Boris Pahor in Rada Premrl Pahor

Boris Pahor (26. avgust 1913, Trst - ), slovenski pisatelj
Radoslava Premrl Pahor (22. september 1921, Šembid - 25. junij 2009 Trst ), trgovka in slovenska kulturna delavka

V imenu dialoga - Dnevniški zapisi

Knjigarna Konzorcij, Ljubljana, 26. avgusta 2016.

Boris Pahor je ob svojem 103. rojstnem dnevu predstavil svojo novo knjigo, v kateri je, kot je sam povedal, zbral paberke, ki sta jih zadnjih 10 let zbrala skupaj z njegovo pokojno ženo Rado.

Boris Pahor in Zdravko Duša, 26. avgust 2016. Foto: Robert Fonda.

Šest in pol minutni videoposnetek s predstavitve.

Knjiga o Radi

Knjigarna Konzorcij, Ljubljana, 28. avgusta 2012.

Prof. Boris Pahor je imel v prostorih Konzorcija (Mladinska knjiga) v Ljubljani skoraj dve uri dolgo predstavitev svoje knjige z naslovom "Knjiga o Radi". Rada (Radoslava), njegova žena, Primorka s Podnanosa, rojena v Šembidu v hiši "Pri Johanu", je bila sestra narodnega heroja Janka Premrla-Vojka. Njun oče Franc PREMRL je bil premožni kmet in trgovec, mati Silva roj. BALANČ pa je bila učiteljica. Boris Pahor in Rada Premrl sta se poročila leta 1952 in imela hčer (Maja) in sina (Adrijan). Pred njima je imel Boris s Slavico Batistuta še nezakonskega sina Marka Batistuto (~1948-1954), ki je umrl v ljubljanski bolnišnici za levkemijo. Pokopan je v Celju.

Zanimanje za Pahorjevo predstavitev je bilo veliko. V kotu knjigarne se nas je po navedbah časnikov nagnetlo okoli 200. Pahor je bil kot po navadi zelo zgovoren, v svojih prepričanjih neomajan in s trdnimi načeli izjemno suveren govorec, pri svojih 99-tih letih gotovo izjemen. In občinstva ni razočaral.

Pahorjev rod

Marija Ambrožič in Franc Pahor
Poroka, 1913

Borisov oče, Franc PAHOR (1882-?), se je v Trst, kjer je bil sprva zaposlen kot fotograf pri italijanski kvesturi (policiji) preselil iz Kostanjevice na Krasu. Leta 1918 ga je vojska kot fotografa poslala v Pulj, naslednje leto pa ga je nova italijanska oblast odpustila in od takrat dalje se je zaposlil kot ulični prodajalec tolminskega masla na Ponte Rosa. V Trstu je spoznal Marijo AMBROŽIČ (1884-?), ki je v mesto prišla iz Male Pristave v Košani in se kot kuharica zaposlila pri neki bogati družini.

Boris

Franc in Marija sta se poročila leta 1913. Rodili so se jima štirje otroci. Prvi je bil Boris (1913), kateremu so sledila še tri dekleta: Mimica + (1914-1918), Evelina (1916-1994) in Marica (1919-1947). Mimica je kmalu umrla za špansko gripo. Evelina, ki je bila učiteljica (poučevala je v Kalu in Košani) je ostala samska. Prav tako Marica, ki je umrla mlada, za jetiko. Da je bilo življenje v Trstu še težje, je oče nasedel nekemu znancu. Ta ga je nagovoril za poroštvo in, ko je slednji bankrotiral se je breme finančnega dolga preneslo na Pahorjeve. Borisova mati Marija je morala, kot v svoji knjigi piše Pahor, za dodaten zaslužek dan za dnem ribati stopnišče v neki petnadstropni stavbi v Trstu.

