pa ne samo zaradi rodoslovja, saj rodovniki danes niso edina dinamična zbirka podatkov, ki je ni možno brez izgube informacij prikazati na papirju.

HRAMBA v SPLETNI BANKI

Številne podatkovne banke, ki danes izpolnjujejo globalno informacijsko omrežje in vsakemu uporabniku, ki ima dostop do spleta, nudijo vpogled v različne zbirke, hkrati pa mu dajejo možnost aktivnega dopolnjevanja le teh z rezultati njegovega lastnega dela so gotovo najboljša, če ne edina garancija, da se bodo podatki ohranili. Ali (in če, kako) bo kdo svojo zbirko tržil, pa je tako ali tako, kot velja tudi na splošno, odvisno od vsakega posameznika posebej. Zbirka katere njen avtor (ali njegovi dediči) ne bo zaupal globalni banki (rodoslovcem je na voljo kar nekaj takih od katerih si lahko obetajo skrbništvo na daljši rok: GeneaNet, MyHeritage, Geni, Ancestry, Family Tree, ...) bo zagotovo izgubljena.

Z vprašanjem ohranjanja spletnih vsebin, med katere lahko vključimo tudi rodoslovne zbirke, se poglobljeno ukvarja tudi naša največja študijska knjižnica NUK z ustvarjanjem lastne digitalne spletene knjižnice.

HRAMBA pri SRD

Za tistega, ki svoje zbirke ne želi deliti z globalnim svetom, je nekaj upanja tudi v okviru domače soseske. Pa to ni domači arhiv. Ta bo, če ne bo imel skrbnika v nasledniku, prav tako izgubljen, četudi bo napravljen na več različnih medijih in v več izvodih. Domači rodoslovec v Sloveniji ima možnost, da svojo zbirko zaupa v hrambo Slovenskemu rodoslovnemu društvu (SRD), ki je trenutno edino domače društvo, ki sistematično hrani tovrstno digitalno gradivo. Poleg tega društvo obeta na tej stopnji odločitve tudi največjo verjetnost, da se bo zbirka ohranila.

IZDAJA na CD

Kdor tudi tega ne želi, ima pa bogato rodoslovno zbirko temelječo na sistematični obdelavi širšega lokalnega območja, ki je zanimiva tudi za širšo skupnost, lahko razmišlja tudi o avtorski izdaji svojega dela v digitalni obliki, ob potrebnem upoštevanju zakonskih določil o varnosti osebnih podatkov seveda, s katero prepusti skrb za ohranitev svojega dela morebitnim kupcem CD-ja. O tej obliki ohranitve (publikaciji) rodoslovnega gradiva bi lahko, vsaj kot dopolnilni možnosti, razmišljalo tudi rodoslovno društvo samo, seveda ob soglasju z darovalci posameznih zbirk. Je pa to način, ki dolgoročno najbrž ne zagotavlja ohranitev zbirke.

O delovanju kulturnih društev v Lokvi

Članek: 

Revija Kras, leto 2013, številka 122/123, stran 70-73.

Članek objavljen v reviji Kras obravnava zgodovino delovanja kulturnih društev v Lokvi na Krasu od začetkov organizirane kulturne dejavnosti v zadnjih letih 19. stoletja do vključno leta 1963. Dejavnosti kulturnih društev je bila pogosto vezana na trenutno politično obdobje in glede na to so se ta bodisi rojevala ali umirala z njimi pa se je spreminjala tudi oblika delovanja. Za posamezna obdobja kulturne dejavnosti so poimensko navedeni glavni organizatorji in člani posameznih društev.

Vsebina

     

     

Zapis

Dodatek

Člani KUD Lokev pred odhodom na eno izmed svojih gostovanj, ok. 1963

Z leve stojijo: Andrej Moderc, tajnik - Malenderjev, Boris Placer (1919-1974) - Fabjanov, Sonja Placer - Fabjanova, Anton Božeglav (1914-1986), predsednik - Tonček Packonov, Dora Debevec - Petračeva, Viktor Žiberna (1934) - Babčin, Marta Moderc - Malenderjeva, Miranda Počkaj - Matičkova iz Rodika, Anton Frankovič - Mautov, Alojz Škibin (1917-1971) - Flekov (čepi), Marta Razpet - Kariževa (Pecoldova), Suzana Perhavec - Tončkova, Jože Mavec - Pograjanov, Marjo Fonda (1934-1966) - Vršancev (čepi), Novica Kljajić (1921-2001), Drago Mirošič - Šternov (Kaldanov), Jože Čok (1925-1992) - Liletov. Osebe v avtobusu niso bile prepoznane.

Učiteljstvo na Slovenskem (1861-1941)

Učiteljski tovariš (1861-1941)

Med leti 1861 in 1941 je Slovensko učiteljsko društvo izdajalo časopis Učiteljski tovariš, v katerem je sproti obveščalo javnost o svojih dejavnostih na področju šolstva, nastavitvah in premestitvah učiteljev, idr..

Imenik šolskih oblastnij, šol in učiteljev na Slovenskem (1871-1940)

Slovensko učiteljsko društvo je od leta 1871 dalje skrbelo tudi za obširne popise stanja v šolstvu in sezname svojih učiteljev. Podatke je letno (ne vsako) objavljalo v Slovenskih učiteljskih imenikih in koledarjih.

- Imenik šolskih oblastnij, šol in učiteljev po Slovenskem (1874,1885)
- Shematismus der Volksschulen Krains (1876) - v nemščini
- Popotnikov koledar za slovenske učitelje (1887-1897)
- Personalstatus offentlichen allgemeinen Volksschulen in Krain (1898,1918) - v nemščini
- Imenik šolskih oblastev, osnovnih, meščanskih in srednjih šol ter učiteljstva v Sloveniji (1921)
- Ročni zapisnik "zveze jugoslovenskih učiteljskih društev" Julijske krajine (1922,1923)
- Stalež šolstva in učiteljstva v Sloveniji (1923)
- Stalež srednjih in strokovnih šol v Sloveniji (1925,1928)
- Stalež šolstva in učiteljstva v Dravski banovini (1934)
- Statistični pregled šolstva in prosvete v Dravski banovini (1936/37,1939/40)

Slovenski učiteljski imeniki in koledarji so zanimivi tudi za rodoslovce, saj vsebujejo številne zanimive informacije o tedanjih slovenskih učiteljih, ne sicer povsod vseh, a vendarle: ime, priimek, naziv, leto rojstva, kraj rojstva, leto mature, leto nastopa službe, šolski okraj delovanja, poklic in status v šolstvu (šolski upravitelj, nadučitelj, učitelj, ... stalni, začasni ali pomožni - provizorični).

Virgilij Šček (1889-1948)

Virgilij Šček

Virgilij Šček (1. januar 1889, Rojan pri Trstu, Trst - 6. julij 1948, Ljubljana), slovenski rimokatoliški duhovnik, krščanski socialec, politik, narodni buditelj, kulturni delavec. Deloval je pod psevdonimom "Stric Janez".

Rodil se je v zavedni slovenski družini z osmimi otroki. Oče strojevodja Josip ŠČEK (1852-1934) je bil po rodu iz Gradišča pri Vipavi, mati Vincencija KANTE (1850-1938) pa iz Velikega Dola pri Komnu. Virgil se je rodil kot peti po vrsti.

Starejša Virgilova sestra Marica je bila sprva zaposlena na pošti. Po poroki s sodnikom Francem KOMPARO pa se je preselila v Lokavec pri Ajdovščini.

Dejavna kulturna delavka, predvsem pa skladateljica in učiteljica, je bila Virgilova mlajša sestra Friderika (Breda) ŠČEK (20. avgust 1893, Trst - 11. marec 1968, Ljubljana). Leta 1912 je v Gorici z odliko zaključila učiteljišče: "C. kr. žensko učiteljišče. Letos je obiskovalo ta zavod 320 gojenk, po narodnosti je bilo 160 Slovenk, 142 Italijank, 12 Hrvatic in 6 Nemk. K izpitu se ie priglasilo 65 kandidatinj, od teh Je napravilo izpit z odliko 11, z dobrim uspehom 45, 5 kandidatinj ga ponavlja po 2 mesecih, dve po jednem letu. Izpit so napravile sledeče gospice: ... Friderika Šček iz Trsta z odliko, ...". Vir: Edinost, Trst, v soboto 27. julija 1912.  Na istem področju je bil aktiven tudi njen mož Silvester OREL.

Rod po očetu

Josip Šček, oče

Josip ŠČEK se je rodil 29. junija 1852 v Gradišču pri Vipavi. V družini njegovih staršev, Franceta ŠČEK-a in Jožefe rojene FERLAN v Gradišču 14 je poleg Josipa odraščalo še 5 otrok: France (r. 1840), Anton (r. 1842), Ivana (r. 1847), Ivan (r. 1850) in Andrej (r. 1855). Dedoval je najstarejši sin France.

Josip, ki je sprva v rojstni vasi, če mi je uspelo pravilno prebrati slabo vidno zabeležko v družinski knjigi, opravljal poklic "farnega kovača", si je moral svoj kruh poiskati izven svojega kraja. Preselil se je v Trst in se kot strojevodja zaposlil na železnici. Leta 1876 se je poročil z Vincencijo Kante iz Velikega dola. Družino sta si ustvarila v Rojanu.

Rod po materi

Vincencija KANTE se je rodila 22. januarja 1850 v Velikem dolu pri Komnu, umrla pa v Avberju v visoki starosti. Dne 23. aprila 1938 je zapis o njeni smrti povzel časopis Amerikanski Slovenec, Chicago, Illinois, USA: "V Avberh pri Tomaju v zasedenem ozemlju je umrla Vincencija Šček, rojena Kante, mati tamkajšnjega župnika Virgilia Ščeka, stara 88 let.".

Breda Šček Orel, sestra

Veliko o njenem rodu izvemo iz časopisnega članka, objavljenega ob praznovanju njenega 85. rojstnega dne:

"85 letnica gospe Vincencije Šček: V sredo 22. t. m. je praznovala ga. Vincencija Šček, mati bivšega drž. poslanca v Rimu Virgila in slovenske skladateljice Brede, 85. letnico svojega rojstva. Rodila se je 1. 1850 v Velikem dolu na Krasu kot sedmi otrok ugledne družine Kante. Obiskovala je tamkajšnjo ljudsko šolo, ki jo je vodil domači cerkovnik in organist. Poučeval je v domačem narečju, učil je rajtanje (računstvo) in druge predmete. Koncem vsakega šolskega leta je prejela jubilantka nagrado, o priliki izpraševanja komenskega dekana pa zlate bukve. Po končanih šolah je morala slavljenka k stricu, mizarskemu mojstru, v Trst za gospodinjo. Že od doma je nesla ga. Šček s sabo v Trst velik zaklad naučenih narodnih pesmi, katere je prepevala doma. V družini je bila namreč ukoreninjena ljubezen do petja in njen ded si je lastnoročno napisal nekaj zvezkov slovenskih narodnih pesmi, od katerih je še nekaj ohranjenih. Tudi mati slavljenke, Katarina, je do smrti vedno rada pela. Ko je 86 letna zbolela in »so prišli gospod« previdet, jo je gospod našel še toliko močno, da jo je naprosil, naj bi mu izpolnila željo ter še enkrat recitirala nekaj starih pesmi, kar je starka rada storila. Nekaj dni nato je umrla. Od svoje matere se je slavljenka naučila veliko pesmic, katere še do danes rada prepeva s svojim sinom, župnikom Virgilom. 

V starosti 26 let se je jubilantka poročila z žel. strojevodjo Josipom Ščekom iz Vipave. Iz tega zakona še živijo trije otroci: Virgilij, župnik v Avberju na Krasu, Marica, soproga sodnega starešine na Vranskem, in skladateljica Breda. Svojim otrokom je bila slavljenka vselej najbolj zgledna krščanska mati in je bila vedno narodno zavedna Slovenka. V Gorici, kjer je bivala, je podpirala samo slovenske trgovce. Obe hčerki je vpisala v prvo slovensko šolo v Gorici, Gregorčičev šolski dom. Ob izbruhu vojne je morala zapustiti svojo novo hišo v Gorici, katero je po končani vojni našla razbito. Preselila se je k sinu duhovniku v Trst. Tu je bila priča sežiga slov. Narodnega doma od strani narodnih nasprotnikov. 

Ob času preganjanja je marsikatero noč prečula. Po smrti svojega soproga je 1. 1934 prvikrat uzrla Jugoslavijo, kjer se je naselila pri hčerki skladateljici in učiteljici v Ločah. Rada pripoveduie zgodbe iz davnih dni, kakor n. pr. kako je bil šel njen oče ob lakoti v Trst moko kupit, a je ni dobil, se vrnil žalosten, vrgel mošnjo denarja na mizo rekoč: »Denar jejmo!« Takih in podobnih zgodbic zna slavljenka nešteto povedati. Ob vstopu v 86. leto je še čila in sveža, je naročnica »Slovenca« in čita ter šiva brez naočnikov. Nieno zdravje priča o krepkosti slovenskega Kraševca. Njen oče Martin je doživel 93, njena mati Katarina 86 let, njen ded Tomaž 92 let, njena stara mati Margareta 90 let. Naj jo Bog ohrani še več let, da bi doživela še veliko dobrega, ki ga želi svojemu ljubemu narodu.". Vir: Slovenec, V Ljubljani, v četrtek, 23. januarja 1936, št.18.

Na domu moje mame. Trta na velikem dolu.

Posnetek besedila

Stari oče Martin 1909 je pripovedoval. Moj oče Tomaž je Sovterijo kupil, ko je bil mlad, bil je morda 30 let, je bilo okrog 1815. Prodajalec Jurij je takrat 70 let star. Tomaž ga je vprašal: "Jurij, koliko let ima ta trta?" Jurij je odgovoril: " Moj oče, kar pomni, je vedel, da je bila zmiraj taka kakor je sedaj.".

Moja pripomba: Pred 160 leti je bila še vedno tako debela kakor je dandanes, ko je dober meter debela. Veščaki pravijo, da se je hotelo 100 do 150 let, da je tako zrastla. Potemtakem je bila vsajena l. 1566 ali pa 1516 ali pa še prej. Ta trta je bela, daje še dandanes, ko je tako ostarela, en hektoliter vina. Kolkokrat sem kot študent zahajal z bratranci in zobal od tiste trte, pri kateri so se naslajali moji dedje in pradedje. Trta je zelo nizko izpeljana. Zapisal: V. Šček, Paberkovanje, 4. zvezek.

Predniki Virgilija Ščeka

      

Lokavske starine

V letih 1918-1920 je Virgilij Šček vztrajno zbiral gradivo za krajevno zgodovino vasi Lokev.

Iz obstoječih predvsem cerkvenih matičnih in drugih pisnih virov je povzemal zanimive zapise, ki jih je temljito dopolnjeval s številnimi pripovedovanji starejših domačinov in dogodki, ki jih je v času svojega kaplanovanja doživljal osebno.

Ponovno se je v Lokev vrnil leta 1941. Tokrat preganjanemu narodnozavednem Slovencu je zatočišče ponudil takratni lokavski kaplan Anton Požar. Šček je v Lokvi ostal do leta 1948 in v tem času svoje delo izpred 20 let zaključil. Nastala je bogata zapuščina krajevne zgodovine vasi.

-----

Viri:  

- Wikipedia, Slovenski Biografski Leksikon, 

- Aleš Nagode: Pozabljena polovica: portreti žensk v 19. in 20. stoletju na Slovenskem, 2007 (str. 284-288) 

- Virgilij Šček: Paberki, zvezek 4; Pokrajinski muzej Koper - arhiv novejše zgodovine

- Aleksandra Čehovin: Virgil Šček (1889–1948) in njegov boj za ohranitev slovenskega jezik, Diplomsko delo, 2012

- Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK, Fotografija očeta, Josipa Ščeka.

- Družinski knjigi Vipava 1820, 1864 (Gradišče 14).

Piranski rodovi - Fonda

Farmacia Fonda, 1912

Priimek Fonda ima dolgo zgodovino, že pred tisočletjem pa se je v svoji današnji obliki pojavil v Piranu. Še pred 2. svetovno vojno je veljal za enega najpogostejših priimkov v mestu, ko pa je Piran po 2. svetovni vojni pripadel Jugoslaviji, je večina Pirančanov, ki so bili beneškega (italijanskega) porekla emigriralo v Italijo, večinoma v Trst in bližnjo okolico. Pa tudi drugam v notanjost Italije.

Elsa Fonda (Spomini na Piran, 2011 intervju): "Preteklo je že dosti let, vendar sem še zmeraj oseba, ki je zapustila svoj kraj in zato čuti vse breme krivde. O jutrišnjem dnevu sem govorila, da ga vidim temnega. V resnici sem pričakovala še nepoznane bolečine. Trenutek slovesa je bil začetek tragedije. Zapustiti svojo zemljo, se na silo izkoreniniti je bilo nič v primerjavi s tistim potem. Oditi je pomenilo izdati edino gotovost svojega življenja. Samo telo in zemlja dajeta zavest o obstoju. “Če greš, je tako, kot bi delal luknjo v vodi.” Luknjati vodo je prav tako nesmiselno kot objemati senco. Odideš, čutiš roke, ki hlastajo v prazno. V dlani stiskaš svojo lastno tujost. V Piranu sem utripala v ritmu kraja. Tu sem se naučila živeti v skupnosti. Ko bom odšla, bom morje v viharju, bom zbledelo sonce, zasmrajeni zrak, zastrupljena zemlja. Morala bom otrdeti kot apnenec. Piran je bil moja mati. Moja edina mati je bila zemlja, ki je dišala po ocvrtih ribah. V sebi sem jo nosila tako, kot vsak otrok nosi v žilah kri svoje matere.”

Lucia Predonzani (Spomini na Piran, 2013 videoposnetek): Lucia Predonzani se je rodila leta 1923 v Piranu, o katerem ima spomine na "čudovito otroštvo": Tam je tudi obiskovala osnovno šolo. Pri petnajstih letih se je zaposlila v starodavni piranski lekarni Fonda (Farmacia Fonda). Ob izbruhu vojne se spominja bombardiranja Trsta, ki je bilo vidno tudi iz Pirana. S 16. novembrom 1942 se je zaposlila kot uradnica v Sečoveljskih solinah. Ko je v maju 1945 po nedeljski maši izstopila iz piranske katedrale je na njeno začudenje in zaskrbljenost opazila Tartinijev trg (Piazza Giuseppe Tartini) poln slovenskih kmetov z jugoslovansko zastavo s kladivom in srpom. Povojna uvedba različnih plačilnih valut v Piranu (Jugoslovanske lire) in Trstu (Ameriške lire) je povzročala Pirančanom, vajenim prostega trgovanja s Trstom za svoje osnovne vsakodnevne potrebe, veliko težav. Potrebno je bilo menjavati valuto in iti skozi kontrolne točke na pomolu. Ob delu na Sečoveljskih solinah je spoznala svojega bodočega moža, sina direktorja solin. Z nastopom jugoslovanske uprave je izgubila službo uradnice na Sečoveljskih solinah. Zaradi novih političnih razmer se je novembra 1948 odločila Piran zapustiti. Preselila se je v Benetke, kjer se je zaposlila v Tobačni tovarni, nato pa se je pridružila možu na Sardiniji. Kasneje se je z možem preselila v Mestre, od koder se občasno vrača v Piran.

Eugene Polley in sežanska rodbina Polley

Članek: 

Kraški obzornik: Glasilo občine Sežana, december 2012, številka 6, stran 14-18.

Članek o rodbini Polley je nastal kot komentar na soroden članek Levina Rodice o izvoru sežanske rodbine Polley in njeni domnevni sorodstveni povezavi z ameriškim izumiteljem Eugene J. Polley-em (1915-2012).

Zapis

Dopolnjeni rodovnik sežanske rodbine

Simon Polley, podpis 1820

Vpogled v matične in družinske knjige za Sežano po objavi članka je pokazal, da Simon Polley in njegova žena Marija roj. Kullnig nista imela le štirih otrok, ki so omenjeni v članku, ampak najmanj devet: Marjeto, Marijo, Ano, Antonijo, Karla (Dragotina), Jožefa, Alojzija, Amalijo in Karolino.

1. Najstarejša hči Marjeta se je 27. maja 1822 v Sežani poročila s sežanskim sodnikom (Judex) Jožefom Uršičem, sinom Jožefa Uršiča in Uršule Pipan.

2. Hči Marija se je 6. januarja 1836 v Sežani poročila z davčnim uradnikom Ivanom Sušo, sinom Franca Suše in Uršule Magajna iz Divače. Tako Ivanov oče, kot brat (tudi Franc) sta bila divaška župana.

3. Hči Ana se je poročila pozno. Tudi njena poroka, dne 30. avgusta 1852, s poročnikom (Locum tenentia) Karlom (Dragotinom) Zupančičem iz Trsta, sinom Andreja Zupančiča (uradnik na Kranjskem) in Marije Pononi, je zabeležena v poročni knjigi Sežana.

4. O hčeri Antoniji, drugih podatkov kot ta, da se je leta 1857 izselila v Trst, ni.

5. Hči Karolina, najmlajša izmed otrok Simona in Marije Polley, se je v Sežani 23. maja 1842 poročila z Jakobom Kvedrom, sinom posestnika Franca Kvedra in Marije Paternoster iz Sežane. Slednja je kmalu postala vdova in se v drugo poročila z Amadejem Deleno, enim izmed treh bratov Delena, ki so si razdelili dedno  posest po zadnjem Petaču, Adelmu (ta je umrl v Sežani 13. septembra 1817). Ker je posest pok. Franca Kvedra v Sežani dedoval sin Amadeja Delene, sta se Karolina in njen mož Jakob Kveder preselila v Štorje.

Starša Simon Polley in Maria Kulnig, oba rojena v Podrožci (Unter Rosenthal), sta se poročila 22. februarja 1803 v Podljubelju (Unterloibl). Simonova starša sta bila Andrej Polay in Urša Wrulich (Vrolih),  Marijina pa Jožef Kullnig (Kolnik) in Magdalena Ahazhizh (Ahačič). Gregor Polay, Andrejev brat, je bil v Tržiču sedlarski mojster.

Ena Olgica

Pred 1. svetovno vojno, pa tudi po njej, so imeli v Lokvi na Krasu, v hiši Pri Benceljevih, gostilno oziroma krčmo. Proti koncu leta 1918 (1. septembra) je prišel v vas za kaplana Virgilij Šček, ki je nato v času svojega bogoslužja, pa tudi kasneje, zbiral gradivo za vaško kroniko.

V Lokev so prišli tudi Italijani in ti so radi zahajali v vaške krčme. Največ jih je hodilo v tisto Pri Bencljevih, saj je ta imela svoj "večerni repertoar", za katerega je poskrbela kar domača hči. Ščeku je prišlo na ušesa, da je ta ponoči z italijanskimi častniki gola plesala. Takrat se je menjal tudi avstrijski denar za lire in na kovancu za 20 stotinov je bila upodobljena gola lepotica. Vaščani so se hitro znašli in nastala je nova lokalna denarna valuta - ena Olgica.