Kateri rodoslovni program izbrati

BROTHER'S KEEPER 6.X

Brother's Keeper v.6.X

Sam že od samega začetka kot svoj osnovni rodoslovni program uporabljam Brother's Keeper 6.X, oziroma sem nanj prestopil iz programa Brother's Keeper 5.2 takoj, ko se je pojavil. Še danes sem trdno prepričan, da je to program z najbolj prijaznim vmesnikom za zajem rodoslovnih podatkov, še posebej, ko gre za zajem oz. vpise večje količine podatkov hkrati. Program ima podporo za slovenščino in se redno dograjuje s popravki in novimi možnostmi. Z nekoliko domišljije program uporabniku omogoča, da si tudi sam priredi kar prijetno rodoslovno okolje, da si ustvari lastna polja in jih po svoji želji tudi poimenuje. Grafična poročila programa so enostavna, a vsebinsko polna in si jih je prav tako mogoče nekoliko prirediti lastnim potrebam. Program bi priporočil tako začetniku, kot tistemu, ki ne mara odvečnega kiča.

FAMILY TREE BUILDER 6.0

Family Tree Builder v.6.0

Po drugi strani je program Family Tree Builder 6.0 tisto rodoslovno orodje, ki nudi največ uporabniku, ki potrebuje popoln rodoslovni izdelek. Čeprav me je program, zaradi osebnega odklona do prej omenjenega kiča sprva odbil, je njegova dejanska kakovost velika. Nabor možnih oblik izpisa družinskih dreves je zelo pester in na število generacij neomejen, ob hkratni široki možnosti prikaza posameznih podatkov o vsaki osebi posebej (od osnovnih informacij, do fotografij, celo opomb, ipd.). Poleg tega program uporabniku ponuja še celo vrsto drugih možnosti, predvsem možnost prepoznave istih oseb iz drugih rodoslovnih zbirk ali drugih javnih zbirk z osebnimi podatki. Vse to pa velja večinoma le za spletno verzijo. Medtem, ko je za urejanje poljubno velike rodoslovne zbirke na osebnem računalniku program v celoti brezplačen, je možnost urejanja podatkov neposredno na spletu brezplačna le za zbirko, ki ne presega 250 oseb. Dopušča pa program preko datoteke GED naložitev na splet tudi večje, pravzaprav poljubno velike zbirke. Te tam sicer potem ni možno kakorkoli spreminjati, tudi ne izbrisati (razen, če izbrišete vaš celoten profil), jo je pa mogoče uporabiti za vse vrste izpisov, ki jih program ponuja, kar meni večinoma zadostuje. Program je prirejen tudi za slovensko okolje.

LEGACY 7.5 in GENEA NET:

Legacy 7.5

Kombinacija prvega in drugega po moji oceni predstavlja optimalno rodoslovno orodje, ki nam je danes na voljo. Prenos podatkov iz programa Brother's Keeper v Family Tree Builder mi ni povzročil nikakršnih težav (niti s šumniki, niti z datumi), je pa potrebno biti pozoren na to, da je izvoz podatkov iz BK 6.5 napravljen v isti kodni obliki, kot jo uporablja slovenska različica programa FTB 6.0. Slednjo je pred naložitvijo podatkov potrebno posebej izbrati, saj program v osnovi ponudi angleško različico.

Genea Net

Tistemu, ki rad svojo zbirko hrani le zase in je tako omejen na delovno okolje svojega osebnega računalnika, bi za optimalno rodoslovno delo poleg programa Brother's Keeper 6.5 priporočil tudi program Legacy 7.5 z obveznim dodatkom Legacy Charting 7.5. Tistemu pa, ki rad svojo zbirko deli z drugimi in upa na kakšno koristno informacijo tudi zase, pa bi poleg programa Family Tree Builder priporočil še, meni tudi všečen, spletni program GeneaNet.

ZAKLJUČEK: 

Ti štirje rodoslovni programi ponujajo praktično vse, kar nudi 100 in več drugih, ki so danes na voljo rodoslovcem preko spleta.

Filip Jakob Sedmak (1868-1909)

Filip Jakob Sedmak (26. april 1868, Opčine pri Trstu - 4. april 1909, Divača), župni upravitelj v Divači v letih 1903-1909.