To je tudi vse, kar o njegovi materi piše v Pahorjevi biografiji. Sam sem želel izvedeti še kaj več. Kot rodoslovca me je predvsem zanimalo, ali je njena družina kaj povezana z rodom mlinarjev Ambrožičev iz Nove Sušice. Tako sem, ko je nastopil trenutek za vprašanja, Borisa Pahorja vprašal, če lahko kaj več pove tudi o rodu svoje matere. Videti je bilo, da mu je bilo vprašanje všeč. Potrdil je, da njegova mama izvira iz rodu mlinarjev Ambrožičev. Da je bilo pri njih (menda) 6 bratov, ki so bili vsi, nekakšni inženirji, kot se je izrazil. Po Vremski dolini, Košani in okolici so popravljali in izdelovali mline in žage. Kmetija v kateri so živeli starši njegove matere, in za katero je še dolgo zatem skrbela njegova sestra Evelina, je bila sicer bolj na samem, nekje ob potoku (Mrzlek).

Družina PAHOR, Trst 1921
z leve: oče Franc, nono Franc, mati Marija; spredaj otroci: Evelina, Boris in Marica

Oče Borisove mame je bil Jožef (doma so mu rekli Josip), imena svoje stare mame pa ni vedel povedati. Prav tako ne hišnega imena. Na hiši v "Mrzleku" je nazadnje gospodaril, Borisov stric, mamin brat Franc Ambrožič, katerega Boris omenja v dveh svojih delih Trubarjev pepel, 1964: "... In nič nisem skušal, da bi jih videl na kakem poznanem polju, mogoče tudi nisem čutil koruznih listov pod sabo na postelji strica Franca v Mrzliku. ..." in Nekropola, 1967: "...To je jablana v sadovnjaku strica Franca v Mrzliku; na nji so rasla jabolka, ki so imela obliko srca, mi otroci pa smo zasajali zobe v bledo rumena srca, da se nam je cedilo po bradi. Zdaj je stric star in jablano oblega golazen, da so srca polna lišajev in zgrbljeno hrapava. A namesto maminega strica[1] Franca se mi zdi, da stopajo ob meni drugačni, težji koraki...".

Ambrožičeva hiša v Mrzleku, 20. leta

O Mrzleku je zanimiv tudi naslednji zapis: "Na severnem robu gornjevremskega polja je položen hrib, ki mu pravimo Barede. Navzdol po njem je suh žleb, ki dokazuje, da je v njem bil nekoč studenec. Tam kjer je ta studenec domnevno bil, smo našli zakopane v tleh vodovodne cevi iz žgane ilovice. ... Zelo mnogo časa je preteklo od tedaj, ko je tu vodovod deloval. Studenca, iz katerega je črpal vodo, že davno ni več. Preselil se je bil pol kilometra dlje na drugi rob polja, kjer je tekom stoletij spet izdolbel deset metrov globoko in trideset metrov široko grapo. Danes ga tudi tu ni več; nekje v globini je našel drugo pot proti strugi Reke, ki se ji globoko v produ pridružuje. Da pa je ta studenec tu res bil, priča, razen grape, ime tistega dela polja: "Med studenci". Dvesto metrov zahodno od te grape živi še danes mrzel studenček, ki mu zaradi tega pravimo "Mrzlik". Ko so naši pradedi dajali raznim delom polja imena, sta bila oba studenca še živa. Toda kdaj je prvi izginil, nihče ne ve."[2]

Morda bi takrat povedal še kaj več, če njegovega pripovedovanja ne bi prekinil moderator srečanja Zdravko Duša, češ, da bi bilo bolj primerno, da bi o tem razpravljala na samem. No, meni se je vprašanje zdelo bolj na mestu, kot tisto vnaprej pripravljeno, in za tržaškega Slovenca precej provokativno, namreč, kakšno je njegovo osebno mnenje o Stalinu. Pahor nanj neposredno tako ali tako ni odgovoril, temveč je svoj komentar speljal drugam. Na koncu koncev je šlo pravzaprav za predstavitev njegove (avto)biografije.

----
[1] Prav bi bilo: strica po mami. (moja op.)
[2] Slovenski Jadran glasilo SZDL (31.08.1956, letnik 5, številka 36)