Družina

Starša: Jožef (Josip) Sedmak in Marija r. Kobav, sestri: Marija (r. 14. december 1866, mož Ivan Potokar, v Radomljah) in Elza (r. 14. november 1871, mož Josip Podboj, v Begunjah). Oče Josip (7. avgust 1845 - julij 1933), ki je z ženo (por. 21. november 1865) Marijo (7. maj 1838 - 18. september 1903) živel v Ljubljani (Vrhovčeva ul. 11, župn. sv. Jakob) je bil dolga leta blagajnik Slovensko krščanske-socialne zveze (S.K-S.Z.). Po smrti žene Marije se je znova poročil z neko Franjo (u.1926). Josip Sedmak je umrl v visoki starosti 88 let leta 1933 v Ljubljani, kot prožni mojster v pokoju.

Poklic

Razglednica Divače, odposlana 1906

Jakob Sedmak je svojo duhovniško pot začel leta 1894, po zaključku študija bogoslovja na Karolineju ("Collegium Carolinum Labacense") v Ljubljani. Bogoslužje ga je vodilo najprej v hrvaško Istro, v dekanijo Kastav. Njegovo prvo službeno mesto so bile Moščenice, kjer je med leti 1894 in 1896 opravljal delo kaplana. Leta 1897 je nastopil kot administrator v Kršanu, zatem pa je bil med leti 1898 in 1903 tam župnik. Jeseni 1903 se je v Divači prostovoljno upokojil župnik Ivan Narobe in 18. novembra 1903 je bil Jakob Sedmak imenovan za njegovega naslednika. Dne 2. decembra 1903 je bil kanonično ustoličen in na tem mestu je ostal do svoje smrti. Umrl je 4. aprila 1909, po kratki bolezni, star 41 let. Na mestu župnega upravitelja v Divači ga je nasledil Aleksander Martelanc, dotedanji vikar pri Sv. Jakobu v Trstu.

Sorodstvo

Sestra Marija je bila poročena z Ivanom Potokarjem. Družina je živela v Radomljah pri Trzinu. Imela sta vsaj tri otroke: sina Ivana (dr., odvetnik v Kamniku) in Pavla (kapetan), ter hči Zdravko. Ivan je bil poročen z Anko r. Capuder s katero je imel vsaj dva otroka: Svetozarja in Jeleno. Zdravka je bila poročena v Radomljah z Dušanom Bavdkom. Umrla je mlada, v prvih dneh marca 1942. Imela sta tri otroke: sinova Srdjana in Ognjena, ter hči Marijo. Druga Jakobova sestra Elza je bila poročena z Josipom Podbojem v Begunjah. Imela sta vsaj štiri otroke: Josipa, Marijo, Elzo (učiteljica) in Ano.

Zbral in uredil 28. septembra 2012

Viri:
1. Razglednica Divače iz obdobja Jakoba Sedmaka. (Zbirka razglednic NUK)
2. Pisni del: Biografija je s pomočjo drobcev odkritih v različnih spletnih virih sestavljena na željo g.   Ognjena Bavdka, kot dopolnitev h kroniki župnije Divača.

Boris Pahor in Rada Premrl Pahor

Boris Pahor (26. avgust 1913, Trst - ), slovenski pisatelj
Radoslava Premrl Pahor (22. september 1921, Šembid - 25. junij 2009 Trst ), trgovka in slovenska kulturna delavka

V imenu dialoga - Dnevniški zapisi

Knjigarna Konzorcij, Ljubljana, 26. avgusta 2016.

Boris Pahor je ob svojem 103. rojstnem dnevu predstavil svojo novo knjigo, v kateri je, kot je sam povedal, zbral paberke, ki sta jih zadnjih 10 let zbrala skupaj z njegovo pokojno ženo Rado.

Boris Pahor in Zdravko Duša, 26. avgust 2016. Foto: Robert Fonda.

Šest in pol minutni videoposnetek s predstavitve.

Knjiga o Radi

Knjigarna Konzorcij, Ljubljana, 28. avgusta 2012.

Prof. Boris Pahor je imel v prostorih Konzorcija (Mladinska knjiga) v Ljubljani skoraj dve uri dolgo predstavitev svoje knjige z naslovom "Knjiga o Radi". Rada (Radoslava), njegova žena, Primorka s Podnanosa, rojena v Šembidu v hiši "Pri Johanu", je bila sestra narodnega heroja Janka Premrla-Vojka. Njun oče Franc PREMRL je bil premožni kmet in trgovec, mati Silva roj. BALANČ pa je bila učiteljica. Boris Pahor in Rada Premrl sta se poročila leta 1952 in imela hčer (Maja) in sina (Adrijan). Pred njima je imel Boris s Slavico Batistuta še nezakonskega sina Marka Batistuto (~1948-1954), ki je umrl v ljubljanski bolnišnici za levkemijo. Pokopan je v Celju.

Zanimanje za Pahorjevo predstavitev je bilo veliko. V kotu knjigarne se nas je po navedbah časnikov nagnetlo okoli 200. Pahor je bil kot po navadi zelo zgovoren, v svojih prepričanjih neomajan in s trdnimi načeli izjemno suveren govorec, pri svojih 99-tih letih gotovo izjemen. In občinstva ni razočaral.

Pahorjev rod

Marija Ambrožič in Franc Pahor
Poroka, 1913

Borisov oče, Franc PAHOR (1882-?), se je v Trst, kjer je bil sprva zaposlen kot fotograf pri italijanski kvesturi (policiji) preselil iz Kostanjevice na Krasu. Leta 1918 ga je vojska kot fotografa poslala v Pulj, naslednje leto pa ga je nova italijanska oblast odpustila in od takrat dalje se je zaposlil kot ulični prodajalec tolminskega masla na Ponte Rosa. V Trstu je spoznal Marijo AMBROŽIČ (1884-?), ki je v mesto prišla iz Male Pristave v Košani in se kot kuharica zaposlila pri neki bogati družini.

Boris

Franc in Marija sta se poročila leta 1913. Rodili so se jima štirje otroci. Prvi je bil Boris (1913), kateremu so sledila še tri dekleta: Mimica + (1914-1918), Evelina (1916-1994) in Marica (1919-1947). Mimica je kmalu umrla za špansko gripo. Evelina, ki je bila učiteljica (poučevala je v Kalu in Košani) je ostala samska. Prav tako Marica, ki je umrla mlada, za jetiko. Da je bilo življenje v Trstu še težje, je oče nasedel nekemu znancu. Ta ga je nagovoril za poroštvo in, ko je slednji bankrotiral se je breme finančnega dolga preneslo na Pahorjeve. Borisova mati Marija je morala, kot v svoji knjigi piše Pahor, za dodaten zaslužek dan za dnem ribati stopnišče v neki petnadstropni stavbi v Trstu.

To je tudi vse, kar o njegovi materi piše v Pahorjevi biografiji. Sam sem želel izvedeti še kaj več. Kot rodoslovca me je predvsem zanimalo, ali je njena družina kaj povezana z rodom mlinarjev Ambrožičev iz Nove Sušice. Tako sem, ko je nastopil trenutek za vprašanja, Borisa Pahorja vprašal, če lahko kaj več pove tudi o rodu svoje matere. Videti je bilo, da mu je bilo vprašanje všeč. Potrdil je, da njegova mama izvira iz rodu mlinarjev Ambrožičev. Da je bilo pri njih (menda) 6 bratov, ki so bili vsi, nekakšni inženirji, kot se je izrazil. Po Vremski dolini, Košani in okolici so popravljali in izdelovali mline in žage. Kmetija v kateri so živeli starši njegove matere, in za katero je še dolgo zatem skrbela njegova sestra Evelina, je bila sicer bolj na samem, nekje ob potoku (Mrzlek).

Družina PAHOR, Trst 1921
z leve: oče Franc, nono Franc, mati Marija; spredaj otroci: Evelina, Boris in Marica

Oče Borisove mame je bil Jožef (doma so mu rekli Josip), imena svoje stare mame pa ni vedel povedati. Prav tako ne hišnega imena. Na hiši v "Mrzleku" je nazadnje gospodaril, Borisov stric, mamin brat Franc Ambrožič, katerega Boris omenja v dveh svojih delih Trubarjev pepel, 1964: "... In nič nisem skušal, da bi jih videl na kakem poznanem polju, mogoče tudi nisem čutil koruznih listov pod sabo na postelji strica Franca v Mrzliku. ..." in Nekropola, 1967: "...To je jablana v sadovnjaku strica Franca v Mrzliku; na nji so rasla jabolka, ki so imela obliko srca, mi otroci pa smo zasajali zobe v bledo rumena srca, da se nam je cedilo po bradi. Zdaj je stric star in jablano oblega golazen, da so srca polna lišajev in zgrbljeno hrapava. A namesto maminega strica[1] Franca se mi zdi, da stopajo ob meni drugačni, težji koraki...".

Ambrožičeva hiša v Mrzleku, 20. leta

O Mrzleku je zanimiv tudi naslednji zapis: "Na severnem robu gornjevremskega polja je položen hrib, ki mu pravimo Barede. Navzdol po njem je suh žleb, ki dokazuje, da je v njem bil nekoč studenec. Tam kjer je ta studenec domnevno bil, smo našli zakopane v tleh vodovodne cevi iz žgane ilovice. ... Zelo mnogo časa je preteklo od tedaj, ko je tu vodovod deloval. Studenca, iz katerega je črpal vodo, že davno ni več. Preselil se je bil pol kilometra dlje na drugi rob polja, kjer je tekom stoletij spet izdolbel deset metrov globoko in trideset metrov široko grapo. Danes ga tudi tu ni več; nekje v globini je našel drugo pot proti strugi Reke, ki se ji globoko v produ pridružuje. Da pa je ta studenec tu res bil, priča, razen grape, ime tistega dela polja: "Med studenci". Dvesto metrov zahodno od te grape živi še danes mrzel studenček, ki mu zaradi tega pravimo "Mrzlik". Ko so naši pradedi dajali raznim delom polja imena, sta bila oba studenca še živa. Toda kdaj je prvi izginil, nihče ne ve."[2]

Morda bi takrat povedal še kaj več, če njegovega pripovedovanja ne bi prekinil moderator srečanja Zdravko Duša, češ, da bi bilo bolj primerno, da bi o tem razpravljala na samem. No, meni se je vprašanje zdelo bolj na mestu, kot tisto vnaprej pripravljeno, in za tržaškega Slovenca precej provokativno, namreč, kakšno je njegovo osebno mnenje o Stalinu. Pahor nanj neposredno tako ali tako ni odgovoril, temveč je svoj komentar speljal drugam. Na koncu koncev je šlo pravzaprav za predstavitev njegove (avto)biografije.

----
[1] Prav bi bilo: strica po mami. (moja op.)
[2] Slovenski Jadran glasilo SZDL (31.08.1956, letnik 5, številka 36)

Jurij Grando - Vampir iz Kiringe

Članek: 

Drevesa: Časopis Slovenskega rodoslovnega društva, leto 2012, številka 1, stran 52-53.

Juri Grando iz Kringe

Kringa in Brezovica

Ob izidu tretjega dela prevoda Valvazorjeve Slave vojvodine Kranjske so ponovno oživele nekatere zgodbe iz 17. stoletja, ki so se dogajale tudi v naših krajih. Ena takih je zgodba o vampirju iz manjše istrske vasice Kringa, ki jo je Valvasor leta 1689 zabeležil po pripovedovanju takratnih prebivalcev te vasi.

Še 16 let po svoji smrti (domnevno je umrl leta 1656), je do tedaj mirno vasico Kringa teroriziral neki Juri Grando. Vaščane je menda vznemirjal s trkanjem na vrata domače hiše in s tem vaščane obveščal o skorajšnji smrti v družini. Maltretiral naj bi tudi svojo vdovo, ki jo je sicer obvaroval pred smrtjo, a je morala ta redno opravljati svoje zakonske dolžnosti tudi po smrti svojega moža. Po 16. letih je imela vdova dovolj. Pritožila se je vaškemu županu Mihi Radetiću, da jo pokojni mož sredi noči pogosto obiskuje in maltretira. 

Leta 1672 je župan Kringe okoli sebe zbral skupino pogumnih mož, da bi truplo Jurija Grande izkopali, ga prebodli s kolom in se tako dokončno rešili njegovega terorja. Toda, ko je devet vaščanov (Miha Radetić, Stipan Milašić, Matej Hrvatin, Nikola in Jure Mačin, Juraj Žužić, Martin Udovičić, Nikola Krajša in Lupoglavčan Nikola Nyena) prišlo z baklami in križem na pokopališče, in grob odkopalo, so v njem zagledali rumen in nasmejan obraz Jurija Grande. Vaščani so se iz strahu razbežali, a župan jih je ponovno zbral skupaj, za pomoč pa je zaprosil še pavlinskega redovnika patra Juraja. Z njim so se ponovno odpravili k odprtem grobu. Pater Juraj se je grobu približal z razpelom v roki in govoril: "Glej, štrigon, to je Jezus Kristus, ki nas je odkupil pekla in za nas umrl. Ti, štrigon, pa ne moraš imeti miru.". V nadaljevanju je iz grešnika z besedami in gibi izganjal hudiča, eden izmed prisotnih pa je medtem z zašiljenim kolom poskušali prebosti Grandino truplo. Toda kol se je od trupla odbijal in telesa nikakor ni bilo mogoče prebosti. Končno je eden izmed prisotnih, Stipan Milašić, v roke vzel kosir in truplu odsekal glavo. Mrtvec je kriknil in kri je napolnila grob. Preden so se obrnili, so možje grob zasuli in za njim zabrisali sledi, tako, da nihče več ne ve, kje natanko je grob Jurija Grande. Od tistega trenutka dalje Juri Grando ni nikoli več vznemirjal vaščanov Kringe.

Pa je bilo res tako? Je Juri Grando sploh obstajal, ali je bil le plod domišljije vraževernih domačinov? In, ali je ta res umrl leta 1656, kot je zabeležil Valvasor po pripovedovanju ljudi?

Juri Grando iz Brezovice

Zakaj se mi je zdela ta zgodba zanimiva? Pri pregledovanju knjige umrlih duhovnije Brezovica v Brkinih sem našel naslednji zapis: "/Adi/ 21. /8bre 1645/ morse Juri Grando". Torej, v mrliški knjigi Brezovice je zabeležena smrt nekega Jurija Grande, ki naj bi umrl 21. oktobra 1645. Posebej zanimivo je, da je to v župniji edini zapis osebe s tem priimkom sredi 17. stoletja, kar bi lahko pomenilo tudi, da Juri Grando ni bil domačin.

Juri Grando, knjiga umrlih Brezovica (Slivje), 21. oktober 1645

Kasneje se je priimek, sicer v obliki Granda in zelo redko, pojavljal tudi v duhovniji Brezovica. Zanimiv je npr. zapis smrti Uršule, vdove po nekem (drugem) Juriju Grandi iz vasi Brežec pri Divači: "Urschulla vidua def. Georgy Granda ex Breschez", ki je umrla 28. julija 1740, v starosti približno 90 let. V Brežcu se je naziv "Granda" kot hišno ime ohranilo še v 20. stoletju, priimek pa je izumrl že v 18. stoletju.

Cestne razdalje med vasmi Kringa in Brezovica je okoli 80 km. Je torej možno, da je bil Juri Grando, kot morda problematičen vaščan, zaradi katerega je potem nastala gornja pripoved, iz Kringe izgnan in se je, kot begunec zatekel v Brezovico, kjer je tudi umrl, ali pa gre zgolj za dve različni osebi z istim imenom in priimkom, ki sta povsem slučajno živeli v istem času? 

Kakorkoli, Juri Grando je dejansko živel, vprašanje je le, ali je bil tisti Juri iz Brezovice pravzaprav vampir iz Kringe.

Članek je bil objavljen v glasilu: Drevesa 2012/1, stran 52

Popisi prebivalstva

Digitalizirani Uradni list Kraljevine Italije (1930-)

Ameriška domovina, Cleveland, January 20, 1942: "Ta splošna gonja za poitalijančenje slovanskih imen je pokazala dokaj uspeha. Samo v Trstu se je priglasilo do konca 128 nič manj kot 7,543 "prostovoljnih" prosilcev za spremembo družinskega priimka. Pa to še ni bilo dovolj fašistom. Zato so poslali na vsako občino listo z imeni, ki se morajo spremeniti, s strogim naročilom, da se morajo priglasiti vsi člani teh družin nemudoma pri oblasti in naj zaprosijo za spremembo imena. S temi sredstvi na razpolago je tržaška prefektura proti koncu leta 1931 bahato izjavila, da je izdala že 15,000 dekretov za spremembo imen, od teh da se jih je priglasilo 10,000 prostovoljno. Zato so oblasti uradno izjavile, da je bilo spremenjenih okrog 50,000 imen. Uradni list "Gazzetta Ufficiale'' je prinašal od leta 1928 dalje vsak dan polne strani imen oseb, ki so spremenile svoja imena. In skoro vsi ti so bili iz Julijske Krajine in Zadra. Časopisje se je bahalo, da ne bo vzelo dolgo in nobena oseba v Italiji ne bq imela drugačno kot italijansko ime. Razumljivo je, da je bilo radi te nasilnosti mnogo protestov, ne samo od strani Slovencev in Hrvatov, ampak tudi od mnogih Italijanov, ki so nosili družinska imena svojih slovanskih prednikov. Gotove odlične osebe niso nikdar zaprosile za spremembo imena, niti se jih k temu uradno ni prisililo, čeprav so bila njih imena na listi za spremembo. Naj samo omenimo imena Fulvio Suvič, podtajnik zunanjega ministrstva, ki je rodom Tržačan in pa splošna znana firma Cosulič, doma iz Istre. Morda se to razlaga iz odloka državnega koncila v Rimu z dne 9. januarja 1932, ki je določilo v pritožbi družine Pavlovič, katere ime je tržaška prefektura spremenila na "Paoli". Družina Pavlovič je z uradnimi listinami dokazala, da je v rodbini to ime že od leta 1798 in da nima prav nikake italijanske ali rimske korenike. S tem je bila razveljavna akcija prefektur v Trstu, Pulju, Gorici, Reki, Zadru in Udini, ki v nobenem slučaju niso mogle dokazati, da so imela spremenjena imena kakršnokoli italijansko koreniko, ali da so bila imena poslovanjena tekom zadnjega pol stoletja. Državni koncil je b'l mnenja, da imajo družine, ki so italijanskega sentimenta, lahko še nadalje slovanska imena svojih prednikov, dočim morajo družine slovanskega mišljenja poitalijančiti svoja. Iz tega se torej sodi, da so ostala še nadalje imena, ki niso v ničemer italijanska, kot: Suvič, Cosulič, Diaz, Gayda, Goidanič itd.".

Je pa to danes odličen vir za rodoslovce z območja koprske škofije. V izdajah uradnih listov tega obdobja je najti popis vseh slovenskih družin z območja nekdanje Kraljevine Italije (Primorska znotraj rapalske meje), katerim je bil priimek v 30. letih 20. stoletja poitalijančen. Rodoslovno zelo bogat vpogled v osebe rojene okvirno med leti okoli 1850 in 1930.

Uradna spletna stran nima vgrajenega iskanja po ključnih besedah, zato je priporočljivo uporabljati Google iskalnik v katerega vnesemo npr. izraz "Gazzetta Ufficiale del Regno d'Italia" in iskani priimek, npr. "Rožanc".

Primer zapisa:

Il cognome del sig. Giovanni Rozanc fu Giovanni, nato a Varea il 5 dicembre 1896 e residente a Varea, 8, è restituito nella forma italiana di « Rosani ». Uguale restituzione e disposta per i seguenti suoi famigliari:

1. Francesca Rozanc nata Stancic fu Giuseppe, nata il 23 dicembre 1899, moglie;

2. Giovanni di Giovanni, nato il 12 settembre 1923, figlio;

3. Antonio di Giovanni, nato il 20 gennaio 1925, figlio;

4. Luigi di Giovanni, nato il 12 giugno 1928, figlio;

5. Emilia fu Giovanni, nata il 30 luglio 1909, sorella.

Il presente decreto sarà, a cura dell'autorità comunale, notificato all'interessato nei modi indicati al paragrafo 2 del citato decreto Ministeriale 5 agosto 1926 ed avrà ogni altra esecuzione prescritta nei successivi paragrafi 4 e 5. - Trieste, addì 18 aprile 1931 - 'Anno IX

Popis prebivalstva ZDA - U.S Census (1940)

Večinoma v zadnjih dveh desetletjih pred začetkom 1. svetovne vojne, nekaj malega pa tudi po njej, tja do leta 1924, se je mnogo Slovencev v iskanju novih življenskih priložnosti izselilo v ZDA. Številni so tam tudi ostali in si ustvarili svoje družine.

Ena zadnjih pridobitev, ki jo je na spletu ponudilo podjetje Ancestry je digitalizacija popisa družin v ZDA za leto 1940. Tega leta so bile številne slovenske družine že ustaljene in vpete v aktivno življenje v svoji novi domovini. Vpogled v popis ponuja sorodnikom izseljencev, rodoslovcem in drugim, ki jih to zanima možnost, da bolje ali na novo spoznajo svoje sorodnike v ZDA in morda tudi navežejo neposredni stik z njihovimi potomci.

Popis za leto 1940 poleg imen in priimka članov družine omogoča tudi vpogled v starost vsakega izmed njih, poklic, ki so ga posamezni člani opravljali in kraj (naslov), kjer je družina v letu 1940 živela.

Rudnik živega srebra Idrija zapisan na Unescov seznam

Idrijski rudarji - http://www.rzs-idrija.si

Legenda pravi, da je živosrebrno rudo na območju Idrije leta 1490 odkril domači kmet. Ko je v škaf nalival vodo, se je v vodi zasvetlilo. Najdbo je odnesel v Škofjo Loko, kjer so ugotovili, da gre za živo srebro. 

Tako se je v zadnjem desetletju 15. stoletja (domnevno 1492/3) na območju, ki je v tistem času pripadalo Benečanom, začelo z izkopavanjem rude. Od vsepovsod, sprva z beneškega konca (priimek FANTON), po letu 1509, ko so območje dobili Habsburžani, pa tudi z nemških dežel in z vzhoda (priimek KACIN), so prihajali bodisi rudarski strokovnjaki ali preprosto rudarji in okoli rudnika se je postopoma razvilo naselje.

Leta 1500 je bila na mestu, kjer je bilo odkrito živo srebro, postavljena cerkev sv. Trojice. Do leta 1508 rudarji v zemlji niso našli kaj prida živega srebra, tega leta pa so v Antonijevemu rovu odkrili bogate žile živosrebrne rude. Leta 1527 so zgradili idrijski »grad« Gewerkenegg, ki naj bi sicer služil obrambi, a je kmalu postal shramba za živosrebrno rudo ter domovanje rudniške uprave. Leta 1575 je rudnik v celoti prišel pod upravo avstrijske vlade. Ta je bila lastnica vse do leta 1918. Ob koncu 17. in začetku 18. stoletja so rudnik zasedli Francozi, ki so v rudniku predvsem ropali. Po njihovem odhodu se je stanje znova počasi stabiliziralo in doživelo najboljša leta malo pred 1. svetovno vojno. Med vojno je rudnik stagniral. Tudi, ko je Idrija takoj po vojni prišla pod italijansko upravo, je rudnik obratoval bolj slabo. Po drugi svetovni vojni je Idrija leta 1947 prišla pod Jugoslavijo. Takrat se je začela zadnja modernizacija rudnika, ki je vključevala pospešeno mehanizacijo in uvedbo rotacijske peči. Rudnik so začeli zapirati v 80. letih 20. stoletja.

Zgodnja dela na temo idrijskega rudnika: 

 - Balthasar Hacquet (1739 - 1815): Oryctographia Carniolica. Knjiga je temelj slovenske geologije in mineralogije. 

 - Wolfgang J.J.M. Mucha (1758-1826): Anleitung zur mineralogischen Kenntniss des Quicksilberbergwerks zu Hidria im Herzogthum Krain. Wien, Bey Rudolph Gräffer, 1780. Diplomsko delo, študija o mineralih na primeru rudnika Idrija.

Zemljiški katastri slovenskih dežel

Arhiv Republike Slovenije (ARS) v Ljubljani hrani bogato zbirko katastrov naših krajev iz obdobja od sredine 18. stoletja do 2. polovice 19. stoletja. 

- Terezijanski kataster (1747-1805)
- Jožefinski kataster
        - za Štajersko (1784-1790)
        - za Koroško (1784-1790)
- Franciscejski kataster
       - za Kranjsko (1823-1869)
       - za Štajersko (1823-1869)
       - za Koroško (1823-1869)
       - za Primorsko - Goriška Kresija (1811-1869)
- Reambulančni kataster
       - za Kranjsko (1867-1882)
       - za Koroško (1869).

Mapire: Zemljevidi Habsburških dežel (1763-1878).
Archivio di Stato di Trieste (Mestni arhiv v Trstu): Franciscejski kataster